Avtor: Anton Mlakar

V prvem letu Demosa, ko se je pogrezalo kraljestvo Partije in so širom dežele pognale celice Demosa, smo v Loki dobili pošiljko iz Ljubljane – debelo rolo lepakov z nalogo, da jih razpečamo po svojem okolišu. Razdelili smo letake, nabavili lepilo in čopiče ter šli na delo. Prevzel sem Poljansko dolino do Žirov. Na videz je bila akcija malo tvegana, saj še nismo imeli pluralnega parlamenta, ki bi nam dajal pobudo in zaščito.
V Žireh sem se ustavil pri starih znancih, a moram povedati, da sem bil kar razočaran. Duh Partije je še obvladoval žirovsko sosesko.
Sedim pri razgledanem znancu, ki mi je takoj povedal, da je ideološko že oddan, česar mu seveda nisem zameril – petinštirideset let je svoje naredilo! So pa Žiri veljale za močno oporišče NOB. Pred vojno so imele Sokola in Orla in vzorno kulturno življenje. K tej tradiciji dodam še zgodbo izpred I. svetovne vojne. Leta 1912 je iz Trsta – verjetno po posredovanju Idrije – bila poslana ekipa tržaške Social demokratske stranke Avstrije s ciljem ustanovitve stranke v Žireh. Odposlance je prevzel moj ded po mamini strani, ki se je leto prej vrnil iz Amerike – tja je odšel kot pobožni Tomaž Oblak, vračal se je kot socialdemokrat.
Ko je gostilničar Katrnik zaradi župnikove grožnje odpovedal prostor za zborovanje, je ded na kratko rešil zadrego: »Gremo pa kar k nam domov!« – sprejel goste in vaščane pod svojo streho.
Otročad se je morala po maši stisniti v kamro, v kateri sem bil rojen devet let kasneje. Francka, moja bodoča mama, je v radovednosti vprašalo svojo mater: »Kdo pa so gospodje v hiši?«
»Ja, veš, to so gospodje iz Trsta,« se je glasil odgovor. Eden je bil Edbin Kristan, drugi s Kranjskega pa Ivan Cankar.
No, naj Vam ta vložek iz daljnih let malo pomaga razumeti utrip starih Žirov.
Anton Mlakar, maj 2008