Avtor: Justin Stanovnik

Dr. Zdenka Čebašek - Travnik
Varuhinja človekovih pravic RS
Ljubljana
Spoštovana gospa,od vodje Vašega urada za odnose z javnostmi sem dobil zahtevek za popravek informacij, danih v Zavezi 69.
V uvodniku, kjer se citirano mesto nahaja, sem hotel z raziskavo duhovne in politične scene v Sloveniji najti vzroke, zakaj dogajanja, ki jih metaforično poimenujemo s sintagmo Kočevski Rog, ne najdejo ustreznega mesta v slovenski zavesti. Na enega od vzrokov me je opozorila tudi časopisna vest, da je vlada Republike Slovenije po posredovanju varuhinje človekovih pravic razglasila spominski dan za žrtve holokavsta. Za slovensko zavest je to bila novica, iz katere je Kočevski Rog, kot pravimo, vpil s svojo odsotnostjo: za ene kot škandal, za druge kot indirektno zagotovilo njegove marginalnosti.
To sporočilo je bilo posebno učinkovito zato, ker je bilo, prvič, indirektno – ni hotelo docirati – in ker je, drugič, prihajalo z mesta, ki je po mnenju državljanov opremljeno s subtilno moralno občutljivostjo in z intenzivnimi senzorji družbene pravičnosti.
Vodja Vašega cenjenega urada obtožuje urednika Zaveze, da »varuhinje ni nikdar vprašal za mnenje o tem«, ali »pobiti v Kočevskem Rogu ne bi bili vredni posebnega spominskega dne«. Prepričan sem, da osebno odklanjate potrebo po taki intervenciji in nikakor ne potrebujete raznih »prireditev in slovesnosti«, da bi Vas spominjale na eno največjih ran, ki je bila zadana slovenstvu od začetka. Zakaj sem o tem tako zelo prepričan? Če tega vedenja ne bi bilo v Vas, v tem, kar ste – v tem, da ste varuhinja človekovih pravic – potem bi morali pač reči, da niste kvalificirani za opravljanje tega poslanstva v tem zgodovinskem in družbenem okolju. Stvar, o kateri govorim, je človeško tako prestresljiva, moralno tako brezdanja in miselno tako visoka in zahtevna, da ne bi smelo biti stvari, ki bi bila v Vas bolj žgoče prisotna kot ta. Za katerega Slovenca pa bi smeli reči, da se mu godi večja krivica, kakor se godi tistim, ki trohnijo v šeststo posameznih in množičnih grobiščih, ne da bi bila nad njimi kdaj izrečena odrešilna beseda človeške moralne in politične sodbe?
Trdno upam, da tega besedila, preden je odšlo iz Vaše pisarne, niste prebrali in pregledali. Kako bi se sicer moglo zgoditi, da ne bi sledilo človeškemu refleksu in se za umanjkanje varuhinje človekovih pravic v zadevi Kočevski Rog ne bi raje opravičilo kot pa da me arogantno obtožuje »neutemeljenih in žaljivih navedb«.
PS: Vaša pisarna mi tudi sporoča, da varuhinja »odločno obsoja vse izvensodne poboje po končani drugi svetovni vojni«. To z zadovoljstvom sprejemamo, a se obenem sprašujemo, zakaj svojo obsodbo tako dosledno zadržuje »in pectore«. Mogoče strokovni in politični klimi v Vaši pisarni tudi ne bi škodilo, če njenim prebivalcem s svoje strani sporočimo, da v totalitarni državi, če gre za politične umore, ni razlike med sodnimi in zunajsodnimi poboji, s pripombo, da zunajsodni poboji poškodujejo samo človeško tkivo, sodni pa tudi drugoceno tkivo pravne kulture.
S spoštovanjem!
Justin Stanovnik (urednik Zaveze)