Avtor: Majda Lampič

Na sliki je Pablo Casals, eden najmarkantnejših umetnikov 20. stoletja, tudi na političnem odru nepodkupljiv, s svojim edinim orožjem violončelom. (Več v njegovih spominih: Licht und Schatte auf einem langen Weg, samo v nemškem jeziku nad 18 ponatisov.)
Kaj vidimo v tem umetnikovem pogledu?
Človek, ki ni »od tega le sveta«, vidi polno živosti, globoke pristne zavzetosti, skratka: vidi človeka, ki se zaveda svojega poslanstva in ga neposredno izraža – od zanosa do svete jeze.
Tako je dozorel nadškof Perko; ni imel več časal za leporečenje. Vsi vemo, da je povedal prav, ampak iz neke prerahločutne obzirnosti ne moremo take neposrednosti.
Človek, ki pa je »od tega le sveta«, vidi v tem pogledu nekaj neznanega, grozečega.

Opis slike: Leto 1945

Na osnovni šoli, kjer sem poučevala, nisem smela v glasbeni učilnici obesiti na steno te slike, ker se je ravnatelj ustrašil globoke strastnosti.
Med vojno se je namreč pri nas pojavil nov, povsem nestrasten hladno preračunan, kar programiran zločin. In po vojni. Če ni šlo drugače, tudi insceniran. Pojav hladu, nebrižnosti v odnosih, v umetnosti, doživljajo mnogi kot moderen in silno nobel občutek. Jančarjeva »cinična distanca« ima torej dolge korenine. To je »ta pravo«.
Nekaj podobnega je začutil bivši taboriščnik Primo Levi: »Tu smo dobili prve udarce: to je bilo tako nekaj novega, nesmiselnega, da nismo občutili bolečine ne na telesu ne v duši. Občutili smo le globoko začudenje: kako lahko pretepaš človeka brez vsake jeze?« (Primo Levi: Ali je to človek? Str. 12)