Avtor: Andrej Glavan

Spoštovani sobratje duhovniki, spoštovani gospod predsednik Državnega zbora z nekaterimi poslanci Državnega zbora, predstavnik Vlade, gospod minister Bajuk, predstavniki Nove Slovenske zaveze, predvsem pa pozdravljeni svojci vseh tistih, ki ležijo pobiti v nekoč prikritih, a tudi še danes povečini neraziskanih grobiščih tu po širnih kočevskih gozdovih in sirom Slovenije. Ti grobovi so oskrunili, po drugi strani pa tudi posvetili našo slovensko zemljo, naš raj pod Triglavom. Spet smo se zbrali k spominski spravni maši in molitvi tu na kraju strašnega zločina, ki je postal simbol in pojem vseh drugih 550 morišč po Sloveniji, od Hrušice do Krakovskega gozda, od Koroške, Teznega do Kočevja.
»Velika je moč spomina, o Bog, silno velika, svetišče, veličastno in brezmejno. Kdo mu pride do dna? In vendar je to sila mojega duha in del mojega bistva, le da sam ne zaobjamem vsega kar sem.« S to molitvijo veliki sv. Avguštin kaže na veličino – moč, ki jo ima spomin v našem življenju. V jeruzalemskem muzeju in obeležju na žrtve judovskega holokavsta drugi svetovni vojni, je v simbolični žari s pepelom iz krematorijev zapisano Skrivnost je v spominjanju. Spomin je dolžnost do tistih, ki so pomrli. Spomin je potreben, da bi se kaj takega nikoli več ne ponovilo.

Avtor slike: Gašper Furman

Opis slike: Škof Andrej Glavan Gašper Furman

Danes, na zunanjo slovesnost praznika Jezusovega Srca, se spominjamo Jezusove smrti, njegovega darovanja iz ljubezni za spravo grešnega človeštva z Bogom, v zadoščenje za grehe vsakega človeka. Od tedaj ko je zastalo in bilo prebodeno Jezusovo Srce, ki je vase sprejelo temo sveta, njegov greh; Srce, ki se je v popolni zapuščenosti predalo Očetu, v Očetove roke, odkar je bilo prebodeno srce, ki je postalo vir življenja in odpuščajoče ljubezni, moremo verovati, da Kristus svojemu odrešilnemu trpljenju pridružuje vsako naše trpljenje, tudi trpljenje teh, ki so bili žrtve revolucije in se danes spominjamo njihove mučeniške smrti, ki se je zgodila po večini prav v teh dneh od 1. do 10. junija 1945. Prosili bomo danes to Jezusovo Srce, da nam omehča kamnita srca. Vsem! Da bi znali odpuščati po Jezusovem zgledu sedemdeset krat sedemkrat in da bi tisti, ki imajo mnogi še vedno kamnito srce, polno obsojanja, polno besed o izdajalcih, da bi spoznali: vsi, prav vsi, so bili domobranci, branilci domov, svojega naroda, svojih družin.
Zakaj je moralo priti do tega strašnega izdajstva in bratomornega zločina?
Ključ je v besedah »revolucija« in posledično državljanska vojna. Ljudje, ki se jim dotedanji svet ni zdel sprejemljiv, so pod vodstvom Komunistične partije sklenili, da ga bodo, ko bodo prišli na oblast, spremenili, poboljšali, da bo bolj pravičen, da bodo naredili bolj popolnega. Nesreča pa je bila v tem, da so ti ljudje s prevzgojo, s propagando, zmaličili svoje srce, ki jim je dovoljevalo za te cilje ubijati, ubijati tudi nedolžne. Vedeli so, da bodo dosegli svoje cilje le, če bodo odstranili staro in vlili ljudem neko novo zavest. Zato so že na začetku vojne pobili na stotine pokončnih, lahko rečemo najboljših ljudi, za katere so vedeli, da bodo branili s strani revolucije ogrožene vrednote, ki so bile v njihovih očeh osebnega in narodnega pomena. Tako je prišlo do protirevolucije. Če bi ti, ki so tu pokojni, molče gledali, kaj se dogaja, in ničesar storili, da od komunizma ogrožene vrednote branijo, bi se izneverili svojemu jasnemu notranjemu klicu. Žal na krivice niso odgovorili vedno – to moramo priznati – v evangeljskem duhu, kar je bilo seveda v samoobrambi zelo težko. Georg Rendel, angleški veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu, je zapisal v spominih o Slovencih: »Slovenci so majhen a zelo kulturen in morda edini zares katoliški narod v Evropi.« To narodovo identiteto je skušala braniti duhovna elita našega naroda in se uprla komunistični revoluciji, ki je začela svoj pohod za uresničitev svojih ciljev pod krinko boja proti okupatorju. Da je temu tako, povedo zgodovinsko dokazane odločitve Komunistične partije, da ne bo šla v boj z okupatorjem, če ne bo upanja na zmago revolucije.
Našo slovensko deželo je tako poleg zla okupacije, ki pa ni zahtevala toliko žrtev kot revolucija, zajel mrzel val, ki je ohladil človeška srca, razdrl, zamrznil medsebojno zaupanje, razdrl medsosedske odnose, sprostil nagone nasilja, v srca ljudi pa vlil strup, sovraštvo, rušenja, mučenja, ki ni popustil oziroma se je še bolj razdivjal po vojni, o čemer pričajo povsod posejana grobišča. Ta bes se je znašal celo nad nedolžnimi otroci, kar nam na tako pretresljiv in prepričljiv način govori film Otroci s Petrička. Ob gledanju tega filma je redko katero oko ostalo brez solza. Ta bes se je še desetletja znašal nad celimi predeli in pokrajinami. Naj omenim samo Suho krajino, ki so jo najprej okupator, nato še partizani med vojno uničili, izropali, po vojni pa desetletja niso smeli dobiti ne vodovoda in ponekod tudi elektrike ne.
V letu družine, ki smo ga v Sloveniji obhajali v tem minulem pastoralnem letu, ko ugotavljamo, kako ranjene in razkrojene so mnoge naše družine, kakšna strašna demografska suša je zajela slovenski narod, je treba povedati tudi to: zaradi množice pobitih, ki so bili večinoma mladi možje in neporočeni fantje, o čemer nam govorijo vse plošče zamolčanim žrtvam po naših župnijah, zaradi vseh, ki jih je strah pred komunističnim terorjem pognal v tujino, doživlja naš narod še danes demografski primanjkljaj. Koliko krščanskih in najbrž številnih družin bi imel slovenski narod, če ne bi prišlo do te množične morije krščanskih fantov. Tako pa nam manjkajo danes cele generacije njihovih otrok, vnukov in pravnukov.
Zaupajmo danes Jezusovemu Srcu to našo slovensko bolečino in te nezaceljene rane. Medtem ko so si povsod po Evropi celo nekoč najhujši nasprotniki v vojnah že podali roke, se pri nas to sovraštvo do mrtvih in nekdanjih pobitih nasprotnikov in vseh, ki so bili z njimi povezani, nikakor ne pomiri. Samo »posvečenim« žrtvam je bilo dovoljeno postaviti spomenike, zaradi mednarodnih predpisov celo obeležja okupatorjem, domačim civilnim žrtvam in pobiti domobranski vojski pa so vzeli celo pravico do groba. Revolucionarji, nekdanji krvniki in celo njihovi potomci in duhovni dediči pa uživajo vse mogoče privilegije. Zakonodaja, pravičnejša tudi do žrtev revolucije, tako civilnih kot potomcev pomorjenih domobrancev, pa ne more in ne more prodreti in zaživeti.
Slovenija tako še vedno ostaja kot eno samo polje smrti. To lahko delno spremenimo in moramo spremeniti slej ko prej, če bomo sprejeli brez ideološkega razlikovanja vse mrtve, jih pietetno pokopali, si odpustili in od tedaj potem za vse molili. Upam, daje to naša skupna želja in prošnja pri tem spravnem bogoslužju. Položimo jo v usmiljeno Božje srce, ki je sprava za grehe vseh ljudi. Nas pa naj navdihuje, da bomo znali in mogli z Božjo pomočjo v spravnem duhu to tudi uresničiti. Amen.