Avtor: Urška Eniko

Do sedaj veljavni učni načrt za pouk zgodovine v gimnazijah iz leta 1998, ki pa s šolskim letom ²⁰⁰⁸⁄₀₉ ne velja več, med svojimi cilji, ki bi jih morali osvojiti dijaki, nikjer ne zapiše, da bi bilo potrebno poznati dogodke, ki so povezani s Kočevskim Rogom junija 1945. Edini cilj, na katerega bi lahko navezali genocid nad Slovenci, je tisti, ki pravi, da dijak pojasni ustanovitev slovenskega domobranstva, njegov razvoj in konec. Ta isti učni načrt pa zapiše še, da je ena od učnih vsebin »obračun z nasprotniki (poboji nasprotnikov brez sodnih procesov) in razne oblike maščevanja (primerjava z zahodno Evropo)«. Pričakovali bi, vsaj tisti, ki smo zadolženi, da dijake pripeljemo do zastavljenega cilja, da nam bo razloženo za čigave nasprotnike gre. Začudeni smo, ko ugotovimo, da omenjena vsebina in cilj nista navedena v standardu znanja, kjer se beseda domobranec niti enkrat ne pojavi. Standardi znanja zapišejo le, da dijak »pozna glavne revolucionarne procese pri nas ob koncu vojne (agrarna reforma, nacionalizacija)«. Samo to in nič drugega. So pisci učnega načrta pozabili, da je bilo ob koncu vojne pomorjenih vsaj 12.000 Slovencev in da je to tudi revolucionarni proces? Mislimo, da niso. Še marsikaj bi se dalo reči o zapisanem, še najmanj, kar lahko ugotovimo pa je, da vsebina, cilj in standard znanja niso usklajeni, a to ni naš današnji namen. Mora pa nas čuditi in skrbeti, da nikjer ne zasledimo besednih zvez »poboj domobrancev« in »genocid nad domobranci« ali »genocid nad Slovenci«. Skrbeti nas mora tudi zato, ker je bil to učni načrt, ki je postavil smernice za izobraževanje gimnazijcev, bodoče slovenske elite.
Da bi uresničili vsaj del zgoraj zapisanega cilja, se pravi tisti del, ki pravi, da dijak spozna konec domobranstva, smo obiskali Pokrajinski muzej Kočevje, saj smo sklepali, da je ravno muzej institucija, ki je poklicana, da nam pove, kako so potekali posamezni zgodovinski dogodki. Kateri muzej, če ne ta,ki je postavljen le slabih devet kilometrov od kraja, kjer so se vršili »obračuni z nasprotniki«, pa nam lahko najverjetneje prikaže te obračune, tako, kot so se zgodili, v vsej svoji številčnosti in tragičnosti?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Samota sredi mesta Mirko Kambič

Če že ni muzeja o dogodkih v Kočevskem Rogu, smo si mislili, bo pa v Pokrajinskem muzeju
Kočevje vsaj ena stalna razstava. Pa smo se zelo zmotili, kajti tudi te ni.
Zelo smo bili začudeni in tudi prizadeti, ko smo si ogledali razstavo, ki bi vendarle lahko kaj povedala na našo temo in nosi naslov »Narod si bo pisal sodbo sam, Slovenija od ideje do države«, ki je bila postavljena ob 55-letnici zasedanja zbora odposlancev slovenskega naroda in o kateri je na spletni stani muzeja takole zapisano: »Na prvi tovrstni muzejski predstavitvi v Sloveniji so predstavljena stoletna prizadevanja slovenskega naroda za samostojno in neodvisno državo. S pomočjo zgodovinskih dokumentov, fotografskega, filmskega in muzejskega gradiva so prikazani ključni dogodki, procesi in osebnosti za oblikovanje, graditev, osamosvojitev in nastanek samostojne države Slovenije« (www.mpk-kocevje.si). Ogledali smo si vseh šestindvajset panojev in tudi drugo razstavno gradivo, a o naši tokrat obravnavani temi izvedeli le nekaj stavkov, pa še z njimi si nismo mogli prav veliko pomagati. Na panoju z naslovom
Slovenci v letih 1943-45 smo prebrali: »Ob koncu vojne so se vojaki Slovenskega domobranstva umaknili na Koroško in v Furlanijo. Angleške vojaške oblasti so jih iz Avstrije konec maja 1945 začele vračati v Slovenijo, kjer so jih zaprli v zbirna taborišča. Po zaslišanju so jih del izpustili, del poslali na prisilno delo ali v zapore, večino pa brez rednega sodnega postopka usmrtili.«
Besedilu je priložena slika, ki prikazuje vrnjene domobrance na Jelenovem klancu v Kranju. In to je vse, vse, Kočevki Rog ni niti omenjen. Ali mogoče dogodki v Kočevskem Rogu ne ustrezajo tematiki, ki jo prikazuje razstava in so jo tako lepo opisali ne samo na spletni strani, ampak tudi v spremljajočem katalogu, kjer pa zopet lahko preberemo samo zgoraj citirani stavek? Ne vemo tudi, zakaj je zapisano »redni sodni postopek«, saj bi zadostovalo samo sodni postopek, lahko pa bi seveda pomislili, da če že ni bilo rednega sodnega postopka, pa je bil vendarle kakšen drugi. Torej bi pričakovali, da nam povedo, s kakšnim sodnim postopkom so bili usmrčeni.
Mogoče gre v stavku, ki smo ga vzeli pod drobnogled in o katerem bi lahko še kaj zapisali, vendarle samo za napako, kajti na uvodnem panoju, ki nas kronološko popelje po razstavi, je zapisano, daje bilo maja in junija 1945 na ozemlju Slovenije brez sodnih postopkov usmrčenih okrog 10 000 oseb slovenske narodnosti. Tukaj so torej izpuščeni »redni sodni postopki«, bi pa nas ob tem zanimalo, kakšno število še sodi v domeno »okrog 10 000«. Mogoče 12 000? Še nekaj smo opazili, pri naši sicer slabi matematiki. Na istem uvodnem panoju piše, daje maja 1945 ozemlje Slovenije zapustilo okrog 20 000 Slovencev, od tega 6 000 civilistov, in okrog 25 000 pripadnikov nemške manjšine. Kdo so potem Slovenci, ki niso civilisti in jih je kar 14 000?
Že ob koncu razstave smo na panoju z naslovom Pot samostojne države Slovenije prebrali še eno zelo zanimivo besedilo, iz katerega citiramo le en stavek: »Pod množičnim grobiščem žrtev povojnih pobojev v Kočevskem Rogu je potekala spravna slovesnost.« Stavek nas je pritegnil zato, ker nismo nikjer na razstavi izvedeli o množičnem grobišču v Kočevskem Rogu. Množično grobišče lahko le sami, če imamo izredno sposobnost povezovanja in še to ob zelo natančnem ogledu razstave, povežemo s stavkom, ki pravi, da so večino brez rednih sodnih postopkov usmrtili. Dijaki pa tega gotovo ne zmorejo.
V celotnem muzeju pa smo vendarle za en sam trenutek lahko videli sliko jame, spomenika in kapele pod Krenom ter slišali besedno zvezo »množični poboj«, in sicer pri ogledu diaprojekcije z naslovom Kočevska – dežela gozdov. Diaprojekcija s 66 diapozitivi zajema polurno predstavitev zgodovine in geografije Kočevske in z enim samim diapozitivom prikaže množično grobišče pod Krenom. Strokovni komentar ob prikazanem, ki nam ga ponudi muzej pove, da je bila Kočevska po vojni tudi prizorišče množičnih pobojev. Še enkrat moramo zapisati, samo to in nič drugega.
Ob vsem tem se moramo vprašati: Kako je mogoča taka nenormalnost? Ali smo sploh še v civilizaciji? Ne bi tako usodni dogodki, kot so se zgodili v Kočevskem Rogu, ki v svoji grozljivosti in tudi veličastnosti nimajo primere v naši zgodovini, zaslužili svojo razstavo? Ali ni genocid Slovencev nad Slovenci tako nedoumljiv dogodek, da bi mu bilo potrebno postaviti svoj muzej?
Je res mogoče, da tega nihče noče videti, če pa so to celo nekateri dijaki opazili. Nekdo mi je prav potožil: »Zakaj pa nočejo pokazati, kaj se je tu dogajalo?« Ali bi lahko povedal lepše in preprostejše, kot z vprašanjem »zakaj nočejo«? Tudi mi vprašujemo, zakaj nočejo?
Zakaj je muzej tako slep? Zakaj ne raziskuje in prikaže, kaj se je dogajalo v Kočevskem Rogu po načelih, zapisanih v Kodeksu, ki pomenijo temelj muzejskega dela ne le za člane in članice Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM), ampak (kot so zapisali v slovenskem odboru ICOM-a), postaja zavezujoč za vse slovenske muzealke in muzealce. Kodeks je izdelan tako, da daje splošne etične smernice za delovanje muzejev. Slovenski odbor je bil celo med prvimi ICOM-ovimi nacionalnimi odbori, ki je izdal najnovejši Kodeks (april 2005), (http://slovenia.icom.museum/icom_ kodeks.html), kjer je pod poglavji 3.1 in 4.2 zapisano:
»Zbiralna politika muzeja mora jasno poudariti pomen zbirk kot temeljih dokazov. Zagotoviti mora, da je pri tem ne vodijo trenutni trendi ali muzejske navade.«
»Muzeji morajo zagotoviti, da so informacije, ki jih predstavljajo na predstavitvah in razstavah, utemeljene in natančne in da ustrezno upoštevajo predstavljene skupine in verovanja.« Čudno, čudno.
Nemalo smo bili zopet presenečeni, ko smo v zloženki, s katero se predstavlja muzej, med drugim prebrali, da je del poslanstva muzeja tudi, da predstavlja nepogrešljiv vir spoznavanja preteklosti in razumevanja sedanjosti Kočevja in Kočevske. Naše vprašanje ob tem plemenitem poslanstvu bi bilo: neprecenljiv vir katere oziroma čigave preteklosti naj predstavlja muzej?
Ne moremo, da ne bi na tem mestu omenili Grka Lukiana (120-180 po Kr.), ki je s svojo mislijo, da je stvari treba sporočati takšne, kakor so se zgodile, zgodovinarjem pokazal vodilno smer pri raziskovanju zgodovine. Premišljevali smo o tem in sklenili, da bi bilo potrebno, da zgodovinarji prisežejo na Lukiana, tako kot zdravniki na Hipokrata.
Seveda upamo, da nam v muzeju ne bodo zamerili, da na tem mestu ne hvalimo ostalih razstav, ki smo jih sicer opazili in si jih z veseljem ogledali in so prav gotovo pripravljene z veliko truda in znanja, a v našem sestavku smo pozornost usmerili le na tokrat obravnavano temo.
Nadalje smo se v muzeju pozanimali, če bi nas oni, če bi se seveda predhodno najavili, peljali do morišč v Rogu in nam tam kaj razložili in pojasnili. Povedano nam je bilo, da oni tega ne delajo, da pa je za tovrstna vodstva pristojen Center za promocijo in razvoj turizma občine Kočevje (CPRTK). Lahko pa se obrnemo še na Dolenjski muzej v Novem mestu, ki nam bo razkazal Bazo 20, kar pa seveda ni v dometu tokratne tematike.
Dali smo se kar dvakrat poučiti, ker nismo mogli dojeti, da je za razlago dogodkov, ki so se zgodili v Rogu, pristojen turistični center. Šli smo tja in se zopet čudili.
Izvedeli smo, da nimajo nobenega gradiva o moriščih v Kočevskem Rogu, ker se jim zdi nepietetno tržiti mrtve, da pa imajo na spletni strani kar nekaj pisnega in slikovnega gradiva na to temo. Pogledali smo spletno stran CPRTK-ja (www.kocevje.si) in res našli kar celo stran opisa dogodkov od konca vojne do pobojev v Rogu, ter stran in pol o grobišču pod Krenom.
Zdaj nas lahko še bolj čudi, kako to, da nekaj tega nimajo tudi v prostorih CPRTK-ja, saj bi tako do podatkov lahko prišli tudi tisti, ki niso vešči iskanja po internetu.
So pa v svojo zloženko, prospekt, kjer nas pozdravljajo v naročju kočevske pokrajine, vendarle zapisali, »petnajst postaj križevega pota Slovencev, delo akademskega kiparja Staneta Jarma, nas popelje v tišino in skrivnost Kočevskega Roga … «. So tri pike postavljene zato, da si sami domislimo, kaj bi bila ta skrivnost, ali zato, ker je nepietetno, kot so rekli, tržiti mrtve?
Na CPRTK-u so nam še povedali, da ogleda morišč in grobišč nimajo v svoji ponudbi, da pa se prilagodijo želji strank in jih popeljejo tudi tja, če tako želijo. Ponavadi skupine tja popelje gospod, kočevski Nemec, ki poda verodostojno razlago dogodkov, to je tista razlaga, kije zapisana v Enciklopediji Slovenije. Seveda ne vemo natanko, kaj razloži omenjeni gospod, a bomo enkrat z veseljem poslušali. Smo pa od CPRTK-a prijazno dobili tekst v dolžini približno ene tipkane strani, Id služi omenjenemu gospodu pri razlagi in nam pojasnjuje dogodke od konca vojne do poboja slovenskih domobrancev. Objavljamo samo tisti del, kjer je omenjen tudi Kočevski Rog, komentar pa tokrat prepuščamo našim bralcem.

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Varuh Tamino Petelinšek

»Taborišča za sprejem in obravnavo vrnjenih osebje upravljala OZNA za Slovenijo, varovali pa so jih vojaki KNOJ-a. Pripadniki OZNE so ujetnike kratko zasliševali in zapisnike pošiljali načelstvu slovenske OZNE (vodil ga je Ivan Maček Matija), kjer je komisija ali morda celo posameznik razvrščal zaslišance v skupine A, B ali C (slednja je pomenila usmrtitev). Določene za usmrtitev so navadno zvečer odpeljali na kraj usmrtitve: iz Teharja z avtomobili do opuščenih rudniških rovov pri Hrastniku, iz Šentvida pa z vlakom do Kočevja in naprej s kamioni do kraških brezen v Kočevskem Rogu, med katerimi je najbolj znano pod Krenom. Po podatkih je mogoče sklepati, da so konec maja in v začetku junija 1945 tako usmrtili okoli 7500 vrnjenih domobrancev in civilistov. Jetnikom iz skupine A in B so sodila vojaška sodišča. Večinoma so bili obsojeni na časovne kazni z zaplembo premoženja, vendar so po odloku predsedstva AVNOJ-a z dne 3. 8. 1945 večino obsojencev izpustili. Nekatere od njih so nato izvensodno usmrtili po odločitvi krajevnih nosilcev oblasti«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Natanko bo treba premisliti Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Otroško srce Mirko Kambič

Mimogrede smo se postavili še v vlogo popotnika, ki pride v Kočevje in se v želji, da bi se poučil o Kočevski, upravičeno odpravi v muzej in na CPRTK. Seveda ne moremo zanikati, da ga ne sprejmejo prijazni uslužbenci, tako kot so sprejeli nas, in da ne izve marsikaj zanimivega. O tem, da so skozi Kočevje po koncu vojne vodili osramočeno in ponižano slovensko narodno vojsko, domobrance deset dni natovarjali na kamione, jih pretepali, pobijali in metali v brezna, ki se pričenjajo že devet kilometrov od Kočevja, pa ničesar, razen dveh ali treh stavkov v muzeju. Ničesar, niti ene same slike, ne v muzeju ne na CPRTK-ju, razen diapozitiva, ki zdrvi mimo nas v nekaj sekundah. Niti enega samega obeležja v Kočevju. Ničesar. Kakšna nedoumljiva nenormalnost!
Vrnimo se na začetek našega razmišljanja in poglejmo še enkrat v srednješolsko zgodovino.
Kaj se v slovenskih srednjih šolah izve o poboju domobrancev? Ne vemo, ne moremo vedeti, sploh ne sedaj, ko je bil zaradi prenove gimnazij, februarja 2008, sprejet nov učni načrt.
Pregledali smo načrt za splošno gimnazijo in ugotovili, da bodo lahko gimnazijci o poboju domobrancev kaj izvedeli ali pa tudi ne. Načrt namreč ni več zasnovan kronološko, ampak tako, da zajema izbrane zgodovinske pojave, ki so razdeljeni na več tem, za vsak letnik tri obvezne in štiri izbirne, izmed katerih učitelj izbere eno ali dve. Za različne tipe gimnazij pa so, glede na število razpoložljivih ur, ki so namenjene zgodovini, učni načrti nekoliko spremenjeni. Cilji so zasnovani zelo široko in nudijo učiteljem možnost različnih interpretacij in tudi možnost obravnave različnih zgodovinskih vsebin, tako da je predvsem od učiteljev odvisno, kaj bodo dijaki izvedeli.
Dogodki, ki so se zgodili na Slovenskem maja in junija 1945, po našem vedenju sodijo pod obvezno temo »razvoj slovenskega naroda v 20. stoletju«. Cilji pa so zasnovani takole: dijaki ključne dogodke, pojave in procese iz slovenske zgodovine 20. stoletja umestijo v ustrezen prostor in čas; dijaki razvijajo pozitiven odnos do spoštovanja človekovih pravic, enakosti, tolerance in demokracije in obsodijo primere množičnega kršenja človekovih pravic, a izpostavijo tudi pozitivne vplive znotraj slovenskega naroda in med sosednjimi narodi.
Naj se še tako trudimo, zadnjega cilja ne razumemo, vidimo pa, da lahko učitelj izbere različne ključne dogodke in razloži različne primere množičnega kršenja človekovih pravic, pač po lastni presoji. Poboj domobrancev lahko razloži, lahko le omeni ali pa popolnoma zamolči. Našli bi še nekaj ciljev pod izbirnimi temami, ki pa so podobno zastavljeni.
Poskušali smo preračunati, koliko časa lahko učitelji posvetijo dogodkom sredi leta 1945 in ugotovili, da če se držijo učnega načrta, niti ene same ure ne. Tudi to nas mora skrbeti.
Glede na učni načrt se zdi, kar pa je seveda čudno in zaskrbljujoče, da lahko dijaki izvedo o povojnih pobojih na srednjih štiriletnih strokovnih šolah ravno toliko kot na gimnazijah.
Dosedanji učni načrt (iz leta 2001) je zapisal podoben cilj, ki smo si ga ogledali že na začetku sestavka, namreč, da »dijaki poznajo politične ukrepe, ki so omogočili volilno zmago novi partijski oblasti, in opišejo obračun z nasprotniki v vojni ter s povojno opozicijo«. Iz izkušenj sicer vemo, da poznati in opisati v tem kontekstu pomeni le to, da dijaki zgolj v dveh ali treh stavkih opišejo, kar je navedeno v cilju.
Novi učni načrt, ki je bil sprejet 2007 in ga šole morajo sprejeti s prihajajočim šolskim letom, pa podobno kot v gimnaziji ne prinaša kronološkega pregleda, ampak tematskega. Nekatere teme so obvezne, med njimi tudi tema Slovenci in Evropa v prvem desetletju po drugi svetovni vojni, druge izbirne. V navedeni temi je zapisan cilj, da »dijak primerja odnos zmagovalcev do poražencev pri nas in v nekaterih drugih evropskih državah«. Zraven je dopisan primer aktivnosti in priporočilo, da dijak »poišče informacijo o razlogih za dolgo časa zamolčano zgodovino (povojna grobišča)«. Gimnazijski načrt je sicer zapisan na drug način, vendar tega stavka tam ni zaslediti. Zopet nas mora skrbeti.
Predvidevamo, da večina učiteljev uporablja pri svojih razlagah veljavne učbenike, zato nas je zanimalo, kaj tam piše o genocidu nad Slovenci. Pogledali smo tri obstoječe učbenike in našli tako malo zapisanega o poboju domobrancev, da lahko besedila v celoti prepišemo in jih prepuščamo v vašo oceno. Dr. Božo Repe v učbeniku za 4. letnik gimnazij pod poglavjem obračun z nasprotniki piše: »Obenem z onemogočanjem večstrankarskega sistema je nova oblast ostro obračunavala s preživelimi nasprotniki narodnoosvobodilnega gibanja in nasprotniki novega režima.
Po vsej državi so potekali sodni procesi proti nacističnim vojnim zločincem, sodelavcem okupatorja in funkcionarjem kvizlinških vlad (Draži Mihailoviću, pomembnejšim ustašem itd.), pripadnikom cerkvene hierarhije (škofu Gregoriju Rozmanu, nadškofu Alojziju Stepincu) in opozicijskim politikom (Dragoljubu Jovanoviću). Sojenja so v glavnem imela tudi politično ozadje. Procesi naj bi zastrašili nasprotnike in pokazali moč nove oblasti ter razkrinkavali, kot so temu tedaj rekli, protiljudskost prejšnega režima. Sodbe so navadno pomenile tudi zaplembo premoženja, ki je postalo državna last. Največkrat pa so obračunavanja potekala brez sodišč. Britanske vojaške oblasti so Jugoslovanski armadi konec maja 1954 izročile nekaj deset tisoč domobrancev, ustašev, del četnikov itd., ki so se bili skupaj s številnimi civilisti umaknili na Koroško. Večino vrnjenih vojakov so potem jugoslovanske oblasti dale pobiti po raznih krajih v Sloveniji in na Hrvaškem. Ocene o številu izročenih in pobitih so, kot je značilno pri vseh vojnih žrtvah, sicer različne, najbolj ekstremne pa govorijo celo o 500 tisoč pobitih.« (Božo Repe:
Sodobna zgodovina, Zgodovina za 4. letnik gimnazij, Modrijan, 2006, str. 241-242). Besedilu sta priloženi sliki vrnjenih domobrancev na Jelenovem klancu v Kranju in taborišča v Strnišču, pod katero je zapisano, da je bilo med vojno nemško delovno taborišče, po vojni pa so ga spremenili v taborišče za Nemce, politične zapornike in sodelavce okupatorja.
Avtor učbenika za štiriletne strokovne šole Stane Berzelak je še bolj kratek, a vendarle omeni Kočevki Rog: »Obračun z nasprotniki se je začel že takoj po koncu vojne. Del čez mejo pobeglih domobrancev in drugih vojakov je namreč poveljstvo britanskih čet s Koroške poslalo nazaj v Jugoslavijo. Konec maja in junija 1945 so večino teh ujetnikov (po ocenah od 8 tisoč do 12 tisoč) postrelili v Teharju, v Kočevskem rogu in drugod. Vidnim sodelavcem okupatorjev so javno sodili. Sodni procesi so bili organizirani za: Mileta Budaka in še nekatere ustaške funkcionarje, četniškega vodjo Dražo Mihailovića, avgusta 1946 za slovenske kolaboracionaliste Leona Rupnika, Lovra Hacina in ljubljanskega škofa Gregorija Rozmana, septembra pa še za hrvaškega nadškoga Alojzija Stepinca.« (Stane Berzelak: Zgodovina 2 za tehniške in druge strokovne šole, Modrijan, 1998, str. 180)
Ne vemo, pa bi zelo radi izvedeli, zakaj se je avtorju zdelo smiselno, da je v najnovejši izdaji učbenika za strokovne šole svoj tekst spremenil in nekje »izgubil« tudi številke umorjenih. Takole pravi: »Začela se je teden dni trajajoča »vojna po vojni«, ki se je končala v Mežiški dolini. Jugoslovanska vojska je namreč na Poljani pri Prevaljah in v Libučah pri Pliberku 14. in
15. maja dokončno ustavila, premagala in prisilila k vdaji velik del nemške vojske in drugih kvizlinških enot. Tiste, ki so se prebili dalje na Koroško, so ustavili Britanci in jih, predvsem
Hrvate in Slovence, vrnili v jugoslovansko ujetništvo. Njihovo usodo skrivajo znana in neznana grobišča v Kočevskem rogu, na Teharju in v drugih slovenskih krajih. Tako se je 15. maja 1945 na slovenskem Koroškem končala druga svetovna vojna v Evropi.« (Stane Berzelak: Zgodovina 2 za tehniške in druge strokovne šole, Modrijan, 2002, str. 143-144)
Avtorja še enega učbenika za gimnazije pa o naši temi kar molčita (Ervin Dolenc in Aleš Gabrič: Zgodovina 4, Učbenik za 4. letnik gimnazije, DZS, 2002).
Za konec poglejmo še, kaj je potrebno vedeti o poboju slovenskih domobrancev na maturi, se pravi, kaj in koliko naj pozna tisti del bodoče elite, ki opravlja zrelostni izpit iz zgodovine.
Matura je sestavljena tako, da se za vsako šolsko leto razpiše deset različnih vsebinskih sklopov, od tega pet iz slovenske zgodovine. Na maturi pa se preverja znanje le iz dveh sklopov, enega obče in enega iz slovenske zgodovine. Tema, s katero se danes ukvarjamo, sodi v sklop Slovenci v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni in se je na maturi nekajkrat pojavila, zadnjič leta 2005. Na povojne poboje se je nanašalo eno samo vprašanje, in sicer: »Največkrat pa je obračunavanje potekalo izvensodno. Imenujte pripadnike slovenskih enot, ki so nastale po kapitulaciji Italije in so sodelovale z nemško vojsko v boju zoper partizansko gibanje. Kakšna je bila usoda večine izmed njih.« (Zgodovina: Izpitna pola 2, sreda 8. 6. 2005, vprašanje 6) Popoln odgovor, ki dijaku prinese maksimalno število točk in je naveden v navodilih za ocenjevanje, je, da so se pripadniki slovenskih kvizlinških enot imenovali domobranci in da jih je bila večina po vojni pobita.
To je torej eden in edini stavek o slovenskem genocidu, s katerim gimnazijci uspešno opravijo maturo. Ne želimo se ponavljati, a zares nas mora skrbeti.
Ko smo pregledovali starejše maturitetne pole, pa smo vendarle odkrili, da so v letih 1999-2004 na eni poli pričakovali tudi, da dijaki navedejo, da je bila večina vrnjenih domobrancev v izvensodnih procesih pobita v raznih krajih Slovenije (Kočevski Rog, opuščeni jaški zasavskih premogovnikov). Ker nas je zapisani podatek, da dijaki vendarle imenujejo Kočevski Rog, že kar razveselil, se moramo na koncu začuditi še sami nad sabo. Bomo res kar dopustili, da je to vse, kar naši mladi izvedo o tako usodnih dogodkih?
Ne glede na vse zapisano, pa ne moremo zanikati, da je učitelj tisti, ki ima največji vpliv na to, koliko in kako dijaki izvedo o genocidu nad Slovenci. Upamo in želimo, da so učitelji zgodovine taki, da so razmislili Lukianov stavek in sprejeli njegovo normo ter opustili predolgo časa uveljavljeno načelo, da je zgodovina le paradna disciplina vladajoče ideologije.