Avtor: Justin Stanovnik

Od 9. do 11. oktobra 1943 se je v Kočevju odvijala predstava, ki je bila zrežirana tako, da je dajala vtis sodne obravnave, njena prava vloga pa je bila z idejo sodišča in sojenja v popolnem nasprotju. Take procese pozna zgodovina od nekdaj, toda cinizem, s katerim sta jih prirejaja fašistični in komunistični totalitarizem, je novost, s katero nam je postreglo to stoletje. Kar se je takrat dogajalo v Kočevju, je bil prvi stalinistični proces na naših tleh.
V osnovi civilnega sodnega dejanja sta dve stvari: prvič je tu zakon kot del celotnega pravnega sistema, drugič pa volja, da se ugotovi objektivna narava nekega dejanja in njegova skladnost ali neskladnost z zakonom.
Najprej zakon. Zakon ni slučajnostna domislica močnega posameznika ali skupine, ampak stojita za njim vsaj dve stvari, ki sta zunaj čiste volje in to voljo omejujeta. Najprej je tu preteklost, ki se je s svojo izkušnjo in mislijo oblikovala v civilizacijo. Pravo je proizvod civilizacije in je, dokler ostaja pravo, vezano na civilizacijo. Pravo, ki bi bilo v nasprotju s temeljnimi, pogosto nedefiniranimi in nenapisanimi normami civilizacije, bi bilo ravno ne-pravo. Tu se takoj pojavi vprašanje, ki naše razmišljanje posebej zadeva: kaj je treba reči o tako imenovanem revolucionarnem pravu? Po zgornjih ugotovitvah bi lahko rekli, da je izraz revolucionarno pravo protislovje, saj je revolucija izraz najradikalnejšega zanikanja preteklosti, ki je vendar temeljila na nekem pravu, ki je bilo, če je bilo pravo, v skladu s civilizacijo.
Toda malo natančnejši razmislek nam ne dovoljuje sprejeti zgornji sklep v tako enoumni obliki. Znani angleški pravni strokovnjak in politik lord Hailsham pravi, da oblast sicer res prihaja iz puškinih cevi, da je torej začetek oblasti nasilje, potem pa nastopita dva dejavnika, čas in življenje, ki to začetno nasilje normalizirata in zato nasilje civilizacije, v kateri se je rodilo, ne uniči, ampak ji da novo obliko. To je seveda možno samo zato, ker je to nasilje bilo takšno, da iz civilizacije ni v celoti izstopilo. Tako začetno nasilje je bila francoska revolucija. V njem je bila možnost, da je iz njega izšla moderna liberalna demokratična država in njeno pravo. Nasilje oktobrske revolucije je bilo drugačno. To nasilje je vseskozi ostalo nasilje, dokler ga zgodovina ni mogla več prenašati in ga je kot tujek izbljuvala. V tem nasilju ni bilo možnosti, da postane del civilizacije in njenega prava. Glede nasilja moramo torej reči, da ima, kakor ga načelno povsod zavračamo, v prvem primeru vendar neko upravičenost, ker omogoča nov razvoj, medtem ko v drugem primeru ostaja, dokler ga zgodovina trpi, nespremenjeno v svoji esencialni jalovosti. Ko se vse umiri, zgodovini ne preostaja drugega, kot da ga vpiše v svoje knjige pod rubriko množičnega terorizma. Tako je nasilje oktobrske revolucije in vseh revolucij, ki so bile zasnovane in izpeljane v njenih premisah. Tudi naše ali bolje rečeno, revolucije, ki se je odvijala na naših tleh. S tem, kar smo povedali, je okvirno tudi že označena pravna vrednost kočevskega procesa, ki je bil instrument te revolucije.
Pravo dobiva torej svojo legitimnost od preteklosti bodisi tako, da povzema njen civilizacijski kredo, bodisi preko kontinuitete političnih in kulturnih institucij. Drugi del legitimnosti pa dobiva, posebno moderno pravo, od uma. S to trditvijo smo se postavili v nasprotje s Hobbesovim pravnim nihilizmom, izraženim v stavku: Auctoritas, non veritas facit legem – Oblast je tista, ki dela zakon, ne resnica. Pravo je torej presvetlitev neke kot nered učinkujoče stvarnosti z umom. To je stara misel, ki ima svoje začetke v davnini, najkasneje pri grških modroslovcih. Platon in stoiki so skušali najti zvezo med zakoni in redom v kozmosu. Zakon ni odvisen od vladajoče moči, njegova veljava je v tem, da izraža razumno misel. Srednji vek je vse to prevzel, poudarek pa prestavil na pojem morale, sredi katere je beseda iustitia – pravičnost, ki se je tako globoko zarisala v evropsko zavest.
Pozitivno pravo ima osnovo v naravnem pravu, ki ga sankcionira ius divinum – božje pravo. To je velika zasluga srednjega veka: da je prevzel, izpopolnil in posredoval moderni pojem naravnega prava. Zaradi tega tudi moderna išče utemeljitve v naravnem pravu, a ne več preko božjega prava, ampak preko nujnih sorazmerij, ki so v naravi stvari. Lenin je seveda imel pravo, kakor tudi filozofijo sploh, za orožje v rokah proletariata v boju za komunizem. Pozneje so osnove »revolucionarne zakonitosti« in »socialistične zakonitosti« izpopolnjevali novi teoretiki, v praksi pa je največ prispeval tožilec Andrej Višinski. A za nas je pri vsem tem pomembno samo to, da je pravo kot prvina civilizacije vezana po umu in ni nikakor izraz poljubne volje. To ravno pa je bil kočevski proces: akt prevratniške volje neke skupine.
Partijski in partizanski apologeti bi hoteli, da vidimo legitimnost kočevskega procesa v tako imenovanem kočevskem zboru, za katerega je rekel Kidrič, da so na njem »prvič v zgodovini zbrani svobodno izvoljeni poslanci slovenskega ljudstva«, da je »preko zbora spregovorilo samo slovensko ljudstvo«. Temu je mogoče pritrditi samo v senci pušk. V resnici tam ni spregovorilo slovensko ljudstvo, ampak od partije poiskani in na zbor pripuščeni simpatizerji gibanja, ki naj bi partijo pripeljalo na oblast. Poleg »vsenarodnosti« je Josip Vidmar pripisal zboru še »demokratičnost« in ga pri tem ni čisto nič motilo, da se je tam o vsem odločalo »soglasno« in »brez diskusije«, da so potrjevali sklepe OF »brez pridržkov«, da so obsojali belo in plavo gardo »enodušno«. Če pomislimo, je to bila zgovorna uvertura v realsocialistično petdesetletje, ki ga je nekdo, verjetno po naročilu, evfemistično označil za enoumje. Tudi bi se lahko Vidmar, kot poznavalec ruske in sovjetske zgodovine, ob Kardeljevi zahtevi, da morajo vso oblast dobiti narodnoosvobodilni odbori, spomnil na Leninovo zahtevo: Vso oblast sovjetom! A tudi ko bi se bil spomnil, ga ta povezava verjetno takrat že ne bi bila več motila.
Če bi rekli, da je bil kočevski proces farsa, bi bila to napačna beseda. Prvič so bili tu pošteni in brezmočni ljudje na milost in nemilost izročeni rafiniranim in brezobzirnim voditeljem gibanja, ki se ni ustavljalo pred ničemer. Drugič pa tu ni šlo samo za ubijanje ljudi, ampak se je tu zgodil še uboj duha. To nam bo jasno, če pomislimo, da spada zakon med največje dosežke človeškega duha. Zakon je kánon – nekaj ravnega – in zaradi svoje ravnosti ne more upoštevati posameznika, njegovih nagibov, njegovega strahu in njegovega upanja, a mu vseeno zagotavlja svobodo, ker mu kaos spreminja v prostor predvidljivosti. In iz tega, tako visokega dosežka civilizacije so se takrat v Kočevju tako kruto norčevali.
Morda je tu prostor, da zaradi popolnosti slike posežemo malo v današnji čas. V nedeljo, 17. julija 1988, je Josip Vidmar na bralnem večeru slovenskih pisateljev izjavil, da je sojenje proti Janši in ostalim »ostuden dogodek«. Te besede so prisotni, ogorčeni nad tem, kar se je tiste dni dogajalo, pozdravili z »najbolj bučnim ploskanjem«. Govornik je še izrazil vero v »zmago pravične stvari«. Pri tem je še pristavil, da veruje, da bo zmaga, ki jo na koncu pričakuje, vsaj tako popolna, kot je bila zmaga v revoluciji.
S tem nastopom je Vidmar povedal marsikaj. Predvsem je čudno, da se ni spomnil, ko je omenjal zmago v revoluciji, da bo sedanja zmaga morala biti bolj »popolna« kot ona, če ne bo tudi ta rojevala »ostudnih dogodkov«. Poleg tega pa se zdi, da je to bil prvi proces v komunistični eri, za katerega se mu je zdelo primerno, da ga označi za ostudnega. In koliko jih je bilo in kakšnih! Nemih, zamolklo nemih; v strahu in šepetu pripovedovanih, javnih, a tako javnih, da je bila k njim pripuščena samo nahujskana in rabiatna sodrga, ki se je s smehom in provokacijami družila s sodniki in tožilci v napadu na nezaščitene žrtve, tako da je bil vsak argument izsmejan, vsako sklicevanje na dejstva in razum izžvižgano, vsak up na pravo in pravico že vnaprej udušen, ko so se sodne dvorane spremenile v beloplavkasti svet sovraštva, v umeten svet, iz katerega je bilo izgnano vse človeško, kjer je veljala ena sama zapoved: streti, uničiti, likvidirati – a še prej umazati, oblatiti, destruirati moralno in duhovno. In ko so se v teh prostorih dogajale te reči, je zunaj v prečudni dvojnosti mesta življenje teklo kot vedno: ljudje so hodili po opravkih, v službo, na trg, na obisk; tam notri pa so med tem, v tistih umetnih črnih luknjah civilizacije, ubijali ljudi, a tako, da so hkrati ubijali tudi pravico, pisano in nepisano, vse, kar si je človeštvo v znoju in naporu misli izbojevalo v stoletjih, na vse to je udarila težka pest nove, v nobenih pesmih, v nobenih prerokbah, v nobenih težkih morah slutene arogance. In čudno, nikoli se Josipu Vidmarju ni zdelo potrebno, da stopi na sredo trga in protestira proti tem ostudnim dogodkom.
A vendar: Resnica ni resnica zato, ker jo razglašajo na forumu. Resnica je resnica tudi takrat, kadar jo pet ljudi z bolečino v srcu nosi po mestu, je tudi takrat resnica, kadar je nobeden noče videti, ko si celo tisti, ki od njih poklic terja, da jo ne samo iščejo, ampak se tudi zanjo, če jo najdejo, postavijo, zakrivajo oči in se obračajo proč in nočejo videti, da se sredi med njimi dogaja nekaj strašnega, ne uboj v temni predmestni ulici, v zavetju teme in noči, ne uboj, ki je storjen v zavesti samozavrženosti zločina, ampak uboj na tribuni, ki je narejena za izrekanje pravice, v imenu ljudstva, tako da so sedaj ljudje, kot posamezniki in kot ljudstvo, vpleteni, da so tako rekoč sodniki, pri čemer se vsi zavedajo, na svojem dnu, da so krivi sodniki.
In posledice? Ljudje v zadnji plasti svojega samozavedanja nosijo to s seboj in jih to dela težke, zavest krivde jih dela, pa naj jo še tako odganjajo, brezčutne, nazadnje celo okrutne. Če hočejo zatolči glas soudeleženosti, ne smejo pustiti, da bi v njih rastlo kaj finejšega, ker bi jih to spominjalo. Treba se je varovati spomina. Treba ga je ubiti v sebi, pa tudi otrokom je treba preprečiti dohod do njega. Zato so naši ljudje brez spomina. Kar sprehodite se po ulicah mesta in prosite ljudi, da vam kaj povejo: o svojem rodu, zgodovini ali pa o tem, kaj o kaki stvari res mislijo. Ugasle oči, ki se bodo v vas zazrle, vam bodo povedale, da smo ljudstvo brez spomina in bistvenega vedenja.
Postali smo lahko ljudstvo, lahkomiselno ljudstvo. Predvsem nočemo živeti v zgodovini. Na ulice drvimo, kadar zapojejo pločevinasti bobni ne-zgodovine, ljudem pa, ki hočejo spregovoriti o zgodovini, prepovemo še enkrat odpreti usta, ker na naših programih piše, da je čas, ki ga živimo, rezerviran za opereto, ker
hočemo videz zgodovine, fausse histoire. In v tej blodni zamenjavi, v tem grotesknem disproporcu zaplešemo svoje smešne bojne plese, v pop ritmu in pred kulisami pozabljene zgodovine.
Vrnimo se sedaj h kočevskemu procesu, na začetek in izvor. Poleg vsega, kar smo rekli zgoraj, obremenjujeta kočevski proces dve okolnosti. Na tem procesu so sodili dvajsetim ljudem, ki so jih ujeli na Turjaku in v Grčaricah. Ujetnikov je bilo seveda mnogo več, čez tisoč. Od teh so jih brez sodbe pobili štiristopetdeset. Mogoče nekaj manj ali več. To dejstvo pa postavlja tisto predstavo ne samo v sredino krvave odrske scenerije, ampak tudi nedvoumno razkriva njen pravi pomen: dati legitimnost neki esencialno nelegitimni politiki. Mikuž pravi: »Sodišče se je popolnoma zavedalo, da bo vsebina njegovega dela segla daleč preko meja slovenske domovine.« Robert Conquest bi dejal: a show trial – proces na odrskih deskah.
Nič manj pa te predstave ne obsoja neka druga okolnost. Po 8. septembru 1943 se je iz Slovenije umikalo na deset tisoče Italijanov: vojakov, visokih oficirjev in uradnikov. To so bili ljudje, ki so določali in streljali talce, požigali vasi in pri tem vsevprek pobijali ljudi, tudi ženske, otroke in starce, kot pravimo, na tisoče ljudi odvažali v taborišča, ki so bila, o tem se malo ve, uničevalna taborišča v tehničnem pomenu besede. Taki ljudje so torej bili med njimi, generali, koloneli, sodniki, pravi vojni zločinci, a partizanska ali komunistična pravica ni prignala pred sodišče niti enega samega. Ubijali so samo Slovence, nekatere tako žaljivo, da so jim pred smrtjo zaigrali proces.
Na koncu se je zgodilo še tole: Vseh sedemnajst na smrt obsojenih obtožencev se je obrnilo za pomilostitev na Izvršni odbor OF. Tam so, kot znano, sedeli ljudje finega občutja in dodelane misli: Vidmar, Kocbek… Že takoj drugi dan po procesu, 12. oktobra, so se odločili in izjavili, da je bila sodba »z juridičnega stališča popolnoma v redu« in prošnji niso ugodili.