Avtor: Milan Nograšek

30. 7. 1943, ko sem bil star sedemnajst let, sem šel k vojakom v Laindetaju (blizu Brna) na Češkem. Tam smo vadili samo z lopatami. Neznosno so nas gnali. Fantje so od napora in izmučenosti jokali. Nikoli nismo korakali, zmeraj smo morali teči. Tam sem bil tri mesece.
Nato sem šel v Dunajsko Novo mesto, kjer je bila protiletalska enota, ki so jo sestavljali mladi fantje – stari 15 let. Tam sem ostal 3 mesece. Zidali smo jedilnico. Potem so nas poslali v
Mistelbach, kjer smo bili vojaki, saj smo dobili puške. Bilo pa je kar dobro.
30. 7. 1944 smo šli na fronto na Poljsko v bližini Krakova in Tarnova. Iz Poljske smo se umikali nazaj proti Slovaški. Takrat se je vojna končala.
7. maja 1945 sem zadnjič jedel konjski golaž. Vzel sem ga dvakrat, da sem bil sit. Od takrat naprej sem bil lačen, dokler nisem 24. 11. 1945 prišel domov. Nato sem šel v gozd. Bilo je popoldne. Postavil sem minomet in tam prespal. Pošteno me je zeblo. 8. maja sem bil še tam. 9. maja ob 11. uri je prišel gor po grapi komandant čete in začel vpiti, da je vsega konec, da gremo naprej. Čudno se mi je zdelo, da bo sredi dneva premik, do zdaj smo se zmeraj premikali ponoči. Ko sem prišel v vas, je bilo tam že kakšnih 20 vojakov. Ti so prihajali z vseh stani. Zmeraj več nas je bilo. Nato pa je prišel komandant in prebral, da je vojne konec in da se bomo borili skupaj z Američani proti Rusom. Nisem razumel, kaj to pomeni. Ko se je znočilo, smo šli naprej. Prespali smo v neki šoli. Zjutraj, 10. maja, je prišel komandant in nam povedal, da je konec vojne, da gre vsak, kamor hoče. Kako je bilo to grozno! Kam naj grem? Vsi smo tavali sem in tja. Nato sva se srečala z nekim Slovencem in sva šla skupaj v neko vas. Tam sva ljudem povedala, da sva iz Jugoslavije, da ne bi šla rada v rusko ujetništvo, da bi tukaj delala pri kakšnem kmetu. Vzela naju je neka ženska. Šla sva k njej v hišo. Rekla je, da nama bo prinesla kruh. Midva sva čakala, ženske pa ni bilo od nikoder. Pa sva pomislila, da če koga pripelje, naju bodo pobili. Tako sva šla nazaj v vojaško kolono.

Opis slike: Milan Nograšek

Samo dva dni sem taval sem in tja kot ovca brez pastirja. 12. maja 1945 so me Rusi ujeli na Slovaškem v bližini Trnave. Rekli so, naj pridem gor na travnik. Tam je že bilo kakih 200 vojakov. Popoldne ob petih sem se ulegel na tla in zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, nas je bilo okoli 5000. Nato smo šli na cesto in smo začeli marširati. En ruski vojak je jezdil na čelu kolone, drugi je bil na koncu. Marširali smo do noči, 5 dni. Hranili so nas tako, da je mimo peljal tovornjak, s katerega so metali koščke kruha. Vsi ga niso dobili. Podnevi so nam Slovaki prinašali vodo, pa Rusi niso dovolili, da bi jo pili. Ko se je stemnilo, so dovolili, da so nam dali vodo. To so bili samo moški, ženske so se Rusov bale. Veliko ujetnikov je pomrlo.
17. maja sem prišel v taborišče Trnava na Slovaškem. Tam sem po 10 dneh dobil eno zajemalko kuhane koruze. En mesec sem ostal tam in vsak dan sem dobil samo eno zajemalko kuhane koruze in košček kruha. Vsak dan je šlo 2000 ujetnikov na vlak za Rusijo. Vsak dan jih je toliko prišlo v taborišče. Pri vhodu je bila nemška godba na pihala. Ves dan je igrala. To so bili prav tako ujetniki. Taborišče je bilo v velikem samostanu. Patre so nagnali ven. Nam so rekli, da smo internacionalci, da bomo šli domov. Pa se to ni zgodilo. Ravno tako smo šli v Rusijo. Videl sem vlak z živinskimi vagoni. V njem so bili otroci in ženske. Šli so nazaj domov v Nemčijo.
Nato smo šli v Bratislavo. Tam smo dobili eno zajemalko debelo mlete koruze na dan. Po 14 dneh smo šli na transport za Rusijo. To je bilo 5. 7. 1945. Nihče ni vedel, kam nas peljejo. Vlak je drvel. Vsak tretji dan se je ustavil, da je lokomotiva dobila vodo in premog. Takrat smo dobili eno vedro ješprenja in eno vedro vode za 45 ljudi. Bili smo zaprti v vagonih, prepreženih z bodečo žico. V tleh vagona smo imeli luknjo, da smo šli lahko na stran. Ko smo prišli v Budimpešto na Madžarskem, so na postaji čakale ženske in klicale svoje može. Rusi niso dovolili, da bi se približale vagonom, od daleč so vpile, vendar so se spoznali. Ko smo se peljali naprej, so Madžari ušli iz vagonov. Nato se je vlak ustavil. Ruski vojaki so šli v vas in pripeljali toliko civilistov, kolikor ujetnikov je ušlo. V vsakem vagonu je bil eden od ujetnikov poveljnik.
Vse tiste, ki so jim ušli Madžari, so takoj ustrelili. Tisti, ki smo imeli od vojske kakšen košček kruha in kakšno konzervo, smo preživeli, drugi so večinoma pomrli.
Ko smo se pripeljali do reke Volge, je vlak ustavil. Tam je bil še en vlak vlasovcev. (General Vlasov se je uprl Stalinu.) Vsi tisti vojaki so šli v težke rudnike v Sibirijo. Oni so imeli samo 400 g juhe na dan, drugi ujetniki pa 600 g. Noben vlak ni šel podnevi čez reko Volgo, vsi so šli ponoči. Kakšen je bil most, ne vem, saj nisem nič videl.
Ko smo se peljali čez gorovje Ural, sem videl majhno jezero. Na njem sta se v čolnu peljala dva moža. Eden je igral harmoniko. Melodija je bila taka, kot da bi igral Slovenec.
Ko smo se pripeljali v Omsk, to je glavno mesto Sibirije, je vlak ustavil. Gledal sem skozi špranjo. Bile so same tračnice, druga pri drugi v neskončnost. Ne vem, kako velika je bila železniška postaja. Ko smo se pripeljali do mesta Čeljabinsk, so nas od tam peljali v puščavo kakšnih 8- do 10.000 kilometrov proč. 3. 8 1945 sem stopil na sibirska tla. Nihče ni mogel hoditi. Vsi smo popadali na tla, ker smo bili en mesec zaprti v vagonih. Komandir nas je pustil pri miru. Ko smo prišli k sebi, smo šli v taborišče. Hodili smo kakšno uro. Taborišče je bilo tako kot v Nemčiji – vse je bilo prepreženo z bodečo žico, stolpi z lučmi. Vse to je bilo brez pomena, kam pa naj bi ušel v to puščavo. Madžari so ušli, pa so čez tri dni prišli nazaj. Takoj so jih postrelili. V tem taborišču ni bilo nobene vode niti stranišča. Zunaj je bil skopan jarek za stranišče. Na stran sem šel tako samo enkrat na teden. To blato je bilo kot konjska figa. Nič ni smrdelo. Konjska figa se drži skupaj, to pa je razpadlo, tako slabo hrano smo imeli. Baraka je bila velika, brez oken. Ni bilo nobenega poda. Na tleh je bil samo gramoz (šoder). Na njem smo imeli deske, na tistih smo spali, brez vsake odeje, samo čevlje sem sezul. Zjutraj ob petih smo vstajali in smo dobili eno zajemalko črne ameriške kaše in en košček kruha. Kruh je bil takšen kot goba, ki jo imajo otroci v šolah za brisanje table. Če si ga stisnil, je prišla iz njega voda. Dobil sem ga enkrat na dan. To je bilo dobro, da sem ga dobil tako malo. To ni bila pšenica. V tem kraju ni bilo pitne vode, bila je nafta, pomešana z vodo. Pokrajina je bila velika kot Evropa. To vodo so prekuhavali. Zmeraj smo pili vročo vodo. Bila je vsa cinkasta. Na površini je plavala nafta. Dobili smo jo samo dvakrat na dan po eno skodelico. V rudniku, kjer smo delali, smo bili dvanajst ali trinajst ur. Bili smo brez hrane. Vsak dan sta eden ali dva umrla. Pa so prišli štirje delavci, ga prijeli in odnesli kakih 300 do 500 metrov stran in ga vrgli v grmovje. Nikoli niso nikogar pokopali. Nobene lopate niso imeli pri sebi. Pojedla ga je kakšna žival. Če bi kdo prišel in mu dal košček kruha in eno skodelico mleka, bi ostal. Pa tega ne bi bilo. Ko smo zvečer prišli v taborišče, smo spet dobili eno zajemalko črne ameriške kaše. Vsa hrana je bila iz Amerike. To je bilo dvakrat na dan. Nikoli nič drugega, zmeraj enaka hrana.
Tu ni rasla nobena smreka in nobena bukev, samo jelševo grmovje. Ni bilo nobene ceste, nobene živali. Bili so ljudje, stari od 20 do 40 let, tako moški in ženske. Videl sem žensko, ki ni imela ne krila ne hlač. Imela je samo vrečo ameriškega Unrrinega paketa ovito okrog pasu. Bila je še mlada. Vse ženske v taborišču so bile brez modrčkov in brez spodnjih hlač. Vse so bile oblečene kot moški. Če bi katera rodila, bi otroka uničili.
Tu so znanstveniki leta 1937 odkrili rudnik premoga, nato so naredili železnico in postavili barake in naselili ljudi. V tem rudniku so bili samo ameriški stroji. Bager je bil tako velik, da je naenkrat dvignil 6 kubičnih metrov zemlje. Tu je bil dnevni kop. Vso zemljo so vozili proč. Kakšnih 100 metrov globoko na drugi strani je stal vlak in bil napeljan tekoči trak. Nanj so nametavali premog. Ko se je napolnil, so odpeljali. Mi smo prestavljali progo. V Rusiji so bili za vojake in ujetnike samo živinski vagoni, potniškega vlaka ni bilo, ga nisem videl. Eden od vojakov meje vprašal, od kod sem doma. Rekel sem, da iz Jugoslavije, pa ni nič vedel. Rekel sem, da sem iz Evrope, pa tudi ni nič vedel. Vprašal me je, če je pri nas sonce. Pa sem mu rekel, da bolj sveti kot tu, pa ni tudi nič vedel. Potem sem ga vprašal, od kod je doma. Rekel je, da iz Leningrada. Vedel je samo to, da je tam, kjer on živi, zemlja in sonce, drugod je vesolje. Bil je mlad fant, star kakšnih 20 let.

Opis slike: Vojaška slika – Milan Nograšek 1943

Tu so bile majhne njive krompirja in zelja, ki so jih stražili. Na koncu njive je stala ženska z brzostrelko. Enkrat smo šli plet zelje. Poveljevala je ženska. Mi smo v sredini vse zelje potrgali in pojedli. To so bile same vehe. Ni bilo nobene glave. Ženska nas je potem zelo zmerjala. Konec septembra je padel sneg. Pa smo šli kopat krompir brez motik, samo steblo sem potegnil, ki je gledalo iz snega. Tri četrt krompirja je ostalo v zemlji. Prosili smo stražarja, da nam je dovolil, da smo ga malo skuhali in pojedli. Ko smo šli domov, smo ga pobrali in dajali v žepe. Ko smo se peljali mimo vojašnice, smo morali krompir zmetati iz žepov. Pojedli so ga vojaki, saj so bili enako lačni kot mi.
Govorili so nam, da bo prišla mrzla zima, 50 do 60 stopinj pod ničlo. Mi pa nismo imeli ne obleke ne odej. Če bi prišel mraz do 30 stopinj, bi vsi zmrznili. Delavci so rekli komandirju rudnika, kaj je z nami, da tako umiramo. Prišel nas je pogledat. Rekel je, da smo lačni, da moramo dobiti hrano. In se je zgodilo. Vsak dan smo od dvanajstih do dveh dobili en košček kruha in za en ocvirk slanine. Takoj sem rekel, naj mu Bog da nebesa, saj je priznal, da smo tudi mi ljudje. Ko smo dobili to hrano, sem šel jaz čez pet dni domov. Sicer smo bili samo nekakšen odpadek, ki se ne popravlja, se samo odstrani. V našem taboru sem videl enega, ki ni imel nobene skodelice ne žlice, samo pest je nastavil, pa mu je na roke vlil kašo. Ker je stekla na tla, ga čez en teden ni bilo več. Moral je umreti. Brez hrane ni mogel živeti. V nemških taboriščih si dobil žlico in skodelico, tu pa nič.
Tu v Sibiriji so bile vse lokomotive na elektriko, zaradi mraza je bilo vse prepreženo z elektriko. Stebri pa so bili samo leseni.
6. oktobra 1945 smo šli domov samo “internacional«, to smo bili iz vseh evropskih držav. Samo Nemci so ostali tam. Cel dan smo bili brez hrane. Ko smo sedli na vlak, smo dobili enega slanika, vode pa nič. Nikoli prej in ne potem. To je bila sama sol. Zaprli so nas v vagone in vlak je drvel 5 dni. Tudi za minuto se nismo ustavili. V vagonu je bila popolna tišina, brez govorjenja. Rekli smo, da gremo domov. Niso pa povedali v kakšen dom. Vsi smo imeli v sebi, da gremo v večni dom. Ko smo se pripeljali do Celjabinska in smo šli iz vagonov, smo vsi popadali po tleh. Če bi se peljali še kakšna dva dni, bi bilo vse končano. Veliko jih je ostalo v vagonih. Te so zmetali ven, ne vem kje. Dali so nam malo kruha in vodo. Nato smo šli na drug vlak za Evropo. 5 dni smo bili brez hrane in vode. Komandanta sta se prepirala. Eden je rekel, da moramo biti svobodni, drugi da ne. Pa je zmagal prvi. Na vsaki postaji smo šli ven iz vagonov. Ko smo se pripeljali do Evrope, so na vseh postajah čakali civilisti in so nam dajali hrano.
Ko sem prišel iz Madžarske v Subotico, so nas vse zaslišali, od kod smo doma. Dobili so vse podatke, kaj so naši očetje. Tiste, ki so bili proti partizanom, so v Subotici postrelili. Vprašali smo, kje so. Rekli so, da so šli v drugo taborišče.
Tako seje končalo. 24. novembra 1945 sem prišel domov.
V taborišču je bilo samo šest Slovencev. Ko smo šli domov, je bil eden bolan in nam je 1. 11. 1945 umrl v Romuniji. Bili so Štajerci. Vsi starejši od mene. O nikomer nisem nič vedel. Če si lačen, te nič ne zanima. Najbrž ni nihče več živ. Smo pa Slovenci med najbolj trdnimi na svetu.
Rečeno je bilo, da se moram, ko pridem domov, takoj javiti na občino. Drugi dan sem se javil.
Tam me je možakar začel spraševati, kdaj sem šel k vojakom in kje sem bil. Jaz sem mu vse povedal. Vprašal meje, kdaj sem se dal ujeti Rusom. Rekel sem, da ne, če se je dal kdo ujeti, so ga ubili. Kdo se bo ukvarjal z ujetnikom! Ko je to slišal, je vstal in bi me najraje ustrelil kar v pisarni. Nato sem šel domov. Takoj sem bil pod nadzorom Udbe. Če bi bil prišel domov dva meseca prej, bi šel takoj v kočevske jame. Potem je bilo to že vse prepovedano. Nisem imel nobene pravice. Kar sem prosil, so mi odklonili. Nisem dobil nobenega posojila. Velikokrat sem bil poklican na policijo. V Kamniku, Ljubljani in Kranju so me zasliševali. Po 20 letih sem bil poklican v Ljubljano na notranjo upravo. Neka ženska mi je povedala, da sem bil 20 let pod kontrolo Udbe. Takrat se je to končalo.
Na milijone ljudi je pomrlo v sibirskih taboriščih zaradi lakote. Vsa taborišča so bila brez zdravnikov. Nihče ni bil bolan več kot dva dni. Prišli so, ga odnesli in vrgli v grmovje. Stalin je bil največji strateg za uničevanje ljudi v zgodovini človeštva. 1000 let se ne bo rodil takšen, kot je bil Stalin.