Avtor: Breda Kavčič

Bližala seje pomlad leta 1945. Kdo se je ne bi veselil?
Vojne bo konec. Zavladal bo mir. Šli bomo delat na polja in travnike in zaživeli življenje kot se spodobi.
Pa se je ta prelepi mesec maj sprevrgel v čisto nekaj drugega. Namesto, da bi ljudje hodili k šmarnicam častit Kraljico majnika, je moral velik del ljudstva zapustiti svoje domove in družine. Kdo jih je v to prisilil? Partizani, komunisti, ki so že med vojno ubijali in se znašali nad drugače mislečimi.
To so bili časi, ko so po naših vaseh živele številne družine – 10, 12, 14, 16 otrok. Bog povrni našim staršem, da so nas toliko imeli. Prav iz teh družin je bilo veliko fantov v vrstah vaških stražarjev in domobrancev. Naša vas Šentjošt je med vojno in po njej izgubila 165 ljudi. Še več se jih je ob koncu vojne umaknilo na Koroško, misleč, da se bodo kmalu vrnili. Vrnili so se, vendar ne na svoje domove, ampak v naročje smrti. Dekleta so ostala na Koroškem, razen ene mame. Ta se je z možem domobrancem vrnila v Teharje. Tam so jo partizani pokončali, čeprav je bila visoko noseča. Možje in fantje domobranci iz Šentjošta so bili prepeljani v Teharje in pobiti na Hrastniškem hribu. Med njimi je bilo pet bratov Kavčič, starih od 19 do 24 let. To so bili bratje mojega moža.
Kot 4-letna se vojne bolj malo spominjam. V spominu pa hranim podobo svojega ata, ko je avgusta leta 1945 prišel ves shujšan, skrušen in živčno bolan iz kočevskega zapora. Mama je prav v tem času rodila desetega otroka. Starejši dve hčeri sta že odšli na Koroško. Tudi ata je hotel, da bi odšla na Koroško vsa družina, a ga je mama od tega odvrnila, saj je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Ostali smo doma. Ata se je potem skrival pri neki dobri družini. Na prvi poziv se ni šel javit. Med tistimi, ki so se javili ob prvem pozivu, so v Logatcu pobili vse može in fante iz naših krajev. Ata se je javil drugič. Iz Logatca je bil prepeljan v Ljubljano in nato v Kočevje. Doma smo ostali sami otroci, z mamo. Najstarejši sinje bil star 15 let. Ob vrnitvi iz zapora je moral ata vsako noč hoditi v gozd na mesto, ki so mu ga določili terenci. Živel je v stalnem strahu in je zaradi neživljenjskih pritiskov živčno zbolel. Odločili smo se, da se odpravimo k Mariji Pomagaj na Brezje in jo prosimo za pomoč. Na romanju smo eno noč prespali na nekem hlevu. Ata je vso noč blodil. Govoril je: »Tam so partizani, ubili me bodo!« A Marija nas je uslišala in je atu povrnila zdravje. Zahvalili smo se ji s sliko Marije Pomagaj, ki še danes krasi Marijin oltar na Brezjah. Po atovi ozdravitvi je mama še rodila otroke. Mlajši bratje in sestre niso imeli možnosti spoznati starejših dveh sester, ki sta medtem že odšli na Koroško in od tam v Ameriko. Prvič in zadnjič, torej samo enkrat v življenju smo bili kot 13-članska družina zbrani leta 1974, ko je imel mlajši brat novo mašo in sta na obisk iz Amerike prišli tudi obe sestri, takrat že s svojimi družinami. Bogu hvala za ta blagoslovljeni dan.

Avtor slike: Gašper Furman

Opis slike: Breda Kavčič Gašper Furman

Vas Šentjošt se po dolgih letih obnavlja, čeprav so jo v času Titove vladavine zatirali na vse možne načine. Tudi številne mlade družine, ki pomlajujejo našo vas, so vzor drugim slovenskim krajem. V letu 1995 smo postavili Kapelo mučencev, v spomin na pobite duhovnike, bogoslovce, domobrance, mame in nedolžne otroke, ki so jih pobili partizani. Z besedo in zgledom želimo mlademu rodu pokazati, da nas iskanje resnice osvobaja in nam omogoča živeti v medsebojnem sožitju. Roke trpečih in umorjenih se niso dvignile nad krvnike, njihove roke so sklenjene k molitvi in prošnji k Bogu. Naša dolžnost pa je, da ostajamo priče in pričamo svetu o časih, ki so s krutostjo pretrgali mnoge niti življenja. Niso pa mogli uničiti duha, ki je rasel iz trpljenja in zaupanja v božjo moč in božjo voljo. Izprosimo si blagoslova pri naših mučencih in ostanimo zvesti idealom, za katere so ti darovali svoja življenja.
Vsako leto rada obiščem Kočevski Rog. Hvaležna sem vsem, predvsem pa Novi Slovenski zavezi, ki skrbi, da se na tem posvečenem kraju darujejo maše in izvede lep kulturni program. Prav ob njeni spodbudi, so se postavila spominska obeležja po številnih slovenskih krajih in se prav tako opravljajo spominske slovesnosti. Predvsem pa je njena zasluga, da v svojem glasilu Zaveza stalno objavlja zapise, pričevanja, komentarje in razmišljanja o naši polpretekli zgodovini. Njeno poslanstvo v slovenskem prostoru je edinstveno in nepogrešljivo, saj vztraja v svojem delu ne glede na številne negativne odzive v slovenskih medijih in javnosti. Bodimo drug drugemu v oporo in pomoč in ustvarjajmo zdrave temelje za prihodnje rodove.