Avtor: Janko Maček

Lepa in slikovita je pot od Ljubljane proti ribniški dolini. Med vzponom od Pijave gorice proti Turjaku vidimo na desni Kurešček z obnovljeno cerkvijo in vasi pod njim. Komaj zapustimo turjaško planoto, smo že v dolini, kjer nas pozdravi vas Rašica, rojstni kraj Primoža Trubarja. Še malo naprej in že imamo pred seboj Velike Lašče, kjer se dviga mogočna cerkev z dvema zvonikoma. Velike Lašče ležijo na prijaznem griču sredi kraške kotline, ki jo obkrožajo z gozdom poraščeni hribi. Na trgu pred cerkvijo je spomenik pisatelju Franu Levstiku, ki je bil rojen v Spodnjih Retjah. Prav nasproti cerkve se odcepi cesta na Podsmreko, kjer je bil doma Josip Stritar. Nehote se spomnimo njegove pesmi Turki na Slevici. Pohitimo dober kilometer po novi cesti proti Blokam in že smo pod hribom, na katerem nad celo okolico bedi vas Velika Slevica z Marijino cerkvijo. Z vrha tega hriba se nam odpre razgled na Malo Slevico, Dvorsko vas in Svetega Roka, na Karlovico in proti Lužarjem, ki so že na robu Bloške planote, za gozdom na drugi strani hriba pa slutimo Podsmreko, Ulako in Brankovo. Na obzorju vidimo na vzhodu Malo Goro in Grmado, nato Slemena s Sv. Gregorjem, Travno goro in Mokrec.
Ob spominu na Veliko Slevico in na turške čase so se Stritarju porodili verzi: »Grmade po gorah gore, v nebo njih plamen šviga! Privrel je Turek, koder gre, rohni, mori, požiga.« Ne vemo, kaj bi Stritar napisal, ko bi bil doživel drugo svetovno vojno ali revolucijo, vemo pa, da je bil ta čas za. Velike Lašče in okolico težji kot najhujši turški vpadi.
Pred drugo svetovno vojno je imela župnija Velike Lašče okrog tri tisoč župljanov. Občina Velike Lašče je pa zavzemala širše področje in je zato imela precej več prebivalcev. Leta 1938 je bil za velikolaškega župana izvoljen Ivan Paternost, izobražen in napreden kmet, ki je posebno skrbel za gospodarski razvoj. Bil je prepričan katoličan in član Slovenske ljudske stranke, vendar kot župan ni delal nobenih razlik med pristaši različnih strank. Sicer pa sta bili v njegovi občini pomembni le dve stranki: Slovenska ljudska stranka in Pucljeva Samostojna kmečka stranka. Delovanje strank je prišlo do izraza pri volitvah, drugače pa ni bilo posebno izrazito, čeprav je neko napetost med »klerikalci,» in »liberalci« bilo mogoče vedno čutiti. Samostojno kmečko stranko je ustanovil domačin Ivan Pucelj, ki sicer ni imel formalne izobrazbe, toda imel je izredno voljo in energijo, da se je sam poglabljal v knjige. Čeprav mesar in kmet, se je povzpel v polični vrh in bil nekaj časa celo minister za kmetijstvo v takratni beograjski vladi. Ko so leta 1927 na Veliki Slevici gradili vodovod, je Pucelj poskrbel za izdatno denarno pomoč. S tem je Veliko Slevico in tudi druge pridobil za svojo stranko. Nekateri pa seveda niso marali »strankarskega denarja», zato niso pristopili k vodovodni skupnosti. V neposredni bližini vodovoda so si tedaj zgradili vodnjake – kapnice.
Zelo razgibano’ je bilo v času med obema vojnama v Velikih Laščah prosvetno delo. V okviru prosvetnega društva so imeli študentje in dijaki poseben odsek, ki je usmerjal delovanje društva. Nekateri velikolaški študentje so tedaj v Ljubljani že prišli v stik s komunisti in se navzeli njihovih idej. Med člani prosvetnega društva je tako prišlo do trenj. Decembra leta 1940 so na občnem zboru društva obsodili komunistične ideje in komunistično usmerjene študente izključili iz društva. Izključeni so nato odšli k »Sokolu«, kjer so bili takoj sprejeti.
V tem času je bilo v trgu kar trinajst gostiln ali trinajst hudičevih kapelic, kakor jih je baje poimenoval župnik. Lastniki gostiln so skoraj vsi bili liberalci. Izjema je bil le »Vatikan«, zelo znana zadružna gostilna, kjer je pa imel vpliv tudi župnik in so vanjo zahajali celo nekateri izobraženci iz Ljubljane. Tako so tudi po tej poti prihajali v Velike Lašče levi in desni vetrovi in vplivali na krajevno klimo.
Aprila 1941 so Velike Lašče prišle pod Italijane. Nekateri Laščani so tedaj želeli, da bi njihov kraj zasedli Nemci, saj so od njih pričakovali gospodarski napredek pa tudi zavezništvo s Sovjetsko zvezo je morda govorilo njim v prid. Italijanov ljudje na splošno niso marali in so obsojali redke posameznike, za katere so mislili, da sodelujejo z njimi. V začetku so bili skoraj vsi za Osvobodilno fronto, saj so v njej videli organiziran odpor proti okupatorju. Z naklonjenostjo so spremljali prve partizane, ponekod so jim rekli četniki; nekoliko je ljudi motilo le to, da so med njimi opazili nekatere domačine, ki niso bili znani kot dobri in vestni delavci. Kaplan Franc Malovrh, ki je iz Ljubljane večkrat prišel v Velike Lašče in na Veliko Slevico, kjer je imel sorodnike, je govoril o nevarnosti komunizma, toda marsikdo tedaj ni verjel, da sta Osvobodilna fronta in komunizem v neposredni zvezi.
V noči med 6. in 7. januarjem 1942 so partizani napadli karabinjersko postojanko na Turjaku. Italijani so nato pri padlem partizanu, ki ga niso identificirali, našli beležko z nekaterimi podatki o delu OF v Velikih Laščah. Naslednji dan so zato zaprli 44 ljudi iz Velikih Lašč in okolice in jih 39 postavili pred vojaško sodišče, češ da so bili sodelovali pri napadu ali sicer pomagali upornikom«. Iz ovadbe, ki jo je tedaj napisal karabinjerski poveljnik v Velikih Laščah vojaškemu tožilstvu, je razvidno, da je vse Laščane smatral za upornike in sodelavce komunistov.
Prišel je 18. februar 1942. Lovski in gozdni čuvaj Nace Križman iz Borovca je opoldne prišel s svojega dnevnega obhoda. Kmalu za njim je po cesti od Blok prismučalo nekaj mlajših moških s puškami na ramah. Vpričo žene in šestih otrok je eden od njih ustrelil očeta Križmana. Vzeli so njegovo lovsko puško in odhiteli nazaj proti Blokam. Novica o Križmanovi smrti je ljudi vznemirila, posebne pozornosti ji pa niso posvetili. Mislili so, da je bil Križman pač nekomu na poti kot gozdni in lovski čuvaj.
Mnogo bolj je ljudi pretresla vest o uboju osemindvajsetletnega Alojza Adamiča iz vasi Brankovo. 22. aprila ponoči so partizani prišli na Adamičevo domačijo, poklicali Lojzeta iz postelje in ga ubili. Lojze je bil predsednik fantovske Marijine družbe v Velikih Laščah in član Katoliške akcije. Pri ljudeh je bil povsod priljubljen. Pripravljali so mu slovesen pogreb, toda kmalu se je zvedelo, da OF prepoveduje udeležbo na pogrebu, češ da je bil Lojze ubit zato, ker je izdajal Italijanom. Kljub temu je prišlo na pogreb veliko ljudi, ki niso verjeli, da bi bil Lojze izdajalec.

Opis slike: Pogled na Velike Lašče od Svetega Roka

Mnogi so tedaj začutili, da je prišel čas usodne odločitve, da morajo kljub nevarnosti pokazati, da obsojajo uboj, da pri takem osvobajanju ne morejo sodelovati. Nekateri so bili prestrašeni in zaradi strahu niso pokazali svojega protesta. Bili pa so tudi taki, ki so verjeli, da pri Adamiču le ni bilo vse v redu. Pri njih so se že kazali znaki nečesa novega, o čemer sta se nekaj mesecev prej v Ljubljani pogovarjala Edvard Kocbek in njegov učenec iz Velikih Lašč, Jože Javoršek: »Četrta točka gesel Osvobodilne fronte jasno in odločno zahteva spremembo slovenskega narodnega značaja. Slovenski narodni značaj je izrazito krščanski ali celo prakrščanski, in če bomo svoj značaj v resnici spremenili, bomo morali iz njega predvsem iztrebiti osnovne značilnosti krščanstva, ki so menda ponižnost, skromnost, vdanost, dobrota, poštenost. Če se hočemo Slovenci rešiti, če hočemo vzeti svojo usodo v svoje roke in si pod soncem izbojevati svobodo, je treba zavreči osnovne vrline krščanstva, s katerimi so nas vse doslej uničevali… Katerakoli ideologija, ki v tem preobratu lahko pomaga, naj bo pozdravljena!« (J. Javoršek, Spomini na Slovence III, str. 93).
Na binkoštno soboto 23. maja zvečer so partizani prišli na Rašico. Iskali so župana Paternosta, trgovca Tomažina in njegovega sina Poldeta. Niso jih našli, saj so že vedeli, da so na spisku nezaželenih, zato niso spali doma. Dobili pa so doma dekleta, za katera so pravili, da imajo zveze z Italijani. Ustrelili so tri od njih: Kristino Jaklič, Marijo Mustavar in Marijo Prijatelj, ki je bila stara komaj 17 let.
Konec junija sta izginila gozdni čuvaj Pečnik in njegova žena, ki sta stanovala v gozdarski koči blizu Male Slevice. Baje je Pečnik nekaj časa sodeloval s partizani, zato se je najprej razširila govorica, da je skupaj z ženo odšel k njim v gozd. Italijani so zato konec julija med ofenzivo požgali njuno kočo. Nekaj mesecev kasneje pa je nekdo v gozdu blizu koče našel grob, v katerem sta bili trupli Pečnika in njegove žene.
V Velikih Laščah je bila močna italijanska posadka. Pomladi 1942 so se ji pridružile še manjše skupine vojakov, ki so se umaknili s Turjaka, Roba in Rašice. Svojo postojanko so utrdili z bunkerji in trg obdali z bodečo žico. V okolici so se večkrat pojavili partizani. Ko se je sredi junija večja skupina partizanov zadrževala v Dvorski vasi, so jih Italijani nekaj časa tolerirali, 24. junija pa so vas bombardirali z avioni in zasuli s topniškim ognjem iz Velikih Lašč. Skoraj vse hiše in gospodarska poslopja v Dvorski vasi so tedaj zgorela ali bila razbita. Tudi cerkev je bila poškodovana. Partizani so se pred Italijani umaknili. Vaščani Dvorske vasi so se razbežali na vse strani. Nekateri, med njimi tudi učitelj Nanut, so odšli k partizanom.
Val italijanske ofenzive je konec julija 1942 udaril tudi v okolico Velikih Lašč. Močne enote italijanske vojske so v ta namen pridrle od Iga. V soboto, 25. julija, so te enote prenočevale na Turjaku in na Rašici in drugi dan nadaljevale pohod. Kljub bližini Italijanov so partizani tisto noč prišli na Ulako in prijeli Grudnovo družino: očeta Franca, mater Angelo, sinove Alojzija, Gabrijela in Vinka, hčerki Marijo in Anico. Odvedli so jih proti Karlovici. Dveh starejših sinov niso našli in sta se tako rešila. Starejšo hčer Marijo je domačin Jože Bavdek odvedel na svoj dom v Kaplanovo in jo zaprl v klet. Zjutraj so ga našli Italijani in ga takoj ustrelili, Marijo pa rešili iz kleti. Šest članov Grudnove družine so partizani postrelili onkraj Karlovice ob prvem svitu, ko so se od druge strani že bližali Italijani. Štirinajstletna Anica je bila po naključju zadeta samo v roko. Od strahu je omedlela in padla na tla. Partizani so pustili trupla ležati na robu gozda in se hitro umaknili. Anica se je čez nekaj časa zbudila iz nezavesti, se izkopala izpod trupel svojih najdražjih in vsa okrvavljena odtavala s kraja groze.
Tisto nedeljo dopoldne so Italijani okrog Karlovice postrelili še devet moških, v Lužarjih pa štiri. Večina postreljenih ni imela nobene zveze s partizani. Prišlo je namreč do spopada med partizani in Italijani, ki so zato imeli vzrok za represalije. Trije partizani so padli v spopadu ali pri umiku. Okrog 100 mož in fantov so Italijani tiste dni odpeljali v razna koncentracijska taborišča, zlasti na otok Rab, kjer jih je mnogo pomrlo zaradi lakote in raznih bolezni.

Opis slike: Velike Lašče. Trg pred župno cerkvijo

Kaj so zagrešili Grudnovi, da so jih tako kruto pobili? Oče Franc je bil kmet in sodni sluga v Velikih Laščah. Rad je pomagal z nasvetom in z delom, kjer je mogel. Mnogi v občini so ga zato poznali in spoštovali. Sin Gabrijel se je le nekaj tednov pred smrtjo vrnil iz italijanskega zapora. Bil je namreč med tistimi, ki so jih Italijani zaprli po napadu na Turjak 6. januarja 1942. Baje se je oče Gruden že prej bal Janeza Cente, ki je imel veliko besedo pri partizanih. Bal se je pa tudi Italijanov. Nekaj dni pred začetkom italijanske ofenzive so na Ulako prišli partizani in ukazali kmetom, da so na več krajih med Ulako in Velikimi Laščami prekopali cesto. Gruden je vedel, da se bodo Italijani zaradi tega znesli nad vaščani. Na njegov nasvet so vaščani po odhodu partizanov zasuli skopane jarke. S tem je vas rešil pred Italijani, pospešil pa izvršitev smrtne obsodbe, ki je bila verjetno že prej izrečena nad njim in njegovo družino.
V marsikateri slovenski vasi so se v tistih soparnih julijskih dneh odigravali podobni prizori. Ko so se Italijani približali vasi, so naleteli na prekopano in zasekano cesto. Partizani so jih napadli in se umaknili. Brez težav so nato Italijani prišli v vas in jo požgali. Če je bil v spopadu kak Italijan ubit, so takoj določili nekaj vaščanov za talce in jih postrelili, druge pa odpeljali v internacijo. Vaščane, ki so imeli pomisleke proti takemu načinu osvobodilnega boja, so odgnali partizani in jih pobili. Revolucija je začela svoj po
V Velikih Laščah je bilo po ofenzivi spet tako kot prej. Italijani so se držali v utrjeni postojanki. Le poredko in neradi so se podali ven iz žične ograje. Ljudje v okoliških vaseh so se vedno bali, da bo spet prišlo do spopada in da bodo Italijani zato pobijali in požigali. Bali so se pa tudi partizanov, saj se je govorilo, da je še precej ljudi na seznamu za likvidacijo. Janez Centa iz Karlovice je baje na Veliki Slevici grozil, da bodo partizani požgali vas, vse nasprotnike OF pa postrelili. Mnogi so zato ponoči bolj bedeli kot spali po raznih skrivališčih, pa tudi podnevi napetost ni popustila.
Nekaj tiste groze je dojel Jože Javoršek, ko se je junija 1942 kot partizan – predstavnik krščanskih socialistov v Pokrajinskem odboru OF – srečal s svojim očetom. Ker si v Velike Lašče ni upal, je poklical očeta k Sveti Trojici v Male Lašče. Kmalu je prišel. Nekaj časa je meril sina od vrha do tal, gledal njegovo uniformo in orožje, nato pa se je usulo iz njega: »Sem slišal, da morite duhovnike, da ste ubili gospoda Nahtigala, ki je bil nekdaj župnik v Laščah… In njegovega kaplana Franca Cvara. Ubili ste menda Henrika Novaka, kaplana v Hinjah, in Janka Komljanca, župnika iz Prečne… Si poznal Naceta Križmana iz Borovca? Lovskega čuvaja? Pobili ste ga. – Si poznal Lojza Adamiča iz Brankovega? Pobili ste ga. – Si poznal Janeza Pečnika iz Dvorske vasi? Pobili ste ga. Njega in njegovo ženo. – In na Rašici, če boš šel skoznjo, vprašaj, kaj so napravile Jakličeva, Mustavarjeva in Prijatljeva, da so jih pobili. O Bog se nas usmili! Bog se nas usmili!« Nato se je oče zgrudil na kolena in tako pretresljivo jokal, da ga ni bilo mogoče ustaviti. Oklepal se je sinovih nog in z glavo butal obnje in jokal, jokal. (J. Javoršek, Spomini na Slovence III., str. 124).
Iz dneva v dan so ljudje teže prenašali strah in napetost. Spoznali so, da od nikogar ne morejo pričakovati pomoči in zaščite. V takem ozračju je v Karlovici prišlo do spora med terencem Janezom Cento in nekaterimi sovaščani. Tako je nekega avgustovskega dne Nande Gorjup ustrelil Janeza Cento. Nekaj dni kasneje je v Karlovici in na Veliki Slevici nastopila vaška straža. Fantje so nekaj orožja imeli doma še od leta 1941, nekaj pa so ga dobili od Italijanov. Baje so bili na Veliki Slevici nekateri v začetku oboroženi samo z noži, ki so jih pritrdili na dolge palice. Kljub temu so se ljudje oddahnili, počutili so se bolj varne. – V samih Velikih Laščah ni bilo vaške straže. Nekako ob istem času kot v Karlovici in na Veliki Slevici so nastale vaške straže pri Sv. Gregorju, v Sodražici in v dobrepoljski dolini. Ker so partizani hoteli preprečiti nastanitev vaške straže v Lužarjih, so požgali cerkev svetega Ožbalta. Tako so obdržali svojo pot od Travne gore do Mokreca.

Opis slike: Velike Lašče. Še en pogled

Dr. Kolarič v knjigi o škofu Rožmanu navaja pismo, ki ga je leta 1965 o nastanku vaških straž pisal Miloš Stare dr. Mihi Kreku. Pravi, da vaških straž nihče ne bi mogel preprečiti. Komunisti so ustvarili tako stanje, da je bilo nemogoče drugače, kakor iti pot samoobrambe. Spominja se, kako ga je obiskal velikolaški župan Paternost in mu povedal, da nameravajo ustanoviti vaško stražo. Stare je županu dopovedoval, da je vendar nemogoče, da bi vzeli orožje od Italijanov. Navajal mu je tudi druge razloge proti ustanovitvi vaške straže. Zupan Paternost pa mu je rekel: »Gospod, vi tega ne razumete. Ko bi živeli na deželi, bi videli, da ne moremo drugače, ker nas bodo vse pobili.« Odšel je solznih oči, ker je imel občutek, da ga sogovornik ni razumel. M. Stare še dodaja: »In tako je bilo povsod, kjer so nastajale vaške straže.
Morali so se braniti, če so hoteli živeti« (Dr. Kolarič, Škof Rožman III., str 282).
Po ustanovitvi vaških straž se je življenje nekoliko umirilo. Pa ne za dolgo. Prišel je september 1943. Že prve dni po kapitulaciji Italije so se v Velikih Laščah začeli zbirati oddelki vaških straž iz dobrepoljske in ribniške doline. Prišli so tudi stražarji s Svetega Gregorja in iz Sodražice. Eden za drugim so odhajali na Turjak, kjer naj bi v mogočnem gradu našli varno zavetje in se reorganizirali. Partizani so obkolili Turjak in ga po večdnevnem obleganju zavzeli s pomočjo italijanskega težkega topništva. Nato se je od Turjaka proti Velikim Laščam razvila žalostna procesija. Okrog 600 ujetnikov, zvezanih z vrvmi in žico, so zmagovalci gnali v Velike Lašče in jih zaprli v skladišča na železniški postaji. Izmed njih so odbrali okrog 60 mož in fantov in jih 20. in 21. septembra postrelili v bližnjem gozdičku. Med ustreljenimi je bil tudi velikolaški zdravnik dr. Kožuh, ki so ga prijeli, ko je skrbel za ranjence na Turjaku. Skupaj z zdravnikom so ubili tudi Lojzeta Zalokarja, sodnika iz Velikih Lašč. Nekaj ujetnikov so tedaj izpustili, druge pa odgnali v Kočevje, kjer so jih obsodili na smrt na procesu ali pa pobili brez sodbe. Tako se je tragično končalo obdobje italijanske okupacije.
Konec novembra 1943 je bila v Velikih Laščah ustanovljena domobranska postojanka. Posadka je štela okrog 170 mož. V noči med 2. in 3. decembrom so jih napadle enote 14. divizije. Ko so branilci spoznali, da ne bodo vzdržali, so se odločili za izpad in umik. 80 se jih je prebilo proti Ljubljani. Nekateri so se poskrili po hišah, toda partizani so skoraj vse našli in postrelili. Postrelili so tudi več ranjenih domobrancev. Ranjenega Poldeta Vesela z Male Slevice so baje pobili s puškinim kopitom kar v ambulanti. Okrog 60 domobrancev je bilo tedaj pobitih. Med njimi jih je bilo 27 z Roba, precej iz Velikih Lašč, nekateri pa tudi od drugod. Tisto noč je izginil tudi župan Paternost. Nikoli se ni zvedelo za njegov grob.
Domobranci so se iz Ljubljane kmalu vrnili v Velike Lašče in obnovili postojanko. Maja 1945 so tudi oni odšli na Koroško. Angleži so jih nato izročili partizanom. Noč za nočjo so v začetku junija vozile kompozicije živinskih vagonov od Ljubljane proti Kočevju. Med potniki teh vagonov so bili tudi nekateri Velikolaščani. Tu in tam so ljudje ob progi našli listek, ki ga je odvrgel kdo od ujetnikov v upanju, da bo sporočilo prišlo v roke njegovih domačih. Kakšne občutke so imeli možje in fantje, ko so se mimo svojih domov peljali proti Kočevju!
Kar 142 mož in fantov je bilo iz župnije Velike Lašče pobitih še po koncu vojne! Ali se bo kdaj vedelo, kateri od njih počivajo v jamah Kočevskega Roga in kateri v okolici Teharij? V gozdičku nad nekdanjo železniško postajo Velike Lašče je še danes grob, v katerem ležijo kosti Matije Ivanca in Ivana Kraševca. Ivanc je bil med vojno poštar v Velikih Laščah. Po maju 1945 se je nekaj časa skrival, nato pa se je na prigovarjanje sorodnikov šel javit. Ubili so ga skupaj s Kraševcem, ki so ga prijeli doma na Žagi, ko se je komaj vrnil iz nemškega taborišča.
Leta 1986 ob 400-letnici Trubarjeve smrti je izšel Zbornik Velike Lašče, v katerem pa niti z besedico niso omenjeni tisti, ki so v Velikih Laščah in okolici med vojno in po vojni padli kot žrtve komunističnega nasilja. Kot da sploh niso umrli! Kot da niso živeli v teh krajih! Toda z molkom ni mogoče spremeniti resnice, da so bili to pošteni ljudje, ki so ljubili svoje domove in svojo župnijo. Kot je zgodovina ohranila spomin na turške vpade v tem delu slovenske zemlje, bo morala zabeležiti tudi medvojne in povojne dogodke tako, kot so se v resnici zgodili.