Revija NSZ

Mejni kamen

Dec 1, 2008 - 2 minute read -

Avtor: Brane Senegačnik




1920

To še razločno udarja

izpod obtolčene povrhnjice.


Kot črviva kost štrli

iz kamnitega mesa

zarjavel, na koncu skrivljen železen drog.


Čigava straža?

Čigav strah?

Čigav spomin?


Zlovešča štela,

otrdeli krik Tifona

z imenom človeške slave.


Ki ni bila nikoli to, kar je kričala.

Ki ni bila nikoli to, kar je kričalo v njej.


V imenu katere

so vihrale zastave

in se je tresel svet od himn in pretenj,

tu in tam,

in je morala, kot bi rekli svečeniki naše dobe,

individualna podjetnost iskati svoje poti;

in jih je našla, a za ceno amputacij identitete,

za ceno rezov po velikem priročniku plastične kirurgije biti,

ki ga je spisala roka tiste slave

in roka v njej, ki jo je vodila.

V imenu katere

se je iz še toplih rjuh trgalo kožo s kože

in tisto, kar je bilo zraščeno globoko pod njo,

v imenu katere

je pritekla kri pod zaprtimi vrati v dnevno sobo

in so bili potem tudi sorodniki ustreljeni v zaukazanim molkom

in dnevno pretepani s slavospevi morilcem in znanstvenim optimizmom,


monkromantična prihodnost, ki se je za zmeraj vsesala v otroške oči

katere betonske besede so potrle toliko kosti,

na katere spomenike je primrznilo toliko metuljev,


1920 in v njem odtisnjena prihodnja leta groze,

spaček, ki prebada gorski mir,

nagrobnik nevidnih pošasti,

ki še mrtve segajo v ta in v vsak čas,

ki nas ne izpustijo,

čeprav je danes vse polno drugih znamenj:

veter, ki nad nami vrtinci svetleče vrtnice,

in toliko azurne tišine, ki ji hočemo pripadati,

in toliko prijaznih tujcev, ki iščejo na obzorju morje

(včasih celo v napačni smeri)

in se sploh ne zmenijo

za ta mrzli krempelj iz htoničnih globin.