Avtor: Neoznačeni avtor

Aleksander Solženicin
V svojem znamenitem harvardskem govoru je nobelovec Aleksander Solženicin opozoril Evropo in Ameriko na nekatere probleme, ki so še danes, trideset let pozneje, enako žgoči. Solženicin je živo čutil, da sta Evropa in Amerika »v istem čolnu«, kakor se je pred tedni na slovenski nacionalki izrazil veleposlanik Ernest Petrič. Spričo te aktualnosti smo se odločili, da s tem govorom seznanimo tudi bralce Zaveze. Besedilo je priskrbel naš ameriški prijatelj Edi Gobec. Težave z dolžino smo rešili tako, da smo iz prvega, večjega dela povzeli poglavitne misli, zadnji, krajši in tematsko zaključeni del pa prevedli v celoti. Prvo delo je opravil JANKO MAČEK, drugega pa KATARINA BOGATAJ GRADIŠNIK. Obema smo ponovno in radi hvaležni.

Življenje in delo Aleksandra Solženicina

3. avgusta letos je v Moskvi v 89. letu življenja umrl najpomembnejši ruski pisatelj 20. stoletja Aleksander Solženicin. Njegov oče Isaj je bil oficir carske vojske, po rodu s Kavkaza. Aleksander je bil rojen leta 1918 kot peti otrok v družini in še pred rojstvom je izgubil očeta. Mati, ki se ni nikoli več poročila, je v težkih razmerah skrbela za otroke. Skrivaj jih je vzgajala v pravoslavni veri in navajala k branju ruske literature. Kljub temu je Aleksander v času šolanja postal komsomolec in marksist. Študiral je matematiko, dopisno pa tudi filozofijo, zgodovino in literaturo. Čas druge svetovne vojne je preživel na fronti kot topniški oficir. Tu je postal kritičen do političnih komisarjev in režima nasploh. Proti koncu druge svetovne vojne so ga na fronti aretirali in odpeljali v Moskvo. Bilje obsojen na osem let taborišča. Prav ta leta hudega trpljenja in ponižanja pa so bila zanj čas velikega zorenja in globokih spoznanj.
Po prestanem taborišču je Solženicin živel v izgnanstvu na jugu Kazahstana. Bil je zaposlen kot računovodja zadružne trgovine in učitelj matematike na osnovni šoli. Začel se je ukvarjati s pisanjem in leta 1962 je izšel njegov roman En dan v življenju Denisa Denisoviča, ki je bil pravi šok, saj je bilo prvič, da je nekdo spregovoril o življenju v taboriščih. Čeprav so bila v Sovjetski zvezi vsa Solženicinova dela prepovedana, je za ta roman leta 1970 dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Podelitve se ni udeležil, ker se je bal, da mu bodo preprečili vrnitev v domovino, ki je nikakor ni hotel zapustiti. Nagrado je prevzel šele leta 1974, po izgonu iz Sovjetske zveze. Najpomembnejše njegovo delo pa je dokumentarni roman Arhipelag Gulag, s katerim »je postavil spomenik vsem, ki niso mogli preživeti, da bi to povedali«, kot je sam zapisal. Ko je leta 1973 pretihotapil na Zahod prvi del tega velikega romana, so oblasti v Moskvi pobesnele, mu odvzele državljanstvo in ga izgnale iz države. Na Zahodu je do leta 1976 končal še drugi in tretji del, nato pa se z družino preselil v ZDA, kjer je potem živel do vrnitve v domovino leta 1994. Že dolgo pred svojo resnično vrnitvijo se je vračal domov s svojimi knjigami, ki so jih tihotapili po različnih kanalih in so dosegale visoke cene, primerljive le s ceno prav tako pretihotapljenega Svetega pisma.

Solženicinovo predavanje na Harvardu v Zda

8. junija 1978 je imel veliki oporečnik, pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil tedaj že znan kot »vest Rusije in človeštva«, odmevno predavanje na Harvardu. Hladna vojna je bila tedaj sicer že končana, vendar je med Zahodom in Vzhodom še zijal globok prepad. Predavatelj se je tega dobro zavedal hkrati pa imel pred očmi, da govori ameriškim poslušalcem. Kljub tridesetletni časovni odmaknjenosti je marsikatera misel njegovega predavanja še danes aktualna, druge pa je treba pogledati skozi prizmo tedanjih razmer. Prvi del predavanja bomo skušali predstaviti z nekaj povzetki in citati kot uvod v natančno prevedeni drugi del.
Predavanje se začne z mislijo o razdvojenosti, razklanosti sveta, kjer si stojita nasproti dve velesili, ki lahko vsak trenutek uničita druga drugo. Zmotno je misliti, da je ta razdvojenost le politična in da jo je mogoče odpraviti z diplomatskimi pogajanji in z uravnoteženjem oboroženih sil. Ta nevarni prepad je namreč mnogo globlji in sega tudi na druga področja življenja.
- Govorimo o tako imenovanem tretjem svetu. Vsaka stara, globoko zakoreninjena kultura, posebno če obvladuje široko področje, oblikuje avtonomen svet. Pod tako kategorijo je tisoč let spadala Rusija, vendar je Zahod sistematično zanikal njen avtonomni značaj in je zato nikoli ni razumel, kot tudi danes ne razume njene ujetosti v komunizem.
Tesnoba zaradi razdvojenosti sveta je sprožila teorijo o pomnjenju med vodilnimi zahodnimi državami in Sovjetsko zvezo. Ta teorija je pomirjujoča, žal pa ne upošteva dejstva različnosti svetov, da ni mogoče enega spremeniti v drugega, ne da bi uporabili silo. Poleg tega pa zbližanje pogojuje tudi sprejem pomanjkljivosti druge strani, kar pa ni zaželeno.
Zahodni svet kot celota in kot posameznik je izgubil svoj civilni pogum – v vsaki deželi, vsaki vladi, vsaki politični stranki in v Združenih narodih. Pešanje poguma je posebno vidno med vodilnimi skupinami in intelektualno elito, kar daje vtis pešanja poguma v celotni družbi. Ali bo kdo opozoril, da upadanje poguma že od starih časov naprej velja za začetek konca?
Z ustanovitvijo modernih zahodnih držav je bilo uveljavljeno načelo, naj bo oblast v službi človeka in naj bo človek svoboden, da doseže srečo. Desetletja tehničnega in socialnega napredka so ustvarila družbo blaginje. »Vendar pa so v tem procesu spregledali sledeči psihološki detajl: stalna želja imeti več in živeti bolje in prizadevanje za dosego tega na marsikaterem zahodnem obrazu zariše skrbi in celo potrtost. - Večini ljudi je zagotovljeno blagostanje, o katerem njih očetje in dedje niso mogli niti sanjati.« Ker so se ljudje navezali na te dobrine, niso več pripravljeni tvegati za obrambo splošnih vrednot in podobno. Celo biologija pozna primere, ko stalna ekstremna varnost in blagostanje škodljivo vplivata na organizem.
Zahodna družba si je postavila svojim ciljem primerno organizacijo, temelječo na črki zakona. Meje človekovih pravic so določene z zakonskimi predpisi, ki pa so zelo splošni in ljudje so postali izredno spretni pri njihovi razlagi in uporabi. Pripravljenost, da bi se kdo odrekel svojim pravicam, se zdi skoraj absurdna. Večina se spušča do skrajnih meja zakonskih okvirov. Proizvajalec prehrambenega izdelka, na primer, zastruplja izdelek, da mu poveča rok trajanja, in je opravičen s tem, da imajo ljudje pravico, da takega izdelka ne kupijo. »Celo svoje življenje sem prebil pod komunističnim režimom in vem, daje brezpravje nekaj groznega, toda tudi družba, ki pozna samo zakone je vprašljiva. Črka zakona je preveč hladna, da bi blagodejno vplivala na družbo. Kadarkoli v življenju prevladajo legalistični odnosi, nastane vzdušje moralnega povprečja, ki ohromi plemenite človeške nagibe. Obramba individualnih pravic je dosegla take ekstreme, da se družba kot celota ne more več braniti proti določenim posameznikom. Na Zahodu bi se bilo treba zavzeti za spoštovanje človekovih dolžnosti, ne pa za spoštovanje pravic. Destruktivna in neodgovorna svoboda je zavzela ogromen prostor. (Pedofilstvo, pornografija, kriminal in nasilje). Protiutež proti temu naj bi bila v tem, da imajo mladi pravico, da ne gledajo oziroma ne sprejmejo. Legalistično organizirano življenje je s tem pokazalo svojo nesposobnost za obrambo pred zlom.
In kaj bomo rekli o temni sferi kriminalitete kot take? Zakonski okviri (posebno v ZDA) so toliko široki, da spodbujajo ne samo svobodo posameznika, ampak tudi nekatere individualne zločine. Krivec navadno ostane nekaznovan. Ko oblast resno nastopi proti terorizmu, jo javno mnenje takoj napade zaradi omejevanja civilnih pravic teroristov.
Pa še nekaj o medijih, ki uživajo najširšo svobodo. In kakšna je ta svoboda? Tudi tukaj je glavna skrb, da ne bi prestopili meje zakona. Nobene moralne odgovornosti ni za sprevrženost ali neuravnoteženost. Kakšno odgovornost ima novinar do bralca oziroma do zgodovine? Koliko primerov javnega priznanja ali popravka poznamo? Saj bi to škodilo prodaji! Narod je lahko žrtev take napake, novinar pa se vedno izvleče in samozavestno nadaljuje svoje neodgovorno delo.
Koliko nezrelih, površnih in zavajajočih sodb, ki bralca begajo in niso nikoli verificirane, je objavljenih vsak dan! Tako lahko vidimo heroiziranje teroristov ali razkrivanje skrivnosti, ki se nanašajo na narodno obrambo, ali nesramno vdiranje v zasebnost javnih oseb pod sloganom, da ima vsak pravico vedeti. Toda to je napačen slogan, značilen za napačno dobo, kajti ljudje imajo tudi pravico ne vedeti, pravico, da njihove duše niso obtežene s čenčami, nesmisli in praznim govorjenjem. Naglica in površnost sta duševni bolezni 20. stoletja in bolj kot kjerkoli drugje se kažeta v medijih. Mediji so postali najmočnejša sila Zahoda, močnejša kot zakonodaja. Na komunističnem Vzhodu je novinar, preprosto rečeno, državni uradnik. Toda kdo je zahodnim novinarjem dal njihovo moč in komu so odgovorni?
Nekoga, ki pride z Vzhoda, kjer so mediji popolnoma enotni pa čaka še eno presenečenje. Postopoma namreč odkrije, da je vsem medijem skupen neki trend, ki bi ga lahko imenovali moda. Modni trendi so brez cenzure skrbno ločeni od nemodnih; nič ni prepovedano, toda če ni v modi, bo le težko prišlo v medije. Ni nobenega opaznega pritiska kot na Vzhodu, pa vendar mnogi neodvisno misleči ljudje ne morejo dati svojega prispevka javnemu življenju.
Pa še nekaj besed o socializmu. Na splošno velja, da Zahod kljub kaotični inflaciji zadnjih let celemu svetu kaže pot uspešnega ekonomskega razvoja. Seveda pa niso vsi ljudje zadovoljni s svojo družbo. Očitajo ji, da je obtičala pod nivojem razvoja, ki ga je doseglo človeštvo. Del teh nezadovoljnežev seje zatekel v socializem, ki pa je napačna in nevarna ideja. »Upam, da me nihče od navzočih ne bo osumil, da kritiziram zahodni sistem, ker bi kot alternativo rad ponudil socializem. Ker sem ga okusil na lastni koži, je ta nevarnost izključena. Znani sovjetski matematik Šafarevič, član Sovjetske akademije znanosti, je napisal briljantno knjigo z naslovom Socializem; to je globoka analiza, ki dokazuje, da vsak socializem vodi k destrukciji človeškega duha in propadu človeštva.
Toda če bi me kdo vprašal, ali bi predlagal sedanji zahodni sistem za mojo deželo, bi odgovoril negativno. Ne, ne bi ga priporočil. V času velikega trpljenja je naša dežela dosegla intenziven duhovni razvoj, da duhovno izpraznjeni zahodni sistem zanjo ne more biti zanimiv. Seveda družba ne more ostati v brezpravju, kot je trenutno naša dežela, vendar bi bilo zanjo poniževalno sprejeti vašo legalistično uglajenost. Po tolikih letih trpljenja človeška duša pričakuje nekaj višjega, čistejšega in toplejšega.«
Zaključimo ta povzetek s Solženicinovo mislijo, ki sicer ni iz predavanja na Harvardu, je pa aktualna za nas in za naš čas: »Ne bo se odprla nobena pot (za ureditev Rusije), dokler bo komunistična – leninistična partija še imela kakršenkoli vpliv v gospodarskem in političnem življenju in dokler ne bo zapustila vodstva na vseh področjih in krajih našega življenja. In želeti je, da se to ne zgodi po kakšnem zunanjem posegu, temveč kot posledica javnega priznanja krivde in kesanja.«

Izgubljena moč volje

In vendar – nobeno orožje, naj bo še tako silno, ne more pomagati Zahodu, dokler ta ne premaga dejstva, da je izgubil moč volje. V stanju psihološke opešanosti postane orožje breme za tisto stran, ki popušča. Da se ubraniš, moraš biti pripravljen tudi umreti; maloje take pripravljenosti v družbi, ki je bila vzrejena v kultu gmotne blaginje. Tedaj ne preostaja nič drugega kakor popuščanje, poskusi, pridobivati čas, in izdajstvo. Tako so na sramotni Beograjski konferenci svobodni zahodni diplomati v svoji šibkosti odstopili od linije, na kateri
zasužnjeni člani helsinških skupin žrtvujejo svoje življenje.

Zahodno mišljenje je postalo konservativno; položaj na svetu naj za vsako ceno ostane, kakršen je, tu ne sme priti do sprememb. Ta izčrpavajoči se status quo je simptom družbe, ki je v svojem razvoju prišla do konca. Toda človek mora biti slep, če ne vidi, da oceani nič več ne pripadajo Zahodu, pri tem ko se kopno pod njegovo oblastjo vztrajno krči. Dve tako imenovani svetovni vojni (te dve še zdaleč nista imeli svetovnih razsežnosti, še ne) sta pomenili notranje samouničenje malega, naprednega Zahoda, ki si je tako sam pripravil konec. Naslednja vojna (ki ne bo nujno atomska in tudi ne verjamem, da bo) prav lahko za vselej pokoplje zahodno civilizacijo.
Spričo take nevarnosti, s takimi zgodovinskimi vrednotami v naši preteklosti, pri tako visoki ravni uresničene svobode in očitne privrženosti svobodi – kako je mogoče do take mere izgubiti voljo do obrambe?

Humanizem in njegove posledice

Kako je prišlo do tako neugodnega razmerja sil? Kako da se je Zahod od svojega zmagovitega pohoda izpridil do svoje sedanje bolehnosti? So bili v njegovem razvoju usodni preobrati in izgubljene smeri? Kaže, da ni bilo tako. Zahod je družbeno vztrajno napredoval v skladu s svojimi razglaševanimi namerami, oprt na bleščeč tehnični napredek. In nato se je čisto iznenada znašel v svojem sedanjem klavrnem stanju.
To pomeni, da mora biti napaka pri korenini, prav v temelju človekovega mišljenja v minulih stoletjih. S tem mislim na prevladujoči zahodni pogled na svet, ki se je najprej rodil v renesansi in našel svoj politični izraz v dobi razsvetljenstva. Postal je temelj vladanja ter družbene vede in opredelimo ga lahko kot racionalistični humanizem ali humanistično avtonomijo: kot razglašeno in uveljavljeno neodvisnost človeka od sleherne višje sile nad njim. Lahko bi ga imenovali tudi antropocentrizem, ki vidi človeka kot središče vsega, kar obstaja.
Preobrat, ki ga je prinesla renesansa, je bil očitno zgodovinsko neogiben. Srednji vek je prišel do naravnega konca od izčrpanosti, ko je postal neznosen z nasilnim zatiranjem človekove telesne narave v prid duhovni. Tedaj smo pač obrnili duhu hrbet in z nezmerno in nebrzdano vnemo sprejeli vse, kar je materialno. Ta novi način mišljerga, ki nam je vsilil svoje vodstvo, ni dopuščal obstoja zla prav v človekovi notranjosti, pa tudi ni videl nobene višje naloge kakor dosego sreče na zemlji. Moderno zahodno civilizacijo je utemeljil na nevarni težnji k čaščenju človeka in njegovih gmotnih potreb. Vse, kar je onkraj čutnega ugodja in kopičenja gmotnih dobrin, vse druge človekove potrebe in značilnosti bolj tankočutne in višje narave, vse to je ostalo zunaj območja, kateremu velja pozornost družbenih sistemov, kakor da človeško življenje ne bi imelo nobenega višjega smisla. To je omogočilo dostop zlu, ki v naših dneh doteka neovirano in nenehno. Samo svoboda niti najmanj ne rešuje problemov človeškega življenja in celo dodaja kar nekaj novih.

Opis slike: Aleksander Solženicin

Vendar pa so bile v zgodnjih demokracijah, kakršna je bila ameriška demokracija ob času svojega rojstva, zagotovljene vse individualne človekove pravice, ker je človek božja stvaritev. Se pravi, svoboda je bila posamezniku dodeljena pogojno, s predpostavko njegove stalne religiozne odgovornosti. Taka je bila dediščina predhodnih tisoč let. Pred dvesto ali celo pred petdeset leti bi se v Ameriki zdelo čisto nemogoče, da bi bila lahko posamezniku dodeljena brezmejna svoboda kratko malo zato, da bi zadovoljeval svoje nagone ali muhavosti. Pozneje pa so bile vse take omejitve vsepovsod na Zahodu zavržene; prišla je popolna osvoboditev od moralne dediščine krščanskih stoletij z njihovimi nakopičenimi skladi milosti in žrtve. Državni sistemi so postajali čedalje bolj in do kraja materialistični. Zahod je končal tako, da je resnično, včasih celo pretirano, uveljavil človekove pravice, toda človekov čut za odgovornost do Boga in družbe je postajal čedalje bolj meglen. V minulih desetletjihje legalistično sebični vidik zahodnega stališča in mišljenja dosegel svojo končno razsežnost in svet se je zvijal v hudi duhovni krizi in politični brezizhodnosti. Vsi poveličevani tehnični dosežki Napredka, z osvojitvijo vesolja vred, ne morejo nadomestiti moralne revščine dvajsetega stoletja, kakršne si še v devetnajstem stoletju nihče ne bi bil mogel predstavljati.

Nepričakovano sorodstvo

Ko je humanizem v teku svojega razvoja postajal vse bolj materialističen, je postajal čedalje bolj dovzeten za špekulacije in manipulacije najprej socializma in nato komunizma. In tako je Karl
Marx leta 1844 lahko rekel, da je »komunizem naturalizirani humanizem«.
Izkazalo se je, da ta trditev ni bila povsem nesmiselna. Zares vidimo v temeljih razduhovljenega humanizma in socializma mnoge iste kamne: brezmejni materializem; osvobojenost od religije in religiozne odgovornosti, ki pod komunističnimi režimi doseže stopnjo protiverske diktature; usreditev na družbene strukture z navidezno znanstvenimi stališči. (To je tipično za razsvetljenstvo v 18. stoletju kakor tudi za marksizem.) Ni naključje, da se vse prazne obljube in prisege nanašajo na Človeka z veliko začetnico in na njegovo zemeljsko srečo. Na prvi pogled se to zdi grda primerjava: ali ne gre za skupne poteze v mišljenju in načinu življenja današnjega Zahoda in današnjega Vzhoda? Vendar taka je logika materialističnega razvoja.
Tudi medsebojno razmerje je takšno, da se tok materializma, ki je najbolj na levi, zmerom izteče tako, daje močnejši, privlačnejši in bolj zmagovit, ker je pač doslednejši. Humanizem brez svoje krščanske dediščine se v taki tekmi ne more upirati. Ta proces zapažamo v minulih stoletjih in zlasti v minulih desetletjih v svetovni razsežnosti, ko postaja položaj vedno bolj dramatičen. Liberalizem je bil neogibno izpodrinjen od radikalizma, radikalizemje moral podleči socializmu in socializem se nikakor ni mogel upirati komunizmu. Komunistični režim na Vzhodu je lahko zdržal in se širil zavoljo navdušene podpore pri velikanskem številu zahodnih intelektualcev, ki so se mu čutili sorodni in hudodelstev komunizma niso marali videti. Ko niso mogli več tako, so jih skušali opravičevati. V naših vzhodnih deželah je komunizem doživel popoln ideološki poraz; je ničen in manj ko ničen. Toda zahodni intelektualci še vedno gledajo nanj z zanimanjem in razumevanjem in prav zavoljo tega se Zahod tako neznansko težko postavi po robu Vzhodu.

Pred preobratom

Na tem mestu ne bom razpravljal o primeru razdejanja v svetovni vojni in o spremembah, ki jih to povzroči v družbi. Dokler se vsako jutro prebujamo pod miroljubnim soncem, moramo živeti vsakdanje življenje. Obstaja pa neko razdejanje, ki se napoveduje že kar nekaj časa. V mislih imam porazno stanje razduhovljene in brezbožne humanistične zavesti.
Za tako zavest je človek preskusni kamen pri presojanju in vrednotenju vseh stvari na zemlji. Nepopolni človek, ki ni nikoli brez napuha, sebičnosti, nevoščljivosti, nečimrnosti in ducata drugih napak. Zdaj doživljamo posledice napak, ki na začetku popotovanja niso bile zapažene. Na poti od renesanse do naših dni smo obogatili našo izkušnjo, izgubili pa smo pojem Najvišjega Popolnega Bitja, ki je poprej brzdalo naše strasti in našo neodgovornost. Preveč upanja smo stavili na politične in družbene reforme, potem pa smo spoznali, da smo oropani naše najdragocenejše lastnine: našega duhovnega življenja. Na Vzhodu ga uničujejo postopki in mahinacije vladajoče stranke. Na Zahodu težijo komercialni interesi k temu, da bi ga zadušili. V tem je resnična kriza. Razklanost v svetu je manj zastrašujoča kakor bolezen, ki pesti njegove glavne dele.
Če bi humanizem imel prav, ko razglaša, da se človek rodi za to, da bi bil srečen, ne bi bil rojen za to, da umre. Ker je njegovo telo obsojeno na to, da bo umrlo, mora biti njegova naloga na zemlji očitno bolj duhovne narave. Ne more biti neomejeno uživanje vsakdanjega življenja. Ne more biti iskanje najboljših načinov, da si pridobi gmotne dobrine in jih potem veselo kar najbolj izkoristi. Biti mora izpolnjevanje nenehne resne dolžnosti, tako da more človekovo življenjsko popotovanje postati izkušnja moralne rasti, tako da more človek zapustiti življenje kot boljše človeško bitje od tistega, ki ga je začelo. Nujno je treba preveriti tabelo široko razprostrtih človeških vrednot. Njena sedanja oporečnost je osupljiva. Ni mogoče, da bi bila ocena predsednikovega dela poenostavljena na vprašanje, koliko denarja kdo zasluži ali na neomejeno dostopnost bencina. Samo prostovoljna, navdihnjena samoomejitev lahko vzdigne človeka nad svetovni tok materializma.
Bilo bi nazadovanje, če bi se danes oklepali okostenelih obrazov razsvetljenstva. Družbeni dogmatizem nas pušča povsem nemočne pred preskušnjami našega časa.
Tudi če nam je prizaneseno z vojnim razdejanjem, se bo moralo naše življenje spremeniti, če hočemo življenje rešiti pred samouničenjem. Ne moremo se izogniti preverjanju temeljnih opredelitev človeškega življenja in človeške družbe. Ali drži, da je človek vzvišen nad vsem? Ali ni nad njim nobenega Najvišjega Duha? Ali je prav, da mora človekovo življenje in družbene dejavnosti vnaprej določati predvsem materialni razmah? Ali je dopustno tak razmah spodbujati na škodo naše duhovne integritete?
Če svet še ni prišel do svojega konca, pa se je približal pomembnemu preobratu v zgodovini, ki je po učinkovanju enakovreden preobratu iz srednjega veka v renesanso. Ta bo od nas zahteval duhovni zagon, povzpeti se bomo morali na novo vizionarno višino, na novo raven življenja, kjer naša telesna narava ne bo prekleta kakor v srednjem veku, in kar je še celo bolj pomembno, naše duhovno bitje ne bo poteptano kakor v moderni dobi. To vzdigovanje kvišku bo podobno vzpenjanju na naslednjo antropološko stopnjo. Nikomur na zemlji ne preostaja druga izbira kakor – kvišku.
(Besedila znamenitih govorov na harvardski univerzi.)