Avtor: Franc Blatnik

Pisalo se je leto 2010.V Podlesku v Beli krajini se je na slavju v spomin NOB zbrala silna množica ljudi. Zvrstilo se je več govornikov. Vsi po vrsti so tako kot vedno govorili o nedvomni veličini in neoporečnosti NOB. Med govorniki je bil tudi predsednik ZB, saj je bil to vendar njegov praznik. Poočital je nekdanjemu predsedniku vlade in nekaterim drugim, da raznašajo laži o krvavih rokah članov ZB. Z veliko ogorčenostjo je zavračal vsako izkrivljeno podobo o NOB in njenih borcih. Podprl ga je hrup množice, ki je izražal mržnjo in sovraštvo, do takih izrojencev, ki si upajo mazati veličastno podobo NOB.
»Naj pokažejo koga iz naših vrst, ki bi imel s krvjo omadeževane roke«, se je hudoval predsednik ZB. »Vsi nosilci tega veličastnega boja že večinoma uživajo svoj mir. Naša borba proti okupatorju, domačim izdajalcem in razrednemu sovražniku je bila enkratna in neomajna, takšno so sprejeli tudi naši zahodni zavezniki, da o tovariški podpori z vzhoda sploh ne govorim. Bili smo na pravi strani in smo še sedaj, z majhnimi popravki smo zmeraj na pravi strani, ker poznamo dialektiko. Tu imam škaf vode in pred vso javnostjo sem pripravljen umiti roke vsakemu iz naših vrst, če bi jih res bremenila kri«.
Življenje pa je že tako naravnano, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidenega. Na obrob
ju množice je bila skupina ljudi, ki so bolj zase kot za množico izražali nestrinjanje z brezmadežno podobo NOB, kot jo je oznanjal predsednik. Množica okrog njih jih je silovito zavračala. Toda tej skupinici se je s kar opazno glasnostjo pridružilo celo nekaj pripadnikov iz vrst ZB. Glasno so pritrjevali vsemu, kar je izražala oporečniška skupinica. Nezaslišanost, da so se nečlanom pridružili posamezniki iz enotne, moralno nedotakljive ZB, je vnesla v množico nemir. Kako tudi ne: nenadoma bi morali razmišljati s svojo glavo in presojati s svojo pametjo, kako je s temi rečmi. Tega pa že dolgo niso počeli, zato tega tudi niso bili zmožni. Lastno razmišljanje in presojanje jim je postalo tuje, prenaporno, tudi nevarno, saj so drugi mislili namesto njih, zato pa tudi odvečno. Dovolj so jim bile mitingaške parole.
»Vse večne čase ne boste mogli trapiti slovenske javnosti, ki ste jo že pohabili, da zločinov med vojno in tistih po njej ni zagrešila NOV in njeni pripadniki, ki so člani ZB. Tega menda niso storile neke sile iz vesolja in se potem spet vrnile tja. Saj smo vendar morali plačevati za vse »zasluge« konkretnim ljudem, ki so opravili ta posel, da so lahko zavladali konkretni ljudje v vsem veličastju. Toliko ljudi ni moglo izginiti, ne da bi imel kdo krvave roke«, so stresali svoj gnev v omenjeni skupini.
»S tisto količino kropa v vašem škafu ne boste sprali krvavih sledov z naših rok. Da bi jih očedili in hkrati oprali naše duše, bi potrebovali bazene vode. Naših rok brez učinkovitih detergentov ne boste očistili. Kazale bodo vašo nepripravljenost, da zadevo izročite javnemu servisu, ki ima vso opremo in pooblastila za tako dejavnost«, je govoril eden od starih članov, ki nosi breme že predolgo, da bi ga mogel še naprej. »Vsi člani ZB smo vedeli za medvojne in povojne morije, ki jih je opravljala NOV. Vedeli smo tudi za strinjanje zahodnih zaveznikov s takim početjem, pa smo vse ubogljivo prikrivali. Okrog 500 morišč je dovolj jasen dokaz, kaj imajo pripadniki ZB v svoji garderobi. Iz naše vesti ste napravili kup kamenja, ki ste ga z lahkoto lučali v vsakogar, ki bi poskušal razkrinkati vaše obupno početje, da bi prikrili breme, ki vas teži.«
Ljudske množice, ki jim je sposobnost lastnega razmišljanja že zdavnaj zakrnela, so se kot vedno prepustile črednemu nagonu večine članov ZB in uprizorile pravo olimpiado pritlehnosti. Ob taki podpori množice je predsednik ZB ponovno rutinsko segel v svoj arzenal in se izprsil: »Naša borba proti okupatorju je bila pravična in vodena pravilno, kar so potrjevali tudi zahodni zavezniki,« je prekinil obtoževanje nezadovoljne skupine.
Spet so se oglasili protestniki: »To pot ne govorite o domačih izdajalcih, ker dobro veste, kdo so bili prvi in najhujši domači izdajalci. To so bili ideološki zakrknjenci, ki so se šli v deželo gorja izpopolnjevat v veščini, kako se ugonablja narod. Ta veščina je bila za civilizacijo pogubna. Slušatelji iz teh akademij so potem vodili NOB. Brez pridobljenih pogledov na hudodelstva, brez sovraštva in laži bi NOB nikamor ne prišla.«
Ljudska množica je zagnala hrup, da se je vznemirilo celo listje na drevju. Predsednika je obšla zavest, da se ob taki podpori lahko razbremeni vseh sprenevedanj, ki so bila zaukazana od osamosvojitve naprej. Odločno je nadaljeval: »O kakšnih zakrknjencih govorite! To so bili ljudje najvišjih moralnih kategorij, ki so šli proučevat zakonitosti pri izgradnji pravične družbe v deželo vseh popolnosti. Vsi so razglašeni za narodne heroje. NOB se lahko ponaša s tem, da so jo vodili ti izurjenci. Vsa zahodna kulturna srenja: pisatelji, univerzitetni profesorji, filozofi itd., so hodili občudovat razmere v deželi popolnosti, v Sovjetiji. Celo tako razsvetljen duh kot Bernard Shaw, večkratni udeleženec ekskurzij v Sovjetijo, je ob vsej razkošnosti nove ideologije deportacije, poboje, organizirano lakoto in pogin več milijonov poveličeval kot zmago razuma. Čemu bi potem našim herojem odrekali pravico, da se izpopolnijo v veščinah, ki jih je občudoval Shaw.«
Skupina, ki je ugovarjala, je bila čedalje bolj izolirana, vendar pa tudi bolj glasna: »Vaša borba proti okupatorju je bila samo krinka za to, da ste lahko izvajali masakre nad nedolžnim prebivalstvom svojega rodu. Žal je bilo to tudi zahodnim zaveznikom všeč. Dokler ne boste postavili pravih domačih izdajalcev na mesta, ki jim v slovenski zgodovini pripadajo, vam ves mitingaški hrup ne bo odgnal težav, ki vas bremenijo.«
Predsednik, ki je vedel, da mu sprenevedanje ni več potrebno, je uporabil besede, ki jih je pred kakimi dvajsetimi leti povedal eden od njegovih v Mladini: Še premalo smo jih pobili. Tako huda izjava nestrpnosti, pa mu še do tega dne ni bilo treba odgovarjati zanjo.
Pravovernim predstavnikom ZB se je zdel predsednik še preveč mlačen. Eden od njih je stopil na oder in ga začel dopolnjevati: »Mi smo se borili proti okupatorju, ki je pobijal naše ljudi. Čemu bi ta posel prepuščali njemu, ko smo ga pa mi znali učinkoviteje in okrutneje opravljati. Pregnali smo okupatorje, doma pa uredili vse tako, da sta hrupnost in molk urejala življenje na Slovenskem … «
Nič se ni spremenilo, so mislili tisti v oporečniški skupini, kot da smo v letu 1945. Tako je, če pamet okameni in srce zamrzne.