Avtor: Ivanka Kozlevčar

Za nami je prvi del srečanj v spomin žrtvam protikomunističnega odpora, ki jih organizira Nova
Slovenska zaveza: srečanje na Hrastniškem hribu, v Rogu in na Lajšali. Na teh srečanjih je najpomembnejši del sveta maša s petjem. Gre pravzaprav za obletne maše, kot jih darujejo družine v spomin svojim pokojnim. Na njih se člani družine in sorodstva dobijo, da skupaj molijo in se spominjajo svojih dragih, po maši pa se ob srečanjih o njih tudi pogovarjajo, osvetljujejo njihovo mesto v svojem življenju in izmenjavajo misli o življenju, o aktualnem dogajanju. Pogosto se vprašajo, npr. kaj bi oče ali mati rekla ob tem ali onem, kaj bi v določenih okoliščinah naredila, kako sta razmišljala ipd.
Omenjena osrednja srečanja niso take družinske narave in se dogajajo v naravnem okolju, na krajih, kjer je bilo pobitih največ ljudi, ob znamenjih, ki jih je postavil zdajšnji rod, bolj ali manj domišljeno, in nanja naj bi prihajali ljudje iz vse Slovenije. To naj bi bili dragoceni romarski kraji zaradi nepredstavljivega trpljenja žrtev, pa tudi razlogov, zaradi katerih so se uprli. Temu primerni so tudi nagovori in pogovori na njih. Ne govori se o posameznih osebah, pač pa o množici, ki je bila v tako kratkem času in na tako okruten način pokončana. Nujno se razmišlja o ujmi, ki je tako ali drugače prizadela vse ljudi, in seveda o tem, kdo so bili ljudje, ki so zločin izvršili, in ljudje, nad katerim je bil ta izvršen, kako so ti ljudje razmišljali in delovali, kakšni so bili njihovi postopki in cilji; kakšne so bile razmere in okoliščine, v katerih je do tega prišlo; razbira se posledice v vseh plasteh narodovega življenja in se poskuša osvetliti dogajanje v našem času, da bi razkrili jedra, ki bi lahko kdaj prinesla novo tragedijo.
Doživeli smo in doživljamo, da je v določenih okoliščinah vse mogoče, da padejo vse meje in se zlo razbohoti čez vse mere, da se zdi, kot da ni več ljudi, ki dobro v srcu mislijo. Vendar, hvala Bogu, ni tako, kot da deluje davna OBLJUBA NEKOGA, in normalno življenje po vsem trpljenju vedno znova premaga uničenje. Pomembno se je spominjati, da se zlo oblači v lepe besede in mamljive obljube, ki privabijo veliko ljudi, cele narode, in tako dobi moč. Naj navedem razmišljanje Janeza Jezerska, v preteklem spopadu zmagovalca, v knjigi Arhipelag Goli (Cankarjeva založba 1989). »Moje misli so blodile daleč v preteklost, v mladost, ko sem se srečal s partijo, ko sem se ogrel za njene ideje, ko sem živel samo za našo stvar, kot smo rekli takrat, za svobodo, za pravico slehernega, da lahko odkrito pove, kaj misli. V trenutkih, ko je ista partija tako surovo obračunavala z menoj, sem se spraševal, kaj me je preslepilo, da sem se tako navdušil zanjo, da sem bil pripravljen žrtvovati življenje. Sem res samo zaradi mladostne neizkušenosti spregledal, da se bije boj za oblast nekaterih, ne ljudskih množic ali delavskega razreda? Sedaj sem okusil na lastni koži, kako neusmiljeno znajo nastopiti nekateri proti vsem, ki so jim v napoto ali jih samo ne potrebujejo več, kaj vse je mogoče spraviti pod skupni imenovalec razrednih sovražnikov in izdajalcev ljudstva. Vrnilo se je odrešujoče občutje osvobojenega nevernika in z njim trpko občutje spoznanja, ki je prišlo zame prepozno.«
Naj ob tem za primerjavo navedem, kako je vlogo prvega v slovenski Cerkvi v svojem času pojmoval škof Gregorij Rozman, ki je v očeh tedanje oblasti veljal za zločinca. Na dan njegovega pogreba 23. nov. 1959 je bilo v Lemontu prebrano njegovo pismo, ki je od 9. nov. 1945 čakalo zapečateno. V njem pravi: »Povem Vam skrivnost, ki je doslej še nihče ne ve – niti moj spovednik ne – menda mi Bog to ne bo štel v zlo, da jo odkrijem. Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar – temnih slutenj – od tod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in krivično slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje rastlo, se utrjevalo v dušah, samo da bi se čim več duš zveličalo, samo da bi božja čast rastla in se večala.« (Božja beseda. Versld mesečnik, Toronto 1.1. 1960, str. 4)
Njegovi žlahtni skromnosti v tem pismu ni kaj dodati. Kako rodovitno in spoštljivo pa mi sprejemamo njegovo podaritev, je pa tudi naša stvar in o tem moramo razmišljati.
Poleg vseslovenskih spominskih srečanj imamo spominske obletne maše tudi po mnogih farah, zlasti tam, kjer so farani sprejeli žrtve svoje fare s farnimi ploščami v svoje občestvo. Ta srečanja so bolj podobna družinskim obletnim mašam. Pokojniki imajo ime in priimek in povedano je, iz katerega kraja je kdo. Takoj po odkritju spominskih plošč so jih še mnogi hranili v svojem spominu in so o njih vedeli mnogo povedati. Živi so bili še bratje, sestre, če že njihovi starši ne več. Zavedati se pa moramo, da rod, ki je z njimi živel, odhaja, ostali bodo le daljni sorodniki in rojaki; ti pa bodo lahko ohranjali le izročilo, ki jim ga bomo mi zapustili, zato je tako pomembno, da o vsakem kaj povemo in so brošure s fotografijami in osnovnimi podatki, ki so jih izdali v nekaterih krajih, zelo primerne, ker bodo še dolgo omogočale pogovore o pokojnih.

Opis slike: Farne spominske plošče

Za ohranjanje spomina so obletne maše po župnijah zelo dragocene in hkrati najlepše možno spominjanje. Potekajo pa lahko na določen način. Za primer bom predstavila, kako je v Višnji Gori.
Prispevek za mašo dá navadno eden od sorodnikov, lahko bi ga dala tudi vsako leto druga vas ali pa tisti vaščani, ki čutijo povezavo z žrtvami, kar bi imelo večjo simbolno vrednost. Gre za zelo majhen prispevek in pri tem ni bilo nikoli težav. Sama sveta maša je navadno na nedeljo po spominskem srečanju v Rogu. Tako se lahko spominjajo svojih tudi tisti, ki v Rog ne morejo iti. Pred začetkom sv. maše postavijo pred oltarno mizo ikebano in toliko prižganih sveč, kot je vasi, tako se pokaže na udeleženost vseh vasi. Na začetku duhovnik pove namen sv. daritve in kakšno duhovno misel. Z namenom je uglašena tudi pridiga. Po maši vzamejo možje, predstavniki vasi, vsak svojo svečo, kaka ženska pa ikebano in se postavijo v sprevod, za njimi gredo mašni strežniki in duhovnik in nato še verniki in se vsi razvrstijo pred farnimi ploščami. Tja dajo rože in sveče, duhovnik opravi molitve, pevski zbor zapoje nekaj primernih pesmi in nekdo pove v krajšem govoru še nekaj misli. Sodelujoči gredo nato v župnijsko dvorano na skromno okrepčilo, ljudje se pa še malo pogovorijo.
Pri tem spominjanju je poudarek na sveti maši, na duhovni povezanosti s pokojnimi. Bili so verni fantje. V Višnji Gori je bilo v tistem času okoli sto fantov članov Marijine družbe, dva sta bila bogoslovca, nekateri so peli pri cerkvenem fantovskem in mešanem zboru ali sodelovali pri godbi. Nad sto jih je napisanih na ploščah. Upamo, da so umirali kljub grozotni preizkušnji krščansko, saj so take zglede imeli doma, in da imamo v njih priprošnjike pri Bogu. Tega velikega zaklada bi se morali zavedati, da ne bi stali na majavih nogah.
Ali je bila škofova žrtev in žrtev teh fantov zaman, se včasih sprašujemo, ko moramo prenašati vsemogoče obtožbe, natolcevanje, pa tudi resnične napake. V zunanjem svetu, kot pravi Rozman, božje kraljestvo kar raste, cerkveni objekti so obnovljeni ali se obnavljajo, verskih prireditev je dosti, verski tisk bogat, v družbenem življenju pa ima bolj malo besede in verouk zajame malo otrok. Drugo pa je božje kraljestvo v dušah. Čedalje manj ljudi je praktičnih vernikov in čedalje več versko brezbrižnih in omejenih samo na svoje dobro. Na kakšno žrtev ali darovanje je pripravljen sodobni človek, tudi o tem mora razmisliti vsak pri sebi na spominskih srečanjih.