Avtor: Justin Stanovnik

Iz majhnega raste veliko

Da bi zaključila pogovor, ki ni minil brez zapletov in medsebojnega nasprotovanja, je rekla: »Jaz tako mislim.« Na to sem pripomnil: »Če misliš, da je dvakrat dve štiri, je ta stavek sprejemljiv; če pa misliš, da je dvakrat dve tri ali pet, bomo morali drugi ugovarjati. Če boš ta ugovor sprejela, bomo pogovor lahko nadaljevali, če ne, te bomo morali prositi, da prisedeš k eni od drugih miz, ali pa bomo to mi storili.« Ob neki drugi priložnosti sem se po telefonu pogovarjal z znancem, s katerim sva poleti 1945 skupaj preživela nekaj mesecev na Teharjah, in ob tem tvegal neko, že nekajkrat ponovljeno misel: da je od nekdanjih teharskih prebivalcev še kar nekaj živih, tudi takih, ki so malo več hodili v šolo in ki bi lahko kaj koristnega naredili za stvar, za katero ni mogoče, da je ne bi imeli za skupno, pa se ne potrudijo do Beethovnove 5, da bi tam vprašali, če se dogaja kaj takega, kjer bi lahko bili zraven. Pri tem pa, poleg mnogo drugih stvari, naš teharski arhiv leži že leta nedotaknjen. Znanec na oni strani žice je hotel moje kritične pripombe relativirati. Rekel je: »Moraš razumeti, ljudje smo različni.« Ob tem sem umolknil. Naučil sem se že zdavnaj, da ni pametno, vedno vsake stvari gnati do konca. Zato pa se mi besedi različnost in drugačnost nista nehali vrteti po glavi. Že res, da je različnost tista reč, ki daje zanimivost našemu skupnemu prebivanju, a spet ne čisto vsaka različnost. Če te zvečer v parku kdo udari po glavi in ti pobere denar, je to različnost ali drugačnost, s katero bi se redko kdo sprijaznil. »Moraš razumeti, ljudje smo različni.« Taka tolažba bi marsikoga prej razjezila kot pomirila.
Poleg vseh različnosti ali še pred vsemi različnostmi, stoji zahteva, da je človek človek. Obstaja tako imenovana norma normans – norma, ki normira in tako postavlja normalnost. Kadar ima kultura tako moč, da zagotavlja delovanje norme, ljudje mislijo, da je dvakrat dve štiri – v vseh brezštevilnih situacijah, ki jih prireja domiselnost sveta – in se vzdržujejo tega, da bi po parkih napadali ljudi in jim jemali denar – v vseh dobesedno brezštevilnih situacijah, ki jih uprizarja medčloveški svet. Tako se postavlja normalni svet. Kadar moramo življenju okoli sebe priznati normalnost, smo pomirjeni in zadovoljni – ne veseli, ampak zadovoljni, kar je več. Veselje je vedno kratkotrajna reč, zadovoljstvo pa lahko traja dolgo, včasih celo življenje.

Proti normalnosti je mogoče grešiti. Kadar so ti grehi zelo pogosti, zlasti pa zelo veliki in celo nesramni, se utegne zgoditi, da se stvari tako poslabšajo, da pravimo, da je svet s tečajev. S tem hočemo povedati, da ni nič tako kot bi moralo biti, kar je samo druga beseda za to, da svet in življenje nista več normalna. Kadar se količina nenormalnih odzivov v človekovem mišljenju in ravnanju tako poveča, da vzame svetu osnovno ravnotežje, tedaj se pojavi nevarnost, da nenadzorovana vrtilna sila ali vrtilni moment zavrti svet v katastrofo ali zgrmetje, kar beseda katastrofa izvorno pomeni. To je pomen fraze, da je svet s tečajev. Na 20. stoletje lahko gledamo tudi kot na učni teren, ki nam, če ga natančno rekonstruiramo, pokaže, kako se skraja sporadični in izjemni momenti nenormalnosti – ki jih je, kot smo rekli, vse mogoče zreducirati na nepokorščino aksiomu, da je dvakrat dve štiri, in aksiomu, da različnost ne sme segati v človekovo temeljno konstitucijo – kako se ti momenti nenadoma tako zgostijo, da je katastrofa neizbežna. Saj je 20. stoletje bilo velika katastrofa, mar ne? Saj smo še tako normalni, da to vidimo? Oglejmo si, poučeni od stoletja, ki je pravkar potonilo v preteklost, kakšno podobo daje scena, ki jo postavlja stoletje, ki ga začenjamo živeti.
Ko je ameriški predsednik v okviru evropske turneje obiskal tudi Slovenijo, so aktivisti stranke mladih Slovenije (SMS) pred ameriškim veleposlaništvom med drugim protestirali tudi proti »pokolu Indijancev«. Vsaj tolikšno krivdo, kot ga za zgodovinsko nasilje nad Indijanci nosita Bush starejši in Bush mlajši, nosi veliko ljudi, ki se sprehajajo po ljubljanskih ulicah, ne za pokol nad Indijanci, ampak za pokol nad Slovenci. Tisti mladeniči, ki so se namenili Amerikancem povedati, česa bi jih moralo biti sram, bi morda imeli do tega nekaj pravice, če bi se s podobnimi zahtevami oglasili kdaj prej pred katero od rezidenc nekdanje totalitarne nomenklature. Tako pa njihov nastop ni bil drugega, kot izraz nezrelosti in, na nekem majhnem izseku sicer, moralna obremenitev javnega prostora. (Delo, 11. 6. 2008)
To so, kakor smo rekli, dogodki zanemarljivega videza, a imajo to v sebi, da pred celotno družbo izpisujejo določen predznak.
V začetku junija je bila v Cankarjevem domu debatna prireditev o razpadu Jugoslavije. Na diskusijski podij so bili povabljeni Milan Kučan, dr. Božo Repe, dr. Spomenka Hribar, dr. Igor Lukšič in kot gost z juga dr. Budimir Lončar. O ideološki opredeljenosti nosilcev teh imen ni treba izgubljati časa in besedi. Zanimivo in po svoje pomembno pa je to, da je bil prireditelj večera Mladinski klub Društva pisateljev Slovenije. Kakor da bi bila najbolj naravna stvar, da DPS in njegov strokovni naraščaj spadata v postkomunitično duhovno in politično območje. Spet malenkost, boste rekli, in komaj omembe vredna stvar. A če jih je sto ali tisoč ali deset tisoč, ni mogoče, da ne bi zagotovili določene ideološke fakture družbe. Takšna je ta strategija tihega polaščanja. Če se stvari, ki so izvorno absurdne in žaljive, lansirajo načrtno, zlasti pa s tako hitrostjo, da jih ni mogoče registrirati – sprva samo nekatere od njih, potem pa sploh ne več – nastane nova normalnost: umetna, lažna, zlagana, tudi nenaravna in človekovi antropološki zasnovi neustrezna. Veča se tako človekova nepokritost s seboj, iz česar nastaja splošna družbena nevroza, za katero nihče več ne ve, od kod se je vzela in kako bi jo bilo mogoče sanirati.
Torej malenkosti, a vendar. Ko je igralec Aleksander Valič 29. oktobra v Mariboru prejemal Borštnikov prstan, so to slovesno dejanje z ozadja ilustrirali s posnetki iz nekega filma ali drame – iz neke komunistične agitke, v kateri je igralec nekoč nastopal – ki so prikazovali pijane belogardiste, ki razgrajajo v neki vaški gostilni. Bežna slika, ki se, prav zato, ker je neregistrirana stopila v gledalčevo notranjost, v njej toliko trdneje zasidra. In potem je vedno bolj tako, da se lahko vse zgodi in vse reče. In vedno bolj je tako, da nihče več ne postavlja nobenih vprašanj. Če je vse mogoče in vse dovoljeno, so vprašanja neprimerna in nesmiselna. Tako vedno več stvari vstopa v zavest posameznika in v zavest javnosti, ne da bi jih kdo legitimiral in se prepričal, če niso morda nesmiselne in celo ponarejene. Ko je bila pred meseci sestavljena peticija, ki je protestirala proti nasilju, ki v Sloveniji vlada nad mediji, in je pod njo dalo svoje podpise 531 časnikarjev, so nekateri, kakor so pozneje sami zagotavljali, to storili, ne da bi se prepričali, kaj podpisujejo. Tako nonšalantno so ti ljudje s to izjavo diskvalificirali samega sebe; ne da bi ob tem pomislili, da s tem postavljajo v čudno luč »četrto vejo oblasti« in da tako utegnejo omajati zaupanje v zanesljivost stanu, ki si je vzel za nalogo, da jamči integriteto javnega prostora.
Gre torej za pomembnost malenkostnih reči. Stranke nove koalicije so se v pogodbi, ki naj bi vodila njihovo štiriletno politično potovanje, izrekle tudi glede napisa »na grobovih po drugi svetovni vojni pobitih ljudi«. Ta naj bi se glasil: »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja.« In, čudno, nihče ni hotel v njem videti skrite doktrine: v tistih grobovih (ne grobiščih!) ne ležijo žrtve »revolucije«, ampak »žrtve revolucionarnega nasilja«. Revolucija po sebi je bila torej nekaj dobrega, imela pa je žal tudi trenutke, ko se je spozabila, vdala nasilju in pozabila na svoj prvinski plemeniti vzgon. Malenkost, na videz, a kako mogočna in ambiciozna misel se skriva v njej.
Res, malenkosti, a vsaka prinaša sporočilo, ki ima to v sebi, da propadlemu imperiju jemlje nekaj od tega, kar je bil – imperij zla. Iz poročila o projektu za raziskovanje medvojnih in povojnih žrtev (Dr. Vida Deželak Barič, Delo, 16. 10. 2008) smo izvedeli tudi to, da je bilo »število žrtev med pripadniki partizanskih enot skoraj 32.000«. Verjamemo, da so jih gospe, ki se ubadajo s tem projektom, naštele toliko: 32.000. Toda s katerimi izhodiščnimi kategorijami so jih štele in na podlagi kako zanesljivih dokumentov? Tega ne vemo, vemo, da jih toliko ni bilo in da – hote ali nehote – to število relativira število po vojni pomorjenih domobrancev.

Bolnica Franja in brezno Pri konfinu

Prehajamo na resnejše reči. Lani septembra je silovit hudournik porušil in odnesel muzejsko varovano partizansko bolnišnico v soteski Pasice. Takoj so se oglasili posamezniki in ustanove s predlogi in načrti, kako bolnišnico postaviti v stanje pred ujmo – spričo njene človeške in »izjemno memorialne vrednosti«. Še več. »Nujno je, da ob tem, ko obnavljamo Franjo, na mestu samem, poskrbimo tudi za celostno prezentacijo Franje kot bolnišnice, Franje kot spomenika in vseh tistih zgodb, ki sestavljajo njeno zgodovino.« Za vse to je potreben »informacijski center, v katerem bodo prostori, namenjeni razstavam, projekcijam, delavnicam itd.« (Delo, SP, 30. 8. 2008) Predlaganih je bilo več rešitev in na Ministrstvu za kulturo je bila ustanovljena posebna skupina pod predsedstvom dr. Vaska Simonitija, ki naj bi jih vse pregledala in izbrala najboljšo.
V hudi vnemi nihče ni pomislil na to, kar se je ob breznu Pri konfinu zgodilo junija 1945 in kar je letos 25. junija po spominski maši ob tem breznu Anica Benčina opisala takole:
»Ranjence so privlekli pred brezno, jih slekli, jim pobrali povoje in opornice in jih zverinsko pobili. V prvi jami je bilo 88 trupel, ki so jih pred nedavnim odkopali, drugo pa še ni odprto.« (Zaveza 70) To so bili sami težki ranjenci – takšni, ki se niso mogli premikati – drugi so v Lescah vlak zapustili in se s pomočjo prijateljev rešili čez Ljubelj. »Ranjence so pobijali tudi pri Brezarjevem breznu pri Podutiku, pri Koščevem breznu pri Igu, v Iškem Vintgarju«, je v svojem govoru še povedala Anica Benčina.
V Delovni sobotni prilogi (30. 8. 2008) stoji zapisana tudi misel Erneste Drole z novogoriškega zavoda za varovanje kulturne dediščine, da je bolnica Franja »simbol … sposobnosti podreditve lastne individualnosti kolektivu zaradi ohranjanja življenja sočloveka.« Misel, kakor je tu formulirana, samodejno vzbudi v človeku srhljivo občutje, da junija 1945 med partizani ni bilo nikogar, ki bi se uprl barbarskemu pobijanju in da so vsi podredili lastno individualnost kolektivu – za uničevanje življenja.
Avtor članka o bolnici Franja v citirani Delovi sobotni prilogi Milan Vogel je v svoj spis vključil tudi človeka iz Dolenjskega muzeja, ki je odgovoren za Kočevski rog, a je ta iz geografije tega kraja poznal samo Bazo 20 in dve partizanski bolnici.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pozna jesen Mirko Kambič

Mi pa se sprašujemo, ali je po Konfinu še mogoče govoriti o Franji. Ali drugače, ali se je še mogoče sklicevati na okus. Vemo, da na novinarja Milana Vogla ni mogoče računati. Toda, saj so tu še ljudje z izrednimi kulturnimi izkaznicami – visoki uradniki iz zavodov za kulturno dediščino. Ali jih delo s kulturo iz časov pred boljševiškim pučem ni ničesar naučilo?
Gre torej tudi za spomin. Na to nas je s svojim pismom teden za tem, 6. 9. 2008, v spet v sobotni prilogi Dela spomnila prof. dr. Zora Konjajev, dr. med., v katerem nas je seznanila o sestanku partizanskih zdravnikov junija 1942 na Tisovcu v Suhi krajini. Ob tej priložnosti so se med drugim dogovorili tudi »za strogo spoštovanje mednarodnih konvencij o ravnanju s sovražnikovimi ranjenci, ki morajo biti deležni enakega zdravljenja kot partizani«. Toda, kot na druge obljube, so tudi na tisovsko varianto Hipokratove prisege partizani pozabili – kaj pozabili, z barbarskimi orgijami so jo prelomili.
Imamo torej drobne in komaj opazne, a zato nikakor ne nepomembne stvari, ki sinergetsko ustvarjajo pretežno klimo v družbi. Imamo pa tudi stvari, ki bodisi zaradi svoje vsebine ali pa zato, ker se izrekajo na visokih mestih, delujejo šokantno, v tem pomenu, da ljudje onemijo in da se ne upajo dati besede lastnemu razumu. Tak primer smo imeli pri zadušitvi asociacijskega toka vprašanj, ki jih je sprožil, a ne dovolil primer partizanske bolnice Franja. Tak primer bi utegnili biti tudi nekateri nastopi predsednika države dr. Danila Türka.

Čakajoč na kopernikanski obrat

Nedavno, 16. 10. 2008, je imel direktor slovenske nacionalke Jože Možina z njim zanimiv intervju. Med drugim je bil predsednik naprošen, da poda svoje gledanje na čas po koncu vojne, »ko so bile človekove pravice najbolj radikalno kršene«, ko je bilo več deset tisoč ljudi pobitih brez sojenja in nimajo »ne priznanja in ne grobov«. Predsedniku se je zdel tisti čas – čas, ki ga je zakoličil z letnicama 1945 in 1953 – predvsem »žalosten«. Ali pa je žrtvam krivic iz tistega časa mogoče pomagati, je zanj »vprašanje«. Je pa za to, da se »vse skupaj pregleda in če se najdejo kakšni odgovorni za te kršitve, da se to pogleda in da se po potrebi uvedejo tudi kakšni sodni postopki«. Tu je predsednik prvič v tem razgovoru uvedel pojem odgovornosti, s čimer je, kakor bomo še videli, mislil na individualno ali osebno odgovornost, za katero so se odločili, kakor je opazil med nedavnim obiskom, tudi v Bosni. Tam so tudi v drugih ozirih nekoliko pred nami: tam se ve, »kdaj se je zločin zgodil in kdo so žrtve«. V Sloveniji pa še vse »poteka«, poleg tega pa je tu šlo za poboje »po koncu druge svetovne vojne, ko je bil svet s tečajev in ko se je tudi po Evropi marsikaj takega dogajalo«. Slovenski zločin bi torej za predsednika utegnil imeti neke olajševalne okoliščine, predvsem pa bo po toliko letih težje iskati individualne krivde. (Predsednik se je prijazno in razumevajoče zdržal vprašanja, kako je mogoče, da v Sloveniji v nasprotju z Bosno teh reči nimamo urejenih, saj se je tu zločin zgodil pol stoletja pred bosanskim. Krivci za to zamudo pa so znani, čeprav zvečine ne več živi. Ne samo znani, ampak tudi živi pa so njihovi politični dediči. A v te detajle se predsednik, kot rečeno, ni spuščal.) Načelno pa se je izjasnil, da »se vsem mrtvim prizna pietetno obravnavanje in da se jim zagotovi večni mir«. Kaj je z zadnjim besednim obratom mislil, ni čisto jasno, priznati pa moramo, da se dobro sliši. Krščansko!
Ko je Možina potem še enkrat poskusil prodreti z mislijo, da je položaj v Sloveniji nevzdržen, saj »imamo tu veliko grobišč – trenutno 581 – in veliko malih in velikih zločinov, hkrati pa nobenega zločinca«, se je predsednik ponovno ozrl na Bosno in predlagal, da se oprimemo rešitev, ki so jih uporabili tam, in končal: »Lahko izpeljemo ta sklep: treba je individualizirati odgovornost. Če se to da narediti, dajmo to narediti.« Vsi, ki nekoliko poznamo razmere v Sloveniji vemo, da bi ta zadnji stavek, če ga ne bi spregovoril predsednik države, ne bi bilo mogoče razumeti drugače kot norčevanje.
Velikega slovenskega zločina namreč ni mogoče »individualizirati«. Prvič ni nikogar, ki bi bil pripravljen to narediti – nemogoče je, da predsednik Türk tega ne bi vedel – drugič pa 99,99 % zločincev ni več tukaj – nemogoče je, da predsednik tudi tega ne bi vedel. Stvar, tako postavljena, je izgubila smisel. Nemogoče je, da tudi tega dr. Türk ne bi vedel. Ve pa tudi, ali moral bi vedeti to, kar vemo vsi, da so znane družbene in politične sile, v okviru katerih se je to moglo zgoditi. Katera ideja je ta zločin spočela, katera ideja je tiste, ki so se ji pridružili, naredila za zločince. To idejo je mogoče indentificirati in imenovati, a to je ravno tisto, kar hoče predsednik Türk z vso kontinuiteto na vsak način preprečiti: »V vsakem primeru pride do nekih obtoževanj, ki ustvarijo politične spore in politično napetost.« Ali ni tako, da brez »političnih sporov in političnih napetosti« ni demokracije? Razumemo, razumemo, tu gre za nekaj drugega. Čista misel, ki bi nujno prišla po »političnih sporih in političnih napetostih«, bi nekatere nujno postavila zunaj orbite legitimnega.
Predsednik Türk, se zdi, ve, da se mora človek premikati v skladu s prostorom, v katerem se nahaja: na parketu nacionalne televizije drugače kot na deskah kakega provincialnega odra. Ko je govoril v Prekmurju ob prazniku občine Puconci (Delo, 20. 10. 2008) je bil bolj sproščen in neposreden. Poslušalcem je zatrdil, da je bil v drugi svetovni vojni slovenski narod na pravi in zmagoviti strani, ki je spravila s sveta zločinsko ideologijo nacizma in fašizma. Predsednik očitno ni še nič slišal o »deljenem evropskem spominu«. Ena polovica Evrope se spominja zmage nad nacizmom in fašizmom in demokracije, ki je tej zmagi sledila, druga polovica se tudi spominja zmage nad nacizmom in fašizmom, a se hkrati spominja tudi tega, da se je namesto pod nebom demokracije in človekovih pravic znašla pod oboki totalitarnega boljševizma, ki se je od premaganega nacizma in fašizma razlikoval predvsem v tem, da je imel daljši zgodovinski staž in bolj radikalno ideološko fakturo. Ta dvojnost spomina že deli Evropo, pravzaprav vedno bolj.
Tudi o tem bi predsednik moral kaj vedeti, saj mu poleg ostalih poročil verjetno prinesejo zjutraj na mizo tudi kake vesti o tem.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zelenje, mladost in beli sneg Mirko Kambič

Tudi Slovenci smo v posesti »deljenega spomina«. Eni se spominjajo uspešnega boljševiškega puča, ki je nastopil v atraktivnem plašču narodnoosvobodilnega boja in tako z dvojno igro uspel in postavil pol stoletja trajajočo totalitarno državo v celotnem semantičnem kompleksu te besede. Drugi pa se spominjajo svojega nemogočega položaja med agresijo nacifašizma na eni strani in boljševizma na drugi: spominjajo se svojega izgubljenega boja za življenje, svobodo in kulturo, pridobljeno v civilizaciji; spominjajo se tega, kar poimenujemo z besedami Kočevski rog in Argentina. Dve zgodbi, dve vrsti ljudi, dvoje spominjanj. Partija je kodificirala svojo spominjanje v mit in ga utrdila z ideološko in policijsko represijo. Zgodba se je tako utrdila, zgodovine pa ni mogla in ne more razložiti: med njima obstaja nepomirljiv spor. Zato se boljševiški enobejevski mit zgodovine tako boji. Odkrito soočenje bi njegovo ptolemajsko fakturo uničilo. Nosilci drugega spominjanja pa se – deprivilegirani, ker jih je totalitarna država fizično zdecimirala in politično getoizirala – trudijo samo za eno stvar: za kopernikansko korekcijo ptolemajske politične astronomije. S tem, mislijo, bi bil postavljen teren za prihod resnice.
Predsednik države se je v svojem prekmurskem nastopu, pa tudi drugod, zelo trudil, da bi se obdržal ptolemajsko zasnovan spomin. Napore za kopernikansko posodobitev zgodovine je obsodil kot »poizkuse sprevračanja zgodovinskih dejstev«. To svoje stališče je podprl z opozorilom, – da moramo glede teh tem »biti brez pretiranih čustev, z mirno mislijo, z vestjo in dostojanstvom zmagovalcev«. Svoje poslušalce je skratka pozival k ideološki politični korektnosti.
Ko je 7. oktobra varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik izročala predsedniku države letno poročilo svojega urada, je ta z zadovoljstvom pripomnil, da »pri nas nimamo dramatičnih množičnih kršitev«. Niti za hip ni pomislil na 581 večidel neraziskanih grobišč, ki res niso nastala včeraj, zato pa s tem, da so, nič manj ne kršijo človekovih pravic, tukaj in zdaj. Niti dr. Zdenka Čebašek Travnik niti dr. Danilo Türk se tega kartografskega podatka s tako mogočno moralno in politično spremljavo nista zavedla. Niti potem ne, ko je predsednik še potožil, da se v Sloveniji ne zavedamo »vrednosti, ki jo ima neodvisna institucija Varuha človekovih pravic«. (Delo, 8. 10. 2008). Niti malo ne dvomimo, da bi varuh človekovih pravic uveljavil »vrednost in neodvisnost« svoje institucije, če bi razgrnil velikopotezni načrt, da se žrtvam sto in sto grobišč – sto in sto zločinov – po domovini vrnejo pravice, ki so jim bile toliko časa tako grobo odrekane. Če pomislimo samo na to, da je še danes mogoče nekaznovano žaliti ljudi, nad katerimi je bilo izvršeno zadnje nasilje in ki po toliko letih še vedno ležijo zunaj človeške skupnost živih in mrtvih! Ali je potem čudno, da še vedno, kakor nam je letos po teharski spominski slovesnosti povedal vzdrževalec tamkajšnjega spominskega parka, na njegovo obrobje – pa tudi na njegovo območje – dovažajo cele tovornjake smeti. Ali ne zato, ker vedo, da se jim ne bo nič zgodilo? Le zakaj, vas vprašam, le zakaj?

Kočevski rog – kristalizacijska točka slovenske misli

Ko tipamo za odgovori na vsesplošno ravnodušnost, pomislimo, da nas ravno letos neka obletnica spominja na nek drug čas, ki nam lahko nekoliko razloži našega. Pred sedemdesetimi leti je med 9. in 10. novembrom minila noč, ki je pozneje dobila ime »kristalna noč«. Po Nemčiji so tedaj gorele sinagoge, v celoti jih je plamen uničil 1.400. Poleg tega so pomorili 91 Judov, 30.000 pa so jih aretirali in jih večidel poslali v koncentracijska taborišča, kar pomeni, da je bila prostost vzeta vsakemu četrtemu moškemu Judu v Nemčiji. Dogajale so se takšne nezaslišane reči, kot jo opisuje naslednje poročilo: »Ponoči so nas nagnali iz stanovanj v našo sinagogo. Tam so prisilili rabina, da je šel na prižnico in tam prebral nekaj poglavij iz Hitlerjeve knjige Mein Kampf.« To je skoraj nekaj takega kot je podgana v naročju brezjanske Marije. Tri leta prej so v Nürnbergu sprejeli protijudovske zakone, od katerih je bil eden tudi ta, da so Judje morali na rokavu nositi Davidovo zvezdo. Ljudje iz tvoje ulice so bili javno zaznamovani in izločeni! Kako so mogli ljudje to prenašati? Letos so v Londonu odkrili o tem nove, nekoč tja prinesene dokumente. Neki učitelj iz Frankfurta am Main je glede tega poročal: »Večina ljudi vse to nezainteresirano opazuje; en del se veseli, da so končno le začeli čistiti; še manjši del pa predstavljajo tisti, ki jih je sram. Do odkritega protesta pa se zdi, da ni prišlo.« (FAZ, 8. 11. 2008) Ali naj zdaj potegnemo slovenske paralele? Če gre za boljševiško nasilje nad slovenskimi katoličani, ki ga zaznamujemo z metaforo Kočevski rog in eksodus, je večina ljudi tudi tukaj nezainteresiranih, manjši del pa se veseli, da postboljševiki z nami tako spretno manipulirajo. Koliko pa je tistih, ki jih je sram? Poglejte kroge svojih prijateljev in znancev, pa boste videli, koliko je takih, ki jih je sram! Zdaj pa tole: kot za božje mline tudi za mline zgodovine pravijo, da meljejo počasi; tu pa so pohiteli; prej kot v enem letu so bili Nemci že v vojni, ki jih je stala 10 milijonov življenj in iz katere so Nemci izšli s krivdo, ki se preprosto ne bo pozabila – ne zato, ker je svet ne bi hotel pozabiti, ampak zato, ker je ni mogoče pozabiti. Kakšen kruh bomo pa Slovenci jedli, ko nam ga bodo začeli peči iz moke, ki jo bodo namleli kamni, ki se vrtijo zdaj? Ali sploh koga to zanima? Pa bi nas moralo, saj nam kar naprej govorijo, da moramo gledati v prihodnost!
Na tem mestu bi bilo smiselno opozoriti na stavek, ki sta ga vsak zase postavila Adorno in Lévinas: »Auschwitz je kristalizacijska točka vseh razmislekov.« Nič nam ne brani, celo prisiljeni se čutimo, da ta stavek prevedemo v slovenščino takole: »Kočevski rog je kristalizacijska točka vseh razmislekov.« A kaj naj bi to bilo, kristalizacijska točka? Očitno kraji ali čas, ko vse naše misli kristalizirajo – ko postanejo jasne in prozorne, ko se očistijo in izgubijo vse, kar vanje ne sodi, ko postanejo to, kar so. Ko lahko rečemo, da jih razumemo. V smislu tega stavka je torej tako, da mora vsaka misel na poti skozi Kočevski rog preizkusiti samo sebe, če je to, kar bi morala biti. Če je resnična.
Če v luči tega stavka pretehtamo misli, ki se v tem času potegujejo za konstitutivni status v kulturi, potem bomo kmalu morali reči, da večina teh naših misli – pa tudi esejev, romanov, simfonij in tako naprej in tako naprej – ni šla skozi Kočevski rog in nima na sebi znakov, ki bi jim dajali pravico, da bi ponavljali Havlovo ambicijo: Živeti v resnici. Danes je tako, da jo vsemu, kar ne skristalizira v točki Kočevski rog, določena usoda Kronosa.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Zimski jez Simon Dan

Kočevski rog bi lahko postal etični katalizator narodove duhovnosti in kulture: razvodnica potokov, ki napajajo porečje hudega, in potokov, ki polnijo porečje dobrega; voda, ki ohranjajo in pospešujejo življenje, in voda, v katerih živijo skriti encimi zla in iz katerih človek, ki hoče živeti, ne sme zajemati.
Tisti, ki hodijo v Kočevski rog, prihajajo na kraj, kjer ležijo tisti, ki so, če jih razumemo v izmerah sveta, izgubili. V tem pa je, paradoksno, njihova prednost, zakaj, kakor pravi münchenski filozof dr. Robert Spaemann, »premagani razume zgodovino in ne zmagovalec«. »Kdor je zmagal, mu je to dovolj in mu poleg tega ni treba še razumeti.« Kdor pa je bil tako zelo premagan, kakor so bili premagani ljudje, ki počivajo v Rogu, hočejo na vsak način in predvsem razumeti. Če torej hodimo na Kočevski rog in posedamo ob tistih, ki so izgubili, in poslušamo njihove pripovedi, tudi v nas priteka vedno večje razumetje. Tudi zmagovalca premagani bolje razume, kakor pa se razume sam. V tem je njegova superiorna prednost – za cel narod, za celotno kulturo. (Aufklärung heute, Der innere Widerspruch, R. Spaemann, str. 231) Če bomo hodili za vprašanji, ki jih postavlja premagani, se ne bomo vdajali utvaram, ampak bomo ostajali v strugi resničnosti in resnice.
Slovenska duhovna pokrajina, ki smo jo v nekaj potezah hoteli skicirati, ni vzpodbudna. Postopek, s katerim smo se lotili dela, se je sam od sebe izkazal za stopnjevanje. Najprej smo opazili skromne znake, ki sami ne pomenijo veliko in šele skupaj ustvarjajo atmosfero, potem pa nam je izbrana smer razmišljanja priklicala pred oči pomembnejša dejstva iz kulturnega in političnega življenja, ki nam ne dovoljujejo, da bi se zavedeli samega sebe v območju avtentične zgodovine. Sredi te, moralno še ne raziskane preteklosti, še vedno stoji Kočevki rog, ki se ga noče dotakniti spokorna misel tistih, ki so ga uprizorili. Stoji tam kot znamenje moralne in intelektualne intransingentnosti njegovih arhitektov. Vedo, da je Kočevski rog argument, ki ga po velikosti ne dosega noben drug. Vedo, da so varni, dokler bo molčal.
Dejstvo, da tako impozantna duhovna, kulturna in politična količina, kot je Kočevski rog, ostaja zunaj narodovega zanimanja, nas zadeva predvsem s svojo nerazumljivostjo. Če je res, kakor si mislimo, da njegova velikost nikomur ne dopušča, da ga ne bi videl, potem ne more biti drugače kot da za njim stoji neka zavestna odločitev – mnogih ljudi, velike večine ljudi. Odločitev, da jih kljub velikosti ne bo vznemirjal. A kaj ta odločitev pomeni? Ta odločitev pomeni, da se v domovini slovenskega naroda, v državi Sloveniji, lahko zgodi karkoli – dobesedno karkoli – ne da bi se našel kdo, ki bi mislil, da se mora odzvati; ki bi se čutil tako prizadetega in žaljenega, da ne bo mogel živeti, če bo molčal. Skratka, ta odločitev pomeni, da nobena stvar ni tako velika, tako dragocena, tako nepogrešljiva, tako sveta, da bi ji bila zajamčena intervencija, če bi ji kaj usodnega grozilo. Nobena stvar – dobesedno nobena stvar – nima tega vrednostnega statusa, da bi jo imeli za pogoj našega obstajanja.
V Sloveniji so se že godile zelo nenavadne reči, a jim razen tišine, ni sledilo nič. V takih primerih smo začutili toliko osamljenost in zapuščenost, da smo si rekli: Karkoli se lahko zgodi, pa ne bo nihče vstal in spregovoril: ne predsednik države, ne predsednik vlade, ne predsednik skupščine, ne predsednik vrhovnega sodišča, ne vrhovni državni tožilec, ne predsednik akademije znanosti in umetnosti, ne predsednik pisateljskega društva, ne varuh človekovih pravic, nihče ne bo vstal in spregovoril – morda tudi metropolit ne. Waste land, kakor bi rekel Eliot. Pusta, zapuščena zemlja!

Dva filma

Da ima Kočevski rog posebno mesto na skali postboljševiške pozornosti, o tem govori tudi dejstvo, da mu tudi po letu 1990 ni bila dana filmska upodobitev. V agitpropovski maniri ga ni bilo mogoče več uprizoriti, normalna verzija pa bi bila lahko za kontinuiteto usodna. Zato so se odločili, da ga bodo držali na obrobju ali celo zunaj legitimnega zanimanja. Slovesnost 8. julija 1990 je bila, če izvzamemo mašo, farsa, ki jo je slovenska Cerkev kljub svarilom NSZ dovolila. Po njej je nastopil molk, ki so ga prekinjale samo vsakoletne spominske slovesnosti, ki so se jih udeleževali predvsem ali zgolj neposredno prizadeti. Vse to so potrjevala omalovažujoča in žaljiva poročila v medijih. Odgovorni so poskrbeli, da so ustanove nacionalne kulture ostale neprizadete. Prebujene duhovne elite pa tako nismo imeli ne takrat ne pozneje. Nihče si ni hotel jemati osnovnega udobja.
Vse to je trajalo do letos, ko so estetski in moralni standardi že padli na tisto raven, ki je dajala utemeljeno upanje, da so se že izoblikovali ljudje, ki bodo znali postaviti Kočevski rog v tak filmski ambient, ki bo nevtraliziral ali celo osmešil jezik njegovega izvornega sporočila. To upanje je podpiralo tudi prepričanje, da je publika že toliko disciplinirana od poljubnih standardov postmoderne umetnosti, da ljudje sami ne bodo stikali za globljimi pomeni Kočevskega roga, tudi če ga spustijo na filmsko platno.
To upanje se je v celoti izpolnilo, kot nam je prepričljivo dokazal film Pokrajina št. 2, ki ga je kot scenarist in kot režiser koncipiral Vinko Möderndorfer in so ga konec oktobra in v začetku novembra vrteli po kinomatografih. Kočevski rog sam je v filmu izrinjen na obrobje, na nekaj scen na začetku in na koncu filma. Več pa se film ukvarja s tem, kar naj bi bile njegove posledice. To so predvsem histerične reakcije nekdanjih izvajalcev Kočevskega roga nad izgubo nekih dokumentov, ki naj bi razkrivali njihovo vpletenost – nepotrebna nervoza nekdanjih prvoborcev. Nepotrebna, a ima za posledico pravi masaker med jeunes-se dor é e, ki jo sicer zanima predvsem sladko življenje postrevolucionarnega časa. Na to kažejo zadnje besede enega od njih, sicer glavnega junaka filma, ki kleči nad enim od brezen: »Hotel sem samo živeti.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zimska idila Mirko Kambič

Film torej ni o Kočevskem rogu, ampak o neki mladini, ki nima v sebi moči, da bi živela integralno življenje, ki je vedno tudi življenje iz zgodovine: o nekih asteničnih mladih ljudeh, ki ne znajo dorasti in najti odgovorno umestitev v družbo in življenje in jih od vsega še najbolj zanima ljubezen, ki pa s tega filmskega platna učinkuje kot pornografija.
Tisti fantje – neka druga mladina kot je ta, ki nastopa v filmu – ki so jih požrla brezna v Kočevskem rogu, so samo brezimni »izdajalci«.
Za to besedo izvemo iz filma, iz priložnostnih marginalij na internetu (www.kolosej.si) pa še vse ostalo, kar je kdaj stalo v standardnih politkomisarskih učbenikih: da so bili »izdajalci naroda«, da so bili »nacistični sodelavci«, da so bili »kvizlingi«, da jih je v »njihovem izdajstvu podpirala katoliška cerkev«, da so pa poleg vsega še breme sedanjih generacij, ki »s preteklostjo svojih dedov in očetov nimajo nič«.
To govorjenje, ki smo ga starejši ljudje morali poslušati skozi »dolgoletno komunistično vladavino«, nas navede na misel, da je ena od Möderndorferjevih didaskalij, ki pravi, da so »zamolčani grobovi velikokrat povod za različne, tudi politične manipulacije«, razmeroma sprejemljiv komentar k njegovemu lastnemu filmu.
Ime avtorja filma, deloma pa tudi njegov politični pristop, me je spomnil na neko srečanje v koncentracijskem taborišču Medvode daljnega leta 1950. Tja smo prišli nekateri preko vmesnega kočevskega Ferdrenga, nekateri pa naravnost iz Strnišča, ali po naše iz Šterntala, nekako sredi aprila ali maja 1950. Tam smo kmalu opazili majhno skupino treh ali štirih gospodov, ki so dajali drugačen videz kot ostali taboriščniki: držali so se zase, bili so nekoliko bolje oblečeni in so morda, o tem nisem popolnoma prepričan, imeli v baraki ne samo poseben kot, ampak tudi svojo sobo. Kolikor se spominjam, jim tudi ni bilo treba hoditi na delo. (Ostali smo gradili hidrocentralo, podnevi in ponoči.) Bili so nekakšna lagerska aristokracija. Z njim se nisem družil, sem pa kmalu izvedel, da so informbirojevci, kar me je nemalo presenetilo, saj jih med nami sicer ni bilo, vsaj do takrat ne. Govorilo se je, da jim je bila, bogve zaradi česa, morda zaradi osebnih znanstev, zaradi preteklih zaslug, morda zaradi pripravljenosti na sodelovanje ali pa zaradi česa drugega, izkazana milost, da dodeljeno kazen prebijejo, ne na Golem otoku, ampak v prijazni podalpski Sloveniji (kar v tistih okoliščinah ni bila majhna reč). Eden od tistih gospodov je bil Vinko Möderndorfer, najstarejši med njimi in, česar ni bilo mogoče spregledati, posebej spoštovan. Ko sem izvedel, da je znan kulturnik, sem ga tudi jaz gledal z večjim rešpektom.
Vendar me ime, ki je bilo povezano s tem filmom, ne bi povezalo s tistim srečanjem v Medvodah pred več kot pol stoletja, ko ne bi njegov nosilec tako gladko in takorekoč rutinsko skrunil imena ubogih ljudi, ki so pod boljševiškimi kroglami padali v brezna v Kočevskem rogu. To je pripomoglo, da se mi je vzpostavil asociacijski most med preteklostjo in sedanjostjo.
Potem pa je naneslo, da smo skoraj istočasno lahko videli poljski film Katin režiserja Andrzeja Wajde. Aprila in maja 1940 so Sovjeti, s streli v tilnik, pomorili 14.000 poljskih poklicnih in rezervnih oficirjev, ki so jeseni 1939 prišli v sovjetsko ujetništvo, poleg tega pa še nadaljnjih 10.000 predstavnikov poljske inteligence, ki so se tudi znašli v sovjetskih taboriščih. Ker so trupla najprej odkrili v Katinu pri Smolensku – že aprila 1943 so jih tam izkopali Nemci – so celotni zločin poimenovali po tem kraju, čeprav so tu ležali le pomorjeni oficirji iz taborišča Kozielsk, žrtve iz drugih dveh taborišč, iz Starobielska in Ostaškova, pa so mnogo pozneje našli na drugih krajih. Kadar torej govorimo o pomoru poljskih oficirjev, govorimo o katinskem zločinu ali, preprosto, o Katinu. (Gerd Kaiser, Katyn, Berlin 2002) Katin je bil velika poljska rana, ki je bila odprta več kot pol stoletja. Čeprav so vsi vedeli, da je umor izvedla sovjetska tajna služba, se je javno smelo govoriti samo o Nemcih kot o storilcih. Ljudje so bili v veliki stiski: izjavljati se je bilo treba, za resnico pa se je odločil samo tisti, ki je vzel nase pot v taborišče. Ljudje so seveda delali oboje, mnogi so se vdajali, mnogi pa so se tudi uprli – za veliko, veliko ceno. (Nekaj zgodb, kako so ljudje to jemali nase, smo videli v filmu.) Vladala je zlaganost. Glede tako velike reči, kot je smrt ljudi, ki so jim bili blizu, so morali lagati, kar je bilo neznosno ponižanje.
Poleg vsega so bili ljudje, ki so nad njimi izvajali nasilje, tudi Poljaki – poljski komunisti in pripadniki poljske tajne službe. Nasilje, ki se je dogajalo med vojno, se je nadaljevalo tudi po vojni – le da so ga izvajali drugi ljudje.
Wajdov film Katin je dal prostor, da so ti ljudje spregovorili. Osvobajajoča moč tega filma je v tem, da je resničen: od prizorov iz poljskih mest med prvo in drugo okupacijo, do enkadevejevskih maric, tako imenovanih »čornyh marus«, ki so vozile ujetnike iz Kozielska v Katin, do častnikov, ki so jih pred jamo vezali in do žrtev, ki so od strelov v tilnik padale v jame, vsakdo s svojimi besedami iz očenaša na ustnicah – z besedami, ki so komu bile posebno drage ali pa se jih je tisti hip slučajno spomnil. Iz ozadja pa vseskozi glasba, ki jo je že prej za Katin napisal Krzystor Penderecki.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Po novem snegu Mirko Kambič

Mati božja koželska
Jerzy Bazarewski
Vsa v solzah Mati božja prišlá je do Bagdada s krvavimi nogami, z zavezano je glavo, Mati božja poljska, bedna, spod Leningrada, za nami je prišlá, da maršom bo v spremljavo.

Angeli takoj po širni pušči zbrali so žive in umrle, vse v tilnik ustreljene.

Skromno Mati božja dvigne se na skali – razpršé meglé se, nebo se v sij odene, spusti se Bog s svetniki: ti preštejó mu vojsko, Marija pa o svojih iz Katyna raportira …

Tedaj zaplákala je vsa Trpeča Poljska, namesto korov angelskih in godbe – plač zasvira …

Šli polki čez Bagdad so k žitnici bogati: na čelu Koželščani v nevidljivi jati, med njimi Mati božja – blešči obstreta sij se – in čaka, da ukaže: Ustreljeni - odpočij se!

(Žalost zmagoslavja, Tine Debeljak, Svobodna Slovenija, Buenos Aires 1970)
Ena od razlik med Katinom in Kočevskim rogom je tudi ta, da so poljske oficirje streljali oblečene, z vsemi vojaškimi insignijami, zato so že Nemci lahko 1943 izdelali natančen poimenski seznam. To napako so pozneje popravili in o tem poučili tudi organizatorje Kočevskega roga. Slovenske domobrance so slekli, preden so jih morili. Pa tudi pobijali so jih s koli, pa tudi zobe so jim s kladivi izbijali, pa tudi sramotili so jih, česar vsega v filmu Katin nismo videli.

Na slovenskem filmu Pokrajina št. 2 je še ta posebnost, da se po njem utemeljeno sprašujemo, kakšna bo videti pokrajina št. 3 in pokrajina št. 4 in pokrajine, ki bodo sledile. Če bodo.

Britanci in Kočevski rog

Britanski novinar Andrew Roberts je v oceni knjige Po čem je dobro ime pisatelja Iana Mitchella zapisal, da se Britanci radi opravičujejo: da so se opravičili Ircem za »krompirjevo lakoto« in za »krvavo nedeljo«, in Indijcem za pokol v Amritsarju leta 1935. Zato, pravi, bi bilo prav, da ustanovijo posebno komisijo, ki bi raziskala »edini britanski vojni zločin« in presodila, če se morajo opravičiti tudi zanj.

Mišljena je britanska odločitev maja 1945 v Vetrinju, da vrnejo slovensko domobransko vojsko komunistični Jugoslaviji v smrt. Na tako komisijo je po procesu proti Tolstoju mislil tudi Nigel Nicolson, ki je bil maja 1945 obveščevalni častnik v britanskem 5. korpusu na Koroškem. V svojih spominih Dolgo življenje (str. 132) piše: »Veriga poveljevanja je segala od Churchila in Edena na Jalti do valižanskih gardistov, ki so zaklenili zadnji tovorni vagon na Podrožici. Predlog za preiskovalno komisijo sem dal svojemu poslancu Siru Patricku Maylewu, ki je bil takrat javni tožilec. Ta je moj predlog dal obrambnemu ministru Tomu Kingu in zunanjemu ministru Douglasu Hurdu. Oba sta odgovorila, da je to zdaj stvar zgodovinarjev in ne stvar vlade. Zdelo se mi je, da je s tem stvar zaključena«.

Kdo je bil kriv? Nikolai Tolstoy je dolžil Tobyja Lowa, šefa štaba 5. britanskega korpusa v Celovcu, poznejšega Lorda Aldingtona. Nigel Nicolson pa ni izvzel vrha britanske politike in armade. Glede Harolda Macmillana, tedanjega rezidenčnega ministra za Sredozemlje v Caserti, je v spominih zapisal, da ni izkoristil svojega vpliva, da bi preprečil ta nedvomno odvratni zločin in da je zato s svojo ravnodušnostjo, povezano z Aleksandrovo ležernostjo, kriv zanj. Posebej zameri Macmillanu, da ni svetoval Churchillu, »s katerim je dva dni na višku krize preživel v Chequersu«, naj prepreči pokol. Feldmaršalu Alexandru pa je očital nemarnost, da se ni potrudil, da bi razumel pravi pomen povelj, ki so se izdajala v njegovem imenu in da je odlašal s svojim obiskom v Avstriji, dokler vračanje ni bilo končano. Nicolson hoče povedati, da niso bili krivi samo vojaki in častniki, ki so, ko so se vagoni zaprli in so domobranci videli, kaj se je zgodilo, morali poslušati, »kako tolčejo po stenah vagonov in preklinjajo, ne partizanov, ampak nas, ki smo jih izdali in jim lagali, zdaj pa jih pošiljamo v gotovo smrt. Ta prizor se je ponavljal dan za dnem, dvakrat na dan. To je bilo najbolj grozno doživetje v mojem življenju.«
Že po kraljičinem odhodu 23. oktobra je v Odmevih Keith Miles, nekdanji britanski parlamentarec in sedanji predsednik Društva britansko-slovenskega prijateljstva vehementno trdil, da se »britanski oblasti in britanski vojski niti sanjalo ni – niti za trenutek ne – da se bodo zgodili ti množični pomori, to masovno ubijanje, ti maščevalni pomori po končani vojni«. V isti sapi, ko je Keith Miles govoril o »množični moriji in pokolih«, pa je že, kot da bi padel pod vpliv slovenske postboljševiške apologetike – začel govoriti o »napaki«, »da je takrat bila narejena napaka«.

Kapetan Nigel Nicolson je dan po postavitvi vetrinjskega taborišča zapisal v dnevnik: »Nihče od njih ne bo vrnjen, razen v gotovo smrt s strani Tita.« Ko pa se je nekaj dni prej, 7. maja, prebijal z vojsko na Koroško skozi Furlanijo, je tudi zapisal v dnevnik, da je opazil, da imajo partizani zajetih štirideset Italijanov in da jih bodo »skoraj gotovo postrelili«. Potem je še dodal: »Tak je njihov sloves.«
Poleg tega, da je Keith Miles blefiral z »napako«, ko je v resnici šlo za zločin najbolj zavržene vrste, je nespretno motovilil tudi s Churchillovim nedopustnim prestopom od Mihajlovića k Titu, s čimer je ta odločilno posegel v jugoslovansko državljansko vojno. Rekel je namreč, v tisti oddaji, da so bili Britanci leta 1940 sami v boju z nacistično Nemčijo in da je Churchill zato sklepal zavezništva s komerkoli, tudi s stalinistom Titom. Britanci so res stali sami na fronti z Nemčijo leta 1940 in leta 1941. Po Pearl Harbouru 7. decembra 1941 in potem ko je Hitler tri tedne za tem napovedal vojno ZDA, pa Churchill ne samo da ni bil sam, ampak je vedel, da je vojna dobljena. Zavezništva s Titom pa ni sklenil leta 1940 ali 1941 ali 1942, ampak jeseni 1943 dokončno pa 1944, ko sploh ni bil več ogrožen. To je storil zato, da je na Balkanu kompenziral koncesije, ki jih je Stalin dal Britancem v Grčiji. Vse skupaj je bila umazana politična igra, ki je, tudi po mednarodnem pravu, imela značaj zločina.
A pustimo sedaj Angleže. Naša zamera velja predvsem Slovencem, da nas niso podprli v naših naporih, da bi od Angležev dosegli obžalovanje. To nerazumevanje ima tako obremenjujočo vsebino, da ga ne moremo označiti drugače kot z izrazom, s katerim je nemški ustavni sodnik Ernest-Wolfgang Böckenförde in za njim že omenjeni filozof Robert Spaemann označil dejstvo, da so Nemci sprejeli po letu 1933 diskriminacijo Judov:
Ta beseda je Bürgerverrat – državljanska izdaja ali izdaja državljanov. Hočemo, da se ve: s tem, da nas niso podprli v najbolj pravični stvari, ki si jo je mogoče zamisliti, so nas izdali. Tako se temu reče in prav je, da se to ve.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zimski pejsaž Mirko Kambič

Predsedniku države dr. Danilu Türku smo, kakor bomo dokumentirali na drugem mestu, pred obiskom poslali uradno vprašanje, ali je vetrinjski zaplet v agendi pogovorov med kraljičnim obiskom. Odgovora nismo dobili. Potem smo podobno pismo poslali Njenemu veličanstvu kraljici Elizabeti II, kopijo tega pisma pa tudi nekaterim drugim slovenskim politikom, ne pa predsedniku, ker smo iz njegovega molka sklepali, da mu ni za razgovor z nami. Vseeno pa smo iz Türkove zdravice na večerji na Brdu razbrali reference na naše vprašanje. V nasprotju z gostjo, ki vojne in državljanske vojne niti omenila ni, se je predsednik skoraj v celoti zadržal ob tem času.
Naposled se moramo, čeprav je mučno, ustaviti za trenutek tudi ob tem, kaj vse so ob britanskem obisku napletali slovenski novinarji:
da vlada kraljica »predvsem z moralno avtoriteto«; da našim ljudem odleže, kadar je med njimi nekdo, ki mu ni treba »gledati pod prste in ugibati o skritem pomenu sleherne njegove besede«, da pa je tudi naš predsednik podobno »osvežujoče rojalističen, saj s puhlicami, s katerimi mu strežejo, opravi skoraj kraljevsko«;
da bomo kdaj tudi mi »izvolili suverena, ki bo vladal predvsem v moralnem smislu in na katerega bomo vsaj občasno, tudi ponosni; (Novinar je v galopu pozabil, da je eno vrstico prej naznanil, da takega že imamo.)
da svetovljanskost Anglije prav razumemo šele takrat, če jo primerjamo »z banalnostjo našega vsakdana, ki se izčrpava v majhnih političnih spletkah, nesmiselnih ideoloških debatah že tisočkrat prežvečenih tem in blaziranem nihilizmu – skratka v provincialnem stanju duha«;
da »ideološke razprave o dogodkih med drugo svetovno vojno nima smisla pogrevati«, (čeprav linearnost slovenskega razvoja »kazi ostra cenzura leta 1945« – ah kako blago, kako fino, kako obzirno!).
Do tu torej sega naš moralni in politični domet, od predsednika do preprostega skribenta: Angleži naj se kar opravičujejo za Amritsar, za krvavo Veliko noč v Dublinu, za Dresden. Za Kočevski rog pa mi ne bomo tečnarili!

Enaindvajseti september

Slovenski enaindvajseti september seveda ni tako pomemben kot je ameriški četrti oktober. Nihče ne more sicer tega razvoja predvideti, a če bi prišel kdo in rekel, da bodo čez sto ali dvesto let Amerikanci izvolitev Obama primerjali s tako epohalnimi dogodki kot je bil sprejem Virginijske deklaracije 1776, mu ne bi odrekali razumnosti. Domet 21. septembra sicer ne seže čez meje Slovenije, za nas pa so bile te volitve ponovna potrditev nekega stanja – v okoliščinah, ko te ponovitve zares nismo več pričakovali. Stanje, ki so ga tudi te volitve spet potrdile, je neznana moč, ki jo ima boljševizem nad slovenskim človekom. Ta moč ali ta vpliv se je pokazal maja 1942, ko so boljševiški teroristi na Streliški ulici v Ljubljani ustrelili prof. dr. Lamberta Ehrlicha in je pokopovalec Ignacij Nadrah rekel, da več kot polovica Ljubljančanov ta umor odobrava. Ta moč ali ta vpliv se je pokazal aprila 1990, ko je Milan Kučan v drugem krogu z desetimi odstotki premagal dr. Jožeta Pučnika. Ta moč se je pokazala decembra 1990, ko je Demos plediral za to, da bi bila za plebiscitarno odločitev za samostojno Slovenijo dovolj že navadna večina, ker se je bal, da dvotretjinska večina ne bo dosežena, potem pa je stranka demokratične prenove teden pred glasovanjem izjavila, da plebiscit podpira – in je bil sprejet s skoraj 90 %. Da so se Slovenci mogli tako odločati, so se v vseh treh navedenih primerih morali ignorirati, prezreti, zatajiti, zanikati in iti preko dveh stvari, ki zanju skoraj ne moremo misliti, da ne bi bile v njih: nekaj, čemur pravimo občutje ali okus ali srce in nekaj, čemur pravimo normalna pamet – ne pamet v kakem visokem moralnem ali intelektualnem pomenu, ampak navadna pamet, ki pravi, naj ne hodimo ven brez dežnika, ker kaže, da se bo vsak čas ulilo; pamet torej, ki nas ohranja. Maja 1942 so na cesti izvedli atentat neki ljudje, za katere nihče ni vedel, od kod so se vzeli, na nekoga, ki je dvajset let živel v mestu in so vsi vedeli, kdo je in kaj dela; aprila 1990 so dali prednost človeku, ki je imel to v sebi, da je mogel začeti kariero v koridorjih totalitarne politične citadele, pred človekom, ki je zaradi vere v človeka in njegovo svobodo šel skozi zapore in tujino in to svobodo potem položil pred svoje ljudi, da bi se tudi oni zanjo odločili; decembra 1990 so se Slovenci podredili sugestiji sil, ki bi jo morali s prezirom in suvereno odkloniti. Kako si je mogoče to razložiti? Knjige, ki bi to hotela razložiti, še ni bilo napisane, tudi take razprave ali takega eseja še ni bilo napisanega. Vedeti moramo, da ta kultura ne postavlja več bistvenih vprašanj, odkar se je odločila, da bo zavrgla Boga. Da so se Slovenci mogli tako odločiti, so morali najprej obračunati s seboj.
Preko česa pa so Slovenci morali iti 21. septembra 2008, če so hoteli ostati v gravitacijskem območju ideološke zasvojenosti? Na večer pred volitvami je večinskemu Slovencu moralo biti jasno, da je vlada, ki jo je vodil Janez Janša, bila politična v integralnem pomenu te besede, kar pomeni, da je državo, ki jo je upravljala, mislila, in to, kar je o njej domislila, tudi uresničevala – v skladu z logiko vsakega prostora, za katerega vemo, da neke stvari dopušča bolj kakor druge, vseh pa nikoli v celoti. Vsi so vedeli – pa naj so si to že rekli ali ne – da je ta, ki je zdaj odhajala, bila vsestransko kompetentna administracija. Kljub vsem naporom opozicije in medijev, da se dosežki vlade relativirajo ali celo izničijo, so njene storitve nazadnje le prišle pred ljudi. Nikogar ni bilo, ki jih ne bi mogel videti. Nikogar ni bilo, ki jih ne bi videl. Kako to, da na volitvah tega, kar so videli, niso povedali – tako, kot se to na volitvah pove? Da so to mogli, so se morali spopasti s tem, kar so videli, to pa pomeni, da so se morali spopasti z razumom. Da so to storili, so morali zanikati razum, nekaj, s čimer demokratična politeja stoji in pade.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Zimska mogočnost Mirko Kambič

Razum je ena stvar, druga pa je splošno občutje ali okus, ki postavlja človeka v njegovi individualnosti in družbenosti. Ideološka zasvojenost je 21. septembra večinskemu volilcu ukazala, da presliši nekaj tako osnovnega kot sta splošno občutje in okus. Kakor so vsi vedeli za politično superiornost Janševe administracije, tako so tudi vsi vedeli, da je Resnica o Patrii nedovoljena predvolilna intriga, zaigrana v tujini v korist domače levice. Za normalnega človeka bi to morala biti odločilna okoliščina. V njem bi se moral odzvati temeljni človeški refleks, da je treba zavarovati človeka, ki se mu dela krivica. A ideološka zasvojenost tudi tega vzgiba ni dovoljevala. Kaj vse to pomeni? To pomeni predvsem to, da se pomladne stranke, pa naj nosijo že kakršnokoli ime, ne bodo uveljavile zunaj zgodovinske tranzicijske logike. Vsi liderji velikega pomladnega političnega gibanja so občasno – nekateri pa vse skozi – mislili, da se bo mogoče izogniti tej nalogi, ki jo je ta logika postavila in objavila. Deloma so bili v tem upravičeni, ker so morali postaviti državo. Janez Janša je v intervjuju v Dnevniku (13. 9. 2008) velikost tega podviga nekoliko nakazal: »Treba je bilo sprejeti odločitev za plebiscit v Demosovem poslanskem klubu, potrebno je bilo usklajevanje z opozicijo, da smo dosegli enotnost okoli zakona o plebiscitu, potrebno je bilo trdo garanje za pripravo na osamosvojitev in uspešno obrambo v vojni za Slovenijo. Opozicija je v tistih šestih mesecih od plebiscita do vojne leta 1991 glasovala proti vsem ključnim zakonom, ki so omogočili uspešno obrambo Slovenije. Torej sta bili dve eliti. Ena je delala in tvegala za osamosvojitev, druga pa je večinoma nagajala. Niso pa bili vsi takšni, tudi v takratni opoziciji je bilo nekaj iskrenih zagovornikov slovenske samostojnosti.«


Postaviti državo je ena stvar. Hujša in usodnejša pa je neka druga. Hujša je nezgodovinskost postavljalcev države. Niso vedeli – mogoče tudi hoteli niso vedeti – iz kakšne snovi je narod, za katerega, odnosno, s katerim so postavljali državo. Bili so tako zunaj zgodovine, da so si mogli sugerirati, da revolucije in državljanske vojne – ker ju niso sami doživeli – ni bilo. Niso vedeli, kaj je boljševizem in zato tudi niso vedeli, kaj pomeni, iz njega iziti. Mislili so, da lahko brez kazni ignorirajo Kočevski rog. Volitve 21. septembra so pokazale, da se brez postavke, ki se imenuje Kočevski rog, slovenski računi ne bodo izšli.
Pomen Kočevskega roga v sedanji politiki je v tem, da samo njegov jezik lahko reši Slovence ideološke zasvojenosti. Samo njegova presežna resnica bi to zmogla, če jo bomo končno tako razumeli, da bomo zanjo iznašli prave besede. Zaenkrat tega še ne znamo, ne demokratska pomladna politika ne katoliška skupnost. Zato oboji izgubljamo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Svečnica Mirko Kambič