Avtor: Neoznačeni avtor

Po koncu vojne so britanske čete zvabile 12.000 neoboroženih Slovencev v železniške vagone in jih poslale v smrt. Pokol vznemirja očividca, ki pravi, da bi Britanci končno morali to odkrito priznati.

Skoraj nič ne kazi lepote majhne jadranske republike Slovenije, kjer kraljica in princ Filip danes pričenjata svoj prvi državniški obisk. Pred sedemnajstimi leti se je skoraj brez prelivanja krvi iztrgala iz razpadajoče komunistične republike Jugoslavije in postala najbolj mirna in uspešna država v jugovzhodni Evropi.
In vendar, bil je čas, ko so gozdovi in gorska pobočja te slikovite države skrivali eno najmračnejših skrivnosti 20. stoletja. Stotine slovenskih družin so izgubile sorodnike v pokolu, ki se je dogodil pred britanskimi očmi, ko naj bi bila druga svetovna vojna že končana.
Glede na uradno britansko reakcijo bi mislili, da se pokol nikoli ni zgodil, toda 85-letni John Corsellis je bil tam kot 22-letni socialni delavec in je videl, kako so britanski častniki z lažjo zvabili v smrt 12.000 neoboroženih slovenskih domobrancev. Njegovo ogorčenje nad tem, kar je videl, se po več kot šestih desetletjih ni zmanjšalo in misli, da je čas, da Britanci svoje dejanje odkrito priznajo.
»Tako sem ogorčen zato, ker nihče v vladi ni nikoli priznal, da se je to zgodilo,« je včeraj dejal. »Mi smo o tem dosledno lagali, tako da je najmanj, kar lahko sedaj storimo, da povemo resnico in jo obžalujemo. To ni črno-bela stvar. Bili so oblečeni v uniforme, ki so jih priskrbeli Nemci, vendar niso bili del nemške armade in vdali so se Britancem. Zahtevali smo, da položijo orožje, in upravičeni so bili do zaščite po ženevski konvenciji.
Rekli smo jim, da bodo preseljeni v boljše taborišče v Italiji, v majhnem mestu severovzhodno od Benetk. Naložili smo jih na armadne tovornjake, prepeljali do najbližje železniške postaje in vkrcali v živinske vagone. Vagone so zaprli in Britanci so se umaknili. Ko so možje v vagonih pogledali skozi rešetke in videli, da se bližajo komunisti, so začeli kričati, kajti vedeli so, da jih bodo pobili, toda ničesar več niso mogli storiti.«
Slovenija je danes priljubljena turistična destinacija, močno različna od po vojni opustošene dežele, kakršna je bila leta 1945. Življenjski standard je višji kot v katerikoli bivši komunistični državi. Britanski ambasador, Tim Simmons, je dejal, da bo dvodnevni obisk kraljice in princa Filipa praznovanje obletnice sedemnajstih uspešnih let. V letih, ko je bila Slovenija del komunistične Jugoslavije, se o pokolih v tednih po nemški kapitulaciji ni smelo govoriti in komunistični partizani pod poveljstvom Josipa Broza – Tita so to skrbno nadzorovali. Po neodvisnosti pa je bila ustanovljena posebna komisija, da bi raziskala 383 množičnih grobišč.
Ko se je glas o Titovi krutosti razširil po Jugoslaviji, je bila gorska cesta iz Slovenije v Avstrijo zatrpana s stotisoči beguncev, nemških vojakov, ki so se skušali vrniti domov, ter velikim številom Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so podpirali pronemške režime in so se bali komunističnih represalij. Področje južne Avstrije, kjer so vsi ti hoteli dobiti zatočišče, je nadzorovalo 25.000 britanskih vojakov petega korpusa osme armade.
John Corsellis je delal pri kvekerski vojni bolnišnici, ki je skrbela za 6.000 slovenskih civilistov v Vetrinju v južni Avstriji. V sosednjem taborišču je bilo 12.000 Slovencev v uniformi. Ko se je razširila vest, da se selijo v Italijo, je nekaj sto žensk in otrok pod Corsellisovim varstvom prosilo, če lahko gredo z njimi. Strpali so jih v vagone z možmi in poslali v smrt.
Uniformirani Slovenci so bili domobranci, ki so jih oskrbovali in oborožili Nemci, vendar niso priznavali zvestobe Nemcem, ampak katoliški cerkvi in neodvisni slovenski državi. Smatrali so, da se bojujejo v državljanski vojni. Katoliški Slovenci so maja 1945 ustanovili kratkotrajno separatistično vlado, v praznem upanju, da bo britanska vojska zasedla njihovo domovino, preden bodo prišli komunisti. Toda Winston Churchill je sklenil s Stalinom zasebni dogovor, po katerem se je sovjetski diktator obvezal, da ne bo podpiral grških komunističnih gverilcev, Britanci pa bodo priznali Titove partizane kot zaveznike v boju proti fašizmu.
Osma armada je vrnila tudi tisoče srbskih in hrvatskih kolaboracionistov, ki so končali v istih množičnih grobovih kot Slovenci. Okrog 40.000 Rusov in Ukrajincev, ki so se bojevali za Nemce, pa je bilo izročenih Stalinovi policiji. Vprašanje o njihovi usodi je bilo sproženo na britanski desnici, toda nikoli uradno po konservativni stranki, kajti preveč odličnih konservativcev je bilo vpletenih v zadevo.
Kasnejši torijevski poslanec Nigel Nicholson je bil častnik v petem korpusu in je kasneje priznal, da je beguncem zavestno lagal, da bi jih pripravil do mirnega odhoda. Ko so ti spoznali, da so prevarani, je pravil, so »pričeli tolči po stenah vagonov in preklinjati, vendar ne partizanov, ampak nas, ki smo jih prevarali. Ta prizor se je ponavljal iz dneva v dan, vsak dan dvakrat. To je bila najgrozljivejša izkušnja v mojem življenju.«
Drugi kasnejši torijevski poslanec Toby Low je bil brigadir v petem korpusu. Napredoval je do podpredsednika konservativne stranke in je bil poplemeniten kot lord Aldington. Leta 1989 je tožil grofa Nikolaja Tolstoja, ruskega zgodovinarja z britanskim državljanstvom, ker je ta spisal brošuro, v kateri je Aldingtona obtožil sokrivde pri množičnem pomoru. Globa, na katero je bil Tolstoj obsojen, en in pol milijona funtov, je bila najvišja v britanski pravni zgodovini, a jo je evropsko apelacijsko sodišče zavrnilo. Še pomembnejša vodilna osebnost je bil kasnejši ministrski predsednik in lord Stockton, Harold Macmillan, Churchillov odposlanec na Balkanu v letu 1945, ki je obiskal glavni stan osme armade pet dni po dnevu zmage, ravno preden so se začela vračanja. Malo pred svojo smrtjo pri dvaindevetdesetih, leta 1986, je lord Stockton na skrajno neprijeten način kritiziral vlado Margaret Thatcher; Zveza konservativnih študentov se mu je maščevala s člankom v svojem časopisu, v katerem so predlagali, da bi morali lordu Stocktonu soditi kot vojnemu zločincu. Zaradi tega je bila Zveza razpuščena.
Marcus Ferrar, soavtor knjige o slovenskem pokolu, je dejal: »S Tolstojem je bilo narobe to, da je pretiraval. Macmillan je morda vedel, kaj se je dogajalo, in tega ni preprečil, toda glavni krivec za dejanje je bila armada, ki je hotela očistiti teren. Vprašanje je, zakaj so ti ljudje kolaborirali. Britanci so vražje dobro vedeli, da jih bodo pobili, a jih to sploh ni brigalo.«
»Slovensko prebivalstvo je glede tega vprašanja bolj ali manj razdeljeno na polovico. V Sloveniji je mnogo ljudi, ki so v teh pokolih izgubili starega očeta ali strica, so pa tudi drugi, ki se strinjajo s komunisti. Slovenci so danes naši prijatelji. Ne zaslužijo, da z njimi ravnamo podlo, ko ne priznamo, kaj se je zgodilo. Primerni izrazi obžalovanja bi bili sodobnim Britancem v čast. Kraljičin obisk v Sloveniji je priložnost, da se to uredi.«
Na vprašanje, ali so predvideni »izrazi obžalovanja«, je glasnik zunanjega ministrstva odgovoril: »Kratek odgovor je: ‘Ne’. Ni mi znano, da bi obstajale take namere.«