Avtor: Anton Mlakar

Moreči vonj vojne je napolnil Slovenijo in našo širšo domovino Jugoslavijo. Kolesje države se ustavlja in vsak čas bo tu nekaj novega, neznanega – a gotovo ne dobrega.
Na veliki petek popoldne okrog 3h se skozi dolino do Žirov vali množica vojakov – divizija Macerata oprezno napreduje in zaseda našo dolino. V naši vasi se manjši oddelek pehote ustavi in napoti čez Soro na tratarsko stran, zasede šolo in se zabije med zidove. Glavnina prodira proti
Loki in Kranju, kamor dospejo še istega dne zvečer.
Do same velike noči jih skoraj ni bilo čutiti. Samo praznovanje je bilo sicer močno skaljeno, a ne spomnim se več, ali je župnik pridigal mimo sprejetje dejstev ali se je držal običajne liturgije.
Na vel. ponedeljek, bilo je ravno med kosilom, se zatresejo šipe v oknih, vstanem od mize in pogledam proti cesti, kaj se dogaja. Večja kolona tovornjakov sivo zelene barve Wehrmachta ropota proti mostu, zapelje čezenj proti šoli. Gotovo so zapeli telefoni med italijansko in nemško komando, rezultat pa je bil tak: Nemci ostanejo, Italijani se dvignejo in peš odkorakajo proti Ljubljani.
Istega dne je v sosednjih Poljanah po maši sedela v gostilni »Na kamnu« družba žejnih pivcev in komentirala dogodke tedna vojne. Prav tedaj je skozi vas hrumela ista kolona tovornjakov, pivci stegnejo vratove proti oknom – pa se sliši glas: »Janez – poglej jih!« »Ja, kaj vendar?« odgovori sosed. »Ja, Janez – ti pa so naši vendar!«
»Aaaa, ja … «
Kolona zdrdra proti naši vasi, pivska družba utihne, se dvigne in se počasi poslovi od omizja.
Nekdo ali marsikdo je bil zadovoljen …
In kdo je bil ta vaščan, ki je Janeza dvignil, da je pogledal skozi okno? Bil je mož, ki se je zvesto držal navodil Kominterne – Hitler in Stalin v bratskem objemu sanjata o delitvi Evrope – a teh sanj bo samo še dva meseca.
Janezov kamerad postane še tisto poletje močna partijska živina.
Anton Mlakar, maj 2005