Avtor: Neža Perko

Prijateljica moje mame me je prosila, naj nekaj povem na današnjem srečanju. Prihajam iz generacije, ki se ji povojni čas zdi le neka oddaljena preteklost. Moja generacija ni doživela druge svetovne vojne, moja generacija o povojnih pobojih ne ve veliko. Tudi sama ne vem veliko povedati o terorju, ki se je zgodil v povojnem času; nekaj malega sem si zapomnila od stare mame, ki mi je kot otroku večkrat pripovedovala svoje spomine, a takrat se mi je vse to zdelo kot žalostna pravljica.

Avtor slike: Gašper Furman

Opis slike: Neža Perko Gašper Furman

Kasneje, ko sem odraščala in začela razmišljati s svojo glavo, sem prebrala kar nekaj knjig in zgrozila sem se nad tem, kaj se je zgodilo. Koliko ljudi je moralo umreti. Zakaj? Bolj od same smrti pa me vedno znova pretresa odnos mojih vrstnikov (vsaj nekaterih) do tega grozovitega dejstva zgodovine, njihova – naj si izposodim izraz znanega slovenskega esejista in pisatelja – cinična distanca. Zanima me, kaj se danes dogaja s slovensko družbo; moja izkušnja je takšna, da skorajda ne čutim več socialnega čuta med ljudmi, še več, celo čudak si, če ga imaš. Mama mi je vedno govorila: »Kolikor znaš, toliko veljaš.« Jaz pa sem vprašala: »Znaš – kaj?« Iz izkušenj sem se naučila, da je bolj pomembno veljati kot znati – vsaj večini mojih vrstnikov.
In če v družbi postaja pomembno samo še to, kako naj se potem mladi ukvarjajo z zgodovino, ki ni del njihovega življenja, kako naj imajo odnos do ljudi, ki so pokopani v jamah po vsej Sloveniji? Kako naj čutijo pieteto do umrlih? Cinično odgovarjajo – moji vrstniki seveda – na takšna vprašanja in ponavljajo nedokazane trditve in klevete, ki jih vsak dan, vsa leta poslušajo preko medijev. Hja, manjka samo še (in oprostite mi, ker grem tako daleč s cinizmom): »Ker to niso bili ljudje.« Kaj ni človeško čutiti usmiljenje, sočutje, žalost? Kaj ni človeško, če se pokloniš spominu na umrlega človeka? Kaj ne gre za človeka, za ljudi? Ne morem razumeti, kako lahko nekdo pri tridesetih reče, da ga to ne zanima, ker s tem nima nič. Ali pa zgolj ponavlja besede, ki jih je slišal od svojih staršev, na televiziji … prav do tega bi se morali ograditi, vzpostaviti kritično distanco, si ustvariti svoje mnenje na podlagi lastnega razumevanja, prebiranja, znanja …
Moj oče skrbi za svojo prvo vnukinjo, mojo nečakinjo, ki je stara dve leti in pol. Tako zelo je navezan nanjo, daje prejšnji teden sanjal, da sta šla skupaj v gore, kjer jo je izgubil. Od strahu, kaj storiti, kako jo najti, ali se ji je kaj zgodilo, se je ves prepoten zbudil iz sanj. Ko je dojel, da je sanjal, je začel jokati. Iz odgovornosti, iz ljubezni, ki jo čuti do tega otroka. Sprašujem se, kaj danes čutijo tisti, ki so tako ljubili te ljudi, ki so umrli? In – kaj so čutili, kaj čutijo tisti, ki so te ljudi pobijali?
Pred enim letom sem se preselila v Logatec, v katerem živi veliko družin s podobno žalostno izkušnjo – svojim ušesom nisem mogla verjeti, ko sem poslušala zgodbe starejšega gospoda o tem, kaj se je v tistih krajih dogajalo, koliko mladih fantov so zverinsko pobili. In v teh krajih živijo tudi tisti, ki so bili, ki so, na drugi strani, ki so verjeli, da gre samo za osvobajanje države … Zdi se, da je slovenska družba razdeljena v dva tabora, da ne znamo več izstopiti iz te razdeljenosti in da nas to obremenjuje. Ali pa se tega sploh ne zavedamo. Kot otrok si ne izbereš staršev, tudi tega ne, del katere družine boš; boš v družini, ki pripada tej ali oni strani? Lahko pa si izbereš, kakšen človek boš, kakšna bo tvoja prihodnost, kakšen bo tvoj odnos do preteklosti, pa če je še tako meglena in grda.
Jaz sem si izbrala rahločutnost, izbrala sem človeškost; pravzaprav je to tudi najbolj preprosto – ne potrebuješ vedenja o zgodovini, potrebuješ samo srce, ki čuti sočutje do umrlih in mir. Če imaš takšno srce, je prav, da prideš na tako sveto mesto.