Avtor: Justin Stanovnik

Spoštovani gospod škof, duhovniki somaševalci, odlični predstavniki visokih ustanov republike, zastopniki civilnega življenja, gospe in gospodje, dragi prijatelji! V imenu Nove Slovenske zaveze vas vse pozdravljam, posebno tiste, ki že devetnajst let prihajate sem, mnogi vsako leto teže, a vendar prihajate, ker vas žene usmiljenje do tisočev mladih ljudi, ki se jim je tu zgodila največja krivica.
Tuje bil narejen zločin, ne nad enim posameznikom, ne nad mnogimi posamezniki, ampak zločin nad narodom. Velikost tega kraja – ali velikost dogajanja, ki se ga na tem kraju spominjamo – je zaobsežen v tej besedi: zločin nad narodom. Zato ne prihajamo sem samo tisti, ki mislimo, da leži tu ali kdo od naših ali kdo od tistih, ki smo jih poznali, ampak vsi, ki zavestno govorimo jezik tega naroda, ki zavestno nosimo v sebi njegov zgodovinski spomin in ki zavestno obstajamo na tej zemlji. Zakaj nobena stvar nas ne bi mogla bolj vznemiriti kot ta nezaslišanost, da so od nekod prišli ljudje, ne kateri od tistih, pred katerimi smo se morali stoletja braniti, ampak ljudje, s katerimi smo še malo prej zajemali iz iste sklede in smo mislili, da so takšni kakor smo sami, a so se nenadoma spremenili v tujce – zato sem rekel, da so od nekod prišli – in uprizorili nad nami dejanje, ki ga moremo zajeti le tako, da mu pravimo zločin nad celim narodom.
Bili so to nenavadni ljudje. Nekaj so nosili v sebi in ko so potem še brali neke knjige, se je tisto, kar so nosili v sebi, srečalo s tistim, kar je v tistih knjigah pisalo, in so si v trenutku sebevidnosti rekli: To sem jaz. Tako so se izrekali drug za drugim. In ko je prišel ugoden čas, so ga zagledali in začeli uresničevati, kar so nosili v sebi in kar je pisalo v tistih knjigah. Res so bili izredni ljudje, predvsem pa nesrečni. Mi, ki stojimo na tem kraju, bi morali vedeti, kaj hočem s to besedo povedati:
Njihova izrednost je bila tudi v tem, da od tistih tisočev, ki so servisirali medvojni boljševiški teror, in od tistih desettisočev, ki so iz partijskih pisarn ali na terenu izoblikovali mrko geografijo Kočevskega Roga – tistih 570 morišč, ki so kot njegove izpostave skrbele za velikopotezno industrijo smrti – da nobeden od tistih tisočev in desettisočev do konca življenja ni povedal, koga so dekleta na Hrastniškem hribu pred smrtjo klicala, katere besede so izgovarjali fantje, preden so popadali v ta brezna v dolgotrajno umiranje. Tako posebni ljudje so to bili in, kakor smo rekli, nesrečni.
Res so boljševiki, potem ko so se polastili države, te, za katere se je vedelo, da bodo odslej težko gledali svoje roke, posebej plačevali. To je bila nekakšna uteha. Poleg tega so jih posajali na prva mesta, so jim pripenjali medalje. To je tudi bilo nekaj. Tako je šlo do konca. In nikoli nismo ničesar izvedeli. Res so bili nenavadni ljudje.
Kaj pa ti, ki ležijo tukaj? Naj ponovno opišem njihovo zgodbo s tremi, štirimi stavki, ki so jih izrekli preprosti ljudje in stojijo kot moto k posameznim dejanjem njihove drame.
Najprej stavek, ki ga je v dnevnik napisal učiteljiščnik Vinko Mravlje iz Brezovice: »Iz pograjskih hribov diha groza.« 12. junija (1942) je ta groza stopila v njihovo hišo. Dva dni zatem je Lojz Bastič, poznejši domobranski stotnik, ko je stal v domači hiši – tedaj je bil tudi že sam v smrtni nevarnosti – pred krstama umorjenega očeta in matere, povedal stavek, ki je razložil celo gibanje. Rekel je: »Jaz se bom branil.« Mnogo pozneje je France Tomšič iz Dobrepolja takole razložil, zakaj so stražarji slabo branili Turjak: »Mi nismo bili vojska, mi smo bili kmečka vstaja.« Približno v istem času je Škindrova Fanika iz Gradeža, ki so ji dva brata ubili že drugi dan po padcu Turjaka, enega pa pozneje v Jelendolu, takole označila obe strani: »Naši niso bili dovolj krvoločni.« – to besedo je rabila: ‘niso bili dovolj krvoločni’ – »Oni iz hriba pa so bili takšni, da takšnih ni bilo še nikoli nikjer.« In ko se je na vetrinjskem polju izvedelo, da so Angleži izročili domobrance partizanom, je neko preprosto slovensko dekle zavpilo: »Ali ne bo že sodni dan!« Kot bi imela magnetno iglo genialnega pesnika, je poiskala edino podobo v jeziku, ki je bila vredna tiste ure.
Tako je šla tragedija naroda, ki je bil napaden od tujih in od svojih ljudi, ki je moral biti hkrati v vojni in revoluciji.
Prvič smo bili tu 8. julija 1990. Ali se je od tedaj kaj spremenilo? Nič se ni spremenilo. Naj vam predstavim dva prizora iz naše sedanjosti in boste videli, zakaj se nič ne spremeni.
Letos marca se je varuhinja človekovih pravic v nekem intervjuju pohvalila, da je po njenem posredovanju »vlada sprejela sklep o spominskem dnevu za žrtve holokavsta«. Prav, seveda prav. A kako to, da ni pomislila na genocid v Kočevskem Rogu, ki je nazadnje na področju njene moralne jurisdikcije? Kako, da je ni vznemiril molk Kočevskega Roga? Saj kriči, mar ne? Saj bi ga morala slišati! Takih primerov je sto in tisoč. Ali razumete, zakaj se nič ne spremeni?

Avtor slike: Gašper Furman

Opis slike: Justin Stanovnik Gašper Furman

27. aprila je v Begunjah na Gorenjskem imel praznični govor predsednik republike. V izbrani dikciji v New Yorku izšolanega diplomata nam je dokazoval in dokazal: da še ni naredil kopernikanskega obrata in da še vedno tiči v ptolemajski politični astronomiji, ki jo je uzakonila partija. Vztrajal je na enobeju, s katerim ni mogoče razložiti nobenega od relevantnih fenomenov slovenskega 20. stoletja, revolucije, ki da je izhodišče za razumetje vseh bistvenih reči, pa ni omenil. Ni začutil, da se mora pokoriti kopernikanski modernosti, ampak je slavil upor, kakor da bi bil katera od tistih rezistenc, ki jih je organizirala civilizirana Evropa. Razglasil je, da je ta upor šel v znamenju »svobode, poguma, iznajdljivosti in kulture«. Kakor je bil ta upor od vsega začetka koncipiran, je s tem povedal, da je bil tudi Kočevski Rog – ki ga previdno ni omenil – proizvod »svobode, poguma, iznajdljivosti in kulture«. Ali sedaj razumete, zakaj se nič ne spreminja?
Z naše strani pa naj tukaj povemo dve stvari. Prvič, vse moramo storiti, da se tisti, ki so se tako pregrešili nad sinovi in hčerami tega naroda, osvobodijo svoje krivde. Zločin, ki so ga ti ljudje naredili, je bil po obsegu in namenu zločin proti narodu in ima na sebi genocidne razsežnosti. Tu se je zgodilo presežno zlo, ki ne zastara, ne pravno ne moralno in ne zgodovinsko. Tako je sedaj nekaj med nami in v nas in bo tukaj med nami in v nas in ne bomo svobodni in celi, dokler ne naredimo določenih reči. Ljudje smo, vsi smo ljudje in imamo to moč in razpolagamo z znanjem in vedenjem, da lahko to naredimo. Vsi smo tudi Slovenci, kar pomeni samo to, da moramo to brezpogojno narediti. Toda povejmo še drugo stvar. Brez priznanja tistih, ki so Kočevski Rog in vse, kar ga je omogočilo, zamislili in uresničili, spravnih papirjev ne bo mogoče podpisati. Prvo vprašanje se torej glasi: Kaj moremo storiti, da bomo mogli podpisati mirovno pogodbo po koncu državljanske vojne?
Državljanska vojna se v mnogočem razlikuje od meddržavne vojne, a je vseeno tudi vojna, zato lahko analogno tudi zanjo uporabimo določila, ki veljajo za vojne sploh – tudi mednarodno vojno pravo. Leta 1945, 8. avgusta, se je v Londonu sešla zavezniška komisija za postavitev mednarodnega vojnega sodstva in se dogovorila za tri temeljna načela tega pravnega organizma. Ta načela so: prvič: zločini zoper mir, ki vključujejo načrtovanje in izvajanje agresivne vojne; drugič: vojni zločini, kamor spadajo kršitve vojnih zakonov in običajev; tretjič: zločini zoper človečnost, ki zadevajo nasilje nad prebivalstvom. Po teh načelih so delovala vsa mednarodna sodišča po vojni.



Že na prvi pogled je jasno, da jurisdikcija tako imenovane Londonske listine zajema tudi nastop slovenske boljševiške partije. Prvič: glede zločina zoper mir velja, da smo Slovenci do druge svetovne vojne živeli v miru s seboj. Bili smo kulturno in politično različni, a nismo bili v vojni. Ko ne bi bilo boljševiške komunistične partije, v Sloveniji ne bi bilo državljanske vojne. To je bilo prvič. Drugič, vojni zločini. Z ubijanjem in maltretiranjem civilnega prebivalstva in vojnih ujetnikov, s plenjenjem in požiganjem hiš in vasi, so se komunistični partizani obremenili v skoraj napredstavljivem obsegu. Tretjič, zločini zoper človečnost. Teh zločinov komunisti niso delali samo med vojno in takoj po vojni, ampak tudi vso povojno dobo, ko je totalitarna država ukinila človekove pravice in uzakonila preganjanje na politični in religiozni osnovi. Kaj torej storiti?



Kakor smo rekli, brez priznanja ni izhoda iz sedanjega stanja. Brez priznanja sprava ni mogoča – sama po sebi, v nomosu osnovne konstitucije sveta in človeka in njegove družbe. Pametno bi si bilo ogledati, kako so to reševali v drugih primerljivih okoljih. Ponekod so se odločili za poseben poravnalni mehanizem, ki temelji na formuli: oprostitev za priznanje, se pravi, najprej priznanje in potem oprostitev. Mi si tega postopka ne zamišljamo osebno, ampak politično. Državni zbor bi moral izdelati poseben pravno preciziran in politično dogovorjen ritual, ki bi obsegal dva dela. V prvem delu bi s posebnim zakonom določeni predstavniki ustanov, organizacij in združenj, ki bi jim zgodovinske povezave dajale legitimiteto, da govorijo v imenu nekdanje partije in organizacij, ki jih je partija ustanovila za izvedbo svojega projekta – da bi ti ljudje, brez pridržkov in odkrito in v celoti izpovedali in navedli in priznali svoja zavržena dejanja in zavržena dejanja tistih, v imenu katerih bi govorili. V drugem delu pa bi ustanove države, ki postavljajo njeno demokratično legitimiteto, to priznanje sprejele in izrekle oprostitev. Oprostitev za zmeraj. Zagotovljeno bi moralo biti, da bi bil tako prvi kakor drugi del izpeljan jasno, nedvoumno, zavezujoče in dokončno.







Dokler se to – v tej ali v kaki drugi obliki – ne bo zgodilo, bo nad nekdanjimi boljševiki in nad njihovimi različnimi političnimi sopotniki in zavezniki, pa najsi so si o sebi takrat ali pa pozneje mislili že karkoli, visel Zločin, ki jim ne bo dovoljeval, da bi bili v resnici prosti.
Mogoče se bo komu zdelo čudno, da prihajamo s to zahtevo. To smo storili s premislekom. Svet ne sme izgubiti osnovne dostojnosti. Zdaj dodajamo še to: če bi se zgodilo, da bi kdaj v prihodnosti kdo v svojem ali našem imenu podpisoval kakšne papirje, ne da bi bili upoštevani in izpolnjeni temeljni pogoji, ki smo jih tu navedli, naj se ve, da bo to nasilje in pred zgodovino nično. Naj si kdo od vas to zapomni, da bo vsaj kdo vedel; če bi do tega prišlo. Preveč je že bilo nedostojnosti na tem svetu, preveč nedostojnosti nad tem krajem posebej! To je nekakšen testament, saj razumete?
Nazadnje – to je res treba še enkrat povedati – ne dovolite, da vam potvarjajo zgodovino. Ne dovolite, da bi vas izdelovali v nekaj drugega, kot ste. Če hočemo živeti v osnovni dostojnosti, jim tega ne smemo dovoliti: če hočemo hoditi pokonci, če hočemo nositi visoko ime državljanov. In še to. Če vas otroci prekinjajo, ko govorite o tem, kar ste doživeli, ne dovolite jim tega. Če se boste vdali in umolknili, vam bodo nekoč zamerili. Prišel bo čas, ko vam bodo očitali, da jim niste pripovedovali o teh tukaj, ki so bili nekoč najbolj bedni od bednih, potem pa je stopila vanje ta moč, da lahko svetijo mnogim. Mogoče bo kdaj kaka generacija, potem ko bo spoznala, da ne more več živeti, obtoževala naš čas: Zakaj nam niso povedali? Zakaj nam niso povedali!

Nazadnje naj se še enkrat zahvalim tistim, ki težko prihajate, pa ste letos še prišli in boste prišli tudi drugo leto, če boste mogli. Zahvaljeni. Zahvaljeni posebej tisti, ki vas ti, ki tukaj ležijo, morda niso pričakovali, pa ste vseeno prišli. Zahvaljeni! Posebna hvala pa gre vam, gospod škof, ki ste prišli in brali mašo na tem strašnem in svetem kraju. Tudi, če se nič od tega, o čemer sem prej govoril, ne bi izpolnilo, lahko, potem ko se je tukaj brala sveta maša, gremo domov potolaženi. Vedno bo tako.
Kljub vsemu bo vedno tako!