Avtor: Anton Mlakar

Že večkrat sem Vam telefonično pripovedoval, da sva po vsakem branju nove številke N. Z. popolnoma enakih misli – in to že odkar se poznava. Pravzaprav, če sem odkrit – od tedaj, ko sem leta 1945 od aprila do 12. junija ležal kot ranjen partizan v voj. bolnišnici Semirario minore – Ospedale militare v moji dragi Gorici, takrat še pod oblastjo Republike Salo.
Ob moji postelji so neko jutro položili med rjuhe ranjenca, ki je na vse pretege stokal in preklinjal, pa ne po italijansko, temveč špansko. Veste, stanje ranjencev, ki jih zdravniki za silo zaflikajo in prepustijo usmiljenkam, je poleg zdravilnega spanja, ki ga bojevniki le redko uživajo, čas za globoko razmišljanje o sebi, vojni, politiki, ljubezni in sovraštvu.
Izkaže se, da je ranjeni vojščak Frankove »Blaue division«, ki ga je partizanska krogla zadela nekje v Trnovskem gozdu. V nemški šprahi sem ga ogovoril, da mu rentačenje ne bo pomagalo, pa me vpraša: »In kaj si ti?« Pa mu odvrnem: »Poglej, kaj piše na črni tabli nad glavo.« Pa prebere: »Antonio Mlakar – ribello! Also partizan. Jawohl – no dann – hier meine Hand … siamo tutti ribelli!«
Ko je plava divizija v Donbasu doživela svojo Berezino, ji ni bil usojen zmagoviti povratek v domovino, ampak žalostna usoda Wehrmachta – ušiva taborišča, špitali, in če je šlo po sreči: repatriacija.
Srečanje tega dne s Špancemje bilo zame usodno. Ni bila to metamorfoza Savel – Pavel, saj kot šef enote IX. Korpusa NOV nisem bil partijec (edini), torej rečeno bolj svoboden kot partijci, pa sem jih kasneje vse do izbruha Informbiroja v zaporu še neštetokrat slišal: zakaj se nisi sam ustrelil?
Ja – zakaj. Zakaj je moralo biti ravno dvajseto stoletje kaznovano, ki je preseglo meje razuma: vojna od l. 1914 do 1918, pa fašizem v Italiji, nacizem v Nemčiji, komunizem v Rusiji, a vse to kronano z vojno 1939–1945.
Po dolgem premišljanju na besedo zakaj, me je preblisk popeljal k »hevreki«, v megleni spomin na pomlad l. 1941. Naenkrat – Jugoslavije ni več; tu je odslej Tretji rajh – pol Evrope mu leži pred nogami. Vaški odbor Sokola je snel s stene kraljevo sliko, tja je obesil Hitlerjevo. Na poslednji seji je bilo pod točko razno: pljuvanje v firerja. Torej – začenjajo se novi časi
Srčiko vaških fantov, ki še niso bili vojaki, sem vodil jaz – bili smo štirje – menda edini maturant v dolini. Srednji vaški sloj – kmetje, obrtniki in učiteljstvo je bil patriotično naravnan, še toliko bolj mi mladi, ki nismo poznali stare Avstrije. To poznavanje ni bilo negativno, zreli ljudje so spoštljivo govorili o starih časih, bolj pod kritiko je bilo srbsko vodstvo.

Krizna leta, politična napetost v Evropi, italijansko marširanje po Afriki, objestne grožnje hitlerjanskega rajha so zbližale vaško srenjo – a marsikomu je to stanje šlo na roke – od … ??? … do pričakovanja. A o tem nismo mi mladi prav nič vedeli; šele medvojna in povojna dogajanja so razkričala družbeno stanje tega tesnobnega časa.
Bil je junijski večer prvega vojnega leta; naša mlada družba sedi v topli pekami gostilničarja in peka S. Š. Denarja pri hiši ni manjkalo, zato nas tamladi pogosto vabi na večerne posvete in malice. Naenkrat se mali S. stegne, preseka prijetno vzdušje in pravi: »Fantje, ste za to, da ubijemo Micnika!«
Nas tri je vprašanje močno presenetilo; za hip družbica onemi, med spogledovanjem pa se oglasi najmlajši V-o: »Dajmo ga!«
Ja, kaj takega še nisem doživel; med nami mladimi – pa take misli. So ja starejši od mene, ima pa le malo maturo, D-u trgovsko šolo, a V-o, nezakonski fant, le osnovno šolo, doma pa bajta za dve kravi, živi od priložnostnega dela – a osuplo je to, da je Micnik njegov nezakonski oče …
»Ne,« rečem odločno jaz in prepričam ostale, da odklonimo to dejanje, ki bi bilo takrat še brez pomena in Bog ne daj, da bi se kaj podobnega lotili. Razšli so se s sklepom, da je tako dejanje čisti umor, ne pa junaštvo.
A dogodek tega večera me je preganjal vso vojno. Torej, le nismo ljudje vsi enaki. Pa zakaj?
Naša vas je postala l. 1939 center osrednjega sektorja Rupnikove linije in prav pri sosedovih je bil ta štab. Tako sem med počitnicami spoznal glavnega akterja – izvajalca ing. Dukiča ter šefa projekta generala Rupnika. Za dolino se začenjajo novi časi. Velika utrjevalna delo so pritegnila v dolino množico delavcev, pa tudi mnogi domačini so našli dobro delo. Novi utrip dopolnjujejo enote po montažnih barakah.
V tem vrvežu se skrivajo:
- obveščevalna služba Dravske divizije
- špijonaža, predvsem italijanska
- aktivisti KPS–KPJin prav ti slednji so na vseh sektorjih!
A zakaj je bil kot žrtev nakazan mehanik Micnik? Ni skrival simpatij do nemške tehnike (hodil je v Gradec v stroj. šole); sedaj je vodil remontne delavnice vojaške baze v Škofji Loki. Očitno ga je KPS osumila dela za tujo tajno službo. V naši vasi so med tehniki in šoferji švigali aktivisti partije in po navodilih iz Ljubljane »sortirali« družbeno okolje v senci vojne nevarnosti. Tako po moji sedanji presoji S-o in V-o prideta pod neposredni vpliv Partije.
Nadaljnja usoda: Jaz in D-u sva seljena že 2. jul. 1941 v Srbijo, prav tako S-o, in to v Užice, od koder še isto leto pobegne v Slovenijo. V partizanih konča v enotah KNOJ-a (VDV brigada). V-o po dražgoški »bitki« deluje kot terenec, konča v OZNi. D-u živi kot izgnanec na Kosovem v službi rudnika svinca. Po prihodu Rdeče armade v Srbijo mobiliziran (okt. 1944). Kot Titov vojak pade pozimi l. 1945 na Sremski fronti. Ostal sem samo jaz, čeprav 30. marca 1945 težko ranjen od Nemcev, ujet naslednji dan od četnikov liškega korpusa na Vipavskem, na Veliko noč predan v ujetništvo republ. Salo v Gorici in 2. moja 1945 je Gorica »osvobojena«. S trdo voljo po dolgem celjenju ran dočakam za veliko noč 1946 srečanje s Plečnikom in tako končam ta študij.
In če se vrnem k glavni temi: po letih študija, dela pri slovenskem filmu in poslanstvu arhitekta na ledini Gorenjske, z bolestjo prenašajoč zatiranje Svobodne misli s strani Partije, ki sem ji nevede pomagal do oblasti (ne kot Kocbek), premišljujem takole: kal ideološkega sovraštva je bila ponekod zasejana že pred vojno, drugod pa med vojno, le redko kje ni vzklila. S-o sam mi je po vojni, v času tržaške krize, v pijanosti izpovedal umor kmečkega veljaka, ne vedoč, da je umorjeni bil moj sorodnik.
Prej omenjeni Micnik res ni dolgo živel; njegovo mater starko so partizani ubili, našli so jo v gozdu pri nabiranju borovnic. Bližnji kmet je moral v Gorenjo vas sporočiti sosedom, da so prišli ponjo. Ko je ležala na parah, so vaščani sporočili v Škofjo Loko sinu Lojzu Micniku, da mati ni več med živimi. Še isti večerje Micnik prišel kropit mater; ko je stopil bliže k mrtvi materi je počil strel in sin se je mrtev zgrudil ob svečah na tla. Naslednji dan so vaščani spremili na britof dve krsti, žrtvi komunističnega terorja.
Toliko spoštovani g. profesor – vzel sem si čas, da Vam s tem pismom malo pomagam pri odkrivanju in razlagi vojnih, predvojnih in povojnih časov. Nekdanji liberalci so bili enaki in dobri ljudje. Naši učitelji, pa naši profesorji na Realki (Vegova ul.) so nas usmerjali v dobroto, čast in poštenost. Tretji ljudje so hodili po svoje in res pomladi l. 1941 dočakali svoj čas; nekateri od teh čez štiri leta celo svoj triumf.
Pripis: Ker sem večino mladih let prebil v šolah, nisem imel toliko vpogleda v »katoliški tabor« naše doline. Bili smo vseskozi prijatelji, a izgnanstvo l. 1942 je pretrgalo moje tople stike s sovaščani. Pečat vojne – opredelitvi niso ušli. Tako ni čudno, da so po vojni vaščani komentirali: »Glej ga – partizan – pa gre za procesijo!«
Anton Mlakar, julij 2007