Avtor: Justin Stanovnik

Še nekaj dni, pa bodo minili štirje meseci od letošnje spominske slovesnosti v Kočevskem Rogu. Štirje meseci niso ne vem kako velika doba, a se vseeno čudimo, da ni mogoče videti nobenih znakov, da bi se javni prostor odzval na tam oblikovane in sporočene predloge. Čudno se nam zdi to zato, ker so ti predlogi izražali, ne neko možnost, ampak edino možnost, da se razreši vprašanje, ki mu samo tako damo pravo mero, da ga označimo za slovensko vprašanje. Kljub ambicioznosti besed, ki so bile povedane preko mikrofonov letošnjega Roga – in kateri kraj bi se mogel bolj upravičeno potegovati za mesto izrekanja vrhovnih zadev nacije – kljub temu da njihovega moralnega in političnega dometa ni bilo mogoče spregledati, kljub vsemu temu se gladina slovenske javne misli ni vznemirila. To je bilo tako nenavadno, da bi se morali ustaviti in se začeti spraševati, kako je to sploh mogoče. Ne samo posamezniki, tudi najuglednejše institucije, ki jih ima narod za raziskovanje vitalnih področij svojega obstajanja, bi morale določiti čas in ljudi, ki bi identificirali vzrok našega duhovnega in moralnega absentizma. Intuitivni aparat posameznika in organizirana institucionalna misel bi morala storiti vse, da se dokopljeta, vsak v okviru svojih možnosti in svojih energij, do zadovoljivih odgovorov, kje ležijo vzroki, da nam je tako malo mar zase. Saj je bilo na nekem mestu povedano, kaj moramo narediti, da pridemo k sebi – na način, ki ni puščal nobenega dvoma, da je tisto, kar je bilo položeno pred ljudi, nekaj zadnjega; da za tistim ni ničesar več, da je za tistim samo še konec, samo še brezciljno tavanje naroda »od jutri do jutri in jutri, dokler ne doseže zadnjega zloga svojega zapisanega časa«, kot pravi na koncu Machbeth; tavanje naroda, ki ne ve, kaj je in kam hoče iti.

Brezpogojna nujnost politične sprave

V Kočevskem Rogu je bilo 1. junija letos povedano tudi to, daje za spravo – za to, da pridemo spet k sebi – potrebno priznanje ljudi, ki so uprizorili Kočevski Rog; ne zato, ker bi bila to naša domislica ali kaprica, ampak zato, ker brez priznanja sprava ne bi bila sprava; ne zaradi naše intransingentnosti, ampak samo po sebi, v tem, kar sprava je, če je. Tako, kakor je voda, če je, lahko samo mokra. Če bi bila suha, ne bi bila voda.
V Kočevskem Rogu je bilo torej najprej povedano – ne rečeno, ampak povedano – da je sprava ne samo potrebno ali nujno, ampak tisto brezpogojno dejanje, ki po sporu, ki je zavzel dimenzije državljanske vojne, edino more narodu podeliti notranjo suverenost – zmožnost in voljo suvereno razpolagati s seboj. Eden od primerov, ki jih je evropska zgodovina – iz propedevtičnih razlogov – dala na repertoar, je izostanek sprave po francoski državljanski vojni, povzročene po jakobinski revoluciji 1789. Ta notranja francoska vojna je zato trajala sto petdeset let, z revolucijama 1830 in 1848, s pariško komunino, s porazom v drugi svetovni vojni in z vichvjskim eksperimentom.
Brezpogojnost politične sprave izraža tudi zahteva po odprtosti prostora, ki jo nujno potrebuje narod, če hoče suvereno obstajati. Suverenost ni namreč kakršnokoli razpolaganje s seboj, ampak subjektu, ki hoče biti suveren, predpisuje racionalnost. Suverene odločitve so vedno tudi racionalne odločitve (ki pa so kljub temu seveda lahko tudi napačne). Za racionalnost pa velja, da se lahko vzpostavi samo v odprtem prostoru – v prostoru, ki je pregleden in ga je mogoče vidno obvladati; kjer se stvari vidijo tako, da je mogoče določiti razmerja, ki obstajajo med njimi. V narodu, ki mu ni uspelo sestaviti dokumentov za izdelavo mirovnega besedila za končanje državljanske vojne – v narodu, ki zato živi v stanju latentne državljanske vojne – pa te osnovne preglednosti ni. Saj si ljudje niti v tem niso edini, katera imena pripadajo posameznim stvarem – najvažnejšim stvarem povrhu vsega.

Latentna državljanska vojna in naraščajoča nemoč jezika

V stanju državljanske vojne – tudi če je to stanje latentno – se kultura ne more nemoteno posvetiti svojemu osnovnemu opravilu. Ne more proizvajati jezika, ki bi bil svoboden in organski nosilec duhovnosti. Nove besede sicer nastajajo, a nimajo – ker ne prihajajo iz kovnic, ki bi se podrejale skupnim normam – te moči, da bi naravno in ustvarjalno urejale promet miselne in duhovne menjave v narodu. V družbeni organizem, ki ga prehranjujejo heterogene energije osnovnega idioma, se počasi in sprva neopazno vtihotapljajo prvine nerazumevanja, dokler se narod nazadnje ne znajde v stanju, da ne razume več samega sebe – ne da bi se tega prav zavedal in ne da bi vedel, da kolektivna nevroza, ki v takem nastaja in narašča, prihaja iz nekih temeljnih neporavnanih računov. Patološke spremembe, ki se tako začenjajo pojavljati v »mišljenju in čustvovanju« naroda, ostajajo v odsotnosti skupnega jezika – in s tem tudi skupne misli – vedno pogosteje neregistrirane in, kar je bolj usodno, brez možnosti preverjene družbene diagnostike.
V stanju, tako nakazanem, se na področjih, ki presegajo vsakodnevno banalno komunikacijo, ljudi bolj in bolj polašča občutek, da morejo vedno manj povedati. Da bi se rešili, ljudje več govorijo, povejo pa manj. Jezik izgublja povednost, ki je tista reč, zaradi katere sploh je. Kar nekaj časa smo nekateri potrebovali, da smo dognali, da stavek »Minister je vse očitke zavrnil« ne razumemo prav. Mislili smo, da je minister vse očitke analiziral in s primeri dokazal, zakaj ne držijo: da se 25. prejšnjega meseca ni mogel pogovarjati v avli Holiday Inn s Francko Ž., ker je tajnica v svojem poročilu za ta dan zapisala, da je ob tisti uri sprejel delegacijo Liberalne akademije in poslušal predloge, kako bi ministrstvo lahko podprlo njene plemenite cilje. Nič od tega. Če je minister kak očitek »zavrnil«, je rekel, da ne drži in nič več. To je seveda banalen primer. Toda koliko ljudi pa ve, kaj je »zahodni breg« ali pa »pas Gaze«? In koliko ljudi ve, ali naj knjigo, katere oceno so pravkar prebrali v časopisu, kupijo in zakaj. In koliko ljudi ve, ali naj, potem ko so poslušali oceno kakega filma, ve, zakaj naj bi šli v kino? A tudi zaradi tega se konec koncev ne bo svet podrl. Če pa novinar opazi, da je bilo tistih, ki so v nedeljo po prvi maši prišli iz cerkve, več kakor tistih, ki so ravno takrat tam mimo peljali pse na sprehod, in se ob tem ne vpraša, kako bo to videti, ko bo tistih, ki prihajajo iz cerkve, manj ali pa jih sploh ne bo več; ko bo veljalo, ne da se v nedeljo gre k maši, ampak da se v nedeljo vodi pse na zrak, kakšno mesto bo to – ali se ob tem ne bo še kaj drugega spremenilo, na kar še pomislimo ne. Ali bo to še mesto, v katerem bo mogoče živeti, ali pa bo to mesto, iz katerega bi se človek najraje izselil, če bi se imel kam?
Dokler mirovna pogodba po državljanski vojni ni podpisana in na neki način še traja, je nujno tudi to, da obstajajo predstavniki in dediči in politični potomci ene in druge strani. In, kar stvar še bolj zapleta, je skoraj nujno, da je ena stran močnejša (vplivnejša, prodornejša) kot druga. Pod tanko plastjo nezanesljivih manir je v taki družbi boj – slabo prikrit boj. V takem stanju je jezik sprva samo razdvojen, potem pa počasi degenerira v tem, kar je mogoče njegova središčna vloga: intuitivni in analitični prodor v bit in potem njegova poučenost in potem njegova povednost in sporočilnost. Kar iz tega sledi, je temeljna nezanesljivost. Ne ve se več, ali so prostori, ki jih tak jezik postavlja, hiše za prebivanje, kraji, kjer je človeku dobro in kjer je lahko doma, ali pa so prostori, ki jih je zgradil, varljive kulise, ki bodo ob prvi nevihti odpovedale.

Latentna državljanska vojna in naraščajoče sovraštvo in mržnja

Da ima razdvojeni narod razdvojen jezik, dve govorici, od katerih je vsaka vsaj deloma deformirana od zunajbitnih ideoloških vzgibov, je ena posledica narodovega vztrajanja v vojnem stanju s seboj, druga pa je mržnja in sovraštvo. Zaradi specifične pragmatike, po kateri je potekala pri nas državljanska vojna, je v Sloveniji danes veliko mržnje in sovraštva. Če hočemo to nekoliko bolje razumeti, moramo pomisliti na to, da je boljševiška iniciativa, ki je sprožila državljansko vojno v Sloveniji, imela ambicijo, polastiti se celega človeka. Govorjenje o razrednih interesih te ambicije niti približno ne dosega. Tisti, ki so boljševiški projekt vzeli za svojo stvar, so hoteli nekaj neznanskega, nekaj še ne slišanega, nekaj tako velikega, da so mislili, da se splača v to investirati tudi dušo. Kar hočemo s tem povedati, je to, da je potem, ko se je ta ambicija izkazala za blodno, potem ko je bilo zunaj vsakega dvoma, da jih je bit sveta izločila, potem ko je propadlo nekaj, v kar so vstopili brez ostanka, tako da njim samim ni ostalo ničesar – potem lahko razumemo, da je bil poraz, kako naj rečemo, uničujoč. Iz tega je prišlo veliko sovraštvo in velika mržnja. (A ne pri vseh enako, še daleč ne pri vseh enako, za čuda. O tem bi pozneje kazalo še kaj reči.)
Paul Berman je v reviji The New Republic (november in december 2005) naslanjajoč se na Glucksmanna in Sartra, za neke približno enake namene kot so naši, povedal tudi naslednje: »Ljudje se predajajo sovraštvu, ker ne prenašajo nemoči. Sovraštvo ima to v sebi, da jim daje občutek moči. Sovraštvo poživlja. Sovraštvo pomirja.«
Sovraštvo ima tudi to prednost, da ni treba hoditi ponj v kake politične lekarne, ampak nastaja v človeku avtogeno – v človeku, ki nima v sebi racionalne ponižnosti, da bi se, kot vsem drugim resničnostim, podvrgel tudi zgodovini.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Prostor pod soncem Simon Dan

(Rekli smo, da sovraštvo ne nastaja v vseh enako. Praviloma nastaja v tistih, ki so se zapisali. To pa, čudno, niso bili protagonisti – ti so se od začetka izživljali v čisti manipulaciji – ampak preprosti ljudje, ki niso imeli nič razen ideje, ki so se ji, kot smo rekli, zapisali. Nekaj dni pred dnevom državnosti se je na trgu pred skupščino odigral prizor, ki bi ga lahko imeli za ilustracijo te misli. Pred mano je mimo maximarketovih izložb šla starejša gospa in se ustavila pri dveh policistih, ki sta tam stala in gledala, kako postavljajo odre za praznično slovesnost. In prav na te priprave je pokazala gospa in rekla: »Le kaj to potrebujemo? Mar bi meni dali malo večjo pokojnino in vama malo večjo plačo. Kaj nam je tega treba.« Nobenega dvoma ni bilo, kaj je iz nje govorilo.)

Kaj je boljševizem

Tu je morda mesto, da vstavimo vložek o boljševizmu. Boljševizem je nenavadna reč. Tako nenavadna, da o njem – kar se je Zavezi že nekajkrat zdelo potrebno povedati – še ni bilo napisane prave knjige. Na tisoče knjig, si pravimo, imamo o njem, pa nobene prave. Še največ je o njem povedal – tudi to za bralce Zaveze ni nova misel – Dostojevski v romanu Besi, ki so izšli davnega leta 1872, skoraj pol stoletja preden je zanj bila iznajdena beseda. Nekoliko razložimo zadrego z razumetjem, če se za začetek odločimo za besedo eksces in pravimo, da je bil boljševizem svetovno-zgodovinski eksces gigantskih razmerij. Beseda eksces pomeni izstop iz tega, kar nam je znano, kar se dogaja in kar zato nekako pričakujemo. Nekatere stvari nas, ko pridejo, presenetijo, včasih nas celo šokirajo, a si po prvi zaprepaščenosti pravimo, da se tudi take reči dogajajo. To nas nekako pomiri. Ko smo se v nedeljo zjutraj, 6. aprila 1941, prebudili v vojno, smo bili nemalo zaprepadeni, a nas je kmalu dosegla misel, da so vojne tudi del našega sveta. Ko pa so boljševiki začeli s političnim terorjem, ko smo videli, da je umor postal sistemsko politično sredstvo, smo si rekli, da kaj takega še nikoli ni bilo. In ko smo za izvajalci, ki so stali za temi dejanji, zaslutili vserazpoložljivost, ki se je virtuozno gibala po skali vsega možnega, od najtanjše rafiniranosti do najbolj zavržene krutosti, ko smo začutili, da nevidni prsti manipulacije prirejajo svoje spretne plese po celotni klaviaturi človeških strasti, ko smo videli, da so to ljudje, kjer junaška zvestoba brez misli prehaja v čisto izdajstvo, pripravljenost na zadnjo žrtev v izkoriščanje posameznikov, skupin in vasi, ne da bi kdo od njih dovolil, da bi kanila kapljica sočutja v njegovo dejanje – ko so zločine ne samo delali sami, ampak so jih velikopotezno izzivali – in ko smo še videli, da se minucioznost taktičnega ukrepa brezhibno vklaplja v grandioznost velike strategije – tedaj smo si rekli, da kaj takega ljudje pač še niso videli. Na pročelju velike Palače, ki so jo tako zidali, smo počasi zagledali napisano besedo oblast. (Ta beseda seveda ni bila izpisana, namesto nje so tam stale druge besede, a mi smo se končno le naučili, kako jih moramo brati.)
Vsega v resnici nismo zagledali naenkrat. Šele na koncu, neverjetno, neverjetno. Šele na koncu – nikakor ne že takrat, ko je omet začel odpadati in je streha že puščala in se okna niso več prav zapirala, nikakor ne že tedaj, šele na koncu, ko je Palača na presenečenje in pohujšanje vseh začela pokati in se podirati, šele tedaj smo, ne razumeli, ampak nekoliko zaslutili, kaj je tu stalo in kaj se je tu podrlo. Še to bi morali tu povedati – in tu se začenja neka druga zgodba, nekakšen anti-klimaks – da Palača ni nikogar od arhitektov, graditeljev, investitorjev in vzdrževalcev pokopala pod seboj. Vsi so se pravočasno umaknili in začeli postavljati šotore po okoliških parkih, bolj na hitrico, kakor da bi vedeli, da ne bo za dolgo. Samo toliko da so imeli kam spraviti dragocenosti, ki so jih nosili iz podirajoče se stavbe: predvsem in v prvi vrsti vrednostne papirje in konvertibilno valuto, potem pa vse, kar je bilo iz zlata in drugih dragocenih kovin, intarzije iz diamantov in slonovine, umetnostne slike in vsakovrstne raritete. Vse, kar je bilo kaj vrednega, zakaj vedeli so, da je prišlo do menjave časa: minil je čas, ki gaje bilo mogoče obvladati z ideologijo in nasiljem, in nastopil je čas, ko bo ljudi in stvari treba kupovati – čas kapitala in, čudno, ljudem, ki so nekoč gradili Palačo, zamenjava vlog, ki je bila sedaj pred njimi, ni delala nobenih težav: z isto spretnostjo, s katero so nekoč vladali času tako, da so ga postavljali in mu ukazovali, z isto spretnostjo so se sedaj pripravljali, da mu vladajo tako, da ga upoštevajo v tem, kar je – da mu torej služijo. Nekoč so se času uprli, češ da njegove zakone poznajo bolje kot sam, potem pa, ko jih je čas za to predrznost kaznoval, so brez pomisleka pred njim pokleknili in mu ponudili dobre usluge, da kot majordomi upravljajo njegove zadeve. Tako čudni so bili rešenci iz Palače, da v njih ni bilo nobene zamere (nobene zamere pa ni bilo zato, ker v njih v resnici ni bilo nikoli nobene časti). V resnici so vedno razumeli eno samo besedo: oblast. Ne razumeli, morali bi reči kaj drugega. Oblast je bila beseda, na katero so se edino odzivali; tak je bil njihov resonančni prostor od začetka, takega so do konca izpopolnjevali. Kakor nekakšni odvisniki, kakor kakšni politični narkomani so se tudi sedaj postavili v vrsto za svojo dozo. Videli smo, kako to gre, mar ne?

Protislovna struktura boljševizma

Če si sedaj, po vsem, kar smo povedali, znova postavimo staro vprašanje, zakaj boljševizma prav ne razumemo, moramo k temu, kar smo rekli o oblasti nekaj dodati. Zgodovinsko je boj za oblast temeljna figura boljševiškega nastopa, njegov izvorni vzgib pa je drug: v svojem intuitivnem spočetju je boljševizem Upor. V njem je človek zagledal možnost, da odpove službo, ki jo je opravljal v civilizaciji – da neha biti homo faber; človek, ki oblikuje svet v senci božjega plašča in postane homo manipulator, človek, ki snov, ki se je znašla pod njegovimi rokami, oblikuje po svoji podobi in svoji zamisli in postavi svet po v svojem nomosu. Oblast, čeprav se nam v boljševiški pragmatiki kaže v svoji primarnosti kot nekaj prvinskega, je vendar le posledica in nekaj drugotnega: človek ne more nastopati z naličjem boga, ne da bi bil v posesti oblasti z naličjem absolutnega. Boljševizem se je rodil kot ideja.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Pot Simon Dan

Za vprašanje, s katerim se ukvarjamo – nerazumljivost boljševizma – je ta ugotovitev pomembna zato, ker nas opozori, daje eden od obeh polov boljševiškega kozmosa po izvoru profetske narave. Kar bi bilo samo po sebi pričakovati, je to, da bi prav to dejstvo dovoljevalo samo prakso, ki bi tekla v slogu visoke askeze, kljub jakobinskemu radikalizmu in zločinu kot njegovem orodju. Toda prav konec boljševizma kot svetovnozgodovinskega ekscesa je boljševike odkril v neki povsem drugi predanosti – ne samo daleč od vsake askeze, ampak kot »bedne lakaje buržoazije«, ki brez sramu začenjajo banalno in vulgarno igro natanko tistega sveta, ki so ga hoteli razrušiti. Namesto da bi odšli v visokem slogu, namesto da bi na visokem koturnu prebrali tragiško poslovilno izjavo in se potem kot Prometej pognali v Tartaros politične pozabljenosti, so vzeli »ponižujočo pito«, ki jim jo je ponudila zgodovina, potem ko jim je odkazala mesto, ki jim po njenem mnenju pripada.
V nakazanem neskladju se po našem mnenju skriva rešitev boljševiške enigme: hkratno in istočasno soobstajanje izklučujočih se prvin človekovih možnosti – visokosti in nizkosti. »Hkratno in istočasno soobstajanje izključujočih se človekovih možnosti, visokosti in nizkosti«, je lahko reči, ni pa mogoče razumeti. Če pa ni mogoče razumeti, ali pa je to vendarle mogoče biti? Ali je človeku mogoče tako obstajati? Po vsem kar smo v 20. stoletju doživeli, nam ne ostane drugega, kot da pravimo, da je to mogoče; da je tudi tako mogoče človeku obstajati. Prav zato pa lahko tudi rečemo, da je boljševizem svetovnozgodovinski eksces – da kaj takega ni še nikoli nihče videl. To je bil eksces, katerega zunanji izraz je bil ta, daje pogubil sto milijonov ljudi, kot je izračunal Stephane Courtois. Kako se je to moglo zgoditi?

Hudobna zgodovina in njeni sodelavci

Kako se je to moglo zgoditi, nam pove odgovor, ki ga je v neki pozabljeni srbski vasi dal pravoslavni duhovnik sinu komunistu, ki je na enem od svojih redkih obiskov očetu hotel razložiti, kaj so komunisti rekoč: »Oče, mi smo zgodovina,« in mu je oče odgovoril: »Hudobna zgodovina ste, sinko.« S tem bi ta del zgodbe lahko končali. Toda, ne pozabite, da hočemo razložiti, zakaj je v Sloveniji tak odpor, da bi sestavili in podpisali dokumente za sklenitev miru po državljanski vojni.
Tudi slovenski komunisti so bili »hudobna zgodovina«. In tisti, ki so komunistom pomagali, da so postali realna zgodovina nekega naroda, bi morali vedeti, da so bili promotorji te »hudobne zgodovine«. Tu lahko ali celo moramo operirati z empiričnimi zgodovinskimi količinami. To so bili slovenski katoliški disidenti in slovenski liberalci. Brez njih komunisti ne bi postali zgodovina. To danes noče biti nobena obtožba, ampak zgolj konstatcija, ki ima v sebi dvoje močnih moralnih vektorjev: najprej je ta trditev resnična in zato povečuje zanesljivost našega vedenja o preteklosti, z njo se preteklost na nekem odločilnem sektorju, ki je sedaj prazen, lahko izpolni in objektivira; drugič pa to dejstvo, brž ko se naseli v zavesti katere od obeh skupin, nujno zahteva samopremislek, kateri so bili vzroki, da je odigrala to motno vlogo. Tako za človeka katoliškega kakor tudi za človeka liberalnega navdiha ovedenost, da je svojo politično moč investiral v agencijo hudobne zgodovine, ne more, če je pristna, obstajati dolgo, ne da bi začela postavljati zahtevna vprašanja. Za tem, da so levi katoličani in liberalci odigrali tako vlogo, je morala biti neka napaka, neka pomota, neka napačna izbira. Saj je vendar jasno, da so tako katoličani – pa četudi svojskega nagiba – kot tudi liberalci bili avtentična prvina evropske kulture. Kako se je torej moglo zgoditi, da so se odločili za protinaravni angažma, s katerim so omogočili nastop polstoletne hudobne zgodovine.
Ali ni najbolj naravno reči, da se, če smo povzročili karambol zgodovinskih razmerij, v katerem se je pogubilo veliko življenj, moramo posvetiti miselni obnovi dogodka in ugotoviti, katera nepravilna odločitev ali katera duhovna neprisebnost je imela tako usodne in nepopravljive posledice. Prepričani smo, da bi nekdanji Kocbekovci ali nekdanji Sokoli vsak zase, potem pa tudi skupaj, lahko s pridom priredili poučno ekskurzijo v preteklost, s katere bi se potem vrnili z dragocenimi spoznanji zase in za vso narodovo skupnost. (Nemalo koristno bi bilo, če bi takšno ekskurzijo priredili tudi mi, ki pišemo te vrstice, in ljudje, za katere jih pišemo. Vsi bi se z nje vračali bogatejši, zase in za druge.)

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: V pričakovanju Simon Dan

Protislovna struktura kocbekovstva

Po takih vračanjih bi se nam počasi začelo najprej odpirati, kaj je kocbekovstvo. Včasih se namreč zgodi, da nam kak dogodek ali kako mnenje, ki ne skriva ambicije, da bi preraslo v nazor ali gibanje, vzbudi misel, da je to, čemur iz zgodovinskih razlogov pravimo kocbekovstvo, v resnici velika slovenska skušnjava. (Zgodovinsko kocbekovstvo je bilo usodno zaradi vojne; do karambola, o katerem smo govorili zgoraj, je prišlo, bi v podobi lahko rekli, zaradi poledice; če bi bila cesta suha, bi se tudi vožnja s kocbekovsko sproščenostjo in neodgovornostjo morda srečno končala.)
In kaj bi potemtakem kocbekovstvo utegnilo biti? Strukturno – a zares samo strukturno – se človek spomni na to, kar smo našli na boljševizmu. Tudi kocbekovstvo, ko ga nekoliko natančneje pogledamo, izkazuje heterogenost obeh svojih konstitutivnih polov. En pol Kocbekove miselnosti predstavlja visoka duhovnost krščanskega izvora – ni naša stvar, a to lahko ve vsak, da je Kocbek vseskozi bil in hotel biti kristjan. Drugi pol njegove intuicije pa predstavlja odsotnost nečesa, čemur ne moremo reči drugega kot razum, ki ga krščanstvo nikoli ni izločilo ne v teoriji ne v praksi. Krščanstvo je imelo in ima teologijo in filozofijo. Krščanstvo ima, kot pravi Benedikt XVI. helensko komponento. Kocbekova posebnost je bila v tem, da je dovolil, da se je v njem razraslo nezaupanje do helenske misli in se je zato izročil dejanju. V krščanstvu, ki ga je poznal v življenju, so očitno bila dejanja – saj je moral poznati Kreka, Korošca, Natlačena, Ehrlicha – ampak dejanja, na čelu katerih so stali ti možje, so bila preveč vsakdanja in banalna; niso bila dovolj zgodovinska, ekstatična, osvobajajoča, emancipatorna. Zato je dejanja spremenil v Dejanje in tako odprl vrata krščanko kulturni in evropsko politični hereziji. Kakor boljševizem je tudi kocbekovstvo razumu nedostopno, ker je zlitje dveh polov s protislovno duhovno zasedenostjo. Ko prebiramo Kocbekova dela, nas obhajata veselje in muka – veselje ob njegovih intuitivnih prodorih v bit in muka ob njegovih kaotičnih umestitvah v svet. Kocbek je bil izkoriščan človek, a ker je iz krščanstva prinesel idejo žrtve, je na to, na nekem napačnem terenu, pristal. Na površini se je upiral, a je okope, ki jih je gradil, ker ni bil v identiteti s seboj, sproti rušil. Ko premišljujemo njegovo človeško usodo in njegovo klavrno zgodovinsko usodo – nikoli se je ni v celoti zavedal – pride končno pred nas misel, ki bi želeli, da bi se ji vsi uklonili in jo vsi sprejeli: svet je znosen le tako, da nad njegovimi zadevami stoji pamet – ne razum, ne ratio, ampak pámet, pisana z akutom kakor logos. Pamet, ki pomeni, kakor vemo, tudi spomin.

Kocbekovstvo – slovenska skušnjava

Razlog, da bi kocbekovstvo morali dati na nacionalni kulturni program, je ta, da ni nekaj efemernega, nekaj, kar pride in gre, ampak, kakor smo rekli, trajna slovenska skušnjava. To pa pomeni, da je tu in da se bo pojavljal v krajših ali daljših presledkih, v bolj ali manj akutni obliki. Lahko rečemo, da je permanentno prisoten, na kar kaže tudi dejstvo, da se takoj, ko se pojavi o njem kaka kritična misel, nemudoma oglasijo užaljeni branilci, ki, odvisno od vsakokratnih značajev, samo užaloščeni molčijo ali pa si demonstrativno trgajo oblačila. Očitno obstajajo ljudje, ki ne dovolijo, da bi se njihova ljubezen postavljala v kritično luč.
To je ena stvar, druga pa so valovi, ki jih z visokega morja v razna pristanišča na celini ženejo bodisi slučajni bodisi umetno vzbujeni vetrovi. Prvi letošnji aprilski vikend je v Lovranu zasedal Forum za dialog med vero in kulturo, ki ga je že četrtič pripravil Medškofijski odbor za kulturo. Govoriti so se namenili o škofu Gregoriju Rozmanu in njegovi vlogi med vojno. Ambicioznost podviga kaže slogan prireditve, za katerega je bil izbran evangeljski stavek Resnica vas bo osvobodila. Kronski mediator lovranske resnice o Rozmanu in njegovem času je bilo neko besedilo, ki ga je nadškofijski arhivar dr. France M. Dolinar plasiral kot Vovkovo pastirsko pismo duhovnikom za novo leto 1946: na to arhivsko intervencijo so se potem oglasili zgodovinarji in nezgodovinarji in opozorili na dokumentacijske pomanjkljivosti predlaganega pisma. Nas, ki nismo zgodovinarji, smo pa v življenju že morali kdaj prebrati in oceniti kako besedilo, nas pa je zdramila neka druga stvar. V njem je bilo preveč dobrega. V pismu naj bi Vovk kritiziral medvojne nastope duhovnikov tako, da jim je obesil po vrsti vse očitke, ki jih je o njih kdaj dal na program Agitprop. Dr. France M. Dolinar je mogoče preveč zgodovinar, da bi ga ta okoliščina posvarila. A preveč dobrega je preveč dobrega, to je že stara kmečka modrost. Prevelika prijaznost je bila vedno nekoliko sumljiva. A moderni na staro modrost pozabljajo. Tako je štirideset lovranskih zborovalcev podpisalo neko besedilo in ga označilo za resnico, ki jih je osvobodila, čeprav bi večina normalnih bralcev presodila, daje bilo prej agitpropovsko kot Vovkovo.

In kaj je pri tem kocbekovskega? Za nobenega od lovranskih medkulturnih premišljevalcev si ne upamo reči, da ni iskren pristaš in iskalec resnice, pameti pa konkretno v ta preizkus niso investirali mnogo. To je jasno vsem razen njim. Ne samo sumljiva odstotnost »pameti z akutom«, tudi ta konkretna okoliščina je kocbekovska. Zuviel des Guten – Preveč dobrega. Tudi pismo Milana Knepa (Družina, 27. 4. 08), kjer nam sporoča, da se njegovi ljudje, čeprav so doživeli »tragedijo na vetrinjskem polju in grozo roškega brezna«, niso zadrževali pri tem, pač pa so se »ukvarjali s tem, kako bi si življenje olajšali in olepšali«. Pretresljivo, res. Kaj pa popackana čast izdanih na Vetrinjskem polju in umirajočih v grozi roškega brezna? Čudno, čudno. A nas še bolj moti nekaj drugega. Kako to, da so se proklamirani krščanski ljudje mogli tako lahkotno poigravati z dobrim imenom ljudi, za katere vemo, da spadajo, če kdo, med ponižane in razžaljene. Tudi ta tankočutna brezobzirnost je kocbekovska.
Res, kaj pa drugi? Kako pa je z drugimi? V Literaturi 187-188 pravi eden Kocbekovih sinov o svoji mladosti tole: »Leto 1952 je bilo usodno. Družina je bila pahnjena v mračno brezno izoliranosti, osamljenosti, revščine, molka, prezrtosti, preteklosti. Totalitarni stroj nas je mečkal in ignoriral na vsakem koraku. Oče kot pesnik in partizan je bil potisnjen v inferno partijske zlobe, tovariške presranosti, satanske getoizacije.« Hudo, seveda. Kaj pa sto tisoč drugih družin, ki so prestajale enako usodo, morda še hujšo, in pri tem s tem, kar jih je sedaj uničevalo in poniževalo, niso imeli nič in je vse prišlo nad nje. Saj ta okoliščina nekaj velja, kljub vsemu. Petnajst tisoč jih je bilo v koncentracijskih taboriščih, deset tisoč jih je moralo bežati, deset tisoč jih je bilo razlaščenih, na tisoče jih je stalo po sodnih dvoranah pred oznovci, ki so jih tožili in jim hkrati sodili. Kaj pa ti?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Široka obzorja Mirko Kambič

Da lovranski sindrom ni nekaj enkratnega, ampak nosi v sebi produktivno naravo, je pričakovana stvar, mogoče pa jo je tudi ilustrirati z analognimi primeri iz sedanje kulturne resničnosti. Tak primer je letošnji Zvon 2, v katerem je intervju z dr. Petrom Vodopivcem. V njem so, zdaj v vprašanjih, zdaj v odgovorih, nedorečenosti, ki so tu zato, da koristijo tistim, ki so sliko preteklosti izdelali že davno enkrat za vselej. Predvsem pa se neposredno ali posredno obtožujejo tisti, ki so po petdesetih letih prvič mogli nekaj malega povedati (spričo tega, da jih ni več, da so jih pobili; o tem nobene besede!). Na primer, da so komunisti po vojni meščanstvo zatrli zato, ker ni bilo pripravljeno na takojšnji oboroženi boj; da so komunisti verjeli, da vojna ne bo dolgo in so zato nepremišljeno pozivali na boj (politkomisarji so vedeli, zakaj morajo govoriti, da bo vojne čez nekaj tednov konec; komunisti pa so zelo premišljeno pozivali na boj, saj so vedeli, daje od »osvobodilnega boja« odvisen njihov revolucionarni projekt); da bi – kot je »prepričljivo dokazal Bučar« – »meščanski voditelji« z organizacijo svojega odpora komunistom preprečili konfiskacijo rezistence; da je prihajalo do izdajanja ilegalcev in partizanov, čemur so sledile likvidacije; da sedanja politika zlorablja idejna in ideološka vprašanja iz druge svetovne vojne (katera politika?); da se tako komunisti kot protikomunisti ne morejo odpovedati že vnaprej pripravljenim shemam; da se obnavljajo poenostavitve, da je vsa stvar bila v tem, da so bili na eni strani komunisti, na drugi pa protikomunisti; da so sedanje protikomunistične razlage ravno tako črno-bele, kot so bile nekdanje komunistične; da »oblastniki vseh barv« niso nič naredili za postavljanje obeležij (saj so praktično bili vseskozi na oblasti oblastniki »ene barve«). Vse je splošno, vse je pavšalno; vsi »politično« manipulirajo. In za pričo se vedno kličejo dr. France Bučar, dr. Spomenka Hribar in dr. Tine Hribar!
V Zvonu 3 imamo intervju z dr. Francetom Bučarjem. Iz njega spoznamo dr. Bučarja kot talentiranega koreografa za muziko, ki je komponirana v ključu protislovja. Iz njegovih odgovorov smo izolirali tri takšne figure. Prva taka mojstrovina je zgodba o narodnem uporu, ki je bil tako veličasten »tektonski premik«, da se od njega »še do danes nismo opomogli«. Druga figura pripoveduje o državljanski vojni, ki se je končala leta 1990, a njeni konflikti še vedno spreminjajo politični prostor v »bojno polje«. Tretja pa nas spravlja v strah z vrtoglavimi protislovnimi zahtevami, ki jih ima avtor do politike: politika mora dovoliti, da se gospodarstvo in drugi podsistemi iztrgajo iz njenega objema, a mora vseeno obdržati vpliv nad njimi. To bo naredila, se glasi Bučarjev recept, le tako, da se bo odpovedala strankarstvu in se utemeljila »na splošno družbenem soglasju«.
Zvon je katoliška revija. Izdajajo jo tri sestrske Mohorjeve družbe, ki jih najbolj opredeljuje to, da so katoliške založbe. Če ta opredelitev kaj pomeni, potem bi človek mislil, da bodo v sedanjem zgodovinskem času usmerjale svojo dejavnost v to, da bi katoliškemu svetu po udarcih, ki jih je prejel v spopadu s totalitarnim boljševizmom, pomagale priti k sebi. Človek bi rekel, da bi bila ta zavest nekaj zelo pričakovanega in normalnega – pomagati katoliški substanci pri napornem vračanju k sebi. Jasno je, da v sedanjem času katoličane tepejo. Nikomur ni treba, da je zato histeričen. Toda vedeti moramo, da nas tepejo. Če bi se delali, da nas ne tepejo, bi to ne bila virtus, ampak mazohizem.
Katoliške revije in katoliške založbe danes lahko največ naredijo z eksaktnostjo in preciznostjo. Kar naprej je treba zasliševati sebe in druge; kar naprej se je treba spraševati, kaj kaj pomeni? Doseči moramo, da bodo iz naših prostorov odhajala besedila in sporočila, ki bodo dognana, precizna in zanesljiva. Od vsakega, ki pride pred naše mikrofone, moramo zahtevati, da se bo pokoril tem visokim normam.

Nedomišljenost in nezanesljivost liberalizma

Protislovnost kocbekovstva je ena stvar, druga pa je zgodba z liberalizmom, ki se je v kritičnem trenutku izkazal za šibki člen slovenstva. Tudi, ali predvsem, po njegovi zaslugi se je leto 1945 za Slovence izteklo v katastrofalno protislovje: rešili smo se dveh totalitarizmov, zagospodoval pa nam je tretji, ki je – v veliki meri zato, ker je bil dosežek avtohtonih slovenskih sil – uspešno nadaljeval delo prvih dveh. Kot kocbekovci tudi liberalci niso opravili temeljnega premisleka in dali temeljne ocene svoje nekdanje vloge. Tudi liberalci zato ne vedo, kaj so; kot za kocbekovce tudi za liberalce ne vemo, kaj lahko od njih pričakujemo.
Kot kocbekovci so tudi liberalci polni zgledne slovenske racionalnosti in pameti, kadar zidajo hišo ali menjajo avtomobil, če pa nanese pogovor na elemente, ki sestavljajo slovensko zgodbo 20. stoletja, pa jih normalni jezik zapusti in se jih polasti drug jezik, ki jih potem vodi od brezpotja do brezpotja, od katerih se vsako konča s tablo, na kateri piše: ni prehoda. V intervjuju na primer, ki ga je Boris Pahor dal reviji Reporter (23. 6. 08), pisatelj trdi, da v zvezi s »pokoli ne moremo govoriti o partizanstvu«. Tu da je šlo za »maščevanje zmagovite armade«. (Zakaj pa naj bi se ta armada »maščevala«? Ali za pokole, ki jih je sama prirejala med vojno?) Partizanstvo pa ni nič krivo. Kako bi ga sicer Kocbek mogel postavljati »na raven tako visokega dejanja«? Kako bi mogel z »argumentiranimi idejami« risati »sodelovanje med naprednimi kristjani in komunisti«? (Kako ne bi bralec opazil, koliko »pozitivne energije« je položene v te Kocbekove »argumentirane ideje«.) A vse je zamočila Partija, ki je »povozila samo sebe«, se pravi, ni držala svojih obljub, ni bila zvesta sama sebi, ni ji uspelo vztrajati v tem, kar je. (V resnici pa je bilo tako, da Partija samo sebe ni povozila, povozila pa je vse druge, kar je bil od začetka njen namen.)
Pahorjeva ljubezen do partizanstva in njegovega duhovnega utemeljitelja in pesnika poeta Kocbeka je tako velika, da vse zgodovinsko breme prelaga na povojno armado in Partijo, ki je – ali je bilo tega treba! – izdala samo sebe in odpovedala. Začetno partizanstvo, ki je bilo zveza med kristjani in Partijo, pa je bilo povsem v redu – kako bi ga sicer Kocbek mogel tako argumentirano utemeljevati. Prav. A tu se Pahor že znajde pred tisto tablo, le da je ne opazi. Mirno očita italijanskemu predsedniku, da govori samo o koncu in samo o fojbah, »nikoli pa se ne spomni na fašizem 20. stoletja«. Pahorjeva ušesa sprejemajo samo glasove določenih frekvenc. Ne sliši – ali bolje, ne sprejema – laikov iz tistih petsto ali šeststo morišč, na katerih se je zgostilo toliko bolečine, da bi jo najbolj nenasitni demoni sovraštva imeli dovolj za nekaj tisočletij. Kako to, da govori o fašizmu 20. stoletja, ne pomisli pa, da ne bo mogel živeti, če ne bo, kljub Kocbeku, govoril tudi o boljševizmu 20. stoletja?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Reka in človek na poti skozi labirint Mirko Kambič

Nastanek in potek slovenske državljanske vojne – njena moralna struktura – je bila takšna, da je pred nami nedvomno to, da je spravno breme – onus reconciliandi – na ramah nekdanjih boljševikov in tistih, ki so z njimi sodelovali ali kolaborirali. A ne samo, da ne eni ne drugi ne kažejo nobene pripravljenosti, da bi se podredili temu najbolj normalnemu ukazu, ampak dokazujejo v vseh svojih nastopih, da so trdno namenjeni še naprej vzdrževati klimo, ki spravne pogodbe ne bo dovolila. Pravzaprav se bojijo. Bojijo se, ker se dobro zavedajo, da spravne pogodbe ne bo mogoče sestaviti, ne da bi iz nje stopil njihov pravi obraz. Tako na zelo neugleden način podaljšujejo svoje politično življenje (ki pa ga v resnici že zdavnaj ni več). Oglejmo si, na nekaj primerih, kako to delajo, predvsem pa, kako malo pazijo na svoj ugled.

(Mogoče pa mislijo, da se to več ne dela.)

Postboljševiška strategija za ohranjanje državljanske vojne

Dr. Boris Paternu (Delo, 26. 4. 08) se na primer poteguje za »kulturo pozabe«. Domislica je odlična: sedaj, ko spomina ni več mogoče policijsko in partijsko obvladati, bi še najbolj kazalo, da se odpravi. Rešitev je radikalna in celostna. Kdo se bo mučil z apologetiko izgubljene stvari, ko pa se vse skupaj lahko pozabi. Sploh pa ni priporočljivo pretiravati z zgodovino, kot je učil že veliki Nietzsche. Zgodovina je tudi nekakšen kriterij, ki subjektu ali volji do moči povzroča same težave. (Ne smemo pozabiti, da so se tudi boljševiki – res da bolj na skrivaj in bolj sramežljivo – podrejali tej volji.) Od splošne amnezije ali izgube spomina bi prihajale razne koristi – »opravičevalci kolaboracije«, na primer, nas ne bi več nadlegovali »z grozljivimi ostanki pobitih«.
Klici k pozabljenju so lahko direktni, lahko pa nastopajo tudi v raznih embalažah in ne vznemirjajo ljudi s svojo preproščino. Dr. Spomenka Hribar zapiše v nekem pismu v Družini (»Refleksija ob neki pameti«) tudi tole: »Ko komunističnega sistema ni več, smo »ostali« samo ljudje, enakopravni državljani.« To je res, obenem pa ni res. Nekdanji komunisti in tisti, ki so z njimi kolaborirali, so pred zakonom enaki z vsemi drugimi, a so vendar tudi zadolženi, ker so vzdrževali sistem, za katerega ni mogoče reči, da ni bil zločinski. Čeprav jih zaradi tega nihče nikoli ne bo gnal pred sodišče, so zavezani pred narodom, predvsem pa pred tistimi desettisoči, za katerimi narod žaluje. Kar se tu priporoča, je moralna in kulturna nemarnost, proti kateri je treba kaj reči, čeprav ni veliko upanja na uspeh.
Diskreditirati spomin torej, potem pa tudi promptno intervenirati, če nastopijo razmere, ki odpirajo možnosti za celovitejšo analizo preteklosti, v kateri se ne bi bilo mogoče izogniti širšim ocenam in sodbam. Ko so pred tedni na slovenski nacionalki vrteli dokumentarec z naslovom Sodbi je bilo ime zločin, ki je govoril o odkritju v Tezenskem gozdu leta 1999, ko so čez protitankovki jarek gradili avtocesto in pri tem na dolžini 70 metrov odkrili 1179 okostij, je že kmalu na začetku nastopil tudi tedanji mariborski župan Boris Sovič in za dokumentarec prispeval naslednji kriptogram: »Nobenega razloga ni, da bi se iz tega ustvarjale nove afere. To je preprosto naš dolg do zgodovine, dolg do območja, dolg do ljudi in seveda kakršnokoli politiziranje, izrabljanje tega za dnevnopolitične cilje, se mi zdi, je popolnoma v nasprotju s pieteto, nasproti s tem dolžnim odnosom, ki ga moramo do preteklosti imeti, in ne nazadnje v nasprotju z razsežnostjo te velikanske tragedije, ki se je v 2. svetovni vojni in po vojni dogajala.« Kaj ti okorni stavki pomenijo, ni tako težko dešifrirati, vseeno pa bi bilo zanimivo videti, kako bi se slišali v »odprti slovenščini«. Profesorjem maturantskih razredov mariborskih gimnazij se tako odpira izzivalna priložnost, da preizkusijo bralne sposobnosti svojih dijakov. To bi bila zares imenitna hermenevtična vaja. (Istočasno bi tudi odkrili, v kateri meri je Sovičeva intervencija uspela. In brezštevilni drugi posegi te vrste.)

Primer, ki smo ga navedli, je pravzaprav pretresljiv, ukrep sam pa ni nobena izjema. Tudi aprilski zborovalci v Lovranu so, v skrbi za splošno kulturno profilakso, začutili, da morajo v lakonsko kratki zaključni izjavi poudariti, da »tragika medvojne slovenske zgodovine« »ne dovoljuje nikakršne instrumentalizacije škofa Rozmana in medvojnega dogajanja«.
Hermenevtični crux tega stavka je, kakor so bralci gotovo opazili, v besedi »instrumentalizacija«.

Tisti, ki največ prispevajo k družbeni klimi, ki se upira normalizaciji govora o državljanski vojni in možnosti njenega končanja, so novinarji. Bolj kot učitelji, pisatelji in duhovniki so novinarji tisti, ki vsak dan razložijo ljudem, kako je treba o svetu misliti. Na primer to, da si ga je čisto lahko misliti brez Kočevskega Roga. Da Kočevski Rog ostane »izbrisan«, jih ne moti, nasprotno, zelo se trudijo, da bi se izdelal nov zemljevid Slovenije, kjer ga ne bi bilo več. V Delu (2. 8. 08) je Branko Soban napovedal, da se bo po odhodu Radovana Karadžiča v Haag »omara z okostnjaki spet odprla in se bo spet govorilo o koncentracijskem taborišču Srebrenica«. Toda tu je tudi Čečenija in njena prestolnica Grozni. Novinar se zaskrbljeno sprašuje, ali bo kdaj poskrbljeno za »krivice in zločine«, ki so se zgodili tam. Nenavadno, da ob tem ni pomislil na Kočevski Rog, niti takrat ne, ko je zapisal, da so Rusi po čečenski kampanji najhujše vojne zločince razglasili za narodne heroje. Tako je novinar Branko Soban pokazal, kako lahko tudi novinarji, če so le dovolj vztrajni, pomagajo pri tem, da Kočevskega Roga nekoč res ne bo. V njem ga verjetno že sedaj ni. Čisto lahko, da ni tako pokvarjen, da bi ga zavestno zamolčal.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Žale Mirko Kambič

In kaj je hotela Slovenska tiskovna agencija povedati s tem, daje v svojem poročilu o letošnjem Rogu mislim, ki so jih tam povedali prireditelji, priložila še mnenje, ki ga ima o tem kraju predsednik Zveze združenj borcev. Kaj je STA hotela, tega ne vemo, vemo pa, kaj je s tem naredila: predsednika združbe ljudi, ki so Kočevski Rog najprej fizično omogočili, potem pa pol stoletja sodelovali pri ubijanju njegovega spomina, je uradna informativna ustanova demokratične Slovenije postavila za kontrolnega arbitra. Še nikoli se ni zgodilo, da bi koga od NSZ povabili za komentar h kaki partizanski slovesnosti! Poleg tega pa bi tudi STA sedaj že morala vedeti, da je pri dr. Janezu Stanovniku treba biti previden. Če pomislimo samo na njegove besede: »Ali naj se sedaj opravičujemo še za to, da smo zmagali!« (Ranka Ivelja, Dnevnik, 17.5.08) Za božjo voljo, saj niso zmagali! Kar jim je bilo dano, je bila iluzija zmage, ki so jo izkoristili za to, da so pomorili nekaj sto tisoč ljudi. Sicer pa so poraženci zgodovinskih dimenzij.
Eden od razlogov, da Kočevskega Roga ni v zavesti povprečnega Slovenca, je torej skoraj banalno dejstvo, da o njem nimamo fotografskih dokumentov. Partizani svojih zločinov niso fotografirali. Vsi smo že kdaj videli posnetke nemških eksekucij, na primer v Starem piskru v Celju, nismo pa še imeli priložnosti videti kakšnega posnetka partizanskih orgij na katerem od šeststo morišč, ki so registrirana po Sloveniji.
A fotografije so zelo važne, ne samo kot opora spominu, ampak tudi kot dokument – kot dokaz. Poleti 1944 se je skupini poljske rezistence posrečilo vtihotapiti v Auschwitz fotoaparat, s katerim je neki grški Jud, ki je delal v posebnem oddelku za oskrbovanje plinskih celic, naredil štiri fotografije in jih poslal čez žico. Čez tri leta so jih lahko uporabili pri nekem procesu v Krakovu. Nič takega ne bi mogel uporabiti javni tožilec v Ljubljani, če bi tam kdaj bil kak tak proces.
Vsa podoba je tudi, da ima kampanja za izrinjanje Kočevskega Roga iz slovenske zavesti na svoji strani tako pomembnega človeka kot je predsednik države dr. Danilo Türk. Gotovo tu ni mesto, da bi iz tega zornega kota analizirali vse njegove poglavitne nastope. Ustavimo se le pri dveh Türkovih tezah, ki se jim pri človeku, ki ima vse šole, nemalo čudimo.
Najprej sprava. Za spravo pravi dr. Turk, da se je v Sloveniji lotevamo nestrpno in »preveč politično« (Begunje na Gorenjskem, 27. 4. 08). Njegova teza je drugačna: »Sprava mora nastati v srcih ljudi.« Kako je s to rečjo? Sprava, kakor je tu mišljena, je poravnava po sporu, ki se imenuje državljanska vojna in je zato to spor politične narave. Iz tega sledi, da mora poravnava biti politična ali pa je ni. Toda predsednik jo potiska v zasebnost. »Vsak naj začne pri sebi. Vsak naj prizna svoje napake, potem pa naj vidi napuh pri drugem.« »Začnimo pri sebi.« To je »temeljni postulat«. Predsednik predlaga dislokacijo nečesa, kar je javno in politično na nekaj, kar je osebno in intimno; iz terena, ki je stvari lasten in na katerem je stvar rešljiva. To lahko vidi vsak. A zakaj predsednik to počne? Zakaj, ne vemo, objektivno pa je posledica samo ena. Ena od strani, med katerima naj bi prišlo do sprave, je svojo »resnico« v pol stoletni totalitarni diktaturi definirala in utrdila, drugi strani pa ne bi bilo dovoljeno, da to, na odprti demokratični sceni, stori končno tudi sama, ampak bi po tem receptu bila izgnana v slučajne svetove mnogih zasebnih zavesti. (TV SI, 5. 5. 08)
To je ena stvar, sprava. Druga pa je deformacija neke zgodovinske vzročne sheme: kaj sledi čemu. Najbrž je bila uporabljena v raznih govornih okoljih, mi jo bomo vzeli iz Türkovega govora na Rodiku (20. 7. 08). Njegova prva teza se glasi: »Brez fašizma in nacizma ne bi bilo 2. svetovne vojne, ne bi bilo povojnih obračunavanj s pravimi in domnevnimi vojnimi hudodelci.
Prav tako ne bi bilo prevlade stalinizma, nedemokratične komunistične oblasti in kršitev človekovih pravic.« Pohabljenost tega sklepa je povzročilo istovetenje prostora, v katerem se neko dejanje lahko zgodi ali pa tudi ne zgodi, z dejanjem samim. Ker se umor lahko izvede tudi z nožem, so vsi, ki posedujejo nož že morilci. Nacifašisti so, poleg Slovenije, okupirali tudi druge dežele, na primer Nizozemsko, Belgijo, Dansko, Norveško, a je v teh deželah po vojni bilo nekaj obračunavanj z vojnimi hudodelci, a le s pravimi in ne »domnevnimi«, nikoli pa v njih ni bilo
»povojne prevlade stalinizma, nedemokratične komunistične oblasti in kršitev človekovih pravic«. Da so se pri nas uveljavile drugačne posledice druge svetovne vojne, je bilo zato, ker so nas poleg fašistov in nacistov napadli še tretji totalitarni hudodelci, ki so se v protislovnih mednarodnih razmerah polastili oblasti in jo držali, ne skozi petletno obdobje vroče vojne, ampak vseh petdeset let hladne vojne, ki je sledila. Med možnostjo in realizacijo možnosti je kljub vsemu treba ločiti in gospod predsednik se bo tega nekoč gotovo naučil.
Upamo, da se nam je tako posrečilo izolirati nekaj momentov, ki bodisi načrtno bodisi samodejno vstopajo v enotno fronto, katere edini namen je preprečiti, da bi se za sistematično reševanje zadev državljanske vojne uveljavili isti miselni pristopi, kot se uveljavljajo za reševanje drugih družbenih vprašanj. Za vsem, tako pri njihovem nastajanju kakor pri njihovem vzdrževanju stoji močna ideološka volja, ki jo vzdržuje deloma apetit po konkretni oblasti doma, deloma pa splošna evropska duhovna klima. Kar nas pri vsem vznemirja, je zmožnost popolnega ignoriranja vitalnih interesov domovine in Evrope, zlasti pa nonšalantna vzvišenost nad opozorili, ki prihajajo iz jezika in iz norm, kijih postavlja splošen okus.
Kako na primer je mogoče, da zgodovinar z akademskimi signaturami pravi, da je prav on, škof Rožman, »kot vplivna osebnost generiral konflikt med drugo svetovno vojno«? Ali da ga je šele spoznanje o »utopičnosti boljševizma«, ki mu je pripadal od dijaških let, navedlo, da seje lotil tudi drugih vprašanj, med drugim »slovenskega klerikalizma«. Ali ne bi bilo bolj razumno, da bi se lotil boljševizma, ki ga je prevaral.
V emisiji Studia City 6.5.08 je na novinarjevo vprašanje »kaj bi bilo, če bi se Cerkev v 2. svetovni vojni odločila drugače, kot se je«, vprašani odgovoril: »Če si zraven, lahko odločaš.« Kdo od tistih, ki je »bil zraven«, pa je kdaj v čem odločal? Tudi od tistih, ki so bili zraven množično, kot so bili liberalci in Primorci? Druga sekvenca v tem intervjuju pa je šla takole. »Kaj bi bilo, če ne bi imeli OF; če bi imeli samo tiste, ki so kolaborirali z okupatorjem?« Spet je vprašani požrl ponudeni nesmisel in odgovoril: »Vprašanje je, če bi Slovenci tedaj sploh še obstajali.« In tako dalje. Tako grejo stvari v tem političnem peskovniku.
Ko spremljamo primere, od katerih smo dva navedli, si pravimo: pod rokami jim razpada jezik, pa ničesar ne vidijo. Če pa vidijo, se še vprašamo, kakšne živce pa imajo, da lahko igrajo to igro? Prihajamo iz pokrajine, kjer težko prenašamo pokvarjenost, čeprav je tudi v naših krajih ne manjka. A četudi je res, da je tudi pri nas ne manjka, še vedno drži, da jo težko prenašamo. Čeprav jo čutimo okoli sebe in v nas, se nas kljub vsemu drži trdovratna vera, da je pokvarjenost pri nas ilegalno. Morda je tudi prišel čas, da začnemo govoriti odkrito. Še vedno se namreč nekoliko začudimo, če se kdo za to odloči. Tako kakor na primer oni dan, ko nam je dr. Vasko Simoniti povedal, da ga je »politična zgodovina« pripeljala do spoznanja, da je »levičarstvo le malomeščanska kaprica, za katero se skriva pohlep po oblasti in denarju«. A je čisto lahko, da to ni bila samo politična zgodovina, ampak tudi štiriletna praksa na ministrstvu za kulturo. (Delo, 14. 6. 08)
Nova Slovenska zaveza je z avtoriteto, ki jo ima – ne zaradi virtuoznosti svojega obstajanja, ampak zaradi visokosti ljudi, katerih pravdo je vzela nase in zaradi velikosti časa, skozi katerega je šla in ga hoče razumeti za vse Slovence – s to avtoriteto je letos na Rogu povedala dve stvari: da je sprava ne samo nujna, ampak brezpogojna za naš nadaljnji obstoj in da sprava ni možna brez priznanja tistih sil, ki so državljanski spor začele in ga vodile tako, da so se obremenile z vsemi tremi kategorijami zločina, ki jih je mednarodna pravna kultura kodificirala za vojaško politične spore. Breme spravne naloge je torej na boljševikih in na tistih, ki so iz kakršnihkoli razlogov svoj politični angažma peljali tako, da so prispevali k realizaciji boljševiškega projekta.
To pa pomeni, da bodo tako boljševiki in tisti, ki so stopili na traso njihove tradicije, morali končno stopiti iz somraka svojih utvar in slednjič stopiti na odprti prostor demokratične državljanske odgovornosti. Zato kličemo vsem, od najnižjih novinarjev do prvega človeka v državi: Nehajte. Naredite nekaj za Slovenijo!