Avtor: Anica Benčina
Od leta 2001 se napraznik državnosti, 25. junija, zbiramo pri spominski maši pri breznu Pri konfinu nad Grčaricami. Vsako leto pride več ljudi. Tudi letos je bilo tako. Sveto mašo so darovali dekan Anton Berčan, dolenjevaški župnik Branko Potočnik in salezijanec Stane Okorn. Slovesnosti se je udeležil tudi župan Jože Levstek in predstavniki krajevne skupnosti. Mašo je s petjem spremljal pevski zbor iz Dolenje vasi pod občutljivo roko Feliksa Podgorelca, ki je maši dodal še poseben spominski program.
Brezno Pri konfinu sta dve jami. Eno so odprli in iz nje izkopali posmrtne ostanke žrtev. To je bilo leta 2006. Odslej prihaja sem veliko ljudi, zlasti k spominskim dejanjem, ki jih tu prireja Katoliška cerkev. Kaj jih žene, če ne veliko usmiljenje? Ali so bili kje še kaki bolj ubogi ljudje. Komunistična država, ki so jo postavili partizani, je tu dokazala, da zmore dejanja, ki presegajo vsako človekovo zločinskost. S tem so si za vselej vzeli možnost, da bi se kdaj mogli opravičiti. Kako zelo ti ljudje prezirajo jezik, da še vedno lahko govorijo o bolnici Franja!
Pozdravljeni in zahvaljeni vsi, ki ste se prišli poklonit spominu vseh tistih, ki so v tej dolini umrli strašne smrti.
Trpljenje in zločin, ki sta se tu zgodila, je tako velika, da človek ne najde pravih besed, da bi to opisal.
Sem smo prišli, ker se spominjamo in ne bomo pozabili.
»Spomin je znak notranjega življenja,
zahteven je do sebe, zvest resnici,
je stroga mera in zalet hotenja.
Je nepremičen, kakor mestna vrata,
je hiter kakor duh podoben ptici.«
Spominjamo se, da so pred koncem druge svetovne vojne množice vojakov, civilistov in ranjencev bežale pred tako imenovanimi osvoboditelji. Tudi ranjenci, bolniki in invalidi so se umikali. Največ se jih je umaknilo z večjim številom sanitetnih vlakov. Vendar pa jim ni uspelo priti čez mejo. Partizani in Nemci so se dogovorili, da bodo v Žirovnici zadržani vsi Slovenci in domobranci, Nemcem, okupatorjem, pa bodo dovolili pot naprej proti Jesenicam in naprej na Koroško. Dr. Meršol je dosegel, da je en transport odpeljal nazaj v Lesce, od koder so se poskušali rešiti vsi tisti, ki so se lahko gibali. Mnogim se je posrečilo priti na Koroško. Niso pa vsi od njih ostali živi, saj so bili mnogi vrnjeni in z ostalimi pobiti. Vsi težki ranjenci pa so bili zajeti in odpeljani v Škofjo Loko, od tam pa v taborišče v Škofovih zavodih. Ranjenci, bolniki in invalidi, ki so se po koncu vojne znašli v taboriščih ali v bolnicah, so ne glede na zdravstveno stanje doživeli isto usodo kot ostale žrtve pobojev. Ranjence so pobijali pri Brezarjevemu breznu pri Podutiku, Koščevem breznu pri Igu, v Iškem Vintgarju in tu v obeh breznih Pri konfinu.
Junij 1945
»Junijske noči so kratke,
spokojen mir,
v jutru se zasliši ptičje petje.
Pa prihrumi kamion in avtobus.
Strahoten krik in jok in stok.
Kaj takega svet še ni videl,
da brat moril bi brata,
ki je brez moči ranjen in bolan.
Počasi se vse umiri,
le ogenj prasketa, saj odstranjujejo sledi.«
Ranjence so privlekli pred brezno, jih slekli, pobrali povoje in opornice in jih zverinsko pobili. V prvi jami je bilo 88 trupel, ki so jih pred nedavnim odkopali, druga pa še ni odprta.
Da so žrtve po 60 letih odkopali, imajo zasluge pogumni ljudje, kot dr. Lovro Šturm, pravosodni minister, direktor Muzeja novejše zgodovine zgodovinar Jože Dežman, člani Nove Slovenske zaveze in tisti, ki si prizadevajo za odkritje in spoštovanje tudi tistih žrtev, ki jih je povzročila komunistična totalitarna oblast.
Opis slike: Brezno Pri konfinu 25. junija 2008
Vsi ti zločini so se dogajali v tako imenovani svobodni državi po končani vojni. Partizanska oblast ni spoštovala konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki. Po tej konvenciji je prepovedano raniti ali usmrtiti sovražnika, ki je odložil orožje in nima več sredstev, da bi se branil. Vojni ujetniki uživajo posebno varstvo. Prepovedano je vsakršno nasilje, izvajanje represalij in žalitve. Ranjenci pa uživajo posebno zaščito in varstvo.
Množični poboji lastnih državljanov so bili zavestno in hoteno dejanje komunistične države, ki jo je vodila KP. Na izredno krut način so bila odvzeta življenja, tudi tistim, ki so bili bolni, ranjeni in popolnoma nemočni. Ti zločini so skrajno zavržena dejanja, vsega obsojanja in prezira vredna.
Po nasilnem prevzemu oblasti po zmagi revolucije je bila značilna strahovlada in brutalno fizično nasilje. Oblast je temeljila na ustrahovanju ljudi. Zdajšnja generacija to težko razume.
Vendar je bilo res, da je strah paraliziral ljudi do te meje, da se niso upali o dogodkih govoriti. Starši so spregovorili šele potem, ko so mislili, da so otroci zaspali. A vedno nismo spali, zato smo tudi slišali. Vedeli pa smo, da moramo pred drugimi molčati, saj smo večkrat slišali, da je tega ali onega vzela noč, ker ni bil tiho.
V vsem obdobju 1945–1990 so bile grobo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine.
Naj naštejem:
- pravica do življenja,
- pravica živeti brez strahu,
- prepoved mučenja,
- svoboda do zasebne lastnine,
- svoboda verskih skupnosti,
- človekovo dostojanstvo in varstvo človekove osebnosti,
- neodvisnost sodstva,
- pravica do poštenega sojenja,
- svoboda gibanja,
- svoboda vesti in prepričanja,
- svoboda izražanja in svoboda tiska,
- svoboda političnega zborovanja,
- svoboda izobraževanja,
- pravica vedeti.
Nepredstavljivo je bilo trpljenje mladih fantov, ki so jih po teh bregovih vlekli do jam.
Morilci so bili prepričani, da so z njimi za vedno opravili. V jame so nametali velike skale, vse to kamenje, ki je tukaj zloženo, pa tudi mnogo lesa, hlodov. Vendar pa teža v jame zmetanega materiala ni bila dovolj velika, da bi prikrila zločin.
Zločin je postajal vedno večji, saj je kar naprej prizadeval svojce pomorjenih, saj niso smeli vedeti, kje ležijo njihovi dragi, niso smeli o njih govoriti in za njimi žalovati.
Najbrž pa so tudi tisti, ki so tu morili, zaslišali z dna jame:
Zakaj ste tako kruto morili?
Kaj sem vam storil?
Nič zagrešil nisem.
Ste potešili si morilsko slo?
Kdo vas je postavil za sodnike?
Kako boste živeli s tako velikim grehom?
Naj Bog se vas usmili.
Prav je, da se tu zbiramo na praznik državnosti, saj so življenja, ki so bila tu darovana, postavljena na oltar domovine. Tudi oni so pripomogli, da smo dobili svojo domovino.
Prejšnja država Jugoslavija ni bila domovina vseh, nekaterim je bila kruta mačeha. In sedaj jo imamo, svojo domovino. Bodimo ponosni nanjo in jo imejmo radi in ne jokajmo za mačeho.
Tudi oni, ki so bili tu umorjeni, so si želeli svojo domovino. Tako kot Cankar, ki je dejal: »Ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en sam utrip srcaje stisnjeno vse: MATI-DOMO-VINA-BOG.«
Imeli so radi svojo domovino kot Gregorčič:
»Oj mati moja domovina,
ti moja skrb in bolečina, ljubezen moja ti edina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te!«
In od te domovine pričakujemo, da bo priznala človekove pravice vsem, da bo obsodila komunistični totalitarizem, da bo poskrbela za čast in dobro ime vseh, ki so bili pomorjeni, da si bo še naprej prizadevala, da bo odkrila vsa grobišča. In če je le mogoče, poskrbela za dostojen pokop mrtvih in našla resnico.
Vsi, ki smo tu zbrani, to obljubo damo:
»Mi ne bomo vas pustili same,
rast molitev naša bo dajala,
žetev nova bo iz jam pognala,
iz grobov bo temnih vstal nov rod.«
Nasvidenje ob letu, če ne prej.