Avtor: Justin Stanovnik, Bogomila Ogrin Suhadolnik

Teharje v očeh otroka

Majhen namig, da bo leto 1945 posebno leto, je Milka Ogrin dobila že 2. maja. To je bil njen godovni dan, kar ni bilo nič tako izrednega, nenavadno pa je bilo to, da se je oče tega dne posebej zanjo pripeljal z Rakeka z voščili in pomarančami. Milka tega ni ravno pričakovala, prav velikega pomena pa poudarku, ki se je očetu zdelo, da ga mora dati hčerkinemu prazniku, tudi ni pripisovala. Težje pa si je razložila to, kar je tri dni za tem doživela v domači farni cerkvi na Vrhniki. Bila je prva sobota in Ogrinovi z Verda, ki so se je zvesto držali, so šli k maši – vsi, ki so bili pri hiši, stara mama Micka, mama Zalka, teta Tončka in seveda Milka. Čudno pa je bilo to, da ni bilo nikjer duhovnikov, ne župnika oziroma dekana ne obeh kaplanov. Kaj pa je sedaj to?
Čudila se je v resnici seveda samo Milka, starejše ženske pa so že nekaj vedele, da bodo tisti, ki niso skrivali svojega mnenja o stvareh, ki so se zadnja leta dogajala okoli njih, morali za nekaj časa proč. Ogrinovi so mislili, da bodo to lahko naredili tako, da bodo za par dni šli v Ljubljano, kjer je v Strossmayerjevi z družino živela očetova sestra. V ta namen je v veži že čakalo nekaj prtljage. Toda skoraj v trenutku se je vse obrnilo drugače. Izkazalo se je, da bo njihova ljubljanska rešitev dobila razsežnosti, ki bodo prešle najprej v begunstvo in nazadnje – v smrt. A tega tedaj še niso vedeli. Vse to je bilo tiste majske sobote milostno skrito v prihodnosti.
Ko so prišle iz cerkve, jih je doma že čakal oče. Za trenutek se mu je posrečilo skočiti domov iz Rupnikovega bataljona, ki je v noči s petka na soboto z Rakeka preko menišijskih gozdov dosegel barjanske vasi. Sporočil je družini, da se Ljubljana ne zdi več varna in bo treba za nekaj dni zapustiti domovino. Spričo te napovedi so potem ženske popotno prtljago nekoliko povečale in vsi so odšli na pot. Hišo so enostavno zaklenili in ključ pustili pri sosedu. Ali so šli kar peš? Da, kar peš.
Oče, ki je v Rupnikovem bataljonu opravljal delo skladiščnika in zato ni imel operativnih zadolžitev, je zelo verjetno to pot nastopil skupaj z družino. Do Brezovice so šli po »cesarski cesti«, tu pa so zavili na desno in, že proti večeru, prispeli v Notranje Gorice. Tja so šli zato, ker so tam bile nekatere bataljonske edinice. Do sem so, kot rečeno, z vso prtljago šli peš, tu pa so domobranci mobilizirali vozove in konje. Potem pa so še pred nočjo znova krenili na pot, najprej nazaj na Brezovico, od tu pa čez Podsmreko in Razore na Dobrovo, kjer so preživeli noč. (Hotel sem že reči »prenočili«, a mi zven, ki ga ima ta beseda, prav ne ustreza.) Ko se je iz noči potem rodil dan, je bil ta dan nedelja. Begunci so bili v dobrovski cerkvi pri maši. Vasi in ceste so bile polne vojaštva. Na Dobrovi je bilo največ srbskih prostovoljcev, ki so imeli strateško nalogo, da branijo dolino, ki pelje od te vasi proti zahodu. Begunci pa so se spet odpravili na pot. Sedaj seveda že zdavnaj niso bili več sami. V vsaki vasi so v popotno kolono, ki so jo sestavljale vojaške enote z vozmi in pratežem, pa tudi civilisti, peš, na kolesih in na vozovih, vstopali novi ljudje, spet peš in na kolesih in na vozovih. Sedaj se po cestah proti Kranju že niso več pomikale posamezne skupine, ampak se je že vse zlilo v eno samo reko, ki je zdaj hitreje zdaj počasneje tekla proti severu.
Ogrinovi seveda niso bili med samimi tujci. Z njimi so hodili – če so imeli srečo, se tudi vozili – Oblakovi s Stare ceste – Slikarjevi po domače – oče, mati in štirje otroci, Janez in Rafael že starejša od Ogrinove Milke, ki ji je tedaj manjkal kak mesec, da bi jih imela devet, Simon in Miha pa sta bila mlajša, Miha pravzaprav še pravi otročaj. Potem so bili tu otroci domobranskega častnika Kavčiča, Rija, Edo in Janez, ki jih bomo še srečali. K vrhniški skupini so spadali tudi Dobrovoljcovi s Stare ceste ali Špenglerjevi, kakor so jim rekli, oče s sinom Jožetom in že odraslo hčerko Minko, ki se je bomo tudi še spomnili. Od Dobrovoljcovih je bil tu tudi očetov brat krojač Martin z dvema hčerkama, ki pa ni živel na Vrhniki, ampak v eni od bližnjih vasi. Omenjamo ga zato, ker bomo tudi o njem morali še nekaj reči. Med odraslimi sta bili vidnejši Dora Korenčan, ki je bila zaposlena na občini, in njena mati, posebej pa Joža Šiberl, tudi s Stare ceste, ki je imela to v sebi, da se je vedno znašla tam, kjer je bila potrebna pomoč. Med ljudmi, ki so bežali, je bilo še več Vrhničanov, tudi bolj znanih, a ti, ki smo jih omenili, se še danes zvrstijo pred Milkinimi očmi, če pomisli na tisto nenavadno potovanje.

Opis slike: Stara mama Marija Ogrin med vojno

Potovanje je bilo res nenavadno, čisto nekaj drugega, kot je bilo vsakoletno romanje na Žalostno goro pri Preserju. Milka se je imela čemu čuditi. Seveda se devetletni otrok – mogoče pa tudi nihče drug v tej dolgi procesiji – ni zavedal, da je delček velike množice, ki se je odločila za pot, na kakršno se slovenski človek v tisočletni zgodovini še ni odpravil. Tudi kdaj prej je že bilo tako, da so morali ljudje od doma, da bi si rešili življenje – ko se je na primer razširil glas, da gredo Turki. A se je tedaj vse godilo v območju znanih domačih krajev: segnali so živino in znosili imetje v skrito in težko dostopno gozdno grapo ali pa so se zaupali v varstvo kake trdneje postavljene taborske cerkve. Tu pa je bilo toliko ljudi, da se človek ni mogel ubraniti vtisa, da gredo vsi – da se seli vsa dežela. To je bil nenavaden občutek. A ne samo, kar je bilo zunaj – kupi orožja ob cesti, puške, brzostrelke, strojnice, množica bomb in granat, neprestano streljanje, posamično in skupinsko, ponoči poleg vsega še rakete, ki so od časa do časa razsvetljevale nebo in opozarjale te, ki so bili na poti, in tiste, ki so ostajali doma in nemo opazovali to velikansko premikanje, da se godijo nenavadne reči – ne samo, kar je bilo zunaj. Vso to pisano in raznovrstno množico je nekaj gnalo, občutek, ki ga večina niti ne bi znala izraziti – da gre za življenje. To je bilo znotraj, nezavedno, a vendar vseprisotno, to, kar je to raznolikost, ki se je nudila očem, spreminjala v eno samo enotno dogajanje. Da občutje, ki je poganjalo ta neznanski človeški stroj, ni bilo nobena utvara, ampak tisto prvinsko vedenje, ki nastaja v človeku iz nezavednih slutenjskih energij, še preden mu pamet da dokončno podobo, to je pokazala prihodnost, ki je bila tedaj, na tisti poti proti severu, pred to veliko celoto, pa tudi pred vsakim posameznikom, ki je to celoto sestavljal, milostno skrita. Teharje, Hrastniški hrib, Kočevski Rog, Kucja dolina – ta geografija ni nikomur od njih takrat pomenila še nič.
Milkine devetletne pameti te stvari niso vznemirjale, ne tiste, ki so se odvijale zunaj, ne tiste, ki so nastajale in ostajale znotraj. Bila je otrok in so jo zaposlovale reči, ki so šle mimo odraslih povsem neopažene. Kar se je njej zdelo vredno pozornosti, je bil nezaslišan prizor, ko je nekje na poti mimo nje prijezdil vrhniški kaplan Kraljič. Gospod kaplan, pa na konju! Čému pa je to sedaj podobno? Ta slika jo je tako šokirala, da ji še sedaj pride najprej pred oči, kadar jo spomin zanese v tisti čas.
Tako je tekla tista pot naprej. Za Tržičem so se začeli ljubeljski klanci in pokazalo se je, da je en par konj za en voz premalo. Posebno, ko jim ni bilo dovoljeno iti skozi za silo dokončani predor pod vrhom in so morali na prej čez prelaz. Tu ni bilo dovolj, da so vozove razbremenili prtljage, morali so si pomagati s priprego. Tako je šlo, z muko ljudi in živali in počasi, počasi. A končno so le bili čez in potem ni bilo posebnih težav navzdol do Borovelj in potem čez dravski most naprej proti Celovcu, kjer so, kak kilometer pred mestom, zavili na levo na Vetrinjsko polje. Tam je stala velikanska samostanska cerkev, ob njej nekaj bajerjev, potem pa širno polje naprej do obrobja gozdov in na desno proti Celovcu, en sam odprt prostor, kjer so Slovenci začeli postavljati svoj Vetrinj: iz nasekanih vej, iz odej, če je kdo katero prinesel s seboj. In kako so postavljali to mesto? Vsak je imel nekaj, eden sekiro, drugi kramp, tretji žebelj ali vrv, tako, da so vsi imeli vse. Tako je bilo takrat: bedo sveta je sprejemalo pod streho razkošje srca.

Opis slike: Oče Franc Ogrin med vojno

Treba je bilo seveda tudi jesti. Ogrinovi so bili v tem pogledu razmeroma preskrbljeni, na kar je mislil oče, ki se je od časa do časa pojavil s kakšno koristno rečjo. Angleži, ki so begunce sprejeli, seveda niso dali ničesar. Le, ko je Milka zbolela za krvavo grižo, je mati v njihovi kuhinji dobila nekaj prepečenca, ki se je izkazal za uspešno zdravilo. Poleg tega je kmalu začelo deževati in ni in ni hotelo nehati. Toda begunci so si vseeno, kljub tistemu blatu, urejevali osnovne reči, pri tem pa zvesto hodili k maši, in ker je bil maj, k šmarnicam. Slovenci na Vetrinjskem polju, šest tisoč ljudi v civilu in dvanajst tisoč ljudi v uniformah Slovenske narodne vojske, so živeli zgledno – morali bi reči junaško. Mogoče nobena begunska skupina v tedanji Evropi – ki je bila begunska Evropa – ni v svoji bedi pokazala toliko ponosa in toliko dostojanstva. Toda Britancem ni to pomenilo nič. Tedaj še nismo vedeli, s kom imamo opraviti. Kakor so nas izdali med vojno, tako, da so se vmešali v našo državljansko vojno, tako so nas izdali tedaj, ko so svoj azil spremenili v izhodiščno bazo za transporte smrti. Uresničili pa so svojo izdajo na način, ki je ponižujoč za vsakega človeka, za vojaka, posebej za častnika, pa samouničujoč in nedopusten – svojo izdajo so izpeljali z lažjo.
Prve domobrance so iz Vetrinja začeli voziti v nedeljo, 27. maja. Rupnikov bataljon je prišel na vrsto v sredo, 30. maja. Z vsakim konvojem je šlo tudi nekaj ljudi v civilu: ponavadi sorodniki domobrancev, matere, očetje, žene, dekleta, otroci. Pri Rupnikovem bataljonu je bilo tega spremstva veliko več kot sicer. To je nekoliko nenavadno, saj je znano, da se je v sredo že šušljalo, da transporti iz Vetrinja ne odhajajo v Italijo, ampak v boljševiško Jugoslavijo. Na to kaže tudi okoliščina, ki jo je Milka sama doživela ali pa ji je o tem kdaj pozneje pripovedovala stara mati. Ta je namreč hotela sina pregovoriti, naj se izogne transportu. Ponudila je, da mu v ta namen preskrbi civilno obleko. Franc Ogrin, ki je na Koroškem že spet imel svoje mesto v bataljonskem starešinstvu, pa ji je odgovoril, da poveljuje mladim fantom in da jih nikakor in pod nobenim pogojem ne misli zapustiti. Da so se kljub določeni nelagodnosti potem Ogrinove ženske vseeno odločila, da gredo z domobranci, kaže na to, da takim govoricam le niso prav verjele.
Tako so v sredo, 30. maja, šli vsi na pot. Ker niso dobro poznali krajev, dolgo časa niso vedeli, da se ne peljejo v Palmanovo, ampak v Pliberk. Tu so jih Britanci spravili s kamionov in jih, zbrane na travniku pred železniško postajo, stražili, dokler jim partizani za ograjo niso dali znamenja, da jih lahko sprejmejo. V nekaj minutah so potem bili v njihovih rokah. Gneča v živinskih vagonih, kamor so jih segnali, posebej domobrance, posebej civiliste, je bila nepopisna. Partizani so delali samo eno reč: jemali so, kar se je dalo vzeti. Kjer se je vlak ustavil, so se pojavili v vagonih s tem edinim namenom. Transport so do Celja spremljali južnaki, ki posebnih ideoloških interesov niso imeli. Pač pa drugačne. Enkrat se je zgodilo nekaj, kar si pozneje Milka ni mogla razložiti drugače kot poizkus posilstva. Ženske so se sicer reševale tako, da so hlinile nezavest. Milka nekaterih stvari tudi sicer ni razumela. Med drugim tega, da je mati na vsem lepem v tisti gneči odprla torbo in skozi luknjo na dnu vagona začela tlačiti zlatnino in srebrnino, kolikor je je zidarjeva družina imela. (Nekatere stvari je mati Zalka hranila še iz tistih let, ki jih je preživela kot služkinja pri družini znanega zobozdravnika dr. Pucherja na Gregorčičevi v Ljubljani. Marsikaj je tedaj skozi tisto odprtino šlo v nič, med drugim tudi zlata verižica, ki jo je Milka dobila od krstnega botra dr. Pucherja.)

Opis slike: Zidar Franc Ogrin (sedi v sredini)

Vlak je vozil vso noč, in ker se je med potjo le redko ustavljal, že v zgodnjih dopoldanskih urah zapeljal na celjsko postajo. Tu so Ogrinovi šli skozi vse tisto, kar je bilo o tem prihodu že velikokrat povedano. Ko so od zunaj odprli vrata vagona, so izmučeni potniki morali poskakati na tla in Milka se ob tem spomni samo nečesa: množice pobesnelih obrazov in vpitja – od vsepovsod samo vpitje. Iz glasov, ki so s postaje in od ceste onstran nje butali vanje, je deklica mogla razločiti eno samo zahtevo: postrelite jih, vse postrelite! Ta beseda se je tako zapičila vanjo, da je že tam ali pa pozneje med potjo vprašala mamo: »Ali boli, če te ustrelijo?«
To je en prizor, ki se oblikuje pred Milko, če jo kaj napelje, da pomisli na tisti prihod v Celje, drugi pa je temu nasproten, kakor da bi domiseln režiser hotel pokazati, v katerem temeljnem nasprotju bo odslej teklo slovensko življenje: da bodo sredi sovraštva vedno tudi sile, ki bodo ohranjale prastare obrede svetosti. Ko se je ta žalostna procesija izmučenih in prestrašenih ljudi začela pomikati proti Bukovžlaku onstran Teharij, je po pločniku nasproti pritekla skupina belo oblečenih deklic, ki so, v košaricah noseč drobne cvetne glavice, hitele, da bi jih trosile v procesiji pred Najsvetejšim. Zdelo se je, da so sedaj, ko so se srečale s to drugo procesijo, še bolj pohitele, ker so želele biti čimprej mimo tega trpljenja, ne vedoč, da je del istega misterija, ki so ga šle častit tudi same. Milka je že toliko vedela o teh rečeh, da jo je ta prizor spomnil na to, da je to praznik Sv. Rešnjega telesa. A ona se sedaj ni mogla ustavljati ob njem. Ona je bila vključena v svojo procesijo.
Od celjskega kolodvora do teharskega taborišča ni bilo tako zelo daleč, a množica, ki je šla v to smer, se je pomikala zelo neenakomerno, včasih so morali teči, potem pa se je zgodilo kaj nepredvidenega, da so se morali ustaviti in čakati. Begunci in ujetniki so morali hoditi po sredi ceste, ob straneh pa so jih na določenih razdaljah spremljali partizanski stražarji, večina peš, nekateri tudi na konjih. Skoraj vsi so imeli v rokah opasače in z njimi pretepali tiste, ki so jim prišli pod roke, zlasti, če je kdo zaostajal. Starejši ljudje so se teže umikali, poleg tega pa so bili tu nekateri domobranci z nezaceljenimi ranami, ki so jih dobili v bojih na Ljubelju. Tudi ti so bili vedno med zadnjimi. Vse pa je spremljalo vpitje in zmerjanje – v jeziku, za katerega ni bilo nobenega dvoma, da je slovenski, a ga Milka še svoj živ dan ni slišala. Zato pa ni nič manj vedela, kaj pomeni. Partizani se niso mogli nasititi. Zdelo se je, da njihove besede vedno nekoliko zaostajajo za njihovim sovraštvom. Dajali so vtis, da jim je jezik premalo. Čeprav so izumili nove besede, je jezik le izhajal iz nekega drugega časa in jih ni hotel prav sprejeti: njegova zgradba, njegov ritem in njegova melodija – vse to se je upiralo temu, za kar se je jezik uporabljal tu.
Zato so tako tepli, zato so tudi ubijali – že tu sedaj, že med potjo. Milko je še dolgo spremljala naslednja slika. Nekdo, ali je bil domobranec ali navaden človek, tega se ne spominja več, je stopil korak stran od ceste, da bi šel na stranišče. Partizan, ki je to videl, je stopil obenj in ga ustrelil naravnost v čelo. Človek se je zgrudil in kri mu je v trenutku zalila obraz.
Povedali smo že, da so morali ljudje del te poti tudi preteči. Za mamo Zalko in njena dva kovčka je to bilo preveč; najprej ji je padel z rok eden in čez nekaj sto metrov še drugi – v enem je imela obleko, v drugem pa perilo, oba sta ostala v Celju. Tudi so bili mnogi sedaj že bosi, ne samo domobranci, ki so jim pobrali, če so nosili kaj vrednega – ne samo čevlje, ampak tudi hlače in bluze. Bosa je večino te poti naredila tudi stara mama. Njene deformirane kosti tudi copat, ki jih je oče prinesel iz tržiške tovarne usnja, niso mogle držati na sebi, če je hotela teči. In teči je morala.
V Bukovžlaku so zavili s ceste na desno in po dvesto metrih že bili pri vhodu v taborišče. Očeta so strpali med ostale domobrance na grušč med dvema barakama v zgornjem delu taborišča, civiliste, moške in ženske, pa v prvo barako za vhodom na levo. Domobranci nekaj dni tudi vode niso dobili, baraka s civilisti pa je vodo imela in jo dajala, če ni bilo v bližini stražarjev, tudi domobrancem za žico. Poleg tega so otrokom že prvi večer dali nekaj zdrobove juhe. Ponjo so morali na zgornji konec taborišča, kjer je stala kuhinja in komandna baraka. To je omogočilo Milki, da je videla, česar večina drugih ni. Tam so stali ali ležali z razbitimi obrazi tisti domobranski častniki in podčastniki, ki so se na poziv javili že na celjski postaji. Potem pa so jih hitro, še pred drugimi, odpeljali v Teharje. Kako so preživeli čas, ki so ga drugi prebili na poti, je Milka sedaj imela priliko videti. A očeta ni opazila med njimi. Ko pa se je vrnila v barako, je izvedela, da so ga ženske med tem že odkrile za ograjo. Napotila se je tja s svojim zdrobom. »Pojej tole.« »Kar ti pojej.« Oče jo je samo gledal. Bila je edinka.

Opis slike: Mama Zalka pred 1935, ko je bila še kuharica pri Pucherjevih v Ljubljani

Potem sta sledila dva dogodka, o katerih na tak ali drug način govorijo vsi teharski poročevalci, in ki sta oba zajela tudi Ogrinove ženske, eden Tončko, drugi pa mamo Zalko. Prvega je doživela tudi Milka, ko pa se je zgodil drugi, je že ni bilo več v Teharjah.
Iz Teharij so ženske vozili na morišče na Hrastniški hrib dvakrat, prvič že kmalu, še v času prvih desetih dni, ko so še vsak večer dvakrat odvažali tja tudi domobrance – enkrat ob enajstih zvečer, drugič pa ob dveh ponoči – potem pa kakih deset dni pozneje, še sredi junija. Tudi način, kako so obe skupini izbrali, je bil različen.
Prvič jih sploh niso izbirali, ampak so jih nekega večera, ko so se vračale od večerje – tako imenovane – enostavno oddelili od vrste – koliko? Morda sto, morda malo manj – in jih odpeljali neznano kam. (Uporabili so pri tem podobno laž, kot malo prej Britanci v Vetrinju: da bodo domobranci tam, kamor jih vozijo, potrebovali tudi dekleta, da bodo zanje skrbela; ni čudno, da so se razveselila.) Da pa je bil ta prvi odhod že v prvem tednu, še med glavnim odvažanjem domobrancev, lahko sklepamo po tem, da je Lojze Opeka, ki se mu je posrečilo zbežati s hrastniškega morišča, pri kmetu Pustu v Brnici opazil plav avtobus, ko je ravno obračal nazaj proti Celju – plav pa je bil tudi avtobus, ki je dekleta odpeljal s Teharij. Milka se spominja, da je bila v to prvo skupino zajeta tudi mama, a so jo poslali nato nazaj v barako, ker je bila stara že več kot štirideset let. (Za to skupino so uveljavili samo en kriterij: starost od šestnajst do štirideset.) Stara mama, izmodrena z vetrinjsko izkušnjo, lepim obljubam partizanov ni verjela in je za hčerko Tončko nautolažljivo jokala.
Ko pa so z drugo skupino odpeljali tudi mamo, Milke že ni bilo več v Teharjah. Zgodilo pa se je to kmalu za tem, že nekaj dni po odhodu otrok k Petričku. Žensk to pot niso oddelili na slepo, ampak so jih klicali po imenu. Baje so sprva poklicali tudi staro mamo, a so jo pozneje poslali nazaj v barako, ker je ni bilo mogoče stlačiti v avtobus. Oče Ogrin je z velikega dvorišča budno spremljal vse, kar se je dogajalo pred barako, v kateri so bili njegovi, in je zato gotovo videl, kako so odpeljali Tončko, ker je to bilo podnevi, kako so odpeljali ženo, pa verjetno ni videl, ker se je to zgodilo ponoči. Gotovo pa je opazil drugo jutro, da je ni več, če ne drugače, mu je to povedala mati.
Če so v Teharjah za mamo vedeli po imenu, je vmes očitno že posegel domači kraj. Potem so se glede tega širile različne govorice: da sta za vsako smrt za vsako vas ali za vsako občino morala podpisati dva člana krajevne boljševiške strukture; da sta vsako vrnitev morala odobriti dva človeka iz vaške terenske mreže. Kako natanko je to šlo, ne vemo. Nekdanja komunistična oblast je te reči zavestno skrivala, sedanji demokratični pa se ni zdelo oportuno, da usmeri svoje znanstvene ustanove, da to raziščejo. Da so Ogrinovo mamo neke noči poklicali v nekem taborišču, imenovanem po nekem štajerskem kraju, za katerega še v življenju slišala ni; da so jo tam poklicali in odpeljali na bregove nad Hrastnikom in tam umorili, za to so bili odgovorni glasovi, ki so prišli z Vrhnike. Namesto odgovorni bi morali reči, da jo imajo ti glasovi na vesti. Kako pa so se ti ljudje morali počutiti, če so se kdaj pozneje ti glasovi oglasili in začeli govoriti?

Opis slike: Teta Tončka Ogrin pred vojno

Po Milko in druge otroke so prišli partizani in partizanke že nekaj dni za tem, ko so odpeljali Tončko. Prizoru, ki se je tedaj odigraval na Teharjah, bi pravično podobo lahko dala samo moč velikega umetnika, slikarja, glasbenika, pripovednika. Jok otrok se je mešal z vpitjem mater, ki so se jih oklepale z močjo, ki so jo matere še vedno imele. Milka ima še sedaj v ušesih ukaz: Streljaj, če ne gre drugače! Nazadnje je zmagala sila, otroke so spravili v avtobus in jih odpeljali k Petričku. Še prej pa se je zgodilo nekaj, česar Milka pač ne bo pozabila do konca svojih dni. Oče, za katerega smo rekli, da je od daleč pozorno spremljal vsako dogajanje pred žensko barako, je seveda opazil, kaj se dogaja s hčerko. Kako je prišel čez žico, Milka ne ve, ampak kar naenkrat je bil pri njej in jo poljubljal in objemal, poljubljal in objemal. Še danes ima pred očmi njegov porasli, shujšani obraz. Potem so jo z drugimi vred odpeljali, kaj pa se je dogajalo z očetom, seveda ne ve. Lahko si samo misli.

Opis slike: Tončka in Milka Ogrin na poti proti farni cerkvi na škofov sprejem

Zgodbo o otrocih s Petrička sedaj nekoliko poznamo iz knjige in iz televizijskega filma. Milka je imela tam nekaj družbe: tu so bili Kavčičevi trije, Dobrovoljcov Jože, Oblakovih štirih pa ni bilo, ker so njihove starše vračali preko Kranja in so bili sedaj v taborišču v Škofovih zavodih. Bili so seveda predvsem zelo lačni. Učiteljica, ki jih je prihajala poučevat iz Celja, je včasih prinesla kakšen kruh, a kaj je bilo to za toliko ust. Peljali so jih v gozd, da bi nabirali borovnice, a so otroci kar sedeli, tako čisto brez moči so bili. Tudi Milka se seveda spominja hudobne »črne vdove« ali Katjuše, kakor tudi misli, da so ji pravili. Ob dopoldnevih so ure in ure čakali, da bi sonce prišlo do določene smreke, ko je bil čas za kosilo. Če je deževalo, pa so včasih šli ven, da bi jim prej »zrastli lasje.« (Zaradi uši so jih ostrigli na balin.)
Od vsega pa je otroke najbolj prizadela šala, s katero so se z njimi poigrali. Nekega dne so jim naročili, naj pišejo staršem. To je bil žarek upanja in otroci so celo dopoldne sestavljali stavke in iz stavkov pisma. Čez nekaj dni pa so ta pisma odkrili na smetišču na robu bližnjega gozda. Nihče danes ne ve več, kako so se počutili otroci, ko so med raztresenimi listi, ki so se vsi začenjali Dragi oče, Ljuba mama, vsak iskali svojega. Otroci te reči dojemajo drugače. Ko so brskali po smeteh za tistimi papirji, je vanje prihajalo spoznanje, ki jih potem nikoli več ni zapustilo. Vedno bolj so vedeli, da očeta in mame ni več. To ni bila nobena nova in posebna bolečina, samo svet se je spremenil v veliko praznino.

Opis slike: Zaplemba – Predmeti naj bi bili »izločeni iz zaplembe«, a je zadnjih pet stara mara morala odplačati.

Ko je Milka 6. julija na celjskem kolodvoru zagledala staro mamo, je poletela k njej in postavila prvo in edino vprašanje: »Kje je mami?« Stara mama ji najprej ni odgovorila, saj je tudi spoznala ni. Mislila si je, kot je pozneje pripovedovala, kaj da hoče ta fantek od nje. Šele potem je v shujšanem »fantku« brez las zagledala svojo Milko. In tedaj je tudi odgovorila na tisto vprašanje: »Mami je doma.«
V začetku julija so v Teharjih začeli prazniti barako s civilisti (tistimi, ki so bili takrat še živi). Najprej so začeli izpuščati po skupinah, moške in nato še ženske. Če je kdo imel koga pri Petričku, so tedaj tudi tega pripeljali na celjski kolodvor. Tako sta se spet dobili tudi Ogrinova stara mati in Milka. Ko sta zvečer prispeli v Ljubljano, razumljivo nista nadaljevali poti na Vrhniko, ampak sta raje šli k hčerki oziroma teti na Strossmayerjevo in šele čez nekaj dni na Verd.
Tu sta našli velik nered: v hiši je sedaj živela tuja družina in nekaj partizank. Partizanke so kmalu odšle, a se je bilo treba za hišo vendarle bojevati – za vsako sobo posebej. Poglavitna skrb je bila seveda na stari materi. V pomoč so jim bili sosedje, pri katerih so Ogrinovi 5. maja pustili ključe. Tam so jim marsikaj rešili, ko so videli, da hiša prehaja v tuje roke. Najdragocenejši je bil šivalni stroj. (Kako bo pa šivilja Tončka šivala, ko se vrne, če ne bo stroja, so si mislili.). Tako se je stari mami in Milki svet nazorno pokazal, kakšen je: eni so iz hiše odnesli, kar se je dalo (pri Ogrinovih so imeli sto rjuh), drugi pa so prihajali, če morda česa ne potrebujeta. Spet so se najbolj izkazali revni. Ali pa tisti, ki so se sedaj znašli v nemilosti. Takšni so bili nekdanji trgovci Malavašiči, zlasti mati, ki je za Milko poslala raznovrstno blago: žamet in barhant za obleko, kotenino za perilo in odeje.
Pomagati so hoteli tudi drugi. Tako je Popitova mati dala po znancih vedeti, da je pripravljena najti za Milko mesto v kakem domu ali internatu. Sedaj pa je stara mati, kot pravi Milka, »ponorela«. Ali ji potem, ko so ji pokončali sina in hčer in snaho, hočejo sedaj vzeti še »tega otroka«!
Milka se je rada učila in si je srčno želela postati učiteljica. A to ji ni bilo dovoljeno. Zato se je izučila za šiviljo kot teta Tončka. Poleg tega se je tudi kmalu poročila – že pri devetnajstih.
Očeta Franca Ogrina, nekdanjega narednika v Rupnikovem bataljonu, pa so s Teharij odpeljali šele 22. ali 23. ali celo 24. junija skupaj z drugimi vojaki in častniki in podčastniki (tistimi, ki jih do tedaj še niso odkrili). Zakaj tako pozno, skoraj štirinajst dni za največjo prvo skupino? Malo pred 10. junijem so kamioni, ki so domobrance vozili s Teharij na morišče na Hrastniški hrib, odšli v Ljubljano, kjer so jih rabili za potrebe kongresa AFŽ, ki je potekal ravno tiste dni. Po kongresu pa teh kamionov iz nekih razlogov niso pripeljali nazaj in kakih 1.200 domobrancev je čakalo na grušču med drugo in tretjo barako v zgornjem delu taborišča na svojo zadnjo pot. Tam so na pol živi od žeje in lakote, v vročini podnevi, v mrazu ponoči, v dežju in soncu ležali in bili vedno manj živi. V noči na 21. junij pa je štirinajst mladih fantov le zbralo toliko moči, da so tvegali pobeg čez žico. Trem od njih je uspelo, ostale pa so polovili in jih pobili ali na mestu ali pa so jih pripeljali nazaj v taborišče in jih tam mučili in nato pred vsemi pokončali. Franc Ogrin se pobega ni udeležil. Pač pa so ga v eni od treh naslednjih noči na kamionih, ki so jih na hitrico od nekod pripeljali, odpeljali na Hrastniški hrib in ga z drugimi vred tam ubili.

Opis slike: Otroci s Petrička – (Mag ⁴⁸⁄₂₀₀₇)

Tako sedaj na tistem hribu med Brnico in Hrastnikom ležijo trije Ogrinovi, trije Milkini ljudje: oče Franc, mama Zalka in teta Tončka. Vsi so morali napraviti tisto pot od kmeta Pusta, kjer so se kamioni ustavljali, najprej nekaj sto metrov proti zapadu po položnem kolovozu, na prvem robu pa ostro na desno in navkreber do travnate ravninice, od koder so se strmo v breg začeli vrstiti prazni in zevajoči rudniški jaški. Celo pot so jih spremljali rafali strojnic in brzostrelk in jim kazali pot, hkrati pa oznanjali, kaj jih čaka, ko pridejo na cilj.
Ko so ob različnih časih vsak zase hodili to pot, na kaj so takrat mislili? Ali ob taki uri človek sploh na kaj misli? Naj bo že kakorkoli, tiste poti so bile tako neznanske, da lahko o njih samo tako kaj povemo, če pravimo, da so bile svete.
PS.: Bralcem smo dolžni še tri informacije. Oblakovi otroci, kot smo že omenili, niso bili v Teharjih, ampak v Škofovih zavodih v Šentvidu in so vsi prišli domov. Kavčičevi otroci pa so bili pri Petričku, kamor so jih prišli iskat sorodniki z Jesenic in jim priskrbeli nekakšen dom. Brata Dobrovoljcovega očeta, Martina, ki je bil med civilisti, pa so tam v baraki sredi drugih ustrelili, ker so pri njem našli škarje. (Mogoče je bil ta dogodek povezan z begom, ki smo ga omenili.)
Dobrovoljcovo Minko pa so odpeljali hkrati z Ogrinovo Tončko na Hrastniški hrib in tam umorili. Bog daj vsem večni mir in pokoj!