Avtor: Janez Peršič

Kočevski proces je žalostno, vendar nespremenljivo dejstvo v zgodovini slovenskega naroda. Za razumevanje vprašanja o legalnosti oziroma nelegalnosti tega procesa si moramo najprej ogledati bistvene elemente dogajanja, ki je do njega pripeljalo.
Osvobodilna fronta slovenskega naroda pod vodstvom komunistov je kmalu po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo (22. junij 1941), skupaj s komunističnimi organizacijami v drugih delih okupirane Jugoslavije, razglasila začetek oboroženega boja proti okupatorjem. Osnovni namen tega boja je bil vojaško pomagati ogroženi Sovjetski zvezi, veliki materi komunizma. Komunistično odporniško gibanje je računalo na podporo »širokih množic prebivalstva«, nezadovoljnega z okupacijo svoje domovine.
Poleti 1941 so v Sloveniji nastajale partizanske čete, ki pa se niso resneje angažirale v boju proti sovražnikovi policiji in vojski. Njihove akcije so bile v glavnem omejene na raznovrstne oblike diverzij. Pomembnejša vojaška sila je slovensko partizanstvo postalo šele jeseni 1941, spomladi naslednjega leta pa je bil zlasti v Ljubljanski pokrajini že velik del odročnega podeželja v partizanskih rokah.
Nastanek in razvoj Osvobodilne fronte je spremljalo nenavadno dejstvo, da se leta nikakor ni zadovoljila z vlogo odporniškega gibanja, ampak je hotela postati nova oblast slovenskega naroda. Osnovni namen je bil jasen: Komunistična partija je v skladu s svojo revolucionarno doktrino nameravala prevzeti oblast na ozemlju Jugoslavije, v okviru možnega že v vojnem času, da bi po vojni toliko lažje ustanovila eno ali več sovjetskih republik. Podobno kot je v osvobodilnem boju proti okupatorjem izkoristila in zlorabila domoljubno naravnanost prebivalstva na ljubo napadeni Sovjetski zvezi (),ne glede na žrtve(,, ~)žrtve morajo biti«), je hotela po vojni vzpostaviti diktaturo proletariata nad osvobojenim prebivalstvom. Vendar je tovrstne namene sprva skrivala pod domoljubnimi parolami in megleno revolucionarnimi izjavami (»naj se staro ne povrne«).
»Dialektično nujnost« uvajanja nove oblasti med vojno je v govoru ob tridesetletnici ustanovitve Komunistične partije Jugoslavije Moša Pijade na kratko omenil z besedami: »KPJ je takoj spočetka jasno spoznala, da je za končni uspeh ljudskega boja nujna potreba, razbiti stari aparat državne oblasti ter postaviti na njegovo mesto organe nove, ljudske oblasti. Nobena druga KP v zasedenem delu Evrope ni imela moči, da bi to storila. « Podobno je pisal tudi Edvard Kardelj: Med vojno so bile porušene pozicije reakcionarnih kapitalističnih klik, katerim je bilo onemogočeno postaviti spet ono diktaturo, ki je bila tako značilna za staro Jugoslavijo. Organom državne oblasti ljudstvo ni zaupalo, ker so sodišča, okrajna načelstva, občine, orožniki itd. bili v službi okupatorja, ker so bili poprej izdajalci protiljudske oblasti, opora diktatorskih režimov.« Za komuniste je bila torej legalno postavljena predvojna oblast protiljudska, kar je s stališča njihove revolucionarne usmerjenosti razumljivo. Nikakor pa ne drži, da bi se ta oblast po okupaciji Jugoslavije iz koristoljubnih motivov postavila na stran okupatorjev. Za komuniste je bila izdajalska tudi begunska vlada v Londonu, čeprav so se konec zime 1945 na Churchillovo zahtevo morali sporazumeti z njo; s strani komunistov je pri tem šlo le za taktiziranje.
Ob okupaciji in razkosanju Slovenije se nemški, madžarski in italijanski okupatorji niso držali haaških konvencij o nedotakljivosti stare civilne oblasti. Nemci in Madžari so na svojih delih slovenskega ozemlja uvedli novo civilno oblast in v njo vključili nekaj njim lojalnih uradnikov prejšnje oblasti. Italijani so ravnali bolj spretno, hoteč si pridobiti simpatije slovenskega prebivalstva. 3. maja 1941 so okupirane Dolenjsko, Notranjsko in Ljubljano priključili Italji, vendar so te dežele pod imenom Ljubljanska pokrajina uživale dokajšnjo avtonomijo. Predvojni župani in občinske uprave so ostali na svojih mestih in kmalu postali kot izdajalci tarča napadov Osvobodilne fronte. Kljub temu, da je bilo normalno delovanje civilne oblasti okupiranemu prebivalstvu samo v korist!
Komunistična ljudska oblast na Slovenskem se je formalno začela 16. septembra 1941, ko se je Vrhovni plenum Osvobodilne fronte na svojem tretjem zasedanju proglasil za Slovenski narodnoosvobodilni odbor, »najvišji slovenski predstavniški organ«. Boris Kidrič je glede te nove funkcije vodstva odporniškega gibanja dal pojasnilo, češ da je do takrat Osvobodilna fronta dobila že prve znake oblasti, ker so ljudje poslušali in izpolnjevali njene ukaze in navodila.
V neskladju z demokratičnim načinom izbiranja oblasti je torej vodstvo Osvobodilne fronte samo sebe imenovalo za oblast nad slovenskim narodom, nekako po leninistični dialektiki o vlogi politične avantgarde, ki spoznava in uveljavlja tudi nezavedne interese ljudstva in ga vodi v lepšo prihodnost. Slovenski narodnoosvobodilni odbor je potem še na isti seji sprejel prve štiri odloke, odlok o vključitvi slovenskih partizanskih čet v narodnoosvobodilne enote Jugoslavije, odlok o zaščiti slovenskega naroda, predvsem z ustanovitvijo Varnostnoobveščevalne službe, odlok o narodnem davku in odlok o narodnem posojilu. Varnostnoobveščevalna služba je dejansko delovala že pred omenjenim odlokom in je bila še naprej podrejena vodstvu partije in ne vodstvu Osvobodilne fronte, pa tudi narodni davek se je pobiral, preden je bilo to z odlokom določeno.
Slovenski narodnoosvobodilni odbor je potem prek svojih izvršnih organov in komisij vladal in delil pravico Slovencem. Na kočevskem zboru nepopolno in ljudskodemokratično izvoljenih zastopnikov slovenskega naroda (začetek oktobra 1943) si je partizanska oblast skušala nadeti sijaj parlamentarno postavljene oblasti.
Posebej zanimiv primer delovanja ljudske oblasti je partizansko sodstvo. V demokratičnih ureditvah je oblast sodnikov del legitimne oblasti, pri partizanski oblasti pa je bil ključni problem prav njena nelegitimnost. Metod Mikuž piše, da je bilo v bistvu »vse sodstvo med NOB partizansko vojaško sodstvo, čeprav lahko govorimo o začasnem civilnem sodstvu že od pozne jeseni 1944… Na seji Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte so bili 16. 6. 1942 zarisani prvi obrisi sodstva z ustanovitvijo »vojaških« sodišč z revolucionarnim značajem. Izvršilni odbor Osvobodilne fronte je zaradi vedno pogostejših pojavov bele garde prepustil sodstvo štabom bataljonov. Obtožnico je praviloma sestavil bataljonski obveščevalec, danes bi rekli udbovec, sodil pa je štab bataljona. V posebno težkih primerih je aretirani moral biti odveden v štab grupe odredov. Sredi poletja 1942 je partizanska oblast sklenila, da bodo civilne osebe izvzete izpod vojaškega sodstva in jim bo sodila za to izbrana sodna komisija pri Izvršilnem odboru Osvobodilne fronte.
Odnos vodstva Osvobodilne fronte do tako imenovanih narodnih izdajalcev je v zvezi s Kočevskim procesom vreden posebne pozornosti. Že na ustanovnem sestanku Protiimperialistične fronte (27. aprila 1941) je bila predvsem po Kidričevi zaslugi sprejeta ugotovitev, da bodo »ljudje in krogi, ki so odgovorni za poraz in zasužnjenje, postali opora tujim zatiralcem«. Zato je bilo vodstvo partije že od začetka sovražno razpoloženo do Jugoslovanske vojske v domovini. Metod Mikuž piše: »Na propagando londonskega radia je Centralni komite Komunistične partije Slovenije gledal z nezaupanjem in je pravilno sklepal, da je Mihailovičeva naloga ohranjati na terenu kontinuiteto bivše jugoslovanske vojske, ki bo začela operirati ‘ob pravem času’ po navodilih z zahodno reakcijo povezane begunske jugoslovanske vlade v Londonu«.
Komunistom ni bila po volji »izdajalska politika čakanja« tako imenovanih sredinskih krogov, ki bi, če bi se uveljavila, preprečila množično umiranje Slovencev na bojiščih, internaciji in moriščih za talce. V skladu s to politiko bi Slovenci udarili po okupatorjih šele, ko bi se približala zavezniška vojska.
Na četrtem zasedanju Vrhovnega plenuma alias Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora 1. novembra 1941 je bil izdelan program Osvobodilne fronte, imenovan tudi temeljne točke. Makso Šnuderl piše o tem takole: »Temeljne točke v zvezi s tolmačenjem Izvršilnega odbora Osvobodilne fronte z dne 31. januarja 1942 dajejo pravni temelj slovenski narodni osvobodilni partizanski vojski kot edino dopustni slovenski oboroženi formaciji.« Osvobodilna fronta si je po uzurpaciji oblati nad slovenskim narodom prilastila tudi izključno pravico do ustanavljanja oboroženih sil.
Sedaj še poglejmo, kako se je postopalo z vojaškimi in političnimi nasprotniki med Slovenci. Za ujete pripadnike vaških straž je bila predvidena smrt brez rednega kazenskega postopka, čeprav je Edvard Kardelj v znanem pismu predlagal ustrelitev samo oficirjev, duhovnikov, premožnejših kmetov in inteligence. V primeru suma o sodelovanju pri organiziranju vaških straž je sprva veljal predpis, da četne ali zaščitne komande v naglem postopku zadevo preiščejo ter izrečejo in izvršijo sodbo.
Tako smo na kratko prikazali idejne in formalne temelje, na katere se je opirala partizanska justica v boju proti vaškim stražam in tudi proti nekomunističnim ilegalnim skupinam in organizacijam. Ugotovili smo, da je bila revolucionarna ideologija, prekrita z »osvoboditveno mistiko«, osnova za preganjanje vsakovrstnih nasprotnikov. Med Slovenci si je nasprotnike zaradi svoje ozkosti in brezkompromisnosti ustvarjala Osvobodilna fronta sama.
Na Kočevskem procesu sta bili pred sodiščem dve osnovni skupini oseb, obtoženih narodnega izdajstva. V prvo skupino lahko uvrstimo nekatere organizatorje in vodje vaških straž, tako imenovanih belogardistov. Večinoma so bili zajeti na turjaškem gradu, kamor so se umaknili s svojimi enotami po kapitulaciji Italije. V drugi skupini so bili tako imenovani plavogardisti, vojaški poveljniki odreda kraljeve vojske v domovini, ki se je predal partizanom v vasi Grčarice.
Vaške straže so nastajale od pomladi 1942 dalje, predvsem zaradi partizanskega terorja nad kmeti, pojavov tako imenovanega vojvodstva in komunistične propagande na ozemljih pod partizansko oblastjo. Metod Mikuš piše: »Ker so se… začele na osvobojenem ozemlju, predvsem na Dolenjskem, pojavljati nepravilnosti, ki so jih zakrivili nižji aktivisti Osvobodilne fronte in manjše partizanske enote, med drugim likvidacije duhovnikov, ki niso bili organizatorji bele garde, so akcije bele garde navidezno rasle«
Partizanski teror na podeželju opisujeta v svojih knjigah tudi Tone Ferenc in Jože Javoršek. V Ljubljani je Varnostnoobveščevalna služba izvajala diverzije in atentate na drugače misleče in tako prispevala svoj delež k protipartizanskemu razpoloženju mnogih Slovencev. Iz navedenih razlogov je vodstvo Slovenske ljudske stranke zaprosilo italijansko okupacijsko oblast za pomoč pri ustanavljanju oboroženih vaških straž in za nekatere druge ukrepe.
S partizansko zmago v Grčaricah je propadel poizkus, da bi manjše jedro nekomunističnega odporniškega gibanja oboroženo in pripravljeno pričakalo bližanje zavezniških sil. V Grčaricah ujeti borci, med njimi je bilo precej izobražencev, beguncev s Štajerske, so bili skoraj vsi pobiti brez procesa.
Podobna usoda je doletela tudi veliko na Turjaku in drugje zajetih vaških stražarjev. Cinizem Kočevskega procesa je bil mnogokraten: nelegalno sodišče je sodilo po revolucionarnem pravu za zločin, ki ga izbrani obtoženci objektivno niso zagrešili, medtem pa so se nedaleč stran dogajale eksekucije številnih ujetnikov, očitno nevrednih, da bi doživeli ta pravno neveljavni sodni spektakel.