Avtor: Vanja Kržan

Ko sem snovala zgodbo za 68. številko Zaveze in se mudila v Mojstrani, mi je pogled preko zadnjih robov Mežaklje večkrat poromal proti jugovzhodu v dolino Radovne. Do takrat še nikoli nisem bila tam, ko pa sem prebrala topel in prisrčen opis njenih lepot in zanimivosti, ki jih je v knjigi »Po enosmerni poti« opisal domačin Franc Skumavc, po domače Požrvov, rojen v Zgornji Radovni leta 1926, sem sklenila, da se o njeni lepoti prepričam sama.
Takoj, ko preko sedla skrajnega zahodnega roba Mežaklje prideš do Zgornje Radovne, se proti jugozahodu odpreta dolini Kot in Krma, nad njima pa gospodarijo vrhovi Julijcev s Triglavom. Potem se dolina proti jugovzhodu zoži med robovi Mežaklje in Pokljuke do Srednje in Spodnje Radovne in konča z naseljem Krnico. Od tam je le še rahel klanec proti Zgornjim Gorjam, ko pogled nese daleč po Gorenjski proti Bledu, Radovljici vse do Karavank.
Bistra rečica Radovna pozdravi popotnika nekje na pol poti. Tu šele je konec kamenja in grušča, ki so ga ledeniki in nalivi naplavili iz dolin Krme in Kota. V Radovni, »čisti kot solza,« so najokusnejše postrvi »tostran nebeških vrat«, pred vojno so bile samo za kraljevo mizo, po vojni pa ni bilo dosti drugače, ugotavlja Franc Skumavc.
Malo naprej od Srednje Radovne so kopali kredo za izdelovanje porcelana, zato se tam pravi Na kredi. Vse do Krnice vodi pot zdaj skozi gozd, zdaj po lepih travnikih in mimo rovt. Eden od njih je Frčkov rovt. Na pol poti med Srednjo in Spodnjo Radovno se pravi pri Debelem kamnu, kjer je na vsaki strani pota po ena velika skala. Imena teh krajev bomo v nadaljevanju zgodbe še omenili.
Že med vojno je bila dolina redko poseljena. V Zgorni Radovni je bilo osem ali devet polkmetov – kajžarjev in tri bajte. Kajže, danes prenovljene, se ponašajo s častitljivo starostjo, Požrvova bo čez dvajset let dočakala tristoto obletnico. V Srednji Radovni sta bili dve močni kmetiji, v Spodnji pa je bila tu in tam kakšna bajta.
Po njivah je bilo rodovitne zemlje le za dobro ped in še ta je bila pomešana s kamenjem in peskom. Ko je dež spral kamenje, je bila zemlja bolj bela kot črna. Če je orač močneje pritisnil plug, je zaropotalo in iz brazde je vrgel rumen grušč.
Sejali so le rž in ajdo, ker zaradi mrzlih vetrov s triglavskega ledenika pšenica ni uspevala. Tudi koruza ne. Koruzno moko za polento, žgance in močnik so kupovali. Za krompir pa je bila zemlja kot nalašč: rahla in pomešana s peskom in kamenjem. Pridelek je bil obilen, okus krompirja prvovrsten. Navadno je že padala slana, ko so ga pobirali, včasih ga je komu pokril celo sneg.
Ni bilo lahko preživljati številnih družin na skopi zemlji in majhnih posestih. Vsak gospodar je moral najti kak dodaten vir dohodkov. Bili so gorski vodniki in nosači, lovski gonjači, drvarji, gozdarji in oglarji, med vojnama predvsem gozdni delavci in delavci Na kredi. Požrvov ata je bil lovski čuvaj, eden najbolj izkušenih in najboljših lovcev. Imenitnike predvojnega kraljevega dvora in kralja je vodil na lov na gamse, srnjake, lisice, kune zlatice in belice. Vzeli so s seboj le rogove za trofeje, meso je ostalo družini. Kasneje je bil ata še žandar v Mojstrani.
Mirno in zadovoljno so živeli »radenčani« kot so jim pravili na Dovjem in v Mojstrani, kamor se upravno prišteva Zgornja Radovna. Za Gorjance pa so bili »radovnčani« in pod njihovo upravo sta spadali Srednja in Spodnja Radovna. Še danes je tako.
Vse to in še veliko drugega sem izvedela o Radovni in njenih ljudeh iz knjige Franca Skumavca. Predvsem pa veliko lepega o njegovem atu, mami in stari materi.
Podobno me je s toplino in veliko ljubeznijo do rodne grude in njenih ljudi navdala zbirka črtic Toneta Polde iz Krnic, majhnega naselja, ko že zapustimo dolino Radovne proti Gorjam.
Pred tem o Radovni nisem vedela skoraj ničesar. Slišala sem le, da so med vojno v Radovni oziroma na Mežaklji in Pokljuki komunisti pobijali. Za nemški požig Radovne sem zvedela že v osnovni šoli. To dvoje mi je ležalo na srcu, ko sem stala letos pomladi v Gornji Radovni pred Psnakovo gostilno od koder je najlepši razgled proti Krmi in Julijcem. Žal nisem prišla z namenom, da se naužijem njenih lepot. Hotela sem zvedeti, kaj se je med vojno dogajalo v Radovni.

Opis slike: Zgornja Rodovna pomladi – V ozadju Srednja gora

Ko sem leta 1950 hodla v četrti razred osnovne šole na Jesenicah, smo praznovali peto obletnico osvoboditve. Nekdanji veličasten Krekov dom, ki so ga pred vojno zgradili z velikim številom prostovoljnih delovnih ur in z denarnimi prispevki mnogih, ki jim je kultura in prosveta nekaj pomenila, je bil že preimenovan v Titov dom. (Danes z njega odpada omet, pročelje je uničeno.) Učiteljica nam je povedala, da bo v njem za obletnico osvoboditve velika proslava in da bo moral nastopiti tudi naš razred. Vneto smo se pripravljali. Večina učencev smo bili statisti, le nekaj jih bo nastopilo z deklamacijami. Po mnogih vajah je končno prišel slovesen večer nastopa. Deklice smo bile zbrane v skupinico ob kraju odra in v rokah držale šopke travniških rož, s katerimi bomo na koncu obsule naše sošolce – zmagovite partizane, ki bodo prikorakali na oder. Čeprav sem ob nastopu vso svojo pozornost namenila temu končnemu prizoru in sem navdušeno metala rožico za rožico svojemu izbranemu sošolcu – partizanu, se prav dobro spominjam, kako so me pretresle kulise požgane vasice Radovne v ozadju in deklamacija moje sošolke, ki je z jasnim, razločnim glasom deklamirala pesem z naslovom Požgana Radovna. Takrat mi je usoda te vasice, ki so jo z ljudmi vred zažgali Nemci, prvič stopila v zavest, čeprav še dolgo nisem vedela, kje je ta vasica in kaj se je med vojno dogajalo v dolini Radovne.
Pred tremi leti me je omemba te doline ponovno vznemirila. Gospa Anica Zeletel roj. Resman iz Radovljice mi je pravila svoje spomine iz vojne, ki sem jih objavila v Zavezi št. 60 pod naslovom Zgodbe izpod Jelovice. Duhovnikov ni bilo, zato je g. Hiti, župnik iz Lesc zbral skupino primernih deklet, da so pripravljale otroke na prvo sv. obhajilo. Anica je vedela, da je zato v smrtni nevarnosti pred komunisti, a bila je tako naivna, daje kljub temu želela partizanom dopovedati, da s poučevanjem ne dela nič slabega. Takole mi je takrat povedala: »Kmalu me je Radoveljčanka Kapusova Milka ponovno povabila na zmenek, tokrat v Radovno. Nič hudega, če ne vem, kje je to, saj bo šla z menoj neka terenka. Pravili so ji Tetka. Zagovarjala me bo pri partizanih, mi je zagotavljala Milka, saj vendar ne delam nič slabega, mi je zagotavljala tudi Milka. Tokrat sem bila takoj pripravljena oditi s Tetko, ker sem hotela sama prepričati partizane, da resnično delam s poučevanjem samo dobro. Končno bi zaradi verouka imela mir pred njimi. S Kapusovo Milko sva določili dan odhoda in ona ga je javila Tetki.

Avtor slike: Stanko Klinar

Opis slike: Hiša v Rodovni Stanko Klinar

Bližala se je nedelja prvega obhajila, zato mi je gospod Hiti sporočil, da bo prišel spraševat otroke in to prav tisti dan, ko sva bili s Tetko zmenjeni za Radovno. Povedala sem mu, da moram takrat v Radovno, ker imam tam opravek. Osupnil je in me vprašal, če vem, kje je dolina Radovne in kaj se tam dogaja. Ne enega in ne drugega nisem vedela. Povedal mi je, da je bil kaplan v Gorjah in dobro ve, da se v tem času v Radovni na veliko pobija. Zatrjevala sem mu, da moram tja in prepričati gošarje o mojem dobronamernem poučevanju otrok. Prav trmasto sem vztrajala pri svojem.
Toda tudi gospod Hiti ni odnehal. Uvidel je, da me mora na lep način prisiliti, da v Radovno pod nobenim pogojem ne bom šla. Skoraj slovesno mi je govoril nekako takole: ‘Gospodična Anica, vi verujete v Boga, ki nam je dal deset zapovedi, zato jim pravimo Božje zapovedi. Peta se glasi: Ne ubijaj! Ker spoštujete svoje življenje, ki vam ga je podaril Bog, ne smete dopustiti, da vas ubijejo. Zato vas peta zapoved zavezuje pred Bogom, da mi obljubite, da v Radovno ne greste.’ Poznal me je in vedel, da obljube ne bom prelomila. To se je zgodila proti koncu julija 1944. Ponovno sem občutila, kako me Bog in njegova Mati skoraj čudežno ohranjata pri življenju.«
Ali lahko kdo reče, da se je gospod Hiti Anici lagal ? Ali da ji JE prepovedal oditi v Radovno zaradi svojih kapric? Prav gotovo da ne. Morda le tega ni vedel, da niso pobijali le v Radovni, ampak predvsem na Mežaklji, kjer je dosti kraških jam.
Kdo mi bo o tem vedel povedati kaj več?
Ko sem se pred Psnakovo gostilno v Zgornji Radovni srečala z nekdanjim gospodarjem Lojzom Lipovcem (1928), po domače s Psnakovim atom, bi tudi on raje videl, da bi prišla v Radovno le na izlet in občudovat njene lepote, ne pa z namenom, da izvem od njega, kar se spomni o dogodkih med vojno. Imela sva občutek, kot da bi komunistična revolucija oskrunila lepoto te doline in izigrala dobroto njenih ljudi. Franc Skumavc se v omenjeni knjigi spominja besed svoje matere, ko je ob lepem poletnem večeru pogledala preko dehtečega polja in gorskih pobočij proti Rimski cesti in zvezdnatemu nebu in vzdihnila: »O, kako lep je Bog ustvaril svet, postavil pa take norce nanj.«

Opis slike: Z leve proti desni Marija Seljak, Helena Rekar (obe zažgani), Majda Šanca in Rozka Seljak

Partizani so se delili na tiste, ki so imeli poštene namene in so še pridružili OF iz čistega idealizma in narodne zavesti – med njimi so bili tudi mnogi katoličani – in na tiste, ki so bili v srcu pokvarjeni. Tako mi je pričel pripovedovati Lojz Lipovec. Na Mežaklo k partizanom so prišli vsi lenuhi in delomrzneži, ki so v jeseniški tovarni pred vojno večkrat stavkali, kjub temu da so imeli visoke plače. In prav oni so postali vodilni med partizani in pripadniki VOS-a. Idealizma in tovarištva je bilo konec. Ali ni bilo podobno tudi pri Nemcih? Gestapo je imel med SS-ovci pokvarjence in zločince, medtem ko so bili v nemški vojski tudi dobri ljudje.
Ko so se pojavili prvi nemški vojaki na Dovjem in v Mojstrani, so jih ljudje sprejeli dosti bolj naklonjeno kot teden prej italijansko vojsko. Mržnja do Italijanov je ostala v ljudeh še iz časa prve svetovne vojne. Nemci pa so jih spominjali na »dobre stare čase« Avstro-Ogrske, na Marijo Terezijo in Franca Jožefa. Starejši ljudje so skoraj vsi znali nemško.
V Radovno je prišla šele čez kak mesec po pričetku vojne skupina petih ali šestih mož v zelenih nemških uniformah. Pri Požrvovih so ravno kopali jarek za vodno napeljavo, se spominja Franc Skumavec. Ustavili so se za kako minuto in eden je rekel: »Zdej bote pa dobro mele.« Nato so šli naprej proti Psnaku. Pri Buharju so imeli svojo postojanko in med njimi je bilo veliko Korošcev, ki so za silo obvladali slovenščino. Večkrat so se ustavile nemške patrulje pri Požrvovih. Ob skodelici mleka in kosu rženega kruha so se z gospodarjem zapletli v pogovor, ki se je največkrat sukal okrog lova, nikdar ni prišla na vrsto politika ali vojna.
Šele poleti 1942 so se partizani v večjem številu pojavili v gozdovih na Mežaklji, Pokljuki in Jelovici. Z zaselki, s posameznimi poslopji, seniki, predvsem pa obširnimi gozdovi, so vse tri planote vsa leta vojne nudile partizanom zavetišče in skrivališče. Do konca vojne razen njih in Nemcev ni bilo v Radovni nobenih drugih oboroženih sil, npr. domobrancev. Prav tako med Nemci in partizani ni bilo nobenih bojev, trdi Franc Skumavc.

Opis slike: Rekar Terezija (1906), sežgana v Radovni 20. septembra 1944

S pobijanjem so, podobno kot drugod, pričeli Slovenci že prve mesece okupacije. Tako kot v začetku vojne v Radovni tudi v Gorjah ni bilo čutiti posebne mržnje do Nemcev. Kovač Florijan Ulčar je odobraval njihov smisel za red in natančnost. Komunisti, ki so se poleti 1941 že pričeli organizirati, so vedeli, da morajo ljudem Nemce osovražiti. V domači hiši je komunistični likvidator Andrej Žvan avgusta 1941 Ulčarja ustrelil. Tega dogodka se danes spominjajo vsi starejši Gorjanci in takratni otroci žrtev komunističnega nasilja. Ulčarja so govorice razglasile za izdajalca. Mnogi so verjeli, nihče pa ni vedel, da je bil ta strel nekakšen uvodni akord v množično pobijanje med vojno in po njej ter pričetek revolucije. Ivan Jan – Srečko o Ulčarjevi likvidaciji takole zapiše: »V noči od 25. na 26. avgust so partizani prvič uresničili grožnjo s smrtno kaznijo za vse ‘izvržke’, ki so bili pripravljeni za judeževe groše pljuniti na svojo narodno čast in nacističnim krvolokom pomagati pri zasledovanju partizanov in pristašev osvobodilnega gibanja. V tej noči so ustrelili prvega kaznovanega izdajalca Ulčarja, kovača iz Gorij. Dva dni za tem so Nemci kot povračilni ukrep ustrelili pet talcev, ki so jih pripeljali iz Begunj« (Med Gorenjskimi partizani, Kranj 1956).
Za pristaše osvobodilnega gibanja je bilo streljanje nedolžnih talcev »pomembna prelomnica«, kot je zapisal Ivan Jan - Srečko (Boj pod Triglavom, Zbornik, Gorje pri Bledu 1966,
Gorenjski tisk Kranj). Prelomnica tudi za domačine. Ves dan so zgroženi in prestrašeni hodili gledat trupla talcev, privezana h kolom. Med talci so bili trije domačim iz Gorij. Takrat so Nemce zasovražili in se jih pričeli bati.
Prvi, takrat še redki komunisti, ki so se zbirati na Pokljuki in Mežaklji (Ulčar partizana verjetno še videl ni), so se po tem dogodku poskrili, nam dalje pojasnjuje Ivan Jan. »Obveščevalna mreža, sicer še rahla in neorganizirana, je poskrbela, da so v tistih dneh ušli nemškim zankam brata Kocjančič in potem Anton Amrožič – Rado, eden prvih organizatorjev OF in KP v gorjansko-blejski okolici ter Ivan Bassaneze. Priključili so se partizanom na Pokljuki.«
Naslednji udar revolucionarjev je bila t. i. decembrska vstaja. Prebivalce Gorij, okolice Gorij vse do Bohinja in sam Bohinj z okolico, bi kmalu zadela usoda »decembrske vstaje« kot se je to zgodilo na Dovjem in v Mojstrani (Zaveza št. 68). Tudi gorjanski in bohinjski komunisti so s propagando hoteli prepričati večino ljudi, da je Nemčija poražena, da bo vojske kmalu konec, zato naj ljudje zgrabijo za orožje in odidejo v gozdove. Na srečo se komunistom bohinjska vstaja ni posrečila, sicer bi bili še tukajšnji možje in fantje že decembra 1941 množično odvedeni v begunjske zapore, v Dachau ali ustreljeni.
Psnakov Lojz je prepričan, da se je z ustrelitvijo petih nedolžnih talcev pričelo sovraštvo do Nemcev tudi v Radovni. Zanimivo je, da se niti on niti mnogi drugi še danes ne vprašajo, zakaj so pričeli pobijati domačini in to ne Nemcev, temveč svoje sosede, znance, rojake. Na to, da so s tem pristaši t. i. osvobodilnega gibanja pričeli z revolucijo, še pomislili niso. Morda je še danes ne priznajo.
Po streljanju talcev se je sovraštvo do Nemcev samo še stopnjevalo. Marca 1943 so Nemci nekaj vaščanov iz Radovne poslali v Dachau. Tudi v begunjskem zaporu se je kdo znašel. Julija 1943 je bilo vpoklicanih v nemško vojsko pet mladih fantov iz Radovne. Kar trije so padli po nemških bojiščih, vrnila sta se le dva. Poleg Požrvovega Franca le še Gogalov Franci.
V Radovni so vsi simpatizirali in sodelovali s partizani. Precej fantov je odšlo v partizane. Pridobivali so mlada dekleta, da so z njimi sodelovale, in fantiče, da so bili njihovi obveščevalci. Za svoje delo in podporo so vsi domačini dobili priznanje na partizanskem spomeniku v Srednji Radovni: »Prebivalci Radovne so podpirali partizane že leta 1941, leta 1943 pa je vsa vas aktivno sodelovala pri odporu proti nemškemu okupatorju.« Seveda, tudi kakšna izjema se je našla. Znano je, da so blizu Psnakove žage v grmovju našli truplo ubite Marjete Rekar iz Zgornje Radovne. To se je zgodilo januarja 1943. Ko je enkrat, podobno kot že tolikokrat prej, oddala pošto za gestapo, so pošto prestregli in jo kmalu za tem likvidirali. Njen sin je padel pri partizanih. Baje je tudi ona spočetka delala za partizane, pa so jo Nemci zaprli v Begunje, pridobili zase in izpustili.
Tudi so vsi v Radovni partizane hranili. »Za Požrvovo hišo je bila partizanska steza,« piše Požrvov sin Franc Skumavc. »Zlasti v zadnji zimi in na pomlad leta 1945 so se oglašale večje skupine partizanov – včasih premočenih in premraženih, skoraj vedno lačnih. Ne samo to: včasih je isti dan prišla naokrog tudi lačna in žejna nemška patrulja. Mati mi je pozneje pripovedovala, kako je bila prepričana, da se je kruh kar čudežno množil, ko ga je kos za kosom rezala od velikih hlebov. Prav tako se je godilo z mlekom.
Ker je bila za vsako pomoč partizanom zagrožena smrtna kazen, je res čudež, da so ljudje v takih razmerah ostali pri življenju. Nekoč so mater klicali na Bled na zaslišanje. Osumljena je bila, da je partizanom dala teleta. Čudila se je, kako pogumno se je zagovarjala, ker ga je res dala. Šele ko je prišla domov, so se ji začela tresti kolena.«
Psnakov Lojz je l. 1943 pri šestnajstih letih postal kurir. Kurirske poti so iz Cerkna preko
Jelovice, Pokljuke in Radovne vodile v Karavanke in naprej na Koroško. Naj kot zanimivost povem, da so pred vojno iz Primorske preko Črne prsti, Radovne do Bele peči in na Višarje romali ljudje k višarski Materi Božji. Skumavčev Franc ve povedati: »Božja pota, zlasti
Marijina, so igrala veliko vlogo v življenju naših prednikov. Tja se niso zatekali le iz verskih nagibov ali ob nadlogah v življenju. Romali so tudi iz bolj naravnih razlogov. Ker niso poznali počitnic, kot jih imamo mi, so hodili na božja pota tudi za razvedrilo ali iz družabnih nagibov.
Tudi pred poroko mojih staršev je božja pot odigrala pomembno vlogo.«
Na pročelju 250 let stare Psnakove hiše sta še danes dve freski, ena upodablja višarsko Mater Božjo, ki naj bi romarjem kazala pot na Višarje. V spodnjem desnem kotu pa so v letih po vojni namestili partizansko obeležje, da je v hiši delovala relejna kurirska postaja G – 8. Med vojno so romanja skozi Radovno do Višarij zamrla. Zdaj je Radovna postala ‘romarska’ pot mnogih požrtvovalnih in idealnih mladih fantov – kurirjev. Tudi 16-letni Psnakov Lojz se je znašel med njimi.

Opis slike: Rekar Helena, hči Antona (1922) in Terezije Rekar, sežgana v Radovni septembra 1944

V Radovni in na Mežaklji so bile skupno tri kurirske postaje. Lojz je deloval v postaji G – 8. Med seboj so bile vse tri močno povezane. Kurirji so raznašali pošto in manjše pakete, namenjene v bolnico Pavlo na Mežaklji ali v Franjo na Primorskem. Pa tudi partizanski tisk, saj je bila v skrivališču na Mežaklji partizanska tehnika. Ko je bila septembra 1944 splošna mobilizacija, je pričela delovati t. i. transportna linija. Kurirji te linije so vodili mobilizirane može preko Mežaklje in Jelovice v razne partizanske odrede in brigade. Kurirji so se srečevali na javkah; o dogajanjih v partizanskih štabih niso bili seznanjeni, še manj o partizanskih likvidacijah na Mežaklji in v Radovni, npr. pri Debelem kamnu, kjer so med drugimi ubili nekdanjega orožnika Svobodo iz Gorij.
Psnakov Lojz še danes o likvidacijah ne ve ničesar. Zatrdil mi je, da so se kurirji morali strogo držati konspiracije: čim manj si vedel, tem bolje je bilo; najbolje pa, da nisi ničesar vedel, še manj, da bi se za kaj zanimal, najmanj pa za likvidacije. »Nisi smel biti radoveden in razgledan. Če si se preveč zanimal, so te poslali v brigado … « Ni mi mogel odgovoriti na vprašanje, ali je bil strah župnika Hitija, da bi utegnili v Radovni partizani likvidirati Resmanovo Anico, upravičen ali ne.
Nek drug domačin mi je omenil, da je bilo ob nedeljah popoldne v Radovni zelo živahno. Kuririji so vodili partizane do sorodnikov, ki so jih obiskali; ali pa so kuririji sprejemali od sorodnikov za partizane pošto in pakete. »V Radovno si Nemci sploh niso več upali,« je bahavo dodal.
Partizani so imeli Radovno za osvobojeno ozemlje. V Enciklopediji Slovenije piše, da so pomladi 1944 partizani prepovedali Nemcem izvoz lesa. Nekaj partizanov je 27. maja 1944 pobilo nemško stražo in uničili so električno centralo v Spodnji Radovni.
V partizanskem štabu na Mežaklji so se sestajali aktivisti jeseniškega okrožja OF in drugih organizacij, kot so bili VDV, SKOJ in okrožni komite. Nastanjeni so bili v desetih novo zgrajenih barakah. To izvemo od Franca Konoblja – Slovenka (Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli, Jesenice 1954). V zadnjem letu vojne, tako pravijo domačini, je nemška patrulja le občasno prišla v Radovno, mnogi vojaki so bili že starejši in še vedno je bilo med njimi veliko Korošcev.

Nemški zločin

Kaj pa mi danes lahko pove Psnakov ata, nekdanji kurir, o nemškem požigu Srednje Radovne zgodaj zjutraj 20. septembra 1944. leta, ko so zgorele vse hiše z nedolžnimi vaščani vred. Strahoten zločin okupatorja, ki sem ga zaznala že dekletce na šolski proslavi!
»O požigu se ni nič govorilo, niti slutili nismo, da so Nemci kaj takega nameravali,« pripoveduje Lojz. »Tisto noč sem spal doma. Ko smo se prebudili, bila je še tema, se je proti Zgornji Radovni valil gost dim. Nedolgo zatem je prihitel v vas delavec iz Srednje Radovne, Kos se je pisal. Nemci požigajo Srednjo Radovno! je šlo od ene domačije do druge. Kos je bil že buden, ko je zaslišal ropot avtomobilov in nemške vojake, ki so obkoljevali vas. Posrečilo se mu je pravočasno pobegniti.
Kasneje smo zvedeli, da vsi niso imeli take sreče. Iz Mežaklje so partizani in nekateri kurirji z daljnogledi opazovali dogajanje v dolinici pod njimi! Videli so dekle, ki je skušalo pobegniti, a so ji Nemci prestrelili noge in jo vrgli v ogenj! Slišalo se je le malo strelov, zato so sklepali, da ljudje niso mogli bežati in so živi zgoreli ali se v dimu zadušili. Ko so po vojni eno od hiš obnavljali, so v peči našli lobanjo gospodarja. Ena od njegovih hčera je zgorela v postelji, drugi je uspelo pobegniti. Takoj pred vstopom v vas, danes je na novo pozidana, stoji kot spomenik ohranjeno zidovje ene od pogorelih domačij, to je bila Smolejeva, in ob njej spominska plošča z napisom in imeni požganih. Lahko si vse to ogledate, je prijazno končal pripoved Psnakov Lojz.
S tem mi je dal tudi vedeti, da ne more odgovoriti na moje vprašanje, zakaj so Nemci vas požgali. Ali je bil ta zločinski požig vasi z ljudmi vred eden od nemških povračilnih ukrepov na partizanska izzivanja, kot se je to redno dogajalo med NOB?
»Čeprav tega nemškega zločina ne more opravičiti prav nobena stvar, se ne morem znebiti vtisa, da so imeli Nemci razlog za to dejanje, čeprav preveč strahotno,« sem hotela od Psnaka zvedeti še to. Že vnaprej sem namreč vedela, da pravega razloga za požig iz napisa na spominski plošči ne bom mogla razbrati. »Vse to boste lahko prebrali na spomeniku,« me je ponovno zavrnil
Psnakov. Zdaj razumem, da se Psnakov Lojz konspirativnemu molku, ki mu je zaprisegel v kuririskih letih in živel v njem vse življenje, ne bo nikoli odpovedal.
Nekaj o dogodkih strašnega požiga mi je povedala tudi domačinka Kristina Lipovec, po domače se je reklo pri Gašperju iz Zgornje Radovne. Takrat je bila stara dvanajst let. Njen brat Stanko, ki je drvaril, se je z volovsko vprego mudil v bližini Srednje Radovne en teden pred nemškim požigom vasi. Takrat so na Frčkovem rovtu partizani iz zasede napadli Nemce, ki so peljali drva iz Srednje Radovne. Komaj je poskrbel, da je spravil na varno vola, že so mu nad glavo pričele frčati krogle iz partizanskega mitraljeza. Brat se je po drugi poti nemudoma vrnil domov in ni vedel, kako se je napad končal.
Vedela mi je povedati, da je iz goreče vasi teden dni po tem napadu poleg Kosa uspelo pobegniti tudi Šancovi Majdi in njeni prijateljici Seljakovi Rozki, po domače Klemenčkovi. Obe sta bili sodelavki partizanov. Šancovi so bili lastniki Krede in tisto noč so Majdini starši prespali na Bledu. Po vojni so še naprej ostali lastniki. Pangerčevi, imeli so eno najpremožnejših kmetij, pa so noč prespali nekje zunaj. Nemci so jim porušili hišo že naslednji dan po partizanskem napadu. Pangerčeva hiša je bila vso vojno partizansko zatočišče. Sin in hčerka sta bila pri partizanih.
Ker je bil Psnakov Lojz skop v pripovedi, Kristana Lipovec pa ve le določene stvari, ki jih je slišala od ljudi, bom nekaj o usodi tistih nesrečnikov, ki jih omenjata, citirala iz že omenjene knjige Boj pod Triglavom ( Zbornik 1941– 1945, Gorje pri Bledu 1966, Gorenjski tisk Kranj). Avtorji različnih člankov so večinoma nekdanji borci.
Jože Koželj – Gašper v svojem članku med drugim piše: »Dne 20. septembra 1944 že ob treh zjutraj je Srednjo Radovno obkolilo kakih štiristo Nemcev. Vse presenečene stanovalce so nagnali iz stanovanj. V že minirano Pangerčevo hišo so pripeljali Volkovo iz Lazov, ki je služila pri Klemenu , ter njeno 15-letno nečakinjo, Pangerčevega pastirja Rada Štajerja in Jožeta Vončino, ki je bil pastir pri Klemenu, in zažgali hišo, da so zgoreli v njej.« Naj omenim, da sta oba pastirčka imela komaj štirinajst let in sta bila vso vojno partizanska obveščevalca!

Opis slike: Začasni grob radovniških žrtev pri Tončkovi hiši

»Majda Šanca in Rozka Seljak sta na pol oblečeni pobegnili in stekli k vodi. Že ju je hotel nemški vojak ustreliti, pa mu je brzostrelka odpovedala. Tam blizu je stal nemški oficir, ki sta se ga na smrt upehani dekleti trdo oklenili in tako ostali živi; kdo ve, zakaj ju oficir ni pustil ustreliti. Odgnali so ju na Bled v Park hotel, potlej pa izpustili. Očeta Klemenčka so našli v kmečki peči lastne domačije. Najbrž seje skril vanjo pred podivjanimi Nemci, medtem ko je hči Marica zgorela v postelji.« Imela je šestnajst let in je bila tako kot sestra Rozka partizanska aktivistka.
Pretresljiv je tudi primer Tončka Rekarja, po domače se je reklo pri Tončku, očeta sedmih otrok; starejša Tonček in Jože sta bila pri partizanih. O tej družini mi je povedala prav tako Kristina Lipovec. »Ob požigu vasi je bil oče zdoma, v Kotu je pripravljal drva, da je kaj zaslužil. V Srednji Radovni sta bili dve veliki kmetiji, ostali vaščani so bili večinoma gozdni delavci. V Kotu je imel Rekarjev ata majhno kolibo, da je lahko prespal. Vsak dan mu je od doma v Srednji Radovni, tri ure hoda, prinašala hrano njegova desetletna hčerkica Francka. Dobro se je spominjam, bila je drobna deklica. Tistega dne, 20. septembra, je ni bilo. Ata je zaskrbelo. Prišel je do nas: ‘Francke ni’, je povedal. Zelo ga je skrbelo in je spraševal, če se je morda spotoma Francka ustavila pri nas. Naš sosed, Biščkov ata, mu je rekel: ‘Je nikoli več ne bo! Vsi so pogoreli!’ Kdo vsi? Tončkova žena Reza in otroci: 22-letna Helena, 10-letna Francka, petletni Vinko, triletni Viktor in devetmesečni Primož. Tončkov ata je kar sedel in nas nepremično gledal. Naš ata mu je govoril, da lahko pride vsak dan k nam jest in tudi prespi lahko pri nas. Nič ni Tončkov ata odgovoril. Bilo je že pozno zvečer, ko se je nenadoma dvignil in odšel ven.
Mislili smo, da gre na stranišče. Pa ga ni bilo nazaj. Nikjer ga nismo našli. Mislili smo, da je iz strahu pobegnil, ker lahko Nemci požgejo še Zgornjo Radovno. Ampak doživel je le šok. Morda se mu je zmešalo. Cel teden ga ni nihče videl. Čez sedem dni pa je pričel vpiti z vrha Srednje gore nad našo hišo. Takoj so ga šli moški iskat in ga prinesli na nosilih. Sami so jih naredili v gozdu. Tončkov ata je tako oslabel, ker ves teden ni nič jedel. Ostal je pri nas, dokler ni prišel malo k sebi. Potem pa je spet šel nazaj na Srednjo goro, kjer je imel kolibo in nosili smo mu jesti. Ves čas je ostal kar gor. Ko je bilo vojske konec, mu je ata govoril: ‘Vojske je konec, pridi zdaj dol.’ Ni verjel in ni prišel. Šele ko je prišel iz gozda njegov sin Jože, ga je ta prepričal, da je vojske res konec. Ampak ‘domov’ v Srednjo Radovno se Tončkov ata ni več vrnil. Naš ata mu je podaril majhno parcelo, da si je na njej zgradil leseno bajtico. Sin Jože je dobil vojno odškodnino, da si je postavil na pogorišču nov dom.«
Skupaj z Rekarjevo družino je zgorela še njihova stara mama Zefa. Kakšna ironija! Po rodu je bila Nemka in niti slovensko ni dobro znala. V vsej dolini Radovne so jo poznali. Če jo je bolel zob, se spominja Požrvov Franc, je zavila lica v veliko ruto in kadila pipo. V najlepšem jutru si jo srečal z dežnikom pod pazduho. »Delam vreme; če vzamem s seboj dežnik, gotovo ne bo dežja,« je dejala.
Zvedela sem še, da so pred zažigom Nemci pripeljali v Rekarjevo hišo družino Janka Šetine, kmeta v Srednji Radovni, njegovo ženo, 19-letno hčerko Pepco in 18-letnega sina Janka. Hišo so minirali in skupaj z obema družinama zažgali.
Ob koncu vojne se je iz gozda vrnil samo Rekarjev sin Jože, starejšega Tončka ni bilo. Ta udarec je ata ponovno zelo prizadel. V omenjeni knjigi Boj pod Triglavom, je poleg fotografije sina Tončka iz otroških let in rojstnih podatkov enostavno zapisano: »Razglašen za mrtvega 9. maja 1945, kraj smrti neznan.« Ali se je Tonček morda preveč zanimal, zakaj so septembra 1944 partizani napadli Nemce, izzvali njihovo strahotno maščevanje, da je izgubil mamo, bratce, sestri in dom? Ali pa ga je celo zanimalo, zakaj partizani tega gorja niso preprečili? Po vojni se je Jože skrivaj veliko zanimal za okoliščine bratove smrti, vsaj za njegov grob bi rad zvedel. Pa ni zvedel nikoli ničesar.
Nekaj časa je Tončkov ata še samotaril, ko pa si je postavil leseno kolibo v Zgornji Radovni pod Srednjo goro, se je poročil. V zakonu sta se mu rodila sin in hčerka. Sina so krstili za Tončka, hčerko za Heleno. Odrasla sta, toda prav nikoli jima ata ni govoril o nesreči, ki ga je tako hudo prizadela. Tudi jima ni nikoli omenil skrivnostne smrti njunega polbrata. Kadar je Jože obiskal ata, sta se zaprla v sobo in se dolgo pogovarjala. Vedno na samem in pritajeno, da nihče ne bi ujel kake besede. Do konca življenja.

Prikrivanje resnice

Od Psnakovih sem se takoj odpeljala v Srednjo Radovno pred spomenik, kamor me je dobrohotno napotil Psnakov ata. Prebrala sem na njem besedilo in obstala pred uganko. Tudi bralci boste lahko le ugibali, zakaj je v resnici prišlo do požiga. Takole piše: »11. 9. 1944. so prišli s štirimi pari konj z Bleda v Srednjo Radovno po drva nemški vojaki. Partizanski mitraljezec jih je prestregel in ubil dva konja. Zajeta sta bila dva nemška vojaka. Naslednji dan so Nemci domačine nagnali na Frčkovo, kjer sta ležala ubita konja. Z grožnjo o poboju vseh prebivalcev Radovne so v roku osmih dni zahtevali vrnitev vojakov. Ker se nista vrnila, so Nemci in njihovi domači pomagači 20. 9. 1944. iz maščevanja Radovno zažgali . V 12 požganih hišah je zgorelo 24 domačinov. Najmlajši je bil star 7 mesecev, najstarejši pa 81 let. Na tragedijo Radovne spominjajo ostanki požgane Smolejeve domačije in spomenik žrtvam, odkrit leta
1961.«
Gotovo se boste tudi vi najprej vprašali, kaj se je zgodilo z »zajetima« nemškima vojakoma? Zakaj se v roku osmih dni kljub strašni nemški grožnji nista vrnila? Zakaj partizani niso posvarili domačinov, da dveh nemških vojakov ne morejo vrniti?
Spet sem se morala zadovoljiti le z domnevami posameznih domačinov, npr.: Partizani so hoteli napraviti kupčijo: za zajeta nemška vojaka naj bi gestapo iz Begunj odpustil določeno število jetnikov. Zakaj se niso mogli pogoditi? Zakaj se partizani niso držali besede, saj so vedeli za nemški maščevalni bes? Kot da jim ne bi bilo mar življenja nedolžnih ljudi, ki so jih ves čas zvesto v vsem podpirali?
Druga domneva je, da so partizani od zajetih Nemcev hoteli, da se jima pridružita v hosti. Kaj se je tam zgodilo, ne vedo.
Končno sem naletela na nekdanjega domačina iz Srednje Radovne, ki se je verjetno najbolj približal resnici. Povedal mi je sledeče: »Med napadom so se nemški vojaki poskrili za vozovi. Dva so partizani zajeli, eden od njiju je bil med napadom ranjen. Odpeljali so ju na Pokljuko. Ranjenec je kmalu podlegel ranam, drugi paje hotel med potjo zbežati in so ga na begu ustrelili.« Na koncu pa je še dodal: »Zakaj pa so nam prišli krast drva?«
Prav ta opomba mi je dala največ misliti. Ali so bila tista polena več vredna kot človeška življenja in požgane domačije? Ali so torej napadli Nemce iz čiste arogance in nadutosti. Zakaj so izzvali Nemce k maščevanju nad prebivalci Radovne, saj so vsi domačini delali zanje in imeli sinove in hčere v gmajni. Čigava pa so bila drva, mi je povedal nekdo tretji. Posekana so bila v Krmi, na tistem gozdnem pobočju Pokljuke, ki je danes vrnjeno cerkvi. Torej so bila cerkvena last.
Nekdanja prebivalka iz Gorij mi je povedala, da je bil med prebivalci Srednje Radovne in partizani sklenjen dogovor, da Nemcev ne bodo napadali, ker so se vaščani bali nemškega maščevanja. Toda dogovora se partizani niso držali. Med napadom so bili celo pijani.
Nikoli ne bom mogla razumeti, zakaj partizani niso upoštevali prošenj njim naklonjenih domačinov, naj ne napadajo Nemcev. Ali jim tudi za svoje ljudi ni bilo nič mar?
Odgovora na vprašanje, kaj se je v resnici zgodilo z zajetima Nemcema in zakaj požig vasi, nisem iskala le pri domačinih. Pobrskala sem še v Enciklopediji Slovenije, izdani leta 1996, ko bi morali iz časovne razdalje dogodki postati bolj pregledni in kričijo po resnici. Toda žal spet ista uganka. Vprega osmih konj, ki so jo spremljali nemški vojaki, ki so prišli po drva, se v Enciklopediji spremeni v »patruljo bataljona Brandenburg«. Takole lahko preberemo: »Ko je 11. septembra prišla patrulja bataljona Brandenburg po drva v Srednjo Radovno, so partizani dva konja ustrelili in dva vojaka odvedli.« In ponovno smo pred isto uganko o »odvedenih« vojakih, kajti o njuni nadaljni usodi besedilo spet molči. Zamolči pa tudi to, da so naslednji dan Nemci zagrozili s pobojem vseh domačinov, če se v roku osmih dni odvedena nemška vojaka ne vrneta! Takole beremo naprej: »Nemška enota je naslednjega dne 1 hišo požgala, vaščani pa so se pred sovražnikom umaknili. V noči na 20. september je okupatorski bataljon z Bleda razstrelil in požgal 12 domačij, v katerih je zgorelo 24 domačinov, med njimi več otrok (najmlajši star 7 mesecev). Okupatorje požgal tudi senike na Pernikih, naropano blago in živino pa odpeljal.« Od kod le se je vzelo teh 24 domačinov, lahko ponovno ugibamo, če pred tem preberemo, da so se
»pred sovražnikom umaknili.«
Med Radovničani so se kasneje slišali očitki, zakaj partizani niso branili vaščanov pred nemškim napadom. Danes nam je znano, da partizani nikoli niso v borbi zaščitili prebivalcev pred okupatorjem, nemškim ali italijanskim. Partizani so dobro vedeli, da se bodo čez osem dni prišli Nemci maščevat nad domačini, ker jim »odvedenih« nemških vojakov ne bodo mogli izročiti. Toda partizani si s tem niso belili glave, niso hoteli ‘vznemirjati’ vaščanov, ker so slutili, da bi s tem priznanjem dregnili v osje gnezdo. Hladnokrvno so se umaknili v svoje bunkerje na Mežaklji. Zjutraj pa so z daljnogledi opazovali strahoten zločin v dolinici pod njimi in prisluškovali obupanim krikom domačinov.
Ali bi lahko vse te uganke in domneve, ki nam jih v zameno za resnična dejstva enobejevska zgodovina še danes brezsramno poriva pod nos, rešili s trditvijo, ki jo sicer težko izrečem: domačije in nedolžni ljudje v njih so zgoreli tudi po krivdi tistih partizanov, ki so jih sprva v Radovni vsi imeli za borce proti okupatorju, kasneje pa je kdo le sprevidel, da mnogi med njimi niso nič boljši od SS-ovcev.
V Enciklopediji je tudi zapisano, da je Tretji minersko – 1944 zajel v Radovni nemško patruljo in 17. maja prepovedal izvoz lesa. Kakšno prazno hvalisanje: okupatorju prepovedovati! Po isti logiki bi lahko OF Nemcem in Italijanom že maja 1941 prepovedala okupacijo. Lahko pa bi OF vsaj zaščitila civilno prebivalstvo pred nasiljem okupatorja, namesto da ga je nasilju celo izpostavljala! Ne enkrat, nič kolikokrat!

Opis slike: Spomenik žrtvam Srednje Rodovne

Oglejmo si še, kaj je o katastrofi v Radovni zapisal eden od takratnih borcev Krišpin Ogris – Pero v že omenjeni knjigi Boj pod Triglavom. »Srednja Radovna je bila za partizane nekakšno osvobojeno ozemlje in pomembno križišče. V tej dolini najbrž nikoli več ne bo tako živahno, kakor je bilo takrat. Nemcev nismo videli že dolgo. Zasede so prihajale le do Krnice. Ob cesti je bilo zloženih več metrov drv, last gozdne uprave. Septembra 1944 so se Nemci spomnili na ta drva in se pripeljali ponje s štirimi pari konj. Ko so odhajali z naloženimi vozmi, jih je na Frčkovem prestregel naš mitraljezec. Ubil je dva konja, dva vojaka iz brandenburških vrst pa se nista vrnila v svojo enoto. Zaradi tega napada je pozneje prišel oddelek vojakov. Minirali so Pangerčevo hišo, dve drugi pa so hoteli požgati. Vse ljudi, kolikor so jih sploh še dobili, so odgnali na Frčkovo, kjer sta ležala ubita konja. Oficir jim je govoril ter grozil : Če v osmih dneh vojakov ne vrnete v njuno enoto, bomo pobili vse prebivalce.
Znana nam je bila okupatorjeva okrutnost, vendar te grožnje le nismo jemali resno. Dne 19. septembra me je še obiskal org. sektretar oblastega komiteja Jaka Štucin – Cvetko in mi sporočil, da bo zvečer važna seja OK. Ker sem težko hodil, je sejo sklical kar v mojem stanovanju. Zvečer pa smo si le premislili in raje odšli v bunker, kjer smo se čutili varnejše. Seja je trajala do druge ure ponoči. Navsezgodaj pa smo že zaslišali brnenje avtomobilov. Hitro smo vstali in vse listine spravili na varno. Vasica je bila že obkoljena. Kmalu smo zaslišali prve strele in ženske krike … Zvečer smo ugotovili, da so zločinski policisti požgali vseh dvanajst hiš z gospodarskimi poslopji. Samo v skednjih dveh kmetij je bilo nad 160 voz krme, sena, otave in slame.« Po tem opisu Krišpin Ogris konča s stavkom: »Tedaj se je okrožni komite preselil na Pokljuko, v Lemovce, kjer je dočakal tudi osvoboditev.«

Opis slike: Anton Rekar

Zdaj šele lahko bolje razumemo dogajanje in mišljenje med vodilnimi partizani v pričakovanju nemškega maščevanja: grožnje niso jemali resno; zaradi varnosti so se po izteku osmih dni skrili v bunker in med važno in dolgo sejo okrožnega komiteja sklenili, da se komite preseli na Pokljuko, kjer so verjetno še naprej sestankovali do konca vojne. Krišpin Ogris – Pero je gornjemu sestavku dal naslov »Srednja Radovna – naš dom in naša rana«. Cinizem brez primere, kajne?
Na spominski slovesnosti ob 60-letnici požiga Radovne konec septembra 2004, ki jo je verjetno organizirala Zveza borcev iz Gorij, je bil slavnostni govornik zgodovinar dr. Božo Repe, po rodu iz Gorij. Morda bomo pa po šestdesetih letih končno le izvedeli resnico, sem upala. Toda še vedno ne! V članku novinarke Renate Škrjanc z naslovom Pomnik nesmiselnega nasilja v Gorenjskem glasu lahko preberemo povzetek Repetovega govora. Po njegovem so se Nemci maščevali domačinom v požgani Radovni »za dva ubita konja«. Dveh »odvedenih« oziroma »zajetih« nemških vojakov, ki se nista »vrnila v svojo enoto« sploh ne omenja več! Tudi ne grožnje okupatorja!
In še naprej navaja novinarka povzetek Repetovega govora: »Poudaril je, da je šlo v krajih, kot je Radovna, za eksistenčni boj, za zaustavitev izseljevanja, prisilne mobilizacije in germanizacije, za preživetje in za ohranitev rodu«. Ali so vosovci, knojevci, vedevejevci in drugi junaki OF v barakah po Mežaklji in z daljnogledi v rokah k temu kaj prispevali? Ali so s 24 nedolžnimi žrtvami, tudi otrok in mladih, kaj prispevali »za ohranitev rodu«?
Predsednik krajevnega odbora Zveze borcev Gorje Božo Pančur pa je posvaril, da je spomin na »krvavi dogodek hkrati opomin, da se slovenskemu narodu, če ne bo spravljen, enoten in svoboden, to lahko spet ponovi«, navaja novinarka. Kljub temu, da še nismo spravljeni in enotni, upamo, da se nam »to« ne bo ponovilo. (Pančur verjetno misli na »krvavi dogodek« ob požaru.) Ponavljajo pa se laži, zavajanja, prikrivanje resnice, krivice, psihično nasilje. Resnično žalostna dediščina, ki nam jo zapuščajo revolucionarji in njihovi idejni nasledniki in priskledniki. Kaj pa je do zdaj storila Zveza borcev, da bi bil slovenski narod »spravljen, enoten in svoboden«, kot je ob spomeniku v Radovni svaril Božo Pančur? Kako dolgo še bomo poslušali tako govorjenje?

Po vojni

Videli smo, da je Lojz Lipovec, po domače Psnakov, s šestnajstimi leti postal partizanski kurir. Po vojni je zbolel za tuberkulozo. Pozdravil se je in iskal zaposlitev kot mnogi drugi, ki so pomagali osvobajati domovino. Mnogi drugi so jo dobili, on ne, ker se ni vpisal v partijo in ker je že zaradi tradicije občasno hodil ob nedeljah k maši. Postal je nosač na Kredarico. Kljub težki bolezni, ki ga je doletela pred leti, je današnji osemdesetletnik še vedno delaven in krepak.
Kaj pa Franc Skumavc, po domače Požrvov? V svoji knjigi »Po enosmerni poti« opiše vse strahote nemške fronte in ruskega ujetništva, srečno vrnitev, mnoga ustrahovanja in zaslišanja ter končno ponižujoče služenje vojaškega roka v JLA. Ob tem spozna, da v domovini ne bo mogel uresničiti svojega življenjskega sna, da bi postal duhovnik. Skrivaj pobegne na Koroško in končno v Kanado, kjer je bil po letih študija posvečen v duhovnika in ostal tam do svoje smrti.
Kaj pa njegovi domači, ki so vsa vojna leta rezali zalogaje kruha od velikega rženega hleba lačnim, premraženim in mokrim partizanom, pa tudi nemškim vojakom? In mnogo živine in drugih stvari so darovali partizanom.
Odprimo omenjeno knjigo in preberimo, kaj nam piše o tem sin Franc: »Naj bo tu mimogrede povedano, kako je po atovi smrti mama pripovedovala, da ga je videla jokati samo enkrat v življenju in to leta 1950. Takrat sem jaz izginil neznano kam, ne da bi komu črhnil besedo, kam grem. Šele čez nekaj dni so dobili vest o meni iz Avstrije. Poleti 3. junija je brat Marijan utonil v Ljubljani, star 20 let. V jeseni pa je oblast terjala toliko mleka in drugih pridelkov, da jih nikakor ni bilo mogoče dati. Ko so tedaj še atu grozili, da ga bodo poslali na prisilno delo v Kočevje (72 let starega), če ne izpolni zahtev, se je razjokal. Moj bratranec Janez Rabič, Pucov iz Mojstrane, eden najbolj zaslužnih in junaških partizanov na Gorenjskem, poštenjak, vedno pripravljen vsakemu pomagati, je šel posredovat zanj s kolesom iz Mojstrane na Krajevni urad v Radovljico. Trdno prepričan, da bo uspel vse urediti, je skušal dopovedati, da so Požrvovi med vojno veliko žrtvovali za partizane, jim dali mnogo živine in drugih stvari, poleg tega, kar so morali dajati Nemcem, ter da zato zdaj ni bilo dovolj mleka za obvezno oddajo. Dobil je odgovor: »Če ne bi imeli, ne bi mogli dajati.« Kakšen »odgovor«! Neverjetno, a vendar res! K sreči so nekje dobili 15.000 dinarjev v zameno za oddajo: en sam dan, preden bi moral ata v Kočevje!