Avtor: Blaža Cedilnik

Pojdimo malo nazaj, v »dobre stare čase«. Spomnimo se malo na govore ob proslavah ali ob kakršnih koli priložnostih že. Ne glede na vsebino dogodka, pa čeprav je šlo za odprtje kulturnega doma ali nove ceste. Po prvih uvodnih besedah, ki so se morda res dotikale dogodka samega, so prišle na vrsto besede: » … se osvrnemo na NOB … revolucijo … « Pa poglejmo še mi malo nazaj v tiste čase. Partija si z namenom, da se zavihti na oblast, ni izbirala sredstev. Uzurpirala si je pravico do tako imenovanega odpora proti okupatorju. Pobijala – eliminirala – je vse tiste, ki so imeli velik vpliv na ljudi, ki so imeli voditeljske sposobnosti in ki niso bili »njihovi«. To nam je seveda vsem dobro znano. Pa vendar je treba to imeti ves čas v mislih, ko opazujemo in skušamo razumeti današnje dogajanje pri nas.
Torej, prišlo je do zamenjave oblasti. Spet so prišle na krmilo stranke in ljudje, ki so nastale iz različnih grupacij iz komunističnega režima. Medtem so se seveda nič koliko krat preimenovale in preoblikovale in so na ta način skušale zabrisati svoje poreklo. In predsednik vlade je postal Pahor, lep, mlad, pa ne tako zagorel kot Obama, ampak to se da urediti z malo boljšim solarijem. Če so Amerikanci padli na reklo »Čas je za spremembe«, ni vrag, da ne bi tudi Slovenci. Ampak razlika med Pahorjem in Janšo je bila kljub visoki medijski podpori prvemu neznatna. Torej je bilo treba izkoristiti vsako možnost, ki jo je bilo mogoče najti. Poleg, ne fizične, ampak politične eliminacije vseh tistih, ki so uspešno vodili državo in celo Evropsko zvezo zadnja štiri leta, poleg tega, da se je zminimiziralo, ali še bolje, izničilo vse uspehe, ki jih je tako imenovana desna vlada dosegla, je bilo treba nabrati še združbo, ki bi lahko pridobila tistih nekaj manjkajočih glasov za zmago. Saj se spomnimo združbe, v kateri so bili Kučan, Bučar, Spomenka Hribar, Jankovič, … , ki so nas prepričevali, da je čas za spremembe.
Seveda so nekaj tudi sami »desničarji« zamočili. Posebej je treba tu omeniti Novo Slovenijo, ki se je razcepila tik pred volitvami, izogibala se je spornih vprašanj, ni bila prepoznavna, pa o tem mogoče kdaj drugič. Za povrh se je še predsednik države, predsednik vseh Slovencev (če verjete, bi rekli Štajerci), popolnoma »nepolitično« postavil na stran »sprememb«. Pa še volilne komisije so morda dodale kakšen glas. Pa, da ne pozabim, Pahor je leporečil, da smo imeli kar lepljiva ušesa. In rezultat volitev je bil pač, kakršen je bil. Razlika minimalna, ampak zmaga. Saj ni važno, kolikšna je razlika. Ha. Tako je govorila Breda Pečan, ko je vodila za nekaj glasov v Izoli. Ko pa je za nekaj glasov izgubila, je bila pa povsem druga muzika. In tu je tudi tako. Ko je Boštjan Turk na nekem pogovoru izjavil, da gre za tehnično razliko, so vsi planili po njem. Kar malo se zabavam ob misli, da bi bil volilni rezultat obrnjen. Kako bi vsi mediji pisali o tej minimalni razliki, kako lahko nekdo vlada vsem ljudem, če pa pravzaprav nima mandata oziroma ima mandat s tako majhno večino in tako naprej.
Pravzaprav sem se čisto brez potrebe na dolgo in široko razgovorila o volitvah, ko pa tako ali tako vemo, kako je vse skupaj potekalo in kakšen je rezultat. Se pač zgodi. Če smo vojno preživeli, bomo pa še mir, pravi moj mož.
Problem ali pa, bolje povedano, hudič je v posledicah, ki jih bodo imele te volitve. Blagor ubogim na duhu. Moji možgani pa kar nekaj meljejo in delajo projekcije. Bolj ko berem, bolj ko poslušam, bolj se mi te projekcije utrjujejo. Mediji so navdušeni nad »spremembo«, novinarji (bivši družbeno politični delavci) pričakujejo svobodo tiska, ki jim je bila zadnja štiri leta baje okrnjena, radijci in televizijci (seveda ne vsi) pričakujejo spremembo Zakona o RTV (spet v smislu večje svobode govora in avtonomnosti), sindikati računajo, da bo nova vlada bolje poskrbela za delavce, ljudje pa bodo tako in tako pozabili, za kaj je pravzaprav šlo.
Govorila sem torej o Pahorju, ki je neizmerno spravljiv in prilagodljiv in strpen in željan povezovanja z vsemi. Pravi, da bo upošteval tudi opozicijo, zamenjave na vodilnih mestih bodo le zaradi napak, nesposobnosti in nekompetence, govori o združevanju, govori o tem, da je konec delitve na naše in vaše, upošteval bo civilno družbo, skratka, lepe besede, da bi človeka skoraj prevzelo. Ampak, spet je tukaj ta ampak, v njegovih vrstah so ljudje, ki imajo strupen jezik, ki govorijo in delajo v diametralnem nasprotju z njegovimi besedami. Ki napadajo vsakogar, ki ni »naš«. Ki napadajo Cerkev, če se oglasi ali ne. Pa NOB je ostala svetinja in protikomunisti so edini izločeni tako, kot da jih sploh ni.
Kakšna je torej nova strategija?
Nekako se je pričakovalo, da bo sedaj v tej naši ljubi domovini vse gladko in brez konfliktov, ker so vse veje oblasti iz istega vica, iz iste politične opcije. Pa se je takoj zataknilo – vsaj tako gledajo vsi na ta dogodek okrog Rupla. Predsednik države Türk ne more pozabiti na dobre stare čase enoumja; tudi sam bi bil rad nekakšen Tito, še rajši pa monarh – ima neizmerne aristokratske ambicije. In tako je zavrnil večino predlaganih kandidatov za veleposlanike, med njimi, kot je vsem znano, Rupla. Komaj dobro se je začela silna debata o tem, ali ima to moč, ali je ravnal pravilno in v skladu z ustavo, ga je že Pahor imenoval za svojega svetovalca in posebnega odposlanca za zunanje zadeve, kar je vzdignilo še več prahu kot Türkova zavrnitev, češ da mu ne zaupa. Ampak prav v tem je vic nove strategije. Sodelovanje z vsemi, tudi s politiki iz nasprotnega tabora. Seveda je vprašanje, kakšna pooblastila bo imel Rupel. Po moje ne posebno velikih. Ampak Pahor se bo s takimi navideznimi potezami pokazal velikega državnika in naslednji mandat ali pa celo več naslednjih mandatov, mu bo zagotovljen. In ko bo kandidiral za predsednika države, kar se bo vsekakor prej ali slej zgodilo, bo zmagal na celi črti. Takega človeka smo rabili. Širokega, strpnega, prijaznega do vseh, pripravljenega na sodelovanje z vsemi. Vsakdo ima znanja in izkušnje, ki se jih da s pridom uporabiti in bi bilo škoda, če jih ne bi, pravi. Njegovi volkovi pa bodo delali po svoje – še naprej bodo pljuvali po vseh, ki niso »naši« in nanje zlivali golide gnoja. Vsak bo delal in govoril po svoji vesti, saj jim vendar ne more ukazati, kaj naj delajo in govorijo, bo rekel. Kot je rekel Tito tujim novinarjem, na vprašanje, zakaj smo nehali tiskati opozicijski časopis – pri nas vlada ljudstvo – tiskarji so štrajkali, ker niso hoteli več tiskati tega časopisa – ne morem jim ukazati, da ga morajo.
Torej »desna opcija« dolgo ne bo več dobila priložnosti.