Avtor: Brane Senegačnik

Ni dovolj molčati.

Pregloboko so pokopane zvezde.

Prevečkrat so bile ustreljene duše.

Treba je dihati molk,če hočemo sploh še dihati.

Naše besede,

naša telesa,

naše misli

naj dihajo v dolgi noči resnice.

Stopimo v pokrajine molka:

naj živost njegovih gozdov,

naj mnogolikost njegovih zalivov,

naj barva njegovega neba

podaljšajo naše slutnje

do tja, kamor same ne zmorejo.

Da se ne izgubimo.

Odtisnimo v molk

obraze mrtvih.

Da jih ne pozabimo.

Da bo od njihovih potez

vse polno pomena.

Vsaka nema ura

vaj sveti

z njihovim plamenom.

Oblikujmo iz molka posode:

za prepovedane solze in notranji jok.

Vsak po meri svojega življenja.

Dajmo drug drugemu piti smisel

v dolgi noči resnice.

Zgradimo iz molka hiše in mesto.

Da bodo v njem prebivale tudi sence.

Da bodo besede v njem varovale svet.

Oblikujmo svoj molk.

Dihajmo ga.

Glejmo se v njem.

Dajmo ga drug drugemu.

Da ga bomo imeli v izobilju.

Opne naših besed,

opne naših teles,

opne naših mislih

naj utripljejo

v njem.

Da nam spet zraste srce.

Da se ne izgubimo,

ko brodimo

vsak zase

skozi leta

po dolgi noči resnice.

Opis slike: Pablo Casals