Avtor: Blaža Cedilnik

Skoraj ves čas, kar imamo samostojno Slovenijo, smo imeli nekakšno rdečo oblast – na vseh odgovornih položajih so bili ljudje, ki so bili tam že za časa samoupravnega socializma, ali pa tisti, ki so se v omenjenem času šolali za takšne položaje, šolali na rdečih fakultetah ali delali doktorate iz pluralizma samoupravnih interesov. Zadnje čase pa prihajajo na odgovorne položaje že tisti, ki so takrat lulali v rdeče pleničke. In večina ljudi tega niti ne opazi. Mediji jih pač predstavljajo kot mlade obetavne strokovnjake, neobremenjene s komunizmom in še bolj neobremenjene z medvojnimi in povojnimi zločini.
Sedmo silo so v samoupravnem socializmu sestavljali družbeno-politični delavci, ki pa seveda svojih voditeljev in botrov niso (mogli, smeli, hoteli … ) kritizirali razen, kadar je kakšen padel v nemilost pri najvišjih voditeljih in je bil potem odžagan. In pogosto je izgledalo tako, kot da so imeli novinarji kaj pri tem. Ampak vsakomur, ki ni imel čisto opranih možganov, je bilo jasno, kaj je bilo prej, ali kura ali jajce, oziroma, ali so določeno osebo najprej okritizirali novinarji ali je bila vnaprej odpisana od vrhovnih tovarišev, od tistih, ki so še trdno sedeli v sedlu ali na tronu, in so potem novinarje uporabili (zlorabili) ali pa so jim ponudili priložnost, da se izkažejo kot tisti, ki držijo oblasti ogledalo, kot raziskovalni novinarji, kot profesionalci, ki se borijo za resnico. Seveda so tudi tiste fakultete, kjer se šolajo novinarji, ostale pod budnim očesom partije, pardon, saj partije ni več, pač ostale so pod budnim očesom in pika.
Ko se je pričel proces osamosvajanja Slovenije, so bili novinarji totalno zmedeni in so se nekaj časa obnašali skoraj profesionalno. O dogodkih so samo poročali, brez posebnih komentarjev, nekako odsotno, skoraj bi lahko rekla prestrašeno, ker niso imeli pravih navodil svojih botrov, ki so bili tudi zmedeni in prestrašeni. Ampak kmalu se je pokazalo, kam pes taco moli, pokazalo se je, da se komunistom in njihovim hlapcem ne bo nič hudega zgodilo, da imajo še vedno vse niti v rokah – in novinarji so se sprostili in začeli po starem. Začeli so udrihati po nasprotnikih komunizma ali kar je že iz komunizma nastalo in iskali notranje sovražnike ali kakor so jih že imenovali, skratka, življenje novinarjev je postalo spet »normalno«. In vsemu temu se je reklo demokracija in profesionalnost novinarjev.
Ko se je pojavila Bajukova vlada, smo končno imeli »demokracijo«, končno so novinarji gledali vladi pod kiklo, končno so mediji kritizirali oblast kot se šika. Žal samo nekaj mesecev. Potem je šlo spet vse po starem. Vsi mediji od a do ž so samo tolkli po opoziciji, ki je bila kriva za vse. Kako bi lepo živeli, če ne bi imeli opozicije, ali, kot so rekli sami oni nekdanji predsednik države, če bi imeli žlahtno opozicijo. Pa pravzaprav ne vem, kaj natančno je mislil s tem. Morda to, da bi bila opozicija v žlahti z oblastjo, se pravi, da bi malo bolj zardevala, ali kaj.
Zadnja štiri leta imamo spet »demokracijo«. Sedma sila ves čas z vsemi topovi tolče po oblasti in ji gleda pod kiklo. Seveda so glavne kanone prihranili za predvolilni čas, kajti ne sme se zgoditi, da bi ta vlada dobila še en mandat. Kajti že to, da so uspešno prestali celoten mandat in uspešno vodili evropsko zvezo, je čisto preveč. Še en mandat, in morda bi bili še bolj uspešni, bog-ve kaj bi jim vse še uspelo izpeljati, morda bi jim uspelo celo narediti taprave pokrajine, morda spraviti skozi vojne zakone ali pa zatreti sodnike, ki hočejo imeti plače kot poslanci in ministri, pri tem pa niso podvrženi nikakršni možnosti zamenjave ali interpelacije – če to ni absolutna oblast, pa nič nočem.
Tudi sama bi imela kaj očitati tej vladi in njenemu šefu. Šefu, da ni izpeljal določenih zadev, da je popustil opoziciji, da je odslovil dva najbolj pokončna ministra po moji presoji, Zupana in
Drobniča. Ne vem, če mu je to kaj prida koristilo … Vladi pa bi očitala predvsem to, da niso uspeli narediti reda v slovenskem medijskem prostoru, skratka, da niso uspeli vzpodbuditi nastanka dnevnika, ki bi uravnotežil situacijo pri nas. Da bi imeli časopis, ki bi pisal o stvareh tako, kot so se zgodile, ki bi objavljal tistim, ki jim noben časopis noče objavljati.
V Demokraciji z dne 3. 4. 2008 dr. Peter Jambrek pod naslovom Čas za razbitje enoumja razmišlja o dogajanjih ob predstavitvi knjige Medijska in človekova (ne)svoboda. Urednik Janez Jerovšek je povzel osrednje sporočilo v omenjeni knjigi objavljenih študij: »Nepluralnost slovenskih medijev vsekakor ni skladna z evropskimi demokratičnimi standardi … « Urednik Andrej Aplenc pa je definiral slovenski politični prostor oziroma naravo slovenskega »levega« monopola: »V slovenski politični govorici je treba razumeti, da levica dejansko pomeni kapitalsko etablirano (ultra)desnico, katere predhodnica je bila komunistična partija, desnica pa pomeni skupek strank, ki so nastale po osamosvojitvi Slovenije in imajo različne politične in svetovno nazorske usmeritve tako kot drugod po Evropi.«
Se popolnoma strinjam z gospodom Aplencem. Ha, v tem grmu pa ne tiči zajec, ampak hudič. Če bi torej imeli »desni« medij, oziroma »desni« časopis, bi ta pokrival domala ves politični prostor (razen ultradesnice), kar pomeni, da bi bolj ali manj kontroliral, nadziral in kritiziral oblast kakršnekoli barve. Potem bi imeli pa tako situacijo, da bi rdečo (uporabljam izraza rdeč in nerdeč; kajti z izrazoma levi in desni bi se zapletla in nihče ne bi vedel, kaj imam v mislih) oblast kritiziral samo »desni« dnevnik, nerdečo oblast pa bi kritiziral »desni« dnevnik in vsi ostali časopisi. Potem bi se seveda vprašali: Katera oblast je torej boljša? Jasno, rdeča. Torej do te ugotovitve pridemo z enostavnim miselnim eksperimentom in zanjo sploh ne rabimo novega dnevnika in se lahko prihrani kar precej »denarja davkoplačevalcev«.
V prej omenjenem članku je priobčena misel, ki je bila izrečena na predstavitveni okrogli mizi in se mi zdi skrajno religiozna ali pa znanstvena fantastika, kakor hočete: »Že en sam medij – v mislih imam seveda dnevni časopis – bi imel v rokah prevratno moč svobodne misli in svobodne besede. Čeprav majhen in osamljen, bi postavil nova neodvisna merila slovenskega javnega dialoga.«
Postavlja se še drugo vprašanje: Kako naj bi tak časopis odprl oči ljudem z opranimi možgani? Izšla je cela vrsta knjig, za katere bi človek pričakoval, da bodo to storile, pa niso. Bile so preprosto ignorirane, preprosto jih ni bilo. Tak časopis bi brali seveda tisti, ki imamo kolikor toliko neoprane ali, če hočete, »umazane« možgane. Pa smo spet tam, kjer smo bili in kjer smo. In spet lahko parafraziram besede iz slovenske ljudske pravljice: Niso še vzniknila semena, iz katerih bi zrasle smreke, iz katerih bi mizarji stesali zibelke, v katerih bi spali otroci, ki bodo gledali v svet z odprtimi očmi, ki bodo razmišljali z lastno glavo, ki si ne bodo pustili prati možganov in ne bodo slepo ponavljali tega, kar jim trosijo rdeči oblastniki in njihovi mediji.