Revija NSZ

Prispelo zadnji hip

Sep 1, 2008 - 2 minute read -

Avtor: Anton Mlakar




Uredniška pripomba
Ljudje se spominjamo svoje preteklosti na različne načine. Nekatere nekoč v življenju obide občutek, da je vse, kar se jim je pripetilo, mogoče sestaviti v veliko zgodbo – in napišejo spomine, ki potem izidejo v bolj ali manj debeli knjigi. Pri drugih pa preteklost stopa v spomin po drobcih – ob vseh mogočih časih, ne samo takrat, ko so nagnjeni k refleksiji, na sprehodu skozi park ali ko grejo za pogrebom dragega prijatelja, ampak tudi takrat ko človek to najmanj pričakuje, ko se slučajno in brez kakega ugotovljivega razloga ustavi ob oknu ali pa sredi hrupne druščine, ko bi človek najmanj pričakoval, da ga bo kaka stvar iztrgala iz sedanjosti in ga prestavila v preteklost. In potem slika, ki mu je tako nepoklicana stopila pred oči, nekaj dni hodi za njim, dokler človek ne spozna, da je to zato, ker je tista slika ali prizor odgovor na nekaj, kar je že dolgo iskal, ali pa opomin, da bo moral končno dati neki odgovor, za katerega je tudi podzavestno že dolgo čutil, da ga je dolžan in da ga bo le moral dati.
Včasih se človek ustavi ob kakem izseku iz preteklosti, ker instinktivno čuti, da mu bodo tisti dogodek ali tisto dejanje ali tiste besede, če bo le dovolj priseben in vztrajen, pomagale razumeti čas, ki je bil čas njegovega življenja. Ne samo čas, ampak tudi sebe znotraj tega časa. In to je mogoče tista poglavitna reč: preden odidemo, nam je vsem zaukazano, da izrečemo besedo o sebi. Zreli in normalni ljudje nosijo to zahtevo v sebi.
Arhitekt Tone Mlakar ni napisal, kolikor vemo, spominov o sebi, ki bi potem izšli v bolj ali manj debeli knjigi. Zelo pa ga je zanimalo, zakaj se je čas, ki ga je moral živeti, sestavil v natanko takšno obliko, v kakršno se je. Zato se je oziral v preteklost z očmi, v katerih se je svetilo to vprašanje. Nekaj prizorov, ki jih je tako zagledal, je zapisal. Nekaj jih je, sestavljena in napisana kot pisma, potem shranil in našel še o pravem času, da jih je uredništvo moglo pripeti k zadnjim stranem jubilejne sedemdesete številke. To je storil zato, ker je mislil, da nam bo s temi fragmenti lahko nekaj povedal. Mislimo, da se ni motil.