Avtor: Marijan Smolik, Mara Cerar Hull

Na urednikovo prošnjo je gospa Mara Cerar Hull, ki živi v Clevelandu (ZDA), napisala svoje spomine na očeta Petra, ki je bil med vojno poveljnik domobranske postojanke v Domžalah. V nekaj odstavkih je strnila tisto, kar je v obliki povesti znano bralcem knjig Mohorjeve družbe. V Celju so namreč doslej izšli trije deli njenih romansiranih spominov na domačo družino: Poletje molka (= domžalska doba, 1995), Pot molka (= kamniška doba, 2002) in Pesem molka (= ljubljanska doba, 2007), v kateri je opisala tudi že nekaj dogodkov po tem, ko se je izselila za materjo v ZDA.
Ker je nekaj teh dogodkov sočasnih z mojo zgodovino med vojno, saj sem na domžalsko postojanko redno hodil po slovensko ljubljansko literaturo, npr. Slovenčevo knjižnico, ki nam je bila sicer na Gorenjskem neznana in nedostopna, in ker je nekaj teh dogodkov vključil v svojo zgodovino Domžal tudi Stane Stražar (Domžale, mesto pod Goričico, Domžale 1999, na str. 550 prav o tej literaturi), sem s soglasjem avtorice in urednika dodal nekaj odstavkov, ki se po obliki črk razlikujejo od osebnih spominov avtorice. Nekaj fotografij je prispevala avtorica, nekatere so iz Stražarjeve knjige in od drugod.
Gospa Mara je zapisala, da je bilo pri Cerarjevih (po domače pri Čebulu, v knjigah pa pri »Čebelarju«) sedem otrok. Stražar je v svoji knjigi v poglavju Beg pred svobodo (str. 555) nekoliko pomešano zapisal njihova imena. Bili so v resnici Peter, Jože, Helena, Marija, Ivana (Ana), Francka in France. Mama je leta 1945 v valu beguncev vzela s seboj v Avstrijo najstarejše tri in najmlajšega Franceta, Marijo (našo Maro, ki nosi v knjigah ime Mina), pa je mama prav tako kot Ano in bolehno Francko pustila pri tetah v Domžalah. Peter je bil pozneje vrnjen s Koroške in srečanje z njim v Domžalah po nasilni vrnitvi je sestra opisala v knjigi. Toliko kot uvod v zdaj napisane spomine.

Moj oče Peter Cerar je bil z mojo materjo Frančiško lastnik kmetije v Domžalah. Že od malega je vedno hotel biti kmet, gospodar posestva, »kralj na svoji zemlji«, kot je rad povedal.
Peter Cerar je bil rojen leta 1904 na Rahnetovi domačiji v Spodnjih Domžalah, najstarejši sin Petra Cerarja, ki je leta 1915 padel na Karpatih. Njegov stari oče Andrej Cerar je bil leta 1865 izvoljen za domžalskega župana in je vodil občino devet let. »Za njegovega županovanja so bile sezidane velike domžalske slamnikarske tovarne,« je zapisal župnik Franc Bernik v knjigi Zgodovina fare Domžale (1923, str. 171). Pozneje je županske posle kot gerent prevzel njegov sin Franc Cerar, ki je vodil občino od aprila 1919 do maja 1921 (v stari Jugoslaviji je bil tako imenovan začasni predstojnik občinske uprave – Bernik, n. d. 173).
V mladih letih je bil moj oče navdušen gimnastik in telovadec. Učil se je pri mojstru Varšku – »zdrava duša v zdravem telesu« – in nastopal na prireditvah organizacije Orel, kamor je spadal že od zgodnjih let. »Skoraj ni bilo večje javne prireditve kjerkoli v Sloveniji, ki je bila v smislu in po načelih orlovstva, kjer bi ne bila, v večjem ali manjšem številu, zastopana tudi domžalska orlovska organizacija,« je tudi zapisal župnik Bernik. Leta 1921 je bil moj oče sedemnajstleten izvoljen za načelnika fantovskega odseka. Mnogo let je pri Orlu tudi učil mladince telovadbo. Prav tako je v sklopu organizacije Orel nastopal v prireditvah ljudskega odra.
Ker je bil naravno inteligenten, je župnik Bernik prigovarjal, da bi nadaljeval šolanje v Ljubljani, vendar je moj oče hotel biti samo obdelovalec zemlje. Vpisal se je in končal Kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu na Dolenjskem.
Moj oče Peter se je leta 1926 priženil na Čebulovo domačijo v Stobu (= južni del Domžal), kjer ni bilo moškega potomca. Njegova žena, moja mama Frančiška, je bila najstarejša hči Franceta in Ivane Jerman, katere oče je istega leta prav tako padel v svetovni vojni pri Gorici.
Čebulova domačija je bila velika kmetija, ki je obsegala dva »grunta«, kot so včasih rekli, oče pa jo je še povečal, ko je s svojo doto kupil nekaj hektarov zemlje.
(Stražar je na str. 172 zapisal): Od nekdanje premožne Čebulove domačije v Stobu, ki je ni več, je ostala kapelica, stoječa na nekakšnem otoku poti. Kapelica je stara, saj so jo leta 1825 že vrisali v kataster. Zgrajena je v zaprtem slogu, obrnjena je proti zahodu. Piramidna streha je pokrita z bobrovcem. V osrednji – globoki – obokani niši je Marijin kip z Jezusom. Na zunanji severni steni je v plitki niši slika Kamenjanje sv. Štefana, na južnije sv. Anton in na hrbtni, proti Domžalam, sv. Martin. Prvotne slike so bile delo Franca Mrčuna iz Bišč, sedanje pa je leta 1989 naslikal in znamenje obnovil sosed Jože Tonig. Prvotni Marijin kip je že pred drugo svetovno vojno nekdo odnesel. Lepo vzdrževana Marijina kapelica poživlja in dopolnjuje del Stoba. V božiču sosedje v njej vsako leto postavijo jaslice.

Opis slike: Cerarjeva – Rahnetova družina leta 1914, dan pred odhodom očeta (mojega starega očeta) na vojno. Moj oče Peter na skrajni desni

V Domžalah je bil oče tudi član obeh zadrug, Hranilnice in posojilnice ter Strojne zadruge, ki je kmetom nudila stroje, posebno mlatilnico ob času žetve.
Oče je bil moder, napreden gospodar, ki je vedno iskal načine, da bi izboljšal pridelke na kmetiji: gojil boljšo pšenico, bolj rodovitno deteljo, bolj donosen krompir. Sadil je nove pridelke, ki so prinašali večji dohodek. Že v poznih tridesetih letih je kupil novo kosilnico in sejalnico, prebiralnik za krompir in dozidal silos za krmo. Kmalu po poroki je tudi preuredil hišo, posebno kuhinjo, ki je postala naša glavna in najljubša soba. V zimskih mesecih je rad obdeloval les, sam je naredil sani (smuči ?) in sanke za otroke, delal igrače, povečal steljnik in prostor za prašiče. V načrtuje imel tudi celotno predelavo gospodarskega poslopja, kar pa mu je preprečila vojna.
Ob domačiji sta bila poleg zelenjavnega vrta tudi dva sadovnjaka, od katerih je enega sam zasadil. Vsako pomlad je vestno obrezal vsa drevesa in cepil nove vrste jabolk.
Bil je zelo vesten in delaven kmet. Delal je od jutra do večera in še čez. Spominjam se, kako sem v pomladnih in poletnih jutrih ob štirih zjutraj slišala njegovo budilko, ki me je vedno zbudila, ker je moja postelja stala prav na drugi strani stene, kjer je ropotala ura. Zbudila sem se in ga slišala, kako je takoj vstal, in se čudila, kako zmore tako hitro iz postelje, brez oklevanja, kajti sama sem bila precej počasna, lahko bi rekli zaspanka, ko so me zjutraj poklicali, naj vstanem.
V družini nas je bilo sedem otrok. Oče je bil prijazen, potrpežljiv ata, vedno pripravljen, da nas je poslušal, skrbno odgovarjal na naša vprašanja, razlagal in nas učil. Rad pa je z nami igral tudi namizne igre, pripovedoval povesti, se smejal in velikokrat pel, na polju je rad žvižgal in na poti domov s polja smo včasih vsi trije, moj brat, oče in jaz žvižgali v kar prijetnih glasovih. Najbolj prijetno pa je bilo za nas mlajše otroke, ko nas je, posebno pozimi v dolgih večerih, nosil vse tri deklice, dve na rokah in eno na hrbtu po kuhinji sem in tja, ker je bila kuhinja kar precej velika, kot da gremo na sprehod. Bil je visok in žilav in tudi zelo močan človek, saj je lahko nesel dve 50-kilogramski vreči žita v kaščo – po stopnicah! – vsako na eni rami.
Svojo družino je Mara podrobneje opisala v avtobiografski povesti Poletje molka (Celje 1995), v kateri nosi ime Mina Čebelarjeva. Živeli so v mestu (= Domžalah), spominja pa se poletnih mesecev leta 1945, ko oče nastopa samo še v spominu (ubit je bil aprila 1945, deklice pa so živele pri teti Mici, ko po odločitvi novih domžalskih oblastnikov niso več smele biti v sicer prazni domači hiši.
Mara (= Mina) je hodila ob berglah, ker ji je že pred vojno nepreviden voznik tovornega avtomobila Bonačeve papirnice zlomil nogo, proteze pa ji po vojni niso hoteli napraviti. Mlajša sestra Ana je posebej težko občutila, da ni več mame pri njih, sestra Francka pa je doživljala občasne epileptične napade in so jo navadno vozile v ročnem vozičku.
To, sprva mirno življenje brez staršev, so prekinili novi oblastniki, ki so otroke odvzeli teti Mici in jih preselili v Otroški dom. Tedaj so ga še vodile šolske sestre in oskrbovale tudi stare in onemogle v Dobrodelnem domu. Iz Otroškega doma sta Marija in Ana v začetku šolskega leta ¹⁹⁴⁵⁄₄₆ spet začeli hoditi v domžalsko šolo. Spotoma sta vsak dan, ko sta šli mimo kovačije, doživljali preklinjanje in sramotenje zaradi svojega očeta, ki naj bi bil kriv smrti kovačevega sina. Mara (= Mina) je nato v Domžalah začela hoditi še v nižjo gimnazijo, ki so jo uredili iz prejšnje meščanske šole, nadaljevala pa jo je v Kamniku, kamor so oblastniki preselili Maro in
Ano. To pa je vsebina druge knjige Pot molka (Celje 2002). Francko so še nekaj let pustili pri sestrah v Domžalah, nato pa so jo preselili v dom zapitega tipa (najbrž Hrastovec) pri Sv. Lenartu v Slovenskih Goricah, kjer je umrla leta 1956 (dodatek avtorice pred natisom).
V Domžalah je doživela še nasilno smrt hišne prijateljice, učiteljice Tutte, ki je umrla zaradi pretepanja na postaji milice. Bile so še v Domžalah, ko se je ves obnemogel vrnil starejši brat Peter. Z materjo je bil na Koroškem, kjer se je »namesto očeta«, kot je rekel, pridružil domobrancem, bil z njimi vrnjen v Teharje, kot mladoletnik pa avgusta 1945 izpuščen. Pretresljiv je sestrin opis srečanja z njim. Pri teti se je spet okrepil, se izučil in izšolal ter še živi v Sloveniji. Mala Ana seveda v Kamniku ni smela biti v družbi starejše sestre, ki je vse to opisala. Mara (= Mina) je končno iz Kamnika prišla študirat v Ljubljano, doživljala težave na carini zaradi materinih pošiljk iz Amerike. To je popisala v tretji zgodbi: Pesem molka (Celje 2007). – Po tem dodatku iz objavljenih knjig se vrnem k zdaj napisanim spominom:
Koliko se je oče zanimal za politiko, vem le malo. Vem, da je bil leta 1936 izvoljen v občinski odbor in da je spadal v Slovensko ljudsko stranko. Ob času prepovedi vseh strank v diktaturi pa se je pridružil opozicijski stranki dr. Mačka, ki je »na svojo listo sprejela vse nasprotnike, ki so se mu hoteli pridružiti,« je zapisal župnik Bernik.
Kot katoličan je bil moj oče globoko veren. Za vso družino je bila vera in Cerkev in vse, kar je bilo povezano z verskim življenjem, pomembno, a tudi samoumevno. Vera ni bila nekaj, kar bi si ti ljudje, moji sorodniki, nadeli v nedeljo zjutraj. Živeli so v veri in živeti v veri jim je pomenilo živeti v upanju in ljubezni do bližnjega, pa tudi v naloženih dolžnostih. Vera jih je vodila v vseh življenjskih odločitvah. V očetovem domu so vsak večer molili rožni venec in stara mati Rahnetova je zvečer vedno čakala na tiste starejše otroke, ki so prihajali domov od sestankov, dramatskih vaj, telovadbe in drugih dejavnosti, ko so se začeli udejstvovati v društvih, da je potem tudi z njimi molila rožni venec. Molitev pred jedjo in po njej, pred začetkom dela in pred potovanji je bila dolgo uveljavljena navada. Tako smo molili tudi v naši družini. Vsak večer smo molili rožni venec, na polju se je ob zvonjenju delo ustavilo, da smo zmolili angelsko češčenje, ob glasu navčka smo molili za dušo umrlega. Nikdar nismo začeli jesti brez molitve. Res nismo veliko hodili na božja pota razen starih tet, vendar smo zvesto spoštovali nedelje in praznike, nedeljske popoldanske litanije, v maju bili pri šmarnicah, na veliki teden obiskali cerkev za molitev križevega pota, blagoslova velikonočnih jedi in velikonočne procesije. V vsem svojem življenju doma se spominjam samo na enkratno delo v nedeljo, ko je bila za ponedeljek napovedana huda nevihta in ves teden dež, oče pa je hotel rešiti seno.
Zato bi bilo nerazumljivo, če bi se oče odvrnil od vere v času največje preizkušnje, v času vojne in ob grozodejstvih, ki so se začela v vojnem času. V začetku je bil naklonjen uporu, vendar ne v oboroženi obliki, ker je bil prepričan, da bi bila Slovenija preveč ogrožena, posebno ko so Nemci začeli streljati talce. Na dom so prihajala vedno nova vabila, celo po pošti, na sestanke, za pomoč, za ilegalo v partizanih. Prvo ali drugo leto vojne je vsaj enkrat poslal voz pšenice partizanom na prej določen prostor, ker je vedel, da so ljudje v gozdu v stiski. Potem so začela prihajati še poročila o umorih in mučenju. Ko je spoznal, da partizanske pohode v protifašistični borbi vodijo komunisti, in česa so zmožni, je vedel, da v takem uporu sam nima kaj iskati.

Opis slike: Oče na poti iz cerkve

Ko je bil njegov prijatelj in svakov bratranec Stanko Rihtar leta 1943 ugrabljen in potem ubit, je oče zvedel, kje je zakopan, in z nekaj sorodniki in prijatelji odšel v gozd, našel njegov grob in ga pripeljal domov. Ko je Stanko v domači hiši ležal na parah, ga je prišlo veliko Domžalčanov kropit. Vsi so vedeli, kdo ga je pripeljal domov in kako oče gleda na ta umor. Oče je vedel, da je bil odtlej za vedno zaznamovan kot protirevolucionaren in protikomunističen človek. Tedaj je tudi začel pregovarjati druge Domžalčane, med njimi tudi kovačevega sina Tineta, naj ne hodijo v partizane.
Kovačeva in Čebulova (= Čebelarjeva) družini sta bili skoraj sosedi in že dolgo vrsto let v prijateljstvu. Kovačev sin Tine, ki je bil vpoklican v nemško vojsko, je prišel domov na dopust in se takrat poročil. Ni se vrnil v vojsko, ampak je odšel v partizane, čeprav ga je sosedov oče Peter pregovarjal, naj ne hodi.

Naslednji odstavki so iz knjige: Poletje molka (Celje 1995, 212-213), vendar je avtorica pred natisom opozorila, da ne more jamčiti, da se je vse prav tako dogajalo, kakor je zapisala po spominu v knjigi.
Ko je bila (leta 1944 v Domžalah) ustanovljena domobranska postojanka, je Peter vsakega partizanskega ubežnika spraševal o Tinetu. Kmalu je zvedel, da mu komunisti ne zaupajo, ker je izražal dvome nad resničnostjo osvobodilnega boja in postavljal preveč vprašanj o ideji revolucije. Začel je upati, da bo mladi kovač spoznal napako in se kmalu vrnil. Potem, ko seje vedno več partizanov odpovedalo partizanstvu, nekateri tudi zato, ker je bilo zaradi mraza življenje v gozdu nevzdržno, je v začetku februarja neki ubežnik med zasliševanjem povedal, da so Tineta ustrelili, ker ni izvršil povelja.
V upanju, da se partizan moti in ne da bi povedal svojemu prijatelju (kovaču), je naslednji dan s patruljo osmih mož in z ubežnikom odšel v hribe, kjer naj bi bila izvršena likvidacija … /… / Sledi so bile v novem snegu skoraj izgubljene … /…/ Že je dal povelje, da se vrnejo, /…/ ko je partizan opazil visečo pečino in drevesna debla, preluknjana s streli.
Začeli so kopati ob skali in odkrili štiri trupla, ki so bila pred kratkim v naglici in površno zasuta in ki so kljub mrazu že kazala znake razkroja. Vsi mrtvi so bili ustreljeni v glavo, med njimi tudi Tine; njihova trupla pa so bila gola. /… / Peter je poslal nekaj vojakov do najbližje kmetije po konje in voz. Zavili so trupla v odeje in jih prepeljali v Domžale. Ker so bila zmrznjena, so jih na pokopališču položili v mrtvaško kapelico.
Preden seje zvečer patrulja vrnila v mesto, je kovaču nekdo prišepnil, da je šel Čebelarjev Peter v gozd in tam ustrelil njegovega sina. /… /Kovač ni hotel videti trupla in ni šel za sinovim pogrebom. Ostal je v hiši in žaloval, jokal in ponoči kričal v prazni kovačnici, opuščal delo in prepovedal ženi, da bi govorila s sosedi. Odslovil je vse dobronamerne sorodnike in znance in se zaprl v lastno mučenje, v svoj pekel. Tako mu je ostala samo še zagrenjenost in kričanje.
Nadaljujem s spomini, napisanimi za Zavezo:
Leta 1943 so nam partizani izropali hlev in odpeljali najboljšo živino, junija 1944 pa vdrli v hišo, ko očeta ni bilo doma. Tisto pomlad, potem ko je slišal, da ga je »ljudsko sodišče« obsodilo na smrt, je v strahu, da bi se komunisti maščevali celo nad otroki, poslal mojega najstarejšega brata Petra k znancem na Koroško za hlapca. Prav tisti teden sta bila z mlajšim bratom pri njem na obisku. Ko sta se čez nekaj dni vrnila, je oče dolge ure sedel za mizo z glavo v dlaneh in premišljeval.
Mislim, da se je v tistih dneh, ob spoznanju, da nista ne on in ne družina varna pred komunisti, odločil za ali proti varnostnim ukrepom, za ali proti domobranstvu. Ves mesec je tako med delom in opravki, zvečer in v jutranjih urah včasih stal ali sedel, nepremično zrl predse in tehtal razloge in pogoje za ali proti odkritemu nasprotovanju komunistom. Sama ga dotlej še nikdar nisem videla tako globoko zamišljenega, tako resnega in tudi tako žalostnega. Kot bi vedel, da bo s svojimi dejanji za vedno zarezal zase pot, po kateri bo moral iti do konca. Tako se je julija (1944) odločil, da v Domžalah ustanovi domobransko postojanko.
Po navedbah v Stražarjevi knjigi (str. 548) se je to zgodilo 8. avgusta 1944 (isti podatek ima tudi Aleš Nose v svoji knjigi: Domobranci zdravo – Bog daj. Protikomunistične enote na Slovenskem
1942-1945. Ljubljana (Modrijan) 2008, Postojanke Gorenjskega domobranstva, str. 299-301, pod št. 17.
Ko se je spet začel šolski pouk, je Mara (v knjigi Mina) s sošolko Moro in sestro Ano vsako jutro mimo kovačeve hiše hitela v domžalsko šolo. Takole se po desetletjih spominja te poti v knjigi Poletje molka, str. 173:
Pred kovačijo je stal kovač. Za njim je videla temno notranjost kovačnice s komaj zaznavnim ognjem pod mehom. Oblike ognjišča so bile v mraku zabrisane.
»Prekleti Čebelar!« je zavpil kovač. »Prekleti Peter Čebelar in vsi njegovi otroci! Prekleta Čebelarjeva družina! Ubil mi je sina! Preklinjam vse Čebelarjeve. Do konca, do konca življenja!«
Ana je poskočila kakor prestrašena žival in začela teči. Tudi drugi otroci so pospešili korake, dokler niso tudi oni tekli. Mara je začela hoditi hitreje, prehitela Mino in nato tudi sama tekla … Mina je hodila, kakor hitro je z berglami mogla. Hodila je s hitrostjo, ki je ni bila vajena, in zavestno pazila na korake. Nujno je hotela obdržati ravnotežje.

Opis slike: Tridesetea leta – Cerarjevi na ljubljanskem velesejmu – mati, oče in sinova Peter in Jože

V svojih spominih je samo omenila očetovo smrt aprila 1945. Stražar jo je v svoji knjigi (str. 554) podrobneje opisal takole:
V aprilu 1945 so domobranci na postojanko prejeli več opozoril iz Homca, da se v okolici skrivajo vedevejevci. Peter Cerar, poveljnik domžalske postojanke, je 16. aprila 1945 povabil kakšnih sedem prostovoljcev, da so šli z njim v Nožice. Ko so prišli do hiše Alfonza Avblja s partizanskim imenom Savo, ni dal povelja, da bi jo obkolili, ampak je kar sam potrkal na vrata.
Poveljnik najbrž ni predvideval, daje bil komandir okrožne čete VDV Alfonz Avbelj Savo doma. Pri oknu sta se pokazali dve punčki, ki sta trdili, da sta sami doma. Ker je še naprej trkal in vztrajal, da morata odpreti, je k oknu prišla mama, ki je po dolgem obotavljanju odprla vrata. Peter je Ivanu Rodetu naročil, da naj pregleda podstrešje, sam pa se je odločil za pritličje. Ko je Peter začel odpirati vrata v sobo, kjer so bili štirje partizani, je Savo vanj sprožil rafal iz brzostrelke in ga smrtno ranil v trebuh. Medtem ko je domobrance prizadela poveljnikova nesreča in so ga reševali iz hiše, so partizani vrgli nekaj bomb skozi okno in ušli … Med streljanjem domobrancev za partizani je bil Savo ranjen v uho in hrbet, drugi partizani pa samo v hrbet. Nemci iz Volčjega Potoka so pri prehodu čez Kamniško Bistrico enemu partizanu z dumdum kroglo poškodovali koleno. Iz bojazni, da bi ga dobili živega, se je sam ustrelil.
Kmalu po prvih strelih so se v Nožicah pojavili tudi Nemci, ki so streljanje najbrž slišali. Petra so dali v avtomobil in ga peljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je 19. aprila ponoči umrl. Ena Savova sestra je med bojem ušla, mamo in drugo sestro pa so aretirali. Najprej so ju odpeljali v Domžale, nato pa v kamniške zapore, kjer sta umrli.
Svoje spomine na očetovo smrt sklepa Mara s stavkom: Vedel je, da ne bo nikdar preživel vojne. – Pokopali so ga na domžalskem pokopališču. V knjigi je opisala tudi, da je sestra iz Otroškega vrtca nekoč peljala otroke na pokopališče ob cerkvi, kjer je bil tudi očetov grob, a brez napisa. Hčer je pretreslo, ko je ne grobu videla človeški iztrebek, znamenje, da njenega očeta nekdo še po smrti na tak način zaničuje. Teta je grob potem očistila.
Kljub temu novemu dokazu, kako je oče Peter in vsa njegova družina v Domžalah na slabem glasu, je hči vendar zmogla dejanje odpuščanja, ko je stari kovač umiral (Poletje molka 255):
Kovačeva mati je prišla dekle iskat v šolo, naj gre z njo k umirajočemu, pri katerem je že bil duhovnik, ker da za srečno smrt potrebuje samo še njeno odpuščanje: Oh, Mina, pridi! Tine umira. Moraš mu odpustiti. Ne bo mogel umreti, dokler mu ne odpustiš, je prijela dekletovo roko in jo začela vleči proti izhodu …

Oh Minca, pohitiva! Nima več veliko časa in kaplan mu ne bo dal odveze, dokler mu ne odpustiš, dokler te pred njim ne prosi odpuščanja.
Mina ji je sledila po hodniku in ven iz poslopja. Habjanova (= Kovačeva) jo je držala z močnim in trdim prijemom obupanca in jo skoraj vlekla za seboj po cesti mimo pekarne, ob ograji vila in v svojo hišo. Kovač je res nato spokojno umrl.

Za javno potrditev te sprave je kovačeva mati pregovorila Moro (Mino v knjigi), naj gre z njo tudi za pogrebom. V knjigi (str. 270-271) je opisala ta pogreb: Počasi so stopale. Habjanova

(= mati) na sredi, mlada vdova in Mina ob njej, vsaka na eni strani.
Gospa Mara Cerar je svoje nove spomine na očeta končala z njegovo smrtjo, ki jo je slutil, kot je zapisala, poznejše dogodke pa sem povzel po njenih knjigah in zgodovini Domžal Staneta Stražarja.
Avtorica je pregledala, kar sem napisal v zvezi s kovačevo smrtjo, pa je zdaj sporočila naslednje:
To pripoved sem podala bolj dramatično, kar je bilo potrebno za pregled njegove spreobrnitve oziroma kesanja. Kovač je namreč umrl leto pozneje, kot je navedeno v knjigi.
Naj povem, kako so se stvari v resnici odvijale tiste dni ali ure: Kovačeva žena me je res iskala po Domžalah in letala’ od šole do moje tete Mici. Klicala je ljudem, naj me poiščejo, ker mu duhovnik ne bo dal odveze, dokler me kovač sam ne prosi za odpuščanje. Ko so ji povedali, da nisem več v Domžalah, ampak v Kamniku, je hotela, da gre nekdo v Kamnik in me pripelje v Domžale, da bom ob kovačevi smrtni postelji, vendar ne vem, če je kdo res prišel v Kamnik. Tega mi tam niso povedali, slišala pa sem, daje kovač umrl.
Ko sem tako ob koncu šolskega leta za poletne počitnice prišla k teti Mici in od kolodvora po Ljubljanski cesti hodila mimo kovačnice, me je kovačeva žena čakala ob vrtni ograji. Poklicala me je in čakala, da sem prišla do ograje. »To veš, da je naš ata umrl,« je povedala. Potem mi je nadaljevala z vso pripovedjo, kako ji je župnik, potem ko so ga klicali, sporočil, da njen mož ne bo prej prejel odveze, dokler me kovač sam ne prosi za odpuščanje, da je ‘letala’ (njene besede) po Domžalah in me iskala, daje nazadnje na ponovne prošnje vendar prišel kaplan in od kovača zahteval, da je pred vsemi prisotnimi ženi naročil, naj me v njegovem imenu prosi za odpuščanje, preden mu je dal odvezo. Potem je z istimi besedami, kot so v knjigi, zaprosila: »Saj mu odpustiš, kajne, … ker ni mislil, te ni hotel tako žaliti … « Tudi vse drugo, kako sta bila z očetom prijatelja, kakor brata; kako so mu zastrupili srce; kako jih je moj oče dobro poznal, bolj kot vsi drugi; če mislim, da mu je tudi moj oče odpustil, ko ga je tako obdolžil … ker mu je sam nekoč rekel: sina si mi ubil; kako je hotela pred vsem svetom pokazati, da njen mož ni bil tak … da mu je bilo vedno žal, da je hotela, da bi šli midve skupaj za pogrebom, … da se je tako bala, da bo trpel na drugem svetu … Skozi vse to me je držala za roko in me nazadnje objela.

Opis slike: Otroški dom v Domžalah

Takrat sem bila v takem šoku nad njeno pripovedjo, da sem samo kimala (spomnim se, da sem ponavljala: seveda, seveda, saj razumem) in sem šele potem, na poti, začela jokati.
Čez nekaj dni, doma, pri Mici, sem spoznala, da me je kovačeva namerno čakala pred hišo (ker bi vedno lahko prišla k Mici) samo zato, da je pred vsemi (če so bili kaki ljudje na cesti, niti ne vem) javno pokazala na spravo in povedala, kar mi je povedala. In me objela, da bi vsi vedeli, da je spolnila obljubo.

Morda je prav, da sporočim tudi o drugih otrocih, kar mi je avtorica zapisala: Jože je leta 1952 utonil v Ameriki, Helena je poročena v New Yorku, Ivana (Ana) in France sta samska in živita v Clevelandu. Podoba ene izmed družin, ki so bile žrtve vojne in revolucije, je tako skoraj popolna.