Avtor: Neoznačeni avtor

V nas je poseben čut, ki zahteva, da se imena izrednih ljudi ne smejo pozabiti. Kdo pa so izredni ljudje? Ob tem vprašanju vsi takoj pomislimo na ljudi, ki jih slavi zgodovina: slavni vojaki, politiki, gospodarstveniki, umetniki, veliki narodni vodniki in preroditelji, ljudje, ki so bili nekoč vsem na očeh zaradi svojih visokih služb in izrednih dejanj. Toda veliki ljudje niso samo tisti, ki jim to priznava zgodovina. Če imamo samo toliko velikih ljudi, kolikor jih zaide v šolske učbenike, kdo bo potem nosil dramo življenja v njegovi resničnosti?
Čas, ki ga živi človeštvo, ni nekaj enakomernega in enoličnega. Kak čas je tak, da mu takoj, ko pomislimo nanj, priznamo izrednost. Med stvarmi, ki jih izreden čas opravi, je tudi ta, da pokaže, iz kakšne snovi je posameznik. Izreden čas namreč zahteva od ljudi izrednih dejanj in vedno znova se izkaže, da jih nekateri zmorejo in drugi ne.
Tak izreden čas je bila za Slovence doba med 1941. in 1945. letom, ko smo bili vpleteni v dve vojni: v svetovno vojno velikih razmerij, sredi katere se je pa poleg tega pri nas razdivjala še najsrditejša vseh vojn, državljanska vojna. In če sedaj stopimo v tako imenovano malo življenje, v življenje, kakor se je odvijalo v vsaki vasi, v vsaki dolini, ki jo je zgrabil ta izredni čas, potem bomo poleg opustošenja, ki se nam bo pokazalo, videli še nekaj. Kakor da bi bil nekdo šel s kamnom preizkušnje in se dotikal ljudi, se je nenadoma izkazalo: Eni so bili usmiljeni, pa tudi razumni, modri in pametni. V njih je bila neka teža, ki ni dovolila, da bi jih dvignil veter in vrtinčil kot pleve, ampak so trdno stali tam, zvesti sebi in starodavni izkušnji svoje kulture. Lahko bi rekli, da so prestali osnovno preizkušnjo časa in ohranili človeško dostojanstvo. V drugih pa te teže ni bilo in so se dali najeti: kakor da ne bi imeli v sebi ničesar, s čimer bi se posvetovali, so dovolili, da so jih zgrabile velike obljube, in pri tem pozabili, da se s svetom in življenjem ne sme igrati. Toda o teh ne bomo govorili. Dobili so svoje nagrade, imeli svoj čas in sami najbolje vedo, če se je izplačalo.
A mi govorimo o izrednosti. Iščemo ljudi, ki bi jih lahko naredili za prebivalce mesta na gori. To bodo ljudje, ki niso reševali samo sebe, ampak so bili tudi luč za druge. Morda tega niso niti hoteli, toda v tem izrednem in temnem času so tako stali, da jih ni bilo mogoče ne videti. V resnici tako stojijo še danes, če imamo le oči za to. Naša želja je, da bi jih čim več ljudi zagledalo.
Kakor je znano, se je slovenska državljanska vojna začela z napadom na etablirano kulturo. Po kratki propagandni predigri so začeli komunisti, ki so se odločili, da bodo vojno izrabili za izvedbo svojega projekta, z umori. Od Dostojevskega dalje vemo, da ima umor središčno vlogo pri izvedbi tega projekta. Umor ima večkraten namen, predvsem pa je pomemben generator strahu. Z umorom se najbolj učinkovito uvede teror, teror. pa ustvari moralni vakuum, v katerem je mogoče obvladati ljudi, izvesti zamenjavo družbenega reda in vrednot. A nas sedaj zanimata dve drugi stvari.
Prvič je važno, kdo so ljudje, ki so določeni za prve žrtve revolucionarnega terorja. To so, tako nas je poučila slovenska državljanska vojna, nosilci vpeljanega reda in predstavniki uveljavljene misli, uveljavljene kulture. A to samo še ni dovolj. Ljudje, ki so najprej napadeni, imajo vedno še nekaj drugega; samo dejstvo, da so vezani na stari red, jih še ne bi bilo obsodilo. Obsojeni so šele potem, ko se ugotovi, da imajo dve moralni lastnosti: zvestobo in pogum. Kar jih dela za izredne ljudi in zaradi česar je prav, da prebivajo v mestu na gori, sta ravno zvestoba in pogum. Ko se vse ali umakne ali skloni k tlom, je vedno nekaj ljudi, ki iz nekega razloga tega ne naredijo. V njih je substanca, ki jim tega, čeprav še daleč niso rešeni strahu in skušnjav, enostavno ne dovoli. Če pravimo, da so pač iz take snovi, se dobro zavedamo, da s tem še ničesar ne razložimo. Prav malo pa pomagajo tudi druge razlage, razen če se nazadnje ne zatečemo k zadnji in pravimo, da za vsem stoji Bog, njegova volja in njegova milost. Ti ljudje so torej iz take snovi, da ne morejo drugače, ali pa so izbrani, da nekaj izpričajo. V vsakem primeru pa je za nas, ki gledamo od zunaj, na njih nekaj aristokratskega, nekaj, kar nas navdaja s spoštovanjem. Še posebej, če pomislimo, da so svojo zvestobo in svoj pogum, pa naj prihajata že od koderkoli, plačali z življenjem.
Drugič pa opazimo določeno izrednost tudi v okolju, ki spremlja in opazuje te nenavadne ljudi in njihovo usodo. Ob umoru človeka, pri katerem v bistvu vsiu vedo, da je umor pravičnika, se namreč svet razdeli. Večina ravna tako, kot je bilo programirano: popade jih strah, ki ga občutek nemoči še veča. Sledi vdaja in molk, ki to vdajo potrjuje. A so še hujše stvari. V nekaterih se, ker so narejeni iz zelo enostavnih celic, po začetni grozi in odporu, počasi, ne da bi vedeli kdaj, naseli sprevržen rešpekt pred ljudmi, ki so v stanju za svoje cilje moriti. To se sliši paradoksno, a ni brez vsake logike, saj groza pred neznanim in še ne izkušenim vzbuja spoštovanje. Po umoru so torej nekateri bojijo, drugi pa postajajo vedno bolj žrtve mehanizmov, o katerih se jim niti sanja ne. Oboji pa utrjujejo oblast morilcev.
Kje pa je potem izrednost? Izrednost predstavljajo tisti ljudje, ne prav številni ljudje, ki sredi vsega tega ohranijo razumsko in moralno prisebnost, se ne ustrašijo tako zelo, da bi umolknili, obenem pa so preveč zdravi, da bi jih zlo omamilo. In to so ravno ljudje, ki vedo in, če je treba, tudi povedo: to je umor, kar se je zgodilo, je strašna krivica.
Scenarij, kakršnega smo prikazali zgoraj, se je med državljansko vojno, na svoj način pa tudi po njej, uresničil v prenekateri slovenski vasi in dolini. Bilo je mnogo klavrnosti, bilo je mnogo strahu. Bilo pa je tudi dosti velikih dejanj in nekaj ganljivo lepih ljudi. V Zavezi bi radi katero teh dejanj in katerega teh ljudi rešili pred pozabo.
Uvodoma smo rekli, da se je med državljansko vojno na posebno dramatičen način dokazalo, da smo ljudje pač iz različnih snovi. Toda ne bi želeli, da bi na tem izrazu ležala vsa teža. Veliko namreč pomeni tudi družina in njeno življenje. Zato bomo v teh nadaljevanjih pogosto govorili tudi o rodu, o tradiciji, o tem, kar preprosti ljudje mislijo, ko pravijo, da so pri tej in tej hiši že od nekdaj taki in taki ljudje. Mi bomo temu rekli kultura hiše in njenih ljudi. Ob tem bomo pogosto razgrinjali pred bralci svet, ki ga danes le redko srečamo, ki pa zanj vendar mislimo, da še ni izgubljen. Govorili bomo o tem, kako sta živela vas in dolina. Morali bomo spregovoriti o tem, kaj je bil na primer prosvetni dom in kaj so pomenile katoliške prosvetne, vzgojne in športne organizacije. Iz vsega se bo videlo, upam, da je v Sloveniji nekoč obstajalo pred vsem in nad vsem – veselje do življenja. In to, na čemer se je to veselje do življenja nezgrešljivo kazalo, je bilo veselje do sočloveka, dejstvo, da so se ljudje radi družili, da so bili preprosto radi skupaj.