Avtor: Teodor Žnidaršič, Janko Maček

Ko pomislimo na Notranjsko, nam navadno stopijo pred oči prostrani javorniški in snežniški gozdovi, Cerkniško jezero z mogočno Slivnico v bližini in Bloška planota, ki sega na severu in severozahodu do Svete Trojice in zaselkov vidovske fare. Iz Cerknice nas na Bloke popelje cesta, ki se v začetku drži potoka Cerkniščica, se kmalu nekoliko odmakne, da obišče Begunje, nato pa z enim krakom nadaljuje pot proti Rakitni, z drugim pa se pri Topolu vrne v dolino k Cerkniščici in se ne loči od nje do Lovranovega pod Sveto Trojico. Onkraj vasi Cajnarje se od naše ceste odcepi cesta k Svetemu Vidu, središču vidovske fare, ki je bilo nekoč tudi sedež občine. Komaj kilometer pred Cajnarji je vasica Krušče, kjer se bomo srečali z našim današnjim Kako se je začelo.
V lepem poletnem dopoldnevu vlada na nekdanji Žnidaršičevi domačiji v Kruščah nenavaden mir. Rahel vetrič, ki prihaja od mogočne Slivnice v ozadju in blaži sicer vroče sončne žarke, je skoraj neslišen in ne vznemirja bližnjega gozda, ki obkroža vasico. Le težko si predstavljamo, da je bila nekoč tu gostilna, kjer so se ustavljali številni »furmani«, kajti stara cesta je šla skozi vas, dokler je niso speljali ob vodi po dolini. Še teže si predstavljamo, da je pred šestdesetimi leti v teh mirnih krajih divjala krvava revolucija in hudo prizadela tudi Žnidaršičevo družino. Pa vendar nam najmlajši sin te družine sredi spokojne, skoraj idilične narave, odstira košček za koščkom polpretekle zgodovine in pred nami nastaja slika vasi v temnih barvah, nad njo pa krvavi sij namesto sonca.
Že poleti 1941 so začeli prihajati v te kraje nenavadni turisti kot Janez Hribar, France Popit, Ignac Voljč, španski borec Stane Semič, Tone Vidmar in drugi. Pri Sobotniku v Zavrhu so pomagali pri košnji, shajali so se pri Zakrajškovih na Ravniku in pri Kraševcu na Hribarjevem. Kot sad njihovega »kmetovanja« so na jesen 1941 nastale prve celice komunistične partije in odbori OF. Septembra 1941 je Ljubo Šercer v Mrharjevem mlinu v soteski Zale že vodil tečaj o partizanski gverili in 19. oktobraje bil partizanski napad na Lož in Bezuljak. Sledile so italijanske aretacije nič krivih ljudi in begunjski župnik Turk je javno posvaril farane, naj se izogibljejo nepremišljenim dejanjem. Kljub temu je verjetno tudi sam še simpatiziral s tistimi v gozdu, ker jih je imel za borce proti okupatorju. Ko pa so partizani začeli pobijati domače ljudi, ko so začeli groziti s Krimsko jamo, je postalo očitno, da se za njihovim osvobodilnim gibanjem skriva komunistična revolucija.
Nobena skrivnost ni, da je bila boljševiška revolucija v teh krajih še posebno krvava, tudi zato, ker je vzpodbudila silno krute italijanske represalije. V knjigi zgodovinarja Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, najdemo na primer podatek, da je bilo v vidovski občini, ki je ob popisu leta 1941 štela 988 prebivalcev, vseh žrtev vojne in revolucije 215; od tega so kar 73 žrtev povzročili Italijani, 90 žrtev pa izhaja iz časa po 15. maju 1945, kar pomeni, da so jih povzročili domači »osvoboditelji«. Po isti statistiki je bilo v nekoliko večji begunjski občini pri 1776 prebivalcih 329 žrtev. Povzročitelji 233 žrtev so bili domači revolucionarji, ki so že poleti 1942 pometali več ljudi v Krimsko jamo in Mihčevo brezno, okrog 170 žrtev pa je moralo umreti po koncu vojne, večinoma po vrnitvi iz Vetrinja, med njimi precej deklet in žena.
Med zgodnjimi žrtvami revolucije tega področja je tudi več duhovnikov: vidovski župnik Žužek in župnik Franc Kanduč, ki je kot begunec pred Nemci živel v Grahovem, že leta 1942, begunjski župnik Turk in bloški župnik Hren jeseni 1943 – po kapitulaciji Italije, pa še starotrški kaplan Kramarič leta 1942 in župnik Pravhar iz Loškega potoka leta 1944.
To so dejstva, iz katerih skušamo vedno znova izluščiti odgovor na vprašanje, kako se je začelo. Pa prisluhnimo sedaj še našemu pričevalcu, kako seje začelo v Kruščah.

»Bili smo velika družina«

Žnidaršičevi, po domače Možakovi, so živeli v Kruščah – v Cajnarski dolini. Njihova vasica je bila majhna, saj je imela le tri domačije, spadala pa je pod faro in občino Sveti Vid nad Cerknico.

Opis slike: Vasica Krušče z Žniclaršičevo (Možakovo) domačijo

Oče Alojz, rojen leta 1897, je bil podjeten gospodar. Poleg kmetije je imel še gostilno in trgovino na drobno, bavil pa se je tudi s preprodajo lesa. Stara cesta Begunje – Bloke je bila speljana skozi Krušče in marsikateri »furman« se je ustavil pri Možakovih, da je okrepčal sebe in svoje konjiče. Hiša in hlev sta bila dovolj velika, da se je za utrujene vozarje našlo tudi prenočišče. Ko so malo pred drugo svetovno vojno speljali cesto po dolini pod vasjo, se je obisk gostilne občutno zmanjšal, vendar so pri hiši še imeli hlapca in deklo.
Alojz Žnidaršič se je leta 1921 poročil s Frančiško Debevec iz Bezuljaka pri Begunjah. Že naslednje leto je prijokal na svet sin Slavko, nato pa se je do leta 1937 rodilo še devet otrok: France, Jože, Fanika, Marica, Anica, ki je umrla stara tri leta, Štefka, Tonček, Cvetka in Teodor, ki so ga klicali Dore. Ni čudno torej, da naš pričevalec med svojim pripovedovanjem nekajkrat ponovi: »O, bili smo velika družina.« Oče je bil zaradi trgovine z lesom večkrat zdoma, zato je velik del vzgoje otrok nosila globoko verna mati. Seveda je pa očetova beseda pri hiši vedno imela svojo moč in veljavo. Član družine je bil tudi stari oče Anton; ob začetku druge svetovne vojne je bil star že preko osemdeset let in bolehen. Ena od očetovih sester je nekaj časa živela na sosednji domačiji v Kruščah, kasneje pa je vse to prepustila sinu in se preselila na Rakek, kjer je imela gostilno. Druga očetova sestra, teta Možakovih otrok, ime ji je bilo Tona, je bila poročena pri Cimpermanovih, po domače Anžkovih, v Topolu. Njo bomo še srečali ob koncu te zgodbe, kajti leta 1945 je bila vrnjena iz Vetrinja na Teharje in z drugimi meniševskimi dekleti in ženami končala svojo pot nekje na Hrastniškem hribu.
Zgodaj spomladi 1941 je bil oče Alojz vpoklican v enoto, ki naj bi branila utrdbe nedaleč od njegovega doma. Že prvi teden vojne je jugoslovanska vojska razpadla in tedaj je oče nekega večera pripeljal domov kakih deset mož svoje enote, da so se najedli in prenočili, naslednje jutro pa jih je pospremil v sosednje Reparje, kjer so pustili orožje in se preoblekli v civilne obleke. Oče je sicer vedel, da se Koroščeva sinova v Reparjih navdušujeta za Rusijo, ni pa razumel, zakaj se tako zanimata za orožje. Šele kasneje se mu je odprlo, zakaj so tedaj nekateri že imeli navodila za zbiranje orožja.
Zaradi italijanske zasedbe je bil oče potrt. Italijane je spoznal že v prvi svetovni vojni, ko je bil kot avstrijski vojak na italijanski fronti. Na splošno ljudje Italijanov niso marali. V Možakovo gostilno so leta 1941 zahajali Italijani od Svetega Vida, zlasti ob nedeljah. Bili so sila prijazni, posebno do deklet in kako nedeljo popoldne z njimi tudi zaplesali. Neki oficirje začel osvajati natakarico, ki je bila doma iz vasi Gora. Ko je mati opazila, da je dekle več kot samo prijazno do oficirja, saj sta se včasih umaknila na vrt pod hišo in jih precej časa ni bilo nazaj, jo je resno posvarila. Tedaj je dekle povedalo, da to počne po nalogu mladinske organizacije SKOJ, da bi od Italijana izvlekla nekatere informacije.

Opis slike: Možakova domačija v Kruščah

Domačini so v gostilni debatirali tudi o Rusiji in o novi organizaciji OF. Vedeli so za ustanovitev odbora OF Cajnarje – Kremenca. Pobudnika ustanovitve sta bila Franc Korošec – Simon iz Reparjev in Franc Rudolf – Dore iz vasi Kremenca. O OF ljudje niso vedeli veliko, govorilo se je pa o odporu proti okupatorju in o revoluciji.
V jeseni 1941 je odbor OF pod vodstvom Franca Korošca in Franca Rudolfa začel zbirati hrano za borce OF, ki so na Bloško planoto prišli iz Ljubljane. Čeprav so organizatorji OF gledali na Žnidaršičeve z nezaupanjem, sta bila k zbiranju hrane povabljena tudi brata Slavko in France. Prvi sestanek so imeli na hribu Okroglica nad Reparji, od koder je bil lep razgled po okolici. Organizatorja sta zbranim pojasnila pomen zbiranja hrane in jih takoj vpisala v skojevsko organizacijo. Slavko in France sta potem doma skrivaj jemala klobase in meso in v večernih urah odhajala na zbirno mesto. Po zbrano hrano so prišli kurirji in jo odnesli. Oče je kmalu opazil, da v shrambi manjka precej klobas in mesa. Prepovedal je sinovoma, da bi še naprej nosila te dobrote za partizane, češ da se še ne ve, kaj so oni v resnici in za kaj se borijo. Povedal je, da ga govorjenje o belih in kulakih vse preveč spominja na komuniste v Rusiji. Čim sta brata nehala nositi hrano na zbirno mesto, ju je odbor OF izključil iz mladinske organizacije. Dore Žnidaršič je o tem takole povedal: »Možakovi smo tako dobili črno piko in večkrat smo slišali, da smo kulaki, verski fanatiki in beli. Kljub temu pa sta se brata še družila z vrstniki, somišljeniki OF.«
Zima 1941 – 1942 je bila huda in nekako do aprila 1942 je vladalo zatišje. Ko so pomladni vetrovi pobrali še zadnji sneg, sta Slavko in France kljub očetovemu nasprotovanju odšla k partizanom. Nekaj časa sta bila nekje na Blokah, potem pa so ju poslali v Dobrepoljsko dolino.

OF pokaže svoj pravi obraz

Nekega večera v začetku julija 1942 je Možakove, ki so se že spravljali k počitku, vznemirilo razbijanje po vratih in klici: »Odprite, odprite!« Ko je oče odprl, so takoj vstopili štirje partizani z naperjenimi puškami, ostali pa so obkolili hišo in hlev. Bili so iz okolice Cerknice in le dva je oče na videz poznal. Otroke so zrinili v gostinsko sobo, oče pa jim je moral pokazati kletne in podstrešne prostore. Iskali so orožje in nekakšne dokumente. Seveda niti orožja niti dokumentov ni bilo pri hiši, zato niso nič našli. Partizanski komandirje nato ukazal očetu, da mora iti z njimi, on pa se je uprl, da ne bo nikamor šel. Jezni poveljnik je zagrozil, da bo očeta ustrelil vpričo otrok, če ne bo ubogal. Oče, ki je vedel, kako so partizani pri Svetem Vidu umorili župana
Tekavca in dva njegova občinska sodelavca, je popustil.
Medtem so pobrali vso hrano, kolikor so je našli, in jo znosili na voz. Ko je neki partizan po nesreči ali morda namerno stresel po tleh vrečo fižola, gaje moral takoj pobrati. Iz hleva so vzeli dveletno telico in konja, da so ga vpregli v naloženi voz. Oče je moral z njimi in niso mu dovolili, da bi se poslovil od otrok. Za otroke je bilo to še bolj hudo, ker mame tedaj ni bilo doma; bila je v bolnišnici v Ljubljani zaradi operacije žolčnih kamnov. Sprva oče ni vedel, kam ga peljejo, kasneje pa je ugotovil, da so na poti proti Gornjim Otavam. Eden od spremljevalcev mu je med potjo predlagal, naj zbeži, in zagotovil, da bo streljal le v zrak. Oče ga je zavrnil, da ne bo bežal, saj se ne počuti krivega. Pred Otavami so mu zavezali oči, da ne bi videl, kod hodijo, vendar je čutil, da hodijo po gozdnem kolovozu navzdol. Okrog dveh ponoči so prišli v taborišče. Zaprli so ga v barako, kjer so sicer hranili hrano in drva. Drugi dan okrog poldneva so mu prinesli kosilo z mesom Možakove telice. Odklonil je hrano, češ naj jo pojejo fantje, ki so bolj potrebni kot on, in vprašal, zakaj ga ne pokličejo na zaslišanje. Dobil je odgovor, da še čakajo nekaterih dokazov o njegovi krivdi.
Proti večeru je vendarle prišel ponj partizan in ga odvedel v drugo barako k politkomisarju. Na prvo vprašanje, zakaj je Italijanom zatožil Koroščeve iz Reparij, da so jim požgali hišo, je oče odgovoril, da nikoli ni nikogar tožil. Nato pa je zasliševalec prišel na dan s pravim razlogom, zakaj so očeta privedli v taborišče. Prestregli da so njegovo pismo, namenjeno Italijanom, z imeni partizanskih terencev begunjskega in cajnarskega območja. Ko je politkomisar s tem pismom pomahal očetu pred očmi, je ta takoj ugotovil, da so črke v pismu res take kot na njegovem pisalnem stroju, toda strešice na č, š in ž so drugačne. Na končuje zasliševalec ugotovil, da je bila prijava proti očetu lažna, in odločil, naj gre domov. Na poti iz taborišča naj bi ga pospremil partizan, ki so mu zaradi orjaške postave rekli gorila in je baje opravljal delo »likvidatorja«. Po srečnem naključju pa se je tedaj tam pojavil Jože Bečaj, sosed Koroščevih iz Reparjev, in se ponudil, da strica Žnidaršiča odpelje do Kožljeka. Še v taborišču je Bečaj očetu zavezal oči in ga potem vodil do vasi Kožljek. Med potjo mu je zaupal, kaj bi se z njim zgodilo, če bi bil njegov spremljevalec partizan gorila. Namesto proti Kožljeku, bi ga odpeljal h Krimski jami. Žal je Bečaj leta 1943 padel v soteski Iške pod Osredkom.
Oče je tisto noč prespal na Kožljeku. Zavedal se je, da je imel veliko srečo. Otroci so bili nepopisno veseli, ko se je po dveh dneh vrnil domov. Že naslednji dan sta se oglasila dva partizana in povedala, da bodo lažnega tožnika kaznovali. Oče pa je sumil, da so tisto pismo napisali Koroščevi, zato je dejal: »Mene ste izpustili, zato ni nobene potrebe za kaznovanje prijavitelja.« Ko mu je neki terenec zaupal, daje bil tisti obisk prevara, v resnici pa ga imajo še vedno na seznamu za »likvidacijo«, zato je najbolje, da se za nekaj časa umakne od doma, se je oče hitro odločil. Družina je zapustila svojo lepo domačijo v Kruščah in odšla v Cerknico. Z njo nje šel v begunstvo tudi 86-letni stari oče Anton.
Brata Slavko in France sta bila tedaj pri partizanih. Od kurirjev, ki so z Blok prihajali v Dobrepoljsko dolino, sta zvedela, da so očeta imeli v taborišču pri Krimski jami. Seveda ju je ta novica prizadela. Skupaj s Francetom je bil v enoti tudi bratranec Tone Cimperman, sin očetove sestre, ki je bila poročena v Topolu pri Begunjah, kot smo že omenili. Morda sta se preveč na glas pogovarjala o očetu Žnidaršiču ali pa jima v enoti že od začetka niso zaupali, zato sta dobila nalogo, naj ubijeta znanega gostilničarja v dolini. Večkrat se je zgodilo, da so morali pošteni mladi fantje na ta način dokazati svojo pripadnost revolucionarnemu gibanju in postali s tem za vedno zaznamovani. Poti nazaj zanje ni bilo več. France in Tone pa sta čutila, da ne moreta postati morilca, zato sta se izgovarjala, da tiste naloge ne moreta opraviti. Za izvršitev sta bila potem določena druga dva partizana. Iz razgovora s komandirjem sta bratranca spoznala, da sta v življenjski nevarnosti, in še isto noč zapustila enoto. Nekaj dni kasneje je od partizanov zbežal tudi brat Slavko. Tako so Znidaršičevi postali »izdajalci in belogardisti«. Po kapitulaciji Italije so se preselili na Rakek in stanovali v tetini hiši blizu cerkve.

Opis slike: Avstrijski vojak oče Alojz Žnidaršič

Slavko in France sta šla k domobrancem. Ko je bil kasneje ustanovljen Rupnikov bataljon, sta bila pri tem bataljonu na Rakeku. Brat Jože je bil v šoli na Jesenicah, sestra Fanika pa se je šolala v Ljubljani. Oče je ves ta čas s konji prevažal les in opravljal druge usluge domačinom ter tako služil kruh za pet mladoletnih otrok in bolnega očeta. Od časa do časa, kadar so domobranci imeli hajko proti Vidovskem in Blokam, ki je navadno trajala nekaj dni, so šli za kak dan domov in kaj postorili na polju, spravljali seno, obirali jabolka in podobno. Doma je bilo vse zanemarjeno in videlo se je, da so se zlasti pozimi v hiši zadrževali partizani.

Opis slike: Junij 1944 – Z desne Franc Lah, Samo Modic, Franc Žnidaršič, Slavko Petrič, Anton Švigelj, Zakrajšek

Partizanski napad na grahovo je prizadel tudi Žnidaršičevo družino

Pred kratkim je pri Družini izšla knjiga z naslovom Dano tisto uro. Njen avtor župnik Vinko Šega je bil pred 91 leti rojen v Grahovem. Po novi maši leta 1943 je zaradi vojnih razmer ostal doma in novembra 1943 doživel partizanski napad na grahovsko domobransko postojanko, v katerem je med mnogimi drugimi tragično umrl tudi pesnik France Balantič. Že na prvih straneh knjige zvemo, kako je prišlo do odpora proti OF: »Kmalu so začele padati prve žrtve komunistične revolucije. Oči so se nam začele odpirati, spoznali smo, da taka Osvobodilna fronta ne more biti naša pot. Kolikokrat so nam komunisti med vojno očitali, da nismo šli z narodom v boj proti okupatorju. V začetku smo bili vsi enotni za boj proti okupatorju, za pravo svobodo. Ker pa so komunisti vse drugače misleče, zlasti kristjane, odločno odklanjali in jih tudi pobijali, skupna pot ni bila več mogoča, po krivdi komunistične partije, ki se je oklicala za ‘edino vodilno silo’.«
»Vaške straže – tudi grahovska – so nastale kot obramba za golo preživetje«, pravi gospod Šega. Njegovega brata Lojzeta so Italijani poleti 1942 odpeljali na Rab in naslednjo pomlad je izčrpan od lakote umrl. Drugi brat France je pristopil k Vaški straži v Grahovem. En teden po novi maši, ga je brat poročil in tedaj je France prenehal biti vaški stražar. Zato se ob razpadu Italije ni umaknil pred partizani. Mislil je, da ga ne bodo preganjali, ker je bil že od meseca julija doma. Toda takoj po odhodu Italijanov so ga partizani odpeljali in ga kasneje po hudem mučenju med 70 drugimi žrtvami ubili na Mačkovcu.
30. septembra 1943 je mladi duhovnik Vinko v domačem kraju doživel nemško bombardiranje: »Razdejanje je bilo veliko, pobitih pa 24 ljudi. Nekemu štiriletnemu fantku je šrapnel odtrgal polovico glave, učiteljica Pavla Sedej, ki je še mene učila v osnovni šoli, je ležala mrtva sredi ceste pred šolo. Hiša na drugi strani ceste je bila kup ruševin, v kleti blizu šole so bila zasuta človeška trupla … « Še huje kot ob nemškem bombardiranju pa je bilo v Grahovem 23. novembra 1943 ob partizanskem napadu na komaj ustanovljeno domobransko postojanko. Vinko Šega je bil tisto noč v župnišču. Spominja se, da se je streljanje začelo okrog devetih zvečer: »Čez približno eno uro sem zaslišal, da je v vas pripeljal osebni avto. Mislil sem si, da morda le prihaja pomoč domobrancem. Pozneje sem zvedel, da so se pripeljali na pomoč komandant domobranske postojanke v Cerknici in z njim še dva ali trije domobranci. Pripovedovali so potem, da so bili okrog Grahovega trije obroči partizanov in da so tisti domobranski avto nalašč pustili v vas. Domobranci iz Cerknice skupaj s svojim komandantom so našli smrt v ognju zažgane postojanke v Grahovem … Vso noč sem hodil v župnišču od okna do okna, da bi dognal, kdo zmaguje. Nič nisem mogel ugotoviti, ker je bila tema nepredirno gosta.«

Opis slike: Štirje Žnidaršičevi

Ko se je končno zdanilo, je Vinko Šega šel na balkon, ki je bil nad glavnimi vrati, obrnjen proti cerkvi in domobranski postojanki: »Prizor je bil strašen: stavba je gorela s prasketaj očimi zublji; avto, ki je zvečer pripeljal domobrance iz Cerknice, je na vozovni vagi pred postojanko gorel z visokim plamenom naravnost proti nebu, kakor iztegnjene roke žrtev s prošnjo k Bogu za pomoč in usmiljenje … Dvignil sem roke in z balkona dal nesrečnim žrtvam božjo odvezo grehov.«
»Moralo je biti že zjutraj, ko se je skupina domobrancev odločila za izpad iz obkoljene postojanke. Ni se jim posrečil. Vse, mislim, da jih je bilo šest, so partizani postrelili in zložili v vrsto pred cerkvijo. Domobranci v postojanki so se vdali. Partizani so jih postavili v vrsto in jih gnali do stranskih vrat postojanke, ki je bila že vsa v ognju. Onstran vrat ob podboju je stal partizan z revolverjem v roki. Vsak ujetnik je moral stopiti na prag goreče hiše. Rabelj ga je ustrelil in žrtev je padla v ogenj. Ujetniki so tako po vrsti padali v ogenj.«

Opis slike: Jesen 1945 v begunskem taborišču – Žnidaršičevi mama, oče in Fanika

Iz zanimivega opisa grahovskih dogodkov, ki smo ga povzeli po knjigi Vinka Šege, seveda ne izvemo, kakšen udarec je tedaj zadel Žnidaršičevo družino iz Krušč. Zdelo se nam je primerno, da zgodbo našega pričevalca povežemo z opisom Vinka Šege, da bo bralec tako laže dojel zapletenost in grozoto tistega časa. »Splet nesrečnih okoliščin in človeške nepremišljenosti sta pripomogla, da smo tedaj izgubili brata Jožeta,« pravi naš pričevalec. Jože Žnidaršič, rojen 1925, ki je bil tedaj na Jesenicah in ni bil domobranec, se je 23. novembra 1943 pripeljal z vlakom na Rakek, da bi obiskal svoje domače. Komaj je Jože izstopil iz vlaka, je k njemu pristopil domobranski podoficir, sicer njegov znanec, in ga začel nagovarjati, naj gre z njim z avtom v Grahovo, da bodo pregnali partizane. Jože je imel pomisleke, nazadnje pa vendarle privolil. Ni bilo da bi stopil k staršem in jim povedal, kam odhaja. Ko bi se to zgodilo, bi oče nepremišljeno pot gotovo skušal preprečiti. Tako pa seje ta nesrečni pohod v Grahovo za vse udeležence tragično končal. Ko so partizani zapustili Grahovo, je z domobranci z Rakeka tja prišel tudi Jožetov brat France. Bratovo truplo, na katerem so bili vidni znaki mučenja, je slučajno našel za nekim plotom. Odpeljali so ga na Rakek in tam pokopali. Kljub tej boleči izgubi je verna mati opozarjala sinova Slavka in Franceta, ki sta bila domobranca, naj se ne maščujeta nad somišljeniki partizanov.

Konec vojne je prinesel novo gorje

Konec aprila 1945 so se domobranci na Rakeku pripravljali za umik. Ker je oče imel konje, so ga mobilizirali, da jim pelje pratež do Ljubljane. Kot jamstvo, da se bo oče iz Ljubljane vrnil na Rakek, je šla z njim tudi mati. Pa ni bilo tako. Preko Otav in Rakitne so prišli v Ljubljano, kjer se je očetu in mami pridružila še hči Fanika in skupno so nadaljevali pot proti Ljubelju. Večina domobrancev in beguncev je bila prepričana, da se umikajo le začasno in da se bodo s pomočjo Angležev kmalu vrnili. Seveda je ta »kmalu« za nekatere trajal nekaj let, za marsikoga pa celo življenje.

Opis slike: Farna spominska plošča pri Sv. Vidu – Tam so zapisani tudi Žnidaršičevi

Žnidaršičevi otroci in stari oče so ob odhodu staršev ostali pri teti Mariji na Rakeku. Žal se z njo niso preveč razumeli, saj je imela dva sinova pri partizanih: Franc je padel že leta 1942, Ivan pa 1943. Teta je dobro vedela, da se begunci ne bodo kmalu vrnili, zato je takoj po »osvoboditvi« ukazala svojim »podnajemnikom«!, naj pripravijo prtljago in jih z vozom odpeljala domov v Krušče. Stari oče je tedaj imel že 88 let in je bil priklenjen na posteljo. V pritličju domače hiše je že stanovala družina z dvema otrokoma, soba, kjer je bila nekoč trgovina pa je bila rezervirana za osnovno šolo, zato so se Žnidaršičevi naselili v nadstropju: v eni sobi stari oče, v drugi pa pet otrok. Teta seje na hitro poslovila in naročila Marici, naj skrbi za njenega očeta. Oče Anton, ki se s hčerjo Marijo nikoli ni razumel, ji je tudi ob tistem slovesu povedal nekaj hudih besed. Jeseni 1945 je stari oče umrl.
Otroci so bili tako čisto sami. Krajevna oblast jim je sicer določila varuha, vendar je glavno breme za njihovo preživetje padlo na sestro Marico, ki je bila že itak rahlega zdravja. To breme je bilo zanjo pretežko in jo je zaznamovalo za celo življenje. Poleg krompirja in zelja so imeli doma tudi mleko, kajti kravica, ki je bila z njimi v begunstvu v Cerknici in na Rakeku, jim je ostala zvesta in se z njimi vrnila v Krušče. Seveda je bilo pa zato treba tudi zanjo poskrbeti. Dore, ki je bil najmlajši od petih otrok, pravi, da so bili teti kasneje hvaležni, da jim je bilo prizanešeno z grozotami, ki so jih morali prestati otroci s Petrička. Obdržali so hišo in nekaj malega zemlje, trideset hektarov obdelovalne zemlje in gozda pa je sodišče v Postojni zaplenilo, ker »sta bila starša bega in sta pobegnila v inozemstvo«. Pomoči, ki jo je tedaj pošiljala UNRRA, Žnidaršičevi niso nikoli dobili, saj jo je KLO (krajevni ljudski odbor) Cajnarje razdelil med svoje somišljenike.
Spomladi 1946 se je iz begunstva vrnila sestra Fantka. Zaposlila se je v Ljubljani in tako materialno kot tudi moralno z dajanjem poguma pomagala mlajšim bratom in sestram v Kruščah. Jeseni 1946 sta se iz taborišča v Italiji vrnila tudi oče in mati. Najprej sta se morala javiti na uradu za begunce v Kamniku, potem pa še na Udbi v Postojni. Udba je očeta in mater še nekaj časa skrivaj spremljala. Nekoč so prišli in preiskali celo hišo. Iskali so nekakšno emigrantsko literaturo. Precej papirjev so odnesli s seboj, med njimi tudi očetov dnevnik, kjer so bili opisani dogodki iz prve in druge svetovne vojne ter iz časa begunstva. Leta 1948 je oče dosegel pri sodišču, da so družini vrnili nekako polovico zaplenjene zemlje.
Oče in mati sta v Vetrinju na lastne oči videla, kako so Angleži vračali domobrance in civilne begunce v domovino. Med begunci v Vetrinju je bila tudi očetova sestra Tona, ki je bila poročena pri Cimpermanovih v Topolu pri Begunjah. Oče je sestro zaman prepričeval, naj počaka v Vetrinju, češ da ni nobene gotovosti, kam odhajajo domobranci. Tona ga je vedno zavrnila z besedami: »Kamor gredo moji fantje, grem tudi jaz.« Po pričevanju begunjskih deklet, ki so se vrnile iz Teharij, so jo nekega večera odpeljali z avtobusom, s katerim so navadno iz taborišča odvažali dekleta in žene. Vemo, kako je Alojz Opeka, ki so ga z drugimi domobranci pripeljali v Brnico, tam opazil tisti avtobus in takoj pomislil, da so z njim pripeljali tudi njegovo mamo in sestro Mimo. Tako domobrance kot tudi žene in dekleta je od tam čakal samo še vzpon na hrastniški hrib – v smrt.
Naš pričevalec se spominja, kako je mati vsa solzna pripovedovala o Slavku in Francetu. Slavko se je že preoblekel v civilno obleko in nameraval ostati na Koroškem, potem pa ubogal poziv domobranskega poveljstva, naj se vsi pripravijo za odhod v Italijo. Pri reorganizaciji v Vetrinju je bil dodeljen spremljevalni četi, ki je bila vrnjena preko Jesenic že v nedeljo 27. maja. Videli so ga še v Škofovih zavodih v Šentvidu, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. France je leta 1944 opravil podoficirski tečaj in v Vetrinju je dobil povišanje, kot menda večina domobranskih oficirjev in podoficirjev. Oče se nikoli ni mogel sprijazniti s tem, da so jim le malo pred izročitvijo v roke smrtnih sovražnikov povečevali čine. Po njegovem so Franceta tudi zato na Teharjah mučili in potem umorili na Hrastniškem hribu. Tudi če bi se z očetom glede nesmiselnosti tistega povečevanja činov strinjali, ostane dejstvo, daje bilo tako v Kočevskem rogu kot na Hrastniškem hribu pomorjenih na tisoče mladih fantov, ki niso imeli nobenega čina in jim ni bila dokazana nobena krivda.
Cajnarski terenci so se še nekaj let po koncu vojne trudili, da bi prizadeli Znidaršičeve. Nekoč so razširili vest, da so videli Franceta, ko je šel ob vodi pod Kruščami. Očeta je to zelo vznemirilo, saj je pomislil, da je sin morda še živ. Stare rane so se spet odprle. Otroci so drug za drugim odhajali v Ljubljano v službo in za vsakim je domača oblast poslala sporočilo, da je bila njegova družina med vojno na napačni strani. Marsikatero grenkobo so morali zaradi tega požreti, vendar je vseh šest preživelo in dočakalo boljše čase. Našo zgodbo smo začeli z očetom Alojzom, pa jo še zaključimo s spominom nanj: Bil je prava notranjska korenina, pretrpel je dve svetovni vojni, bil Maistrov borec, ljubezen do otrok in doma ga je nagnila, da se je iz taborišča v Italiji vrnil v rodne Krušče, čeprav je vedel, da ga tu čaka šikaniranje in boj za preživetje. Umrl je na svojem domu v starosti 84 let.
Čisto na koncu naj še povemo, da s tem zapisom nismo hoteli komentirati pisanja pokojnega Francija Strleta o Reparjih, Kruščah in o Žnidaršičevi družini. Nivo njegovega pisanja je tako nizek, da ne zasluži pozornosti. Kljub časovni odmaknjenosti prihajajo na dan vedno novi in novi dokazi, ki potrjujejo, da je bil glavni namen komunistične partije in njene OF že leta 1941 komunistična revolucija in uvedba totalitarnega sistema, ne pa boj proti okupatorju, ne pa boj za resnično osvoboditev in demokracijo. Torej je imel oče Alojz prav, ko je opozarjal sinove, da se še ne ve, kaj so partizani v resnici in za kaj se borijo. In Vinko Šega je mnogo let kasneje zapisal: »Spoznali smo, da taka Osvobodilna fronta ne more biti naša pot.«