Avtor: Marija Mandelj

Sem Marija Mandelj (1930) iz Ivančne Gorice in zelo rada berem Zavezo. Med vojno je naša družina živela v Marinči vasi, občina Zagradec, sedaj občina Ivančna Gorica. Po domače se je pri nas reklo pri Bašetovih. Zahvaljujem se vam za trud, ko pišete o zamolčanih, a resničnih dogodkih. Hvala Bogu, da je prišla demokracija in o resnici lahko pišete. Zvedela se bo še druga stran zgodovine. Srčno želim, da bi ostali zdravi in še dolgo pisali.
Na ves glas bi zavpila, da so partizanski voditelji prvi sodelovali z okupatorjem, najprej z Italijani, potem z Nemci, še prej pa so se povezali z ruskimi komunisti. Vaški stražarji, legisti in kasneje domobranci so samo branili življenja, premoženje in domove. Pred partizansko morijo se bo človek branil, čeprav bo dobil palico od sovražnika. Tudi v Suhi krajini so bili skoraj vsi pri vaških stražarjih, legiji in postali potem domobranci. Za Dolenjsko in Suho krajino so značilni t. i. skrivači, ki niso hoteli k partizanom. Kogar so partizani izsledili, so ga vzeli s sabo v gozd, in veliko jih je bilo pobitih v partizanskih ‘borbah’. Vsaka vas je imela le enega ali dva partizana. Hitro smo jih prepoznali, tudi po obleki. Niso imeli enakih uniform kot italijanski in nemški vojaki. Največkrat so bili oblečeni v uniformo stare jugoslovanske vojske: samo hlače in običajen suknjič ali pa samo suknjič uniforme in navadne hlače. Vseh vojakov sem se bala, najbolj partizanov.
Po naravi sem bila odločna in neustrašna deklica. Ko mi je bilo dvanajst ali trinajst let, sem morala dvema partizanoma sama peljati voz z dvema konjema do Kuželjevca. Eden od partizanov je bil z mano nesramen. Pa sem mu kar zabrusila: »Mir, če ne bom voz prevrnila!« – »Pankrt! Zate se borim, pa boš takole z mano!« – »Jaz bi bila tudi rada doma, pa moram za vas delati!« Ko smo prišli do Kuželjevca, je bila že tema. Tam so na voz naložili municijo. Zdaj se je najhujše šele začelo. Bila je že tema in pot iz Kuželjevca je peljala po klancu navzdol. Z muko sem držala oba konja za uzdo, eden od partizanov je hodil spredaj, drugi zadaj in zaviral težki voz. V Zagradcu so znosili težke zaboje in sama sem se pozno ponoči vrnila domov. To ni bila moja edina pot. Tudi starejši brat je velikokrat fural za partizane.
Partizanom so najbolj pomagali terenci. Iz Ljubljane so hodili razni vohuni in se skrivali. Zdenka Kidrič je popisovala, katere družine je treba izgnati v Kočevje in koliko otrok ima vsaka družina. Enkrat je bila v Ratejcu blizu Ambrusa. Bili sta dve hiši na samem, skoraj v gozdu. Terenka iz Zagradca M. H. ji je narekovala imena družin in njihovih otrok. Terenci so dobro poznali vse vasi in družine. Ratenčeva mama je bila ravno takrat v hiši in slišala za družine, ki jih je terenka narekovala Zdenki Kidričevi. Ni si mogla kaj in se je vmešala: »Teh družin pa ne smete izgnat! Pa zdaj ko bo zima! Pustiti otroke, dekleta in mame doma!« Ratenčevo mamo sta Kidričeva in terenka spodili iz hiše. Mama je pa sina poslala v hišo. Bil je star deset let. Igra naj se pri peči in posluša, mu je naročila Njega so pustili notri. On je meni to povedal, danes je že pokojni.
Tudi Boris Kidrič je hodil po Suhi krajini in naprej proti kočevskim gozdovom predavat partizanom in terencem. Za vse skrivne poti je vedel in za zanesljive terence, ki so ga vodili. Nič čudnega, da so Italijani in potem Nemci bombardirali in požigali vasi, po katerih so se klatili partizani in terenci. Hinje in Žvirče pa so požgali partizani sami, potem ko so iz njihovih domov segnali domačine.
Niso pa bili vsi partizani in terenci slabi. Eden je našemu atu svetoval, naj se za kake dva dni umakne od doma. »Ti si meni vole pozdravil, zdaj ti jaz rešujem življenje. Glej, da me ne boš kdaj izdal. Prišla bo nemška ofenziva. Ti imaš dva sinova pri belih in partizani te nameravajo ubiti.« To je bil moj starejši brat Francelj (1924) in polbrat, mamin nezakonski sin, Lojze Žitnik. Ata je takoj zbežal k bratrancu skupaj s šestnajstletnim bratom Minčetom (1927). Čez dva dni sta se vrnila domov. Starejša sestra je ata, skritega na vozu slame, odpeljala do Litije in od tam se je z vlakom odpeljal v Ljubljano. Čez nekaj časa se je zaposlil kot delavec na železniški postaji. Sestra je komajda odpeljala voz s skritim atom čez vrt, že so prišli partizani in spraševali po njem. Mama jim je povedala napačno smer. Preiskali so hišo, hlev in gospodarsko poslopje in vso nač stražili. Če ne bi bil ata takoj bežal, bi ga partizani vzeli in ubili, pa nemško ofenzivo krivili. To je bilo 31. oktobra 1943. Prvega novembra so že prišli Nemci in nam niso nič hudega naredili. Malo so se ustavili in šli naprej.

Opis slike: Marija Mandelj

Minče se je moral še naprej skrivati pred partizani. Veliko je pomagal pogorelcem, ki so za silo obnavljali domove, kasneje se je do konca vojne za nekaj mesecev pridružil domobrancem. Brat Francelj je bil sprva skrivač, nato legist in končno domobranec. Ata mu je odsvetovel, da bi šel z ostalimi na Turjak, zato se je skrival doma, potem pa se pridružil domobrancem in bil v Ljubljani pri prometni milici. Najstarejšega Lojza so Italijani poslali v Padovo v internacijo, ker so ga ovadili partizani. V Slovenijo se je vrnil šele leta 1958.
Mnogi partizani pa so še po vojni ostali zelo slabi. Naša mama so po vojni prosili daljnega sorodnika, partizanskega majorja, za brata Francija, ker ga ni bilo domov in so mama najprej mislili, da je kje zaprt. Pa ji je hladnokrvno odgovoril: »V gozdu je še dosti prostora.«

»Niste vredni, da ostanete na našem osvobojenem ozemlju!«

V Zavezi ste že opisovali, kako so partizani 1944. iz Suhe krajine in Dolenjske izganjali v Kočevje celotne družine z njihovih domov. Bilo jih je zelo veliko. Samo iz naše okolice, kolikor vem jaz, je bilo izgnanih sedemnajst družin z dojenčki in starčki vred.
Potem, ko je ata zbežal v Ljubljano, smo ga zelo pogrešali. Naš ata Jože Mandelj (1895) in mama Terezija roj. Žitnik (1888) sta bila zelo delavna in sta nas že majhne otroke učila delati. Starši so nam privzgojili pridnost in poštenost. Pri nas se ni lagalo, ni se kradlo. Ata je bil moder in podjeten gospodar. Imeli smo dva konja in prevažal je les, daleč naokoli pa je slovel kot zdravilec živine, ker je to znanje dobil od svojega očeta. Imeli smo srednje veliko kmetijo in poleg dveh konj še junce, krave, pujske, pa zajce in kokoši. Težko si predstavljate, kakšno breme je bilo delo na taki kmetiji brez očeta in treh bratov. Doma smo ostali le mama, starejša sestra Rezka (1921), jaz in dvanajstletni brat Ciril (1932). Zadnje leto vojne smo imeli v kašči 90 mernikov pšenice. Ta, ki nam je moral voziti v mlin v Žužemberk, je rekel mami, da še nikoli ni videl v kašči toliko pšenice in tako lepe. Imeli smo dobre njive in pomladi smo bogato pognojili. Pšenico smo želi in otepali ročno, vsak snop posebej in otroci smo morali na požeti njivi pobrati vsak klas. Tako so mama rekli, da bomo imeli kaj jesti mi, ata in bratje, ko se bodo vrnili domov. Toda večino moke so zvozili v Bazo 20 v kočevske gozdove za partizane. Doma pa lačni in brez vsega.
6. septembra 1944 leta smo izkopavali krompir na njivi: mama, najstarejša sestra, triindvajsetletna Rezka, jaz in najmlajši brat, dvanajstletni Ciril. Ob pol enih se na robu njive pojavi partizan. Zavpije: »Domov!« Mama so nam rekli: »Kar delajte naprej! Grem sama. Morda jim bo treba kaj skuhati ali kaj dati. Bom že prišla nazaj.” Partizan še enkrat zavpije: »Vsi domov!« In že je puško držal za strel. Odšli smo še mi trije, partizan pa za nami s puško v roki. Nek drug partizan je stražil z mitraljezom na sosednji njivi. Ali so se bali, da bomo zbežali? Mama, dve dekleti in otrok? Ko pridemo domov, je nekaj partizanov že vdrlo v našo hišo in so kradli. Eden je na ognjišču cvrl jajca, naša seveda. Partizan, ki nas je prišel iskat na njivo, reče mami: »Deset minut časa vam dam, da vzamete kakšno stvar s seboj, potem morate vsi z nami!« Mama so rekli: »Mi nismo nikomur nič naredili, kar je bilo treba dajati, smo dali, še več kot drugi v vasi. To je moja rojstna hiša in ne gremo nikamor!« In se usedejo za mizo in pričnejo jokati. Mi trije otroci smo stali zraven mame in vsi jokali. Kam nas bodo odpeljali, niso hoteli povedati.
Partizani nas naženejo ven in nič nismo vzeli s seboj, ker smo tisti čas jokali. Iz naše vasi so izgnali še eno družino s šetimi otroki, najmlajši je imeli dve leti, stara mama šestinsedemdeset let. Potem nas ženejo čez most na Krki v Veliko Globoko. Tam se nam pridružta še Damjanova mama in hčerka.

Opis slike: Ata Jože in mama Terezija Mandelj

Hodili smo do večera in prišli do Ratejca. Vas je bila v gozdu. Nagnali so nas na senik. Napravili smo si prostor med snopi prosa in polegli na gola tla. Partizani so zaukazali: »Vsi tiho! Samo otroci lahko jokajo.« Potem so se zanimali:» Kje so punce?« Mama mu je odgovorila: »Tu so sami otroci,« in skrbno prekrila s senom postavno sestro Francko. Zunaj so partizani kurili ogenj in se zabavali. Večkrat nas je kdo prišel nadzorovat in svetil po nas z baterijo.
Naslednji dan zjutraj so prignali še druge izgnance, ki so jih vzeli zvečer. Ti reveži so hodili celo noč, bile so skoraj same žene, otroci in starček, ki je bil tudi vojak v prvi svetovni vojni kot moj oče.
Iz Ratejca so nas vse skupaj gnali oboroženi partizani kar po celem skozi hosto do ceste, ki pelje do Poloma in dalje v Kočevje. Tam so se od nas ‘poslovili’ in politkomisar nam je naredil ‘govor’. Pravzaprav je bilo zmerjanje po partizansko, z vsemi psovkami in klevetami, pa ne bom tega pisala. Pozabila pa tudi ne. Rekli so nam, da moramo v Kočevje: »Niste vredni, da bi bili na osvobojenem ozemlju. Pojdite v Kočevje k svojim belčkom. Če priženete k nam svoje može, očete, brate, se lahko vrnete domov. Če pa se vrne kdo od vas sam, bo ustreljen.«
Kakšen strah smo imeli, da bodo za nami streljali! Kaj pa, če nas partizani pričakajo v kočevskih gozdovih in vse pobijejo? Oba dneva smo samo molili. Še danes slišim starčka, ki je rekel ženi: »Mici, moli, morda smo samo še pol ure živi!« Vso pot smo molili ali molčali. Nič pogovarjali. Med potjo je bilo treba otroke nositi. Bili smo lačni, žejni, žalostni, v strahu, ožuljenih nog, žulji so se predrli, skoraj vsi smo šepali, na koncu smo samo še počasi lezli. Bili smo brez nogavic, obuti v stare šolne. Spominjam se desetletnega dečka, ki je na ramah nosil dve in pol letno punčko. Omagal je in jo stresel z ramen. Obsedela je na tleh, ni še sama hodila, pa sem si jo naložila na rame, čeprav sem na obe nogi šepala in mi je vsak korak povzročil novo bolečino. Neka mama je hodila s culo prek ramen in mislila sem, da ima v njej hrano in cunje. Na vsaki strani sta seji za krilo držala majhna otroka. Šele v Kočevju sem videla, da je v culi nosila dojenčka, pa se vso pot ni oglasil.
Starček je rekel: »Ne vemo, kako daleč je še do Kočevja, morda bo že prej noč. Tam bodo pa še oni streljali na nas, ker ne bodo vedeli, kdo smo.« V Kočevju so bili Nemci in domobranci. Zato sta šla starček in še neka ženska naprej, da bosta prišla v Kočevje še pred nočjo. Povedala bosta, da pridemo še mi. Odlomil je palico in neka ženska je dala ruto, ki je bila najbolj bela, da bo tam mahal pred stražarjem. Starček nam je še naročil: »Pazite, da koga ne izgubite!« Otroci in matere smo ostali sami sredi kočevskih gozdov.
V poznih večernih urah smo prišepali do bodeče žične ograje pred Kočevjem. Tam so nas pričakali s konjsko vprego in nas odpeljali v Kočevje. Pripeljali so nas do neke hiše blizu cerkve. Domobranci so nam prinesli riž in žlice. Čeprav dva dni nismo nič jedli in pili, smo le malo pojedli, več kot polovica hrane je ostala. Preveč smo bili utrujeni in prestrašeni. Otroci smo polegli kar po tleh, eden zraven drugega in zaspali kot ubiti.
Ob petih zjutraj je pričelo zvoniti v cerkvi, ker je bila ob šestih maša. Bil je osmi september, mala maša. Mama so nas otroke zbudili, da gremo k sveti maši, v zahvalo, da smo še živi. Bili smo oblečeni v delavne obleke, kot smo jih imeli na njivi. Zakmašna obleka je ostala doma. Cerkev je bila še prazna. Stisnili smo se v kot pod korom na ženski strani. Pogledovala sem mamo, sestro in druge ljudi. Mama je bila tako žalostna, da se mi je ves čas smilila. Kmalu so ljudje napolnili cerkev. Tudi Nemci in domobranci so prišli, vsi odkriti in brez pušk. To se mi je zdelo nenavadno. Nobenih razlik ni bilo več med nami! Med povzdigovanjem smo vsi pokleknili. V tišini se je zaslišal zvonček. Takrat me je malo popustil strah: vojaki klečijo, vsa cerkev kleči in se je slišal samo zvonček. Vedela sem, da se mi ta trenutek ni treba bati ničesar. Ker smo bili slabo oblečeni, smo počakali, da so vsi odšli ven, mi smo odšli iz cerkve zadnji. Spet smo bili prestrašeni. Pred cerkvijo smo morali vsi počakati. Potem je imel župan Kočevja govor. Bil je Slovenec. Povedal je, da smo mi novi izgnanci, ki smo prišli pozno prejšnji večer in da je med nami trimesečni dojenček, tisti, ki je bil vso pot v culi, in šestinsedemdestletni starček. Tukaj smo zato, ker imamo brate ali očete pri domobrancih ali pa ima kdo od naših očetov večjo kmetijo. »Ničesar nimajo, samo obleko na sebi,« je rekel okrog stoječim ljudem. »Zato prosim, da jim pomagate, kolikor kdo more. Tukaj med nami so.« Vsi so nas pogledali, spet me je bilo strah, ker nismo imeli zakmašne obleke. Starejša gospa pristopi k meni in mi da dve liri, imela je solzne oči. Morda sta bili tisti dve liri vse, kar je imela. Takrat je škatlica vžigalic stala pol lire.

Opis slike: Domobranci – Prvi z leve stoji Minče

Odšli smo v hišo, kjer smo ponoči spali. Malo pred poldnem je prišlo nekaj ljudi. Eden je rekel: »Z menoj naj gresta jest dva.« Drugi je rekel, naj gredo z njim trije ali štirje. Potem je mlad fant rekel: »Z menoj naj gre sedem ljudi.« V družinah smo se držali skupaj in z njim nas je odšlo kar deset, mi štirje in še ena družina.
Na dolgi mizi je bila velika skleda in sedem žlic. Zmolili smo očenaš in vsi so pograbili žlice. Za nas tri ni bilo žlic, le gledali smo, kako hitijo drugi jesti. Samo še pol sklede hrane je bilo: v kropu je plaval kakšen fižol in košček krompirja. Pa pride gospodinja, vidi da trije otroci samo gledamo, nekaj glasno zajamra in gre ven. Verjetno je mislila, da jih pride jest samo sedem. Vrne se nazaj in prinese še tri žlice. Ena je bila tako velika kot majhna zajemalka. Da jo ženski, ki je sedela zraven mene, ona pa naj mi da svojo žlico. Toda, skleda je bila že prazna! Le še za nekaj žlic vode je bilo na dnu, nobenega fižola ali koščka krompirja. Pa še tiste vode nam niso pustili, z nami vred so hiteli zajemati. Takrat sem videla, da tudi med izgnanci ni prave solidarnosti.
V Kočevju smo šli k nemškemu zdravniku, jaz zaradi ožuljenih, krvavih nog. Čez nekaj časa smo odšli v Grosuplje. Ceste so bile prekopane in vozili smo se dva dni. Sedela sem ob Nemcu, ki je imel ob sebi mitraljez, tudi domobranci so bili vsi oboroženi. Počutila sem se varna, čeprav me je bilo pušk in streljanja zelo strah. Prenočili smo v Pijavi Gorici. V Grosupljem so nas dali v gasilski dom, spet smo spali kar po tleh, brez vsega. Čez nekaj dni so rekli, da moramo iz doma ven. Če bo kje kakšen požar, bomo gasilcem samo v napoto.
Šli smo prenočevat v Koščakovo štalo. Tam smo bili kakšen mesec. Ker so iz župnišča Nemci odšli, je bila ena soba prazna. Naj gremo mi tja, so rekli, da ne bomo v štali. V sobi je bil pograd in nekaj slame. Šli smo spat na tisto slamo in dobili uši. Kako smo bili obupani, lahko ve samo tisti, ki je to doživel. Kako naj odpravimo uši, če pa nismo imeli nobenega sredstva za to. Edina stvar je bil petrolej. Brata so ostrigli, medve s sestro in mama pa smo imele dolge kite. Obleko in kombineže smo prekuhali.
Čez tri mesece so se Nemci vrnili v župnišče in pozimi 1945 smo morali iz župnišča ven. Potem smo dobili prostorček v Finkovem mlinu. Bilo je tako mrzlo in od vlage vlažno, da so bila cementna tla poledenela. Brat se je po njih drsal.
Ko smo še živeli v Koščakovi stali, sva s sestro hodili pomagat ljudem pobirat krompir z njive. Ko sva pobirali pri Rusovih, so na njivo pripeljali malico s kočijo. Bilo nas je okrog trideset delavk in Rusovi hlapci. Spet je zame zmanjkal kos kruha, ne enkrat, večkrat. Morda je katera od dninaric vzela dva kosa. Krompir so izkopali strojno, domov so ga vozili več dni. Me smo ga pobirale z rokami in greble po zemlji in kamenju, zato sem večkrat imela krvave roke.
V Grosupljem sva z bratom Cirilom hodila v šolo. Eno uro na teden smo imeli še nemščino. Za božič 1944 so slovenske učiteljice z učenci pripravljale božično igrico. Učili so se cel mesec. Zadnji dan mi reče učiteljica: »Ti pa tudi pridi gledat igrico.« – »Bom prišla, pa mama tudi in ata in sestra in brat,« sem ji navdušeno povedala. »Ti pridi pol ure prej, boš nekaj pomagala,« mi še reče učiteljica. Rekla sem ji: »Saj ne bom nič znala.« Vedela sem, da so se sošolci učili cel mesec. Pa mi reče: »Saj ne bo treba nič govoriti.« – »Potem pa pridem.«
Kako veliko presenečenje me je čakalo! Med vsemi učenkami na šoli so me učiteljice izbrale za Marijo pri sveti družini. Bila sem zelo lepa. Oblekle so me v belo obleko, razpustile kite in počesale razpuščene lase. Pa so se pokazala ušesa, krastova od petroleja zaradi uši v laseh. Čez glavo so mi dale modro ogrinjalo, v roke pa dojenčka, tržaško celuloidno punčko, ki gleda. Na odru je bilo malo slame in klečala sem zraven. Začela so me boleti kolena, da sem vsa drgetala, tudi od strahu, ali bom vzdržala do konca predstave, ali bom morda storila kaj narobe? Učiteljica pa je tako dolgo urejevala mene in Jezuščka! Potem pa reče: »Takole bodi, dokler ne pridem k tebi.« Sprostila sem se ob pogledu na dekle, ki je igralo sv. Jožefa in so ji privezovali brado. Tako je bila smešna, da sem se morala nasmehniti. Po predstavi mi je učiteljica rekla, da me je takrat sploh prvikrat videla nasmejati. Ko so prižgali reflektorje, so me naenkrat nehala boleti kolena, lahko bi klečala še celo noč. Strah je naenkrat minil.

Opis slike: Domobranec Francelj Mandelj

Ljudje v dvorani Sokolskega doma so bili natrpani kot vžigalice v škatlici. Bili so Grosupeljčani, begunci, Nemci, domobranci in tisti, ki so hodili v domobransko postojanko čez noč, ker je bilo doma prenevarno. Moj oče so tudi prišli, ker so takrat večkrat prišli iz Ljubljane in nam pomagali pri kmečkem delu. Povedal nam je, da je imel med predstavo nemški vojak solzne oči. Domnevali so, da je morda doma imel družino, on pa je bil daleč od doma na božični večer. Mama so po igri ves čas molčali.

Opis slike: Sestri Marija (levo) in Rezka

Naš ata so nas vedno bodrili: »Molimo, ker smo vsaj živi.« Rekli so: »Oče Job, svetopisemski mož, je bil ob vse: ob lepe hčere, sinove in ob vse premoženje. In je vztrajal kljub satanovim skušnjavam; ni zatajil Boga, ampak je govoril: Bog je dal, Bog je vzel, češčeno bodi njegovo ime.« V ata smo imeli zaupanje. Verjeli smo mu, kar je rekel.
V Grosupljem so nam kasneje dali karte za živež. Pa ga je bilo tako malo, da ga je čez pol meseca zmanjkalo, kljub temu da so starši z njim zelo varčevali.
Spomladi 1945 nam je mamina sestrična odstopila hišico na Muljavi. Zdaj smo bili blizu našega doma, le nekaj kilometrov proč. Večkrat smo šli peš domov po kako kmečko orodje. Konec maja 1945 nam je ena od terenk ali afežejevk rekla, da se smemo vrniti domov. Šli smo. Toda doma je bilo vse pokradeno, šipe v oknih razbite, vrata polomljena. Kmečko orodje so vse pokradli. Česar niso vzeli partizani, so vzeli največ sosedje in terenci. Vsejali smo koruzo, pa je nismo imeli s čim okopati. Mama so mi rekli: »Pojdi prosit k sosedovim, če posodijo motiko. Soseda je bila terenka. Rekla je sinu, mojemu nekdanjemu sošolcu Ivanu, naj mi prinese motiko. Prinesel jo je, pa mu reče: »Ne te, pojdi po drugo.« Ni hotel iti. Pa reče meni: »Zvečer jo moraš prinesti nazaj!« – »Bom,« sem ji rekla in sem šla. Moja mama so vzeli v roke motiko in rekli: »To je moja motika!« A zvečer sem jo nesla nazaj, tako smo se jih bali.
Drugi dan mi mama rečejo: »Pojdi še enkrat prosit in reci, da nismo vsega okopali. « Zdaj je šla soseda sama po motiko in prinesla njihovo, tako izrabljeno kot plevka. Še večkrat sem šla prosit, ali motike naše mame niso nikoli več posodili. Danes sosedovih ni več na svetu.
Kaj je z brati, nismo vedeli. Po vojni so očeta zaprli v Novo mesto. Po nekaj tednih so ga spustili skupaj s sosedom, ki je imel sina domobranca. Komaj sta se privlekla peš domov, trideset kilometrov daleč. Hodila sta po skritih poteh, ker bi ju lahko ubili, kot se je to zgodilo mnogim, ki so jih spustili. Ata so razlastili in mu odvzeli volilno pravico. Leta 1946 so naredili prošnjo, da bi dobili posestvo nazaj. Prepisali so na nas otroke, gozda pa ne. Ata ni nič dobil.
Francelj je končal v Kočevskem rogu, Lojza je šel ata leta 1955 iskat v Padovo, ker je bil zaradi posledic Gonarsa tako bolan, da ni mogel sam na pot in je po nekaj letih umrl. Mama in ata nista mogla preboleti, da ne bosta mogla nikoli pokopati svojega sina Francija. Spominjam se, kolikokrat je ata jokal na grobu najstarejšega sina, ki je 1938 petnajstleten umrl zaradi pljučnice. ‘Za njega vsaj vem, da je tukaj pokopan, za Francija pa ne bom nikoli vedel.’ Tudi jaz sem jokala, pa sem se obračala vstran, da ne bi ata videl mojih solza in bil še bolj žalosten.
Do nas se je slišalo bobnenje, ko so minirali v Kočevskem rogu jame s trupli. Ljudje so sprva mislili: ‘Najbrž delajo ceste.’ Toda takoj zatem se je pričelo skrivaj šepetati, da pobijajo domobrance. Nekaj jih je namreč ušlo z vlaka, ko je v klanec proti Čušperku vlakovodja zaprl paro in upočasnil vlak. Eden od njih je bil Tone Tekavc, doma blizu Muljave. Domačijo so imeli na samem in se je osem let skrival doma, ne ga bi ga kdo izdal. Nekaj pa se jih je rešilo celo iz jame, kot npr. Milan Zajec iz Velikega Gabra, pet njegovih bratov pa je končalo v jami. Rešil se je tudi Franc Kozina, doma blizu Ribnice. Taki so povedali in kot blisk se je po vsej Dolenjski in Suhi krajini razvedelo, kaj se dogaja v kočevskih gozdovih.
Minče se je čez čas po skrivnih poteh vrnil iz Teharij, ker je bil kot mladoleten izpuščen. Zvedel je, da med potjo pobijajo. Nazadnje se je skrival pri sorodnikih na senu in mama je zvedela zanj. Šla je ponj in že na dvorišču glasno spraševala: »Kje je moj sin?« Minče mi je kasneje povedal, da so bile to najlepše besede, ki jih je v življenju slišal. Čez leta mi je povedal kakšno malenkost o svojem prestanem trpljenju in mučenju vodilnih domobrancev na Teharjah. Takrat se mu je obraz tako grozno spremenil, postal je čisto drugačen, da si ga sama nikoli nisem upala ničesar spraševati.
Nekaj pa je bilo dobrih ljudi. Atova sestra nam je dala majhno kravo, da smo imeli vsaj mleko doma. Po vojni nam niso dali kart za živež. Bili smo kot plevel, ki ga je treba uničiti. Popisali so vojno škodo, a dobili nismo nič. Prvo službo sem dobila šele 1958 leta v mlekarni v Ivančni Gorici.

Opis slike: Leto 1947 – Z desne Minče, Marija, ata, mama, Ciril z ženo

Vse to sem napisala, kot se spominjam iz otroških let pred 64 leti. Zame so ti spomini še danes zelo živi. Če bi živele še tiste matere, s katerimi smo bili skupaj izgnani, bi vedele povedati več. Hvala Bogu in vam vsem, da pišete o zamolčani resnici.
Pa še nekaj bom povedala. Naša družina se je leta 1925 ali 1926 posvetila Srcu Jezusovemu kot vsa fara. Ata je kupil sliki Marijinega in Jezusovega Srca. Mama so takrat zelo zboleli in zaobljubili so se, da bodo postavili znamenje s kipom Marijinega Srca, če bodo ozdraveli. Tako se je tudi zgodilo. Ko smo se vrnili iz izgnanstva v Kočevju in je bilo vse pokradeno in razbito, je v kotu hiše visel le križ in ob njem sliki Jezusovega in Marijinega Srca. Vedeli smo: njuna ljubezen nas je pripeljala domov. Pričeli smo živeti na novo, čeprav je bilo vse drugače kot pred vojno. Drugačni smo bili tudi mi.

Opis slike: Oče v pogovora z nekim turistom