Avtor: Anton Mlakar

Mislim, da je najtežja uganka naših premišljevanj o II. svetovni vojni in z njo povezani usodi slovenskega naroda ta – kako je bilo mogoče zgodovini komuniste speljati na oder zmage.
- Prva stvar je nedvomno okupacija. Že sama po sebi, travmatična izguba domovine, časti, iluzij in premoženj. Sprojektirana že v času nekdanje Avstrije, zrafinirana do peklenskih oblik in vsebine.
- Drugo: z okupatorjem so stopili na dan njegovi pomagači; le deset dni je bilo treba in v Sarajevu je bila podpisana vojaška predaja – generali in divizije zapuščajo peš zgubljeno državo.

- Tretjič: Komunistična partija Jugoslavije je mukoma s sovjetsko pomočjo preživela obdobje Obznane. Preganjana doma, okregana pred Kominterno, a v dokaz pravovernosti pošlje mlade člane v Španijo. Španske revolucije ni rešila, a od tam se vračajo kadri za revolucijo doma.
Napetost v Evropi ob Hitlerjevih gromovnih govorih narašča, a tedanja jugoslovanska družba z dvorom na čelu (neporavnani računi zaradi carja) ni dozorela do tolerance, da bi črtala zakon Obznane, da bi sprejela pluralizem. Obznana nikoli ni bila preklicana, a Partija se ob novem vodstvu (prihaja Valter) ponovno krepi, presegajoč stara načela Kominteme in dočaka res trenutek, ki ga ni smela zamuditi. Čeprav v neprijetni zadregi (paket Hitler–Stalin), stopi aprila na plan z novo platformo: OF.

Sredi vojnih dni smo, Wermacht se umika na vseh frontah, vojna sreča se smehlja zavezniškemu orožju. Pomoč vlade Združenih držav botruje zmagam v Evropi, Afriki in Aziji. Stalin v Kremlju se čuti dolžnega, hvaležnega Ameriki in tako milostno dovoli intervju z ameriškim novinarjem in vstop v posvečeni Kremelj.
V osrednji voj. Tehniki DK. Korpusa na Cerkljanskem se izteka delovni dan – fantje več ali manj vlečejo na ušesa poročila RSJ in Radio London. Sedim na klopi ob krušni peči, a na njej je po večerji lenaril dopisnik Partizanskega dnevnika Martin Kokolj. Od njega dnevnik ni imel veliko gradiva, kasneje sem pogruntal, da je bil poslan v našo sredo bolj kot OZNA, da bi bedel nad klimo v tehniki. Kasneje pomladi l. 1945je padel kot mnogo drugih iz naše srede na Vojskem.

Glas iz radij. aparata opozori na Stalinov intervju, pa postanemo bolj pozorni. Ob koncu pogovora smo slišali nekako takole: »Dobro – vaša država je na ateistični doktrini, a v tej vojni ste partner z demokratičnim svetom; ali kaj mislite na urejanje odnosov z Vatikanom … «
»Da,« odgovori Stalin »tudi o tem že razmišljamo!«
V izbi tišina, nakar se s peči oglasi Martin in zatuli: »Kurba, Stalin!«
Jaz takrat še nisem bil posvečen v ideološki svet boljševizma, a sem v hipu dojel: Poglejte, celo Stalin nas bo prodal. Da, Stalin – prej s Hitlerjem, nakar s plutokracijo, sedaj pa še Vatikan …
Kdo je bil M. Kokolj? No, eden mnogih profesorjev ljubljanskih srednjih šol, ki so bili dodatno še kulturniki (Kozaki, Kocbeki, Vidmar), tudi kavarniški levi, ki so srkali marksistično učenost; poleti 1941 stopijo v OF, pomladi 1942 že ustanavljajo za Krimom boljševistično oblast – pa gredo tako daleč, da jih sam Bevc (Kardelj) pred veliko poletno ofenzivo okrega: »Ne prehitevajte!«
Po koncu vojne jih nihče ne ovira, da služijo veliki stvari socializma, dokler nekateri od njih ne pristanejo na Golem otoku; spet kruta izdaja evangelija – kar naenkrat smo izenačeni. Namreč: pred Udbo, v slovenskih zaporih, kjer čakamo sodbo. Vidim jih, smilijo se mi – pred Udbo izenačeni s kulaki,frajerji, farji, cigani, markosovci, vidalijevci in skesanimi partizani (moja species).
Mimo mene so tekom poletja in jeseni v centralnih zaporih UDV 1949 šli zastopniki kmečkega in meščanskega stanu, baptistični škof, cigani ter bojevnild italijanske, grške in francoske partije in skesani partizani.
In danes, kje so? Ja, med nami, pod novimi simboli in prapori, v sanjah in spominih, stari bojevniki, menjajoč se v vrsti, da pokleknejo pred usodo, ali pa pred tronom Najvišjega.
Anton Mlakar, avg. 2000