Avtor: Tine Velikonja

Spoštovani,
danes smo se že devetnajstič zbrali na kraju, v katerega je bolj kot kjerkoli v Sloveniji posegla človeška roka in ga spremenila do nerazpoznavnosti. Ko sem se vzpenjal na ploščad, na kateri je stalo nekdanje taborišče, sem razmišljal, kaj je od prvotnega sploh ostalo: ostala je samo dolinica, ki jo zapira prva pregrada, za hip se nam odpre proti jugu, preden zavijemo na desno navzgor, in del ceste, po kateri se pripeljemo do sem. Samo sto metrov grape in 500 metrov ceste ob sedanjem drevoredu borovcev oziroma cipres. Ta cesta je tekla takrat znotraj taborišča, tik ob najbolj zahodnih barakah (ob baraki A), bolj zahodno je bila samo sanitarna baraka z umivalnico in straniščem, takoj za njo pa se je svet strmo prevesil v grapo. Prav to je cesta, na kateri so kot sivozeleni hrošči čakali tovornjaki na svoj plen in se, potem ko so ga dobili, izgubili v noč.
Pa se ob tem razdejanju vprašujemo, kakšen smisel ima sploh spominjanje na tisti čas na kraju, ki ga skoraj več ni. Krasi ga sicer spomenik z vencem, za katerega se nismo dogovorili, ali pomeni črko ornega, torej zadnjo črko grške abecede in s tem konec življenja, ali pa gre za avreolo zmagoslavja, na katerem pa ne piše, kaj se je tukaj dogajalo pred 63-imi leti, še celo ne svetopisemski citati, pa če jih še tako pozorno prebiramo.
Najprej bi rekel, da je treba imeti do Teharij veliko spoštovanje. Bil je prostor velike bolečine, tako telesne kot duhovne, torej prostor mučenja in strašne žalitve človeka. V prvi vrsti mislim seveda na ljudi, ki so v nečloveških razmerah čakali, da jih odpeljejo na morišče. Bolečina in žalitev. Bolečina je po taki definiciji (vidite v slovarju napisane) neugodni telesni občutek, vendar je še vse nekaj več. V resnici je ni mogoče opisati z jezikom, sploh ne bi vedeli, kaj to je, če ne bi imeli osebnih izkušenj z njo. Bolečina zaprtih za mrežo tega taborišča je bila presežna.
Mislim pa tudi na druge. V naslednji številki Zaveze bo objavljena zgodba devetletne deklice, ki je prišla v taborišče skupaj z mamo. Na celjskem kolodvoru so partizani odpirali samo po en vagon in na ljudi, ki so lezli iz njega, sta se vsula ogenj in žveplo. Pobesneli obrazi sovraštva, udarci in vpitje ljudi: »Postrelite jih, vse postrelite!« Pa je potem vprašala mamo, ali to boli, če te ustrelijo. Nič o smrti, samo strah pred bolečino.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Govori Tine Velikonja Blaža Cedilnik

Zase lahko rečem, da je bila najbolj neznosna lakota, kasneje pa strah pred smrtjo. Slutili smo, da prihaja, saj je bilo jasno, da nas bo ob nikakršni hrani vsak čas konec. Ko sem kasneje poslušal zgodbe o razmerah v Dachauu in Mauthausnu, so se mi zdele podobne teharskim, dokler nisem izvedel, da jih je bilo veliko v teh taboriščih, ki so preživelo eno leto in celo več. V teharskem taborišču se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Največ tri mesece. Ko so nas izpustili, je bilo pred nami ob tistem režimu največ nekaj tednov življenja.
Zakaj se moramo torej Teharij in drugih krajev spominjati? Vodilni češki književnik Milan Kundera je pozimi 1968–1969, torej nekaj mesecev po tistem, ko so ruski tanki zatrli praško pomlad, v svojem eseju Češka usoda napisal tole: »Veliki narodi, kot je Sovjetska zveza, imajo svoj obstoj in svojo mednarodno veljavo zagotovljeno že zaradi svojega števila. Ni se jim treba ubadati z vprašanjem svoje upravičenosti, da sploh so, in z utemeljevanjem svoje eksistence, ampak so tu s svojo učinkovito samoumevnostjo. Majhen narod, ki hoče imeti svoj pomen, pa se mora kreirati vsak dan. V trenutku, ko neha ustvarjati vrednote, izgubi pravico do obstoja. Majhen narod se mora vsak dan znova iznajti.«
In ko se vprašujemo, kje se znajdemo in kje se postavljamo, se postavljamo na takih krajih. Zakaj se Teharij spominjamo kot nečesa, kar nas postavlja? Po Auschwitzu so se Judje vpraševali, kje pa je bil Bog, ali je po Auschwitzu mogoče eksistirati kot človek ali pa je treba vse skupaj zavreči in živeti v tri dni. Marsikdo preživelih se je odločil za samomor. A pri Slovencih smo se izkazali. V Vetrinju, ko se je razvedelo, kaj se je zgodilo z domobranci, da so jih namreč vrnili partizanom, se v tistem obupu, ki ga je opisalo preprosto kmečko dekle z klicem: »Ali že ne bo sodni dan!«, torej niso uprli, se niso odpovedali krščanstvu, ker smo bili Slovenci tako izdani, ampak so se zgrnili v vetrinjsko samostansko cerkev po tolažbo in pomoč.
Tudi zaprti na Teharjah smo se na nek način izkazali. Tisti, ki so jih odvažali, so vstajali, kakor so jih klicali po imenu, se z velikim dostojanstvom bližali zasliševalni mizi in se mirno pustili vezati. Oficirji, ki so jih na celjskem kolodvoru pozivali, naj se javijo, so strumno vstajali in se postavljali v skupino. V naši baraki, kjer nas je bilo v naši sobi zgnetenih sto mladih fantov, nihče ni hodil tožarit in ovajat na poveljstvo, govorili smo svobodno, nikogar se nismo bali, lačni smo bili, da bog pomagaj, molili smo vsak dan. Lahko rečem, da je taka slava mladosti. Ko se spominjamo Teharij, čutimo, da ni bilo z naše strani nič nečastnega.

Avtor slike: s. Aleša Stritar

Opis slike: Teharje, 5. oktobra 2008 s. Aleša Stritar

Skratka, več slovenska zemlja ni mogla narediti, kot da je bila mučeniška. Kaj pa nasprotna stran? O tem govori eden od listkov, ki so jih po Ehrlichovem umoru trosili naokrog: »Zavedni Slovenci! Zapomnite si one, ki bi se udeležili pogreba očeta denunciacije Ehrlicha. Zmaga je blizu! Pričakujmo jo očiščeni vseh odpadnikov!«
Slovenci se lahko postavljamo tudi s tem, da smo se komunizmu uprli. Lahko se ne bi in bi se pač pustili pobijati. Celo to drži, da bi bilo potem manj žrtev. France Tomšič iz Dobrepolja, vaški stražar in domobranec, zdaj živi v Ameriki, je na vprašanje, zakaj so se ti vaški stražarji na Turjaku tako slabo izkazali, odgovoril: »Nismo bili nobena vojska, mi smo bili kmečka vstaja!« Tak teror je bil pred tem, da bi lahko ljudi popolnoma ohromil, pa jih ni. Uprli so se in ustanovili vaške staže in tudi to nas postavlja kot narod.
Kaj pa letošnji 21. september? Ali nas je pokazal kot zrele ljudi? Pa že volitve leta 1990, ali je bil izvoljen za predsednika človek, ki je investiral svoje življenje v demokracijo in normalno državo, ali pa človek, ki je svoje življenje investiral v organizacijo, ki je mogla obstajati le, če demokracije in normalne države ni bilo. Pučnik ali Kučan. Letošnje volitve so med drugim pokazale, da je veliko katoličanov ostalo doma in tako dalo priložnost političnim potomcem tistih, ki so postavili Teharje in boljševiško državo, da politično pogubijo tistega, ki je bil nedvomno jamstvo, da bo Slovenija zorela v prostor demokratične kulture? Koliko jih je ostalo doma? Kateri zli duh ali katera hudobija jim je preprečila kretnjo, ki jo je 21. september zahteval od svobodnega in dostojnega človeka? Še več, nekateri so se naivno prodali za skledo leče in volili tiste, ki so obljubljali raj na zemlji. Pa nas je že Janez Evangelist Krek svaril, da nam nobeden ne bo nič dal in da si bomo morali vse prislužiti sami.
Ko se spominjam predvolilnih obljub levega trojčka in zlasti Desusa, mi prihaja na misel šala iz zbirke mojega očeta Anekdote. O njem je govorila moja predgovornica.
Dva se pogovarjata. »Ti, goveja juha, dunajski zrezek in tenstan krompir, polna skleda solate, polič vina, torta pa še kava, turška, vse za en dinar, kaj ni to poceni!« »Ja, to je pa zares poceni, kje pa to imajo? »Nikjer, a poceni je vseeno!«
Slovenci smo nasedli obljubam o najnižji pokojnini tisoč in najnižji plači dva tisoč evrov, polni zaposlenosti in drugim čarovnijam, ki so napovedovale socialno državo. Krasna zamisel, a kaj, ko zanjo, za izpolnitev vseh njenih programov, vedno zmanjka denarja in ga bo žal tudi sedaj. Za socialno državo je treba prej zgraditi uspešno gospodarstvo, o tem pa pred volitvami nismo veliko slišali.
Naj končam bolj pesniško. Ali ognjenih stebrov bolečine, ki so se v stoletju velike preizkušnje tu na Teharjah, Starem Hrastniku in šeststo mestih domovine dvignili v nebo, ni bilo dovolj, da bi nam učinkovito prepovedovali živeti drugače kot svobodno in dostojno in odgovorno – kot zrel narod? Ali more Slovenija, potem ko je postala mučeniška, še kaj narediti za nas ? Ali bi mogla Slovenija storiti za nas kaj večjega od tega, da je postala mučeniška.