Avtor: Janko Maček

V razmeroma kratkem času od zadnjega Kako se je začelo se je pri nas doma in v svetu marsikaj zgodilo. Kolumnist našega znanega dnevnika je zapisal, da sta se v volilni tekmi onkraj velike luže spopadli »dve Ameriki, na eni strani odprta, svetovljanska Amerika, takšna kot smo jo vedno imeli radi, na drugi zarukana, kmetavzarska.« Kaj bi lahko rekli o naši volilni kampanji? Vemo, da so se imeli tisti, ki so jo najbolj podjetno vodili, vedno za svetovljanske, nasprotni strani pa pripisovali same slabe lastnosti. Verjetno bo kdo pomislil, da bi bilo primerno, da bi v tej številki Zaveze namesto zgodbe izpred šestdesetih let našel sestavek o naših in o ameriških volitvah ali o svetovni finančni in gospodarski krizi, ki se že kaže tudi pri nas. Tak pomislek je lahko celo upravičen, toda nas obvezuje zaveza, da bomo v Zavezi skrbeli za verodostojen zgodovinski spomin in pomagali do uveljavitve resnice o naši polpretekli zgodovini. Kar ne moremo se znebiti občutka, da zadnje politične spremembe tej resnici ne bodo naklonjene. Pred kratkim je pri založbi Družina izšla knjiga – pravzaprav je to zbornik – Janko Kralj, utišani in pozabljeni slovenski politik (1898–1944). Glavni del je napisala Lučka Kralj Jerman, hčerka skozi dolgo dobo komunističnega totalitarizma zamolčanega primorskega politika, ki se je celo življenje boril proti fašizmu potem pa so njegov glas za več kot pol stoletja utišali tisti, ki se nam tako radi predstavljajo kot del protifašistične koalicije, dodanih pa je še nekaj spominskih in dokumentarnih prispevkov. Iz avtoričinega posvetila: Mojemu očetu in njegovim zvestim sodelavcem – razberemo, da bomo v knjigi poleg zgodbe o Janku Kralju in njegovi družini našli tudi precej natančno sliko življenja in trpljenja primorskih Slovencev, zlasti v času med obema vojnama in seveda med drugo svetovno vojno in revolucijo. Zdi se nam primerno, da vsaj del te slike predstavimo v našem Kako se je začelo.

V želji, da bi bila ta predstavitev čimbolj zanimiva, smo dodali tudi odlomek iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci, ki je leta 2006 izšla pri Slovenski matici in govori o tem, kako »so partizani julija 1943 likvidirali tigrovca dr. Maksa Rejca, ki je delal na Primorskem v okviru narodnoosvobodilnega gibanja. Leta 2003 je minilo 60 let od njegove smrti in mediji so bili polni 60-obletnic, njega se pa ni spomnil nihče.«

Janko Kralj – mladost in prvi posegi v javno življenje

Preden se poglobimo v zgodbo Janka Kralja in njegovega časa, ji skušajmo postaviti skromen zemljepisni in zgodovinski okvir. Do prve svetovne vojne je bila celotna Primorska z izjemo Benečije in Rezije vključena v avstrijski del habsburške monarhije. V narodnostnem pogleduje bilo to območje slovensko, le mestna jedra Trsta, Gorice in istrske obale so bila v večini italijanska. Izbruh prve svetovne vojne, še bolj pa Londonski sporazum aprila 1915, s katerim so Anglija, Francija in Rusija Italiji obljubile Primorsko in Istro v zameno za njeno vojaško udeležbo na njihovi strani, je bil usoden. 12. novembra 1920 je bila v Rapallu sklenjena dokončna pogodba o razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo, ki je z manjšimi popravki potrdila določila Londonskega sporazuma. Italiji so tako pripadli celotna dotedanja Goriška – Gradiščanska, Trst z okolico, Istra, Postojnski in Idrijski okraj ter del občin Logatec, Planina in Grčarevec. Vse to ozemlje je dobilo skupno ime Julijska krajina. Po zanesljivih ocenah naj bi bilo tu več kot 500.000 Slovencev in Hrvatov. V naslednjih dvajsetih letih se je okoli 100.000 primorskih Slovencev in Hrvatov zateklo v Jugoslavijo, veliko pa jih je odšlo tudi v Argentino.
Italijanska uprava Julijske krajine je že v prvih letih pokazala nenaklonjenost do narodnih manjšin. Začel se je fašistični teror nad slovenskimi ljudmi in njihovim imetjem. Že julija 1920 je bil v Trstu požgan Narodni dom. Leta 1923 je bila s šolsko reformo uvedena italijanščina kot edini učni jezik na vseh šolali v državi, raba slovenščine na sodiščih je bila odpravljena leta 1925, v letih 1927 in 1928 so bila razpuščena slovenska društva in zadruge ter ukinjen ves slovenski tisk. Začelo se je sistematično poitalijančevanje krajevnih in osebnih imen ter celo nagrobnih kamnov. Leta 1926 je bilo ustanovljeno posebno sodišče za obrambo države, ki je kasneje večkrat sodilo slovenskim »upornikom« (Gortanov proces, I. tržaški proces 1930 in II. tržaški proces 1941). Slovenščina je bila prepovedana celo v medsebojnih razgovorih na cesti ali v javnih lokalih. »Edinost«, znana kot najbolj razširjen slovenski dnevnik, je nehala izhajati leta 1929.
Do nastopa fašizma so bili primorski Slovenci organizirani v katoliškem taboru, ki je bil močnejši na Goriškem, in liberalnem, ki je prevladoval na Tržaškem. Oba je povezovalo društvo Edinost – kot nekakšna krovna organizacija Slovencev v Italiji. Po uvedbi fašistične diktature so slovenske organizacije delovale samo še v ilegali. Katoličani so v glavnem zagovarjali vztrajno kulturno in duhovno delo pri posameznikih, medtem ko so se liberalci ogrevali za oboroženo akcijo, so se pa med seboj dopolnjevali in antifašizem jih je povezoval v trdno skupnost. Ko se je začela v tridesetih letih tudi na Primorskem širiti komunistična ideologija, je imela na Tržaškem več uspeha kot na Goriškem. Aprila 1941 je Italija napadla Jugoslavijo in pomagala razkosati Slovenijo in ko se je tudi na Primorskem pojavila Osvobodilna fronta, so le redki v njej prepoznali orodje komunistične partije za kasnejši prevzem oblasti. »Za večino Primorcev je bila želja po osvoboditvi izpod narodnega zatiranja tako močna, da je vse ostalo potisnila v ozadje.« (Lučka Kralj Jerman, Janko Kralj, str. 23).

Opis slike: Dr. Janko Kralj leta 1925..Iz knjige Janko Kralj – utišani in pozabljeni slovenski politik, 1898–1944

Janko Kralj se je rodil 18. avgusta 1898 na Saksidu pri Dornberku na Vipavskem. Njegov oče Štefan je bil uslužbenec zavarovalnice. Mati Elizabeta Čargo, doma iz Kanala, je vodila malo gostilno in skrbela za družino. Poleg Janka, ki je bil predzadnji po vrsti, sta bila v družini še dva sinova in štiri hčere. Osnovno šolo je Janko obiskoval v Dornberku, gimnazijo pa v Gorici in v Ljubljani. Leta 1917 se je vpisal na pravno fakulteto v Gradcu, nadaljeval leta 1919 študij v Zagrebu, nato pa že prišel v Ljubljano. V Zagrebu je hkrati z njim študiral pravo kasnejši slovenski politik in minister Miha Krek.
Med študijem prava v Ljubljani se je Kralj že začel uveljavljati v javnem življenju. Sodeloval je v uredništvu Slovenca in postal vodilni član skupine, ki si je nadela ime Socialni klub in se lotila preučevanja socialnih vprašanj. Skupaj s Francem Žužkom je urejal dijaško glasilo Zora in v njem objavil nekaj odmevnih člankov, na katere je postal pozoren celo dr. Aleš Ušeničnik in o tem pisal v reviji Čas. Med katoliškimi dijaki je bil Kralj znan tudi po številnih predavanjih. Toda prišla je bolezen in prekinila njegovo vsestransko delavnost. Zdravil se je na Golniku in zdravniki so že skoraj obupali nad njim. Ko se je vrnil na Primorsko, se je zanj zavzel nekdanji katehet Ivan Rejec, tedaj župnik v Sv. Križu na Vipavskem. V tem času je Kralj sodeloval pri reviji Socialna misel, ki sta jo v Ljubljani izdajala Andrej Gosar in Franc Terseglav, bil pa je povezan tudi z Virgilom Ščekom, takratnim zastopnikom primorskih Slovencev v rimskem parlamentu.
Ko je za silo ozdravel, je sklenil dokončati pravne študije in odšel v Padovo. Tu je seveda vse potekalo v italijanščini, ki je tako poleg nemščine, hrvaščine in slovenščine postala četrti jezik njegovega univerzitetnega študija. Leta 1925 je zagovarjal disertacijo z naslovom Narava in pravne značilnosti Sovjetske federativne republike Rusije. O Kraljevem odnosu do krščanskega socializma in križarstva navaja avtorica daljše pismo dr. Franceta Perniška iz leta 1989, iz katerega povzemamo le nekaj glavnih podatkov: Dr. Janka Kralja osebno nisem poznal. Kar o njem vem, je iz pripovedovanja gospodov, ki so z njim delali … Mnogo smo se razgovarjali s prof. dr. Gosarjem, z g. urednikom Kremžarjem, prof. Tomcem, dr. Basajem in še z nekaterimi … Katoliški shodi 1892, 1902, 1906 in 1913 so dali katoliškemu socialnemu gibanju močan zagon. Po Krekovi smrti leta 1917 je nastala v katoliškem taboru globoka praznina. Novo radikalno levo gledanje na socialna vprašanja se je kazalo med delom katoliške študentovske in dijaške mladine. V katoliškem dijaškem listu Zora, ki je ponovno začel izhajati leta 1918, so se že pojavili članki o socialnih vprašanjih, posebno vidna pisca sta bila Engelbert Besednjak in Janko Kralj, ki je bil v članku Do nove družbe izredno radikalen. Bil je prepričan, da bo socialistična družba prišla, vprašanje je le, ali bo krščanska. V jeseni 1919 je Kralj zbral okoli sebe skupino študentov, ki so bili nezadovoljni z akademskim klubom Danica. Lotili so se resnega študija socialnih problemov in skušali pridobiti somišljenike tudi med dijaki. Skupina si je privzela ime Socialni klub in k njej so spadali: jur. Kralj, jur. Franc Žužek, fil. Mirko Bitenc, jur. Leopold Eiletz, jur. Janez Lazar in dva dijaka osmošolca. Ko je Kralj zbolel in se Žužek poročil, se je skupina razšla. Zunaj študentovskih vrst je temu prvemu krščanskemu socializmu utiral pot dr. Andrej Gosar s sistematičnim obravnavanjem gospodarskih in socialnih vprašanj v publicistiki. Od leta 1922 do 1927 je izhajala mesečna revija Socialna misel, kjer so Kralj in drugi pisali o položaju katoliških političnih strank v Evropi, Fran Erjavec o začetkih delavskega gibanja na Slovenskem, Engelbert Besednjak pa o socializmu in komunizmu.
Dr. Janko Kralj se nad križarstvom in kockbekovstvom ni prav nič navduševal, ker je križarstvo bilo pri nas iz Nemčije importirana roba. Iz verskega gibanja je pod vplivom politikantov dr. Besednjaka, ki se je nazadnje ves predal diktatorju Aleksandru Karadžordževiču in mu pomagal razbijati SLS in katoliške organizacije, Aleša in Ivana Stanovnika, Tomaža Furlana in še nekaterih nastalo politično gibanje in se zateklo v krščansko socialistično JZS in v Krekovo mladino, ki je prva podlegla komunizmu. Tako Franc Pernišek leta 1989. (Lučka Kralj Jerman, Janko Kralj, str. 32-35)

Kraljeva odločitev za Primorsko

Rapalska pogodba je bila za Primorce dvakratna nesreča, najprej zaradi meje, ki je skoraj pol milijona Slovencev odtrgala od matične države, potem pa zato, ker slovenska manjšina v pogodbi sploh ni bila omenjena. Raznarodovalnemu nasilju italijanskih oblasti so se do leta 1928 upirali tudi s pomočjo lastnih političnih organizacij: stranke krščanskih socialcev, stranke narodnih liberalcev in stranke socialnih demokratov. Zadnji so prej imeli samostojno slovensko oziroma jugoslovansko stranko, septembra 1919 pa so se priključili italijanski socialistični stranki in kasneje novoustanovljeni komunistični stranki Italije. Voditelj liberalne Edinosti v Trstu je bil Josip Vilfan. Leta 1921 in 1924 je bil izvoljen v rimski parlament. Po razpustu Edinosti je leta 1928 odšel na Dunaj in se ni več vrnil na Primorsko. Poleg njega so bili vidni liberalci v Trstu še: dr. Lavo Čermelj, dr. Ivan Čok, dr. Just Pertot in dr. Boris Furlan, ki pa so emigrirali v Jugoslavijo.

Avtor slike: Iz citirane knjige

Opis slike: Dr. Kralj in soproga Anica na otoku Lipari Iz citirane knjige

V vodstvu katoliškega tabora na Goriškem sta v letih 1921 do 1930 izstopala dr. Engelbert Besednjak in duhovnik Virgil Šček, vpliven je pa bil tudi župnik Ivan Rejec, ki je v socialnem pogledu sledil Kreku, v političnem pa Slovenski ljudski stranki. Virgil Šček je zastopal goriške Slovence v rimskem parlamentu od 1921 do 1924, dr. Besednjak pa od 1924 do 1929. Ko je fašizem onemogočil vsako javno delovanje, se je Besednjak leta 1930 umaknil v Jugoslavijo. Važen del katoliške organiziranosti na Goriškem je bil tudi Zbor svečenikov sv. Pavla, ustanovljen leta 1899 v Trstu, leta 1920 pa obnovljen na pobudo Virgila Ščeka in še nekaterih duhovnikov. Kanonik Rudolf Klinec je kasneje zapisal, da »je bila obnovitev Zbora svečenikov sv. Pavla zgodovinsko dejanje nepopisne važnosti za obstoj slovenske manjšine v Italiji«, saj je povezoval vse slovenske duhovnike, ki so bili v dobi fašizma pomemben dejavnik proti raznarodovanju.
Slovensko kulturno-prosvetno delovanje na Goriškem je prva leta po vojni doživelo velik razcvet; imeli so kar 187 katoliških društev in 30 liberalnih. Na tem področju je neumorno deloval Filip Terčelj, katehet v Alojzijevišču. V nekaj letih se je njegova Prosvetna zveza povzpela na 12.000 članov. Vidne uspehe je imela tudi Zadružna zveza. Vsepovsod so nastajale hranilnice in posojilnice, stavbne zadruge, konzumna društva, vinarske zadruge itn. Njihov cilj je bil, da bi se kmetje in delavci organizirali v zadružne skupine in se ne bi utapljali v italijanskem morju. Januarja 1922 je pod uredništvom Poldeta Kemperleta začel izhajati Gospodarski list, ki je obravnaval gospodarska in socialna vprašanja. Pri Zboru svečenikov sv. Pavla je za ta vprašanja skrbel odsek za narodno in socialno politiko in v njihovem Zborniku je izšla vrsta člankov družboslovne vsebine. Leta 1928 je bilo v Zadružno zvezo v Gorici včlanjenih 170 zadrug, v Trstu pa 140. Januarja 1928 je goriški prefekt razpustil upravni odbor goriške Zadružne zveze in ji imenoval italijanskega komisarja, češ da je nezakonito podpirala slovenske prosvetne in verske ustanove. Leta 1930 je bila Zadružna zveza ukinjena.

Opis slike: Od leve dr. Anton Kacin, dr. J. Kralj in inž. Josip Rustja..Iz citirane knjige

Ko se je Kralj leta 1921 zaradi bolezni vrnil na Goriško, je takoj začel sodelovati pri znanstveni publikaciji Jadranski almanah. V začetku leta 1924 je postal član uredništva Goriške straže, ki je izhajala dvakrat tedensko. Pisal je predvsem uvodnike. V Primorskem biografskem leksikonu o tem takole piše: »Globoke in težko umljive ideje je znal povedati tako, da ga je lahko razumel vsak preprost človek. Kadar je pisal o pravicah Slovencev, je vedno poudaril, da je božja volja, da smo Slovenci, da živimo prav na tej zemlji, da velik narod majhnega ne sme ugonobiti, da država ni in ne sme biti vsemogočna.« (Janko Kralj, str. 49).

Pred volitvami 1924 se je Kralj udeleževal volilne kampanje. Z drugimi zastopniki je hodil na shode in večkrat tudi govoril. Z dr. Besednjakom in dr. Bitežnikom se je 3. aprila udeležil shoda na Dobrovem, ki pa so ga fašisti preprečili. Govorniki so bili v življenjski nevarnosti, ko je prišlo do streljanja. Leta 1925 je napisal knjižico Boji malega naroda, ki opisuje boj Ircev za neodvisnost in primerja njihovo težko usodo z usodo slovenskega naroda. Knjižica je bila zaplenjena. Do leta 1929 je bila to edina zaplemba knjige. Leta 1925 je Kralj doktoriral in že naslednje leto prevzel uredništvo izdaj Goriške Mohorjeve družbe. Bilo mu je tedaj 28 let in bil je že znan kot eden najbolj sposobnih voditeljev slovenske skupnosti na Goriškem. Postal je član političnega odbora krščansko-socialne skupine. Njegov delokrog pa ni bil omejen le na Goriško; znan je, na primer, njegov poseg v korist slovenskega bogoslužja v okolici Kopra in v Slovenski Benečiji na prošnjo mons. Trinka.
12. julija 1927 je bila na zborovanju fašističnih tajnikov obmejnih provinc v Trstu sprejeta posebna resolucija o raznarodovalnih ukrepih. Naštejmo le nekaj njenih točk: Slovanske učitelje je treba preseliti v notranjost države; verouk naj se poučuje samo v italijanščini; vlada naj razpusti vsa slovanska društva in zapleni njihovo premoženje; v slovenskih cerkvah naj se uvede italijanska pridiga in latinsko petje; vse slovanske časopise in publikacije naj se prepove, ukinejo naj se slovenske zadruge itn. Nekaj dni zatem je Mussolini resolucijo potrdil in oblast jo je začela dosledno izvajati. V letih 1927 do 1929 so razpustili nad 200 slovenskih zadrug, ukinjen je bil ves slovenski in hrvaški tisk in ob koncu leta 1928 oziroma v začetku 1929 so zaplenili preko 150.000 knjig.
Ni čudno, če so postali fašisti v tako zaostrenih razmerah pozorni tudi na Janka Kralja in njegovo delo. Tedaj je bil že dokončno odločen, da ostane med svojimi ljudmi na Primorskem. Ni bila skrivnost, da se je celo dr. Anton Korošec zanimal zanj in da bi ga v Ljubljani prav radi sprejeli. O tem govori tudi zaupno poročilo italijanske policije iz začetka leta 1929: »Iz zaupnega vira v Trstu: V Ljubljani se veliko govori o ukrepih goriške policije proti tamkajšnjim Slovencem, zlasti proti Tuti in Kralju. O slednjem se govori, da ga je nekaj dni pred konfinacijo obiskal Terseglav, urednik časopisa Slovenec iz Ljubljane, ki naj bi ga nagovarjal k begu v Jugoslavijo, kar pa da je Kralj zavrnil.« (Janko Kralj, str. 53)

8. maja 1928 je bil v Kojskem v Goriških Brdih pogreb župnika Alberta Lebana. Zbralo se je veliko ljudi in ob odprtem grobu je spregovoril tudi Janko Kralj. Pohvalil je župnikovo požrtvovalno skrb za narod, navzoče pa povabil, naj ga v tem posnemajo. To je vznemirilo fašiste, ki so že itak videli v Kralju nevarnega in nepoboljšljivega nasprotnika. Olja na ogenj je prililo še to, da je neki frančiškan na Sveti Gori v pridigi za alpince javno obsodil Kraljev govor v Kojskem. 4. decembra 1928 so Kralja aretirali in odpeljali v goriške zapore. Sam je proti aretaciji napisal pritožbo, ki pa je bila zavrnjena z obrazložitvijo, češ da »je Kralj predstavnik slovenske nacionalistične struje v tej deželi in da je z vsemi sredstvi, zlasti še preko periodičnega tiska in knjig, ki jih je sam spisal, vršil propagando z namenom, da v tujerodnem ljudstvu ohrani navezanost na slovenski jezik in v njem podžiga nacionalistični duh. To dejavnost je sicer skrival za verskimi in kulturnimi cilji, vendar je z njo oviral delo državnih oblasti v njihovem poslanstvu razširjanja italijanskega jezika v šolah in družinah in doseganju postopne asimilacije ter mirnega sožitja slovanske in italijanske rase.« (Janko Kralj, str. 60)

Odvetnik, ki se je zavzel za Kralja, je zvedel, da ga bodo za pet let odpeljali v konfinacijo na otok Lipari. V zaporu v Vidmu bo moral počakati, da se zbere dovolj jetnikov. Ker je politični obtoženec bo seveda moral potovati skupaj z navadnimi zločinci, tatovi, sleparji itn. Prav na sveti večer so ga prepeljali iz Gorice v Videm in 5. januarja 1929 je že sporočil zaročenki Anici Simčič, da je srečno prispel na oddaljeni otok. Bila je namreč odločena, da se mu prostovoljno pridruži v konfinaciji in je že vložila prošnjo za dovoljenje za poroko. Slovenska skupina z Goriškega in Tržaškega na otoku je po prihodu Kralja štela šest članov: trije (dr. Sardoč, Tuta in Žerjav) so pripadali liberalni stranki, eden (Fabiani) socialistični, eden (Kralj) katoliški in eden (Turk) komunistični. Zadnji je bil preprost fant s Krasa. Janko Kralj in Anica Simčič sta se na otoku poročila 4. marca 1929. Čas konfinacije je bil za Kralja priprava za njegovo politično delo. Spoznal je italijansko opozicijo proti fašizmu, intelektualce raznih nazorov in strank, oni pa so zvedeli za preganjanje slovenske manjšine in njenih pravic. Vseh konfinirancev na otoku je namreč bilo okrog petsto, med njimi Ferruccio Parri, milanski profesor in po 2. svetovni vojni predsednik prve italijanske vlade.
27. maja 1929 je na otok popolnoma nepričakovano prispelo obvestilo, da je Kralj pomiloščen. Zdi se, da je oni frančiškan preklical svojo obtožbo. Malo prej pa je bil tudi podpisan konkordat med Vatikanom in Mussolinijem; Kraljevi prijatelji so to izkoristili in dosegli pomilostitev. Vrnitev v Gorico je bila za Kralja in njegovo ženo uvod v nove skrbi in preizkušnje. V dokumentih goriške prefekture je bil Janko Kralj označen kot bivši politični pregnanec (ex confinato politico), večkrat pa celo kot slovanski iredentist. Za dobo desetih let so mu odvzeli potni list. Tako on kot njegova družina so bili odtlej pod strogim fašističnim nadzorom.

Obdobje povečanega fašističnega pritiska

Obdobje po letu 1928 je bilo za primorske Slovence izredno težko. Slovenščina je bila povsod v javnosti prepovedana. Tudi navadni ljudje, ki osebno niso sodelovali pri podtalnem delu ali pri sabotažnih akcijah, so že zaradi svoje narodne pripadnosti in jezika živeli pod stalnim pritiskom in grožnjo fizičnega nasilja. Za nekatere je bilo nasilje tudi usodno, na primer za goriškega organista in skladatelja Lojzeta Bratuža, ki so ga črnosrajčniki prisilili, da je pil strojno olje in potem umrl zaradi zastrupitve. Vse več je bilo konfinacij in drugih policijskih ukrepov. Pred posebnim sodiščem za obrambo države se je v letih 1926 do 1943 znašlo 544 slovenskih in hrvaških obtožencev. Posebno odmevna sta bila I. in II. tržaški proces. Na prvem, leta 1930, so bile izrečene štiri smrtne obsodbe in ustreljeni so bili: Franc Marušič, Ferdo Bidovec, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič.
Zaradi teh razmer se je večina slovenskih primorskih politikov odločila za odhod v Jugoslavijo ali v Avstrijo, dr. Janko Kralj pa je ostal in vztrajal pri svojem delu. Kmalu so ga izbrali za Besednjakovega naslednika. Zanj je bil tudi Šček, čeprav se v marsičem nista ujemala. Izkazalo se je, da res zna voditi organizacijo in tudi pristaši liberalnega tabora so mu priznali voditeljske sposobnosti.
Fašistični prefekt Carlo Tiengo je leta 1930 ob nastopu svoje službe v Gorici napovedal, da bo dosegel odstavitev nadškofa Sedeja, ki je bil zaradi zavzemanja za pravice Slovencev trn v peti fašistične oblasti. Znano je Sedejevo prizadevanje za pouk verouka v materinščini. Ko je šolsko ministrstvo omejilo uporabo slovenščine pri verouku na prve tri razrede osnovne šole, so slovenski duhovniki verouk za višje razrede prenesli v cerkve. Nadškof je ta ukrep brez pridržkov podprl, nato pa skupaj s tržaškim škofom Fogarjem in poreško-puljskim škofom Pederzollijem poslal Mussoliniju spomenico, naj zaščiti verski pouk v cerkvah. 18. januarja 1929 je nadškof Sedej izdal pastirsko pismo o krščanskem nauku v materinem jeziku. Na vsak njegov nastop v obrambo manjšinskih pravic so fašisti odgovorili z novimi napadi in zahtevami po odstopu. Nadškof se je sicer modro branil, toda stalna napetost je spodkopala njegovo zdravje in oktobra 1931 je papežu ponudil svoj odstop. Fašist Tiengo je s tem izpolnil svoje poslanstvo v Gorici in decembra 1932 odšel v Trst, kjer je svojo gonjo nadaljeval proti tamkajšnjemu škofu Alojziju Fogarju. Komaj en mesec po svojem odstopu je nadškof Sedej umrl. Njegovo smrt je verjetno pospešila novica, da je Sveti sedež za administratorja nadškofije imenoval zagrizenega italijanskega nacionalista Giovanija Sirottija.

Opis slike: Polde Kemperle, časnikar, tesni sodelavec dr. J. Kralja..Iz citirane knjige

Janko Kralj je bil z nadškofom Sedejem močno povezan, zato je Slovencem neprijazne spremembe na nadškofijskem sedežu živo občutil. Obdobje Sirottijeve uprave je bilo najbolj temno v zgodovini slovenskih katoličanov na Goriškem. Prepovedano je bilo slovensko petje zunaj cerkvenih prostorov, prepovedani so bili celo slovenski napisi na nagrobnih kamnih. Na dnevnem redu so bili policijski opomini in konfinacije slovenskih duhovnikov. Sirotti se je slepo držal navodil fašističnih oblasti, poleg tega pa je prikazal slovensko in furlansko duhovščino pri civilnih in pri cerkvenih oblasteh v tako negativni luči, da njihove prošnje in klici na pomoč poslej v Vatikanu niso imeli nobenega učinka. Slovenski verniki so doživeli pohujšanje in njihovo zaupanje v cerkveno oblast je bilo omajano. Kralj in njegovi so se zelo trudili, da bi v Vatikanu ublažili udarce, ki so prihajali z goriške nadškofije, toda uspehi so bili pičli, saj marsikateri vatikanski uradnik za slovenske probleme ni imel razumevanja. Vendar Kralj ni odnehal. V Vatikan je hodil sam ali pa je s spomenicami in pismi tja pošiljal dr. Teofila Simčiča, ki je bil izobražen in primerno uglajen za tako delo. V prizadevanju za italijanizacijo je šel msgr. Sirotti tako daleč, da je zahteval, naj bo pogovorni jezik v goriškem semenišču samo italijanščina. V to kritično situacijo je posegel tržaški škof Fogar, kar pa mu je še poslabšalo že tako težak položaj. Očitali so mu, da je semenišče v Gorici po njegovi zaslugi postalo »glavno poveljstvo slovenskega iredentizma«. Končno so tudi v Vatikanu spoznali, da ravnanje administratorja Sirottija vodi krajevno Cerkev v slepo ulico. Poklicali so ga v Rim na zagovor in 25. julija 1934 je bil za goriškega nadškofa imenovan msgr. Cario Margotti.
Kralj je bil dokaj povezan s slovenskimi duhovniki na Primorskem, saj je nanje lahko računal, ker so živeli na terenu med ljudmi, po drugi strani pa jim je kot pravnik pomagal, ko so prišli v težave s fašističnimi oblastmi. Bil je njihov branilec, soudeležen v trpljenju in krivicah, ki so jih duhovniki, on sam in njegovi sodelavci prenašali.
V svoji knjigi Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe je dr. Rudolf Klinec zapisal, da »gre dr. Janku Kralju, ki je svoje življenje posvetil delu za versko in slovensko stvar, bistvena zasluga, da je Goriška Mohorjeva družba v fašistični burji in viharju ostala pri življenju«. Čeprav bi bilo zanimivo pregledati podrobnosti Kraljevega dolgoletnega dela pri tej družbi, ki je kmalu prevzela vodilno vlogo med knjižnimi podjetji na Primorskem, se bomo tu omejili na nekaj glavnih podatkov. Njen dejanski ustanovitelj je bil nadškof Sedej. Kot cerkvena bratovščina je bila podrejena cerkveni oblasti in prav to ji je omogočilo preživetje v času hudega fašističnega pritiska. Leta 1926, ko je Kralj prevzel uredništvo njenih knjižnih izdaj, je štela že 18.000 članov. Ko so se v Ljubljani začeli preveč glasno zgražati nad italijanskim preganjanjem družbe, je odbor poslal dr. Kralja, naj opozori uredništva ljubljanskih listov k previdnosti pri objavljanju poročil s Primorske, ki bi lahko škodovala posameznikom in ustanovi kot taki. Seveda Kraljeva dejavnost oblastem ni ostala prikrita. Goriški karabinjerji so ga v svojih poročilih označili kot »faktotuma« Mohorjeve družbe. In res se Kralj ni omejeval samo na uredniške posle, ampak je skrbel tudi za pravno zaščito, za povezavo s cerkveno in civilno oblastjo, iskal sotrudnikov in bil v stalni zvezi s pisatelji, pesniki in celo z nekaterimi tedaj znanimi likovniki. Ko so konec 1928 Kralja pregnali na otok Lipari, je osrednji odbor za urednika imenoval dr. Kacina, takoj po vrnitvi iz konfinacije pa je Kralj spet prevzel tvegano in odgovorno delo pri Mohorjevi. Vrstili so se procesi in policijski postopki proti urednikom, prepovedi in zaplembe knjig. Leta 1931 sta bila dr. Kralj in njegov sodelavec obsojena na dva meseca ječe in na plačilo 200 lir globe. S smrtjo nadškofa Sedeja je Mohorjeva izgubila svojega zaščitnika in pokrovitelja. Administrator Sirotti ni imel nobenega razumevanja zanjo, vendar je Kralj vztrajal pri svojem delu. Ko ni bilo mogoče nič drugega, so izdali kak molitvenik ali cerkveno pesmarico. Kljub težkim razmeram je Goriška Mohorjeva v letih 1925 do 1940 poslala med ljudi kar 1.010.500 knjig in s tem opravila ogromno delo.

Avtor slike: Iz citirane knjige

Opis slike: Župnik Ivan Rejec – Olje Toneta Kralja Iz citirane knjige

Razkol v krščansko-socialnih vrstah

Prvo leto po odhodu dr. Besednjaka v Jugoslavijo je v krščansko-socialni skupini še vladala sloga, potem pa so se začela huda trenja. Počasi sta nastajali dve skupini: Kraljeva in druga, ki jo je od daleč iz Beograda vodil dr. Besednjak, neposredno pa Šček. O razlogih, ki so privedli do razkola, je veliko napisanega. Dr. Besednjak je kljub svoji odmaknjenosti od vsakodnevnih dogajanj na Primorskem hotel pri vsem imeti prvo besedo, Kralj pa je zahteval, naj bo vodstvo v rokah ljudi na terenu. Tisti, ki so se dan za dnem izpostavljali nevarnosti konfinacije in zapora, so po njegovem mnenju najbolj znali presoditi položaj in previdno ter konspirativno ukrepati. Uspešnost posameznih akcij je bila marsikdaj odvisna od hitrih in preudarnih odločitev. Virgil Šček se je s Kraljem, ki mu dr. Besednjak ni nikoli priznal vodstva krščanskih socialcev, popolnoma razšel leta 1935.
Pomemben vzrok spora je seveda bilo vprašanje naslonitve manjšinske politike na Vatikan. V tem pogleduje bil dr. Kralj nepopustljiv. Po njegovem mnenju je bil Sveti sedež edini možni zagovornik manjšine pri rimski oblasti, Šček in Besednjak pa sta se od te posredniške vloge vedno bolj odmikala, češ da je tudi cerkvena hierarhija podlegla vplivu italijanskega nacionalizma. Kot močan razlog spora navajajo poznavalci tako imenovani Zadružni fond ali Zafo, ki bi ga na kratko takole opisali: Po prvi svetovni vojni je Zadružna zveza v Gorici, ki je imela okrog 170 zadrug, zašla v finančne težave in dr. Besednjak je nekje dobil večjo vsoto nepovratnega denarja, s katerim naj bi stanje saniral. Ta denar je tudi po odhodu v Beograd ostal v njegovih rokah. Ko je goriški prefekt na čelo Zadružne zveze postavil svojega komisarja, je ta zahteval, da zadruge kot članice poravnajo primanjkljaj zveze. Zadruga, ki tega ni zmogla, je propadla. Na zahteve, naj dovoli uporabo denarja za rešitev zadrug, dr. Besednjak ni niti odgovoril.
Ko so nasprotniki proti Kralju sprožili še razne lažnive obtožbe in normalno delo v organizaciji skoraj ni bilo več mogoče, je dr. Kralj s sodelavci zaprosil dr. Antona Korošca za arbitražo, »da se obnovi enotnost skupine za težke čase, ki so se bližali«. Dr. Korošec je posredništvo sprejel, razsodil pa v Besednjakovo korist, češ da je Kraljevo zadržanje »lomilo slogo«. Glede Zadružnega fonda je bilo zapisano dobesedno: »Ravno tako moram odobravati njegovo (Besednjakovo) postopanje v zadevi Zafo.« Za Kralja in njegovo skupino je bila Koroščeva odločitev nerazumljiva in krivična. Stanko Žerjal je leta 1993 o tem izjavil sledeče: »Arbitražo smo smatrali za sad Besednjakove spretnosti, sad nepoučenosti in prenagljenosti.« (Janko Kralj, str. 118) Kljub razočaranju pa so Kralj in njegova skupina sprejeli odločitev in jo pisno potrdili takole: »Lojalno smo Vaš nasvet za obnovo enotnosti in discipline v organizaciji sprejeli ter smo zato Glavni politični odbor v Gorici razpustili. Sporočili smo ta sklep predsedniku Izvršnega odbora v Trstu obenem s predlogom, naj se vodilne osebe obeh bivših skupin sestanejo in določijo načrt za skupno delo.« (Janko Kralj, str. 117) Do poenotenja kljub temu ni prišlo. Kraljevi nasprotniki namreč niso pristali na razgovore, ampak zahtevali njegovo izključitev iz organizacije in stalno ponavljali, da itak dela samo iz osebnih razlogov. Kraljev sodelavec in prijatelj Ivan Rejec je o tem zapisal sledeče: »Ko se že celo desetletje stalno ločita v krščanskih vrstah ti dve grupaciji, je naravno, da so pri tem tudi osebe pomembni činitelji, a odločilne na naši strani niso osebe, odločali so važni občestveni interesi, najbolj pa ideje, ki že sedaj vodijo duhove, a jih bodo še usodneje vodile pri delu, ki ga bo zlasti duhovščini zapovedljivo nalagala taka bodočnost, kakršno si obetamo.« (Janko Kralj, str. 118) Kot se je zvedelo, je dr. Korošec omenjeno razsodbo kmalu obžaloval in tudi spremenil svoj odnos do Besednjaka. Ni mu pa ostalo časa za kaj drugega, saj je nekaj mesecev kasneje umrl. Pismo, ki ga je Kraljeva skupina 1. junija 1940 pisala dr. Korošcu in v njem zavrnila vse očitke, se doslej ni našlo, čeprav je tak dokument menda bil v njegovi zapuščini, kopija pa zagotovo v zakopanem in izginulem Kraljevem arhivu političnega dela pod fašizmom na Primorskem.

Avtor slike: Iz knjige Palme mučeništva

Opis slike: Dr. Filip Terčelj Iz knjige Palme mučeništva

Ko je leta 1937 – po sklenitvi sporazuma med Stojadinovičem in Ciano pritisk na manjšino nekoliko popustil, je oživela misel na ustanovitev Primorskega narodnega sveta. Čeprav so bili njuni odnosi že zrahljani, je dr. Kralj avgusta 1937 o tem pisal dr. Besednjaku: »Virgil želi narodni svet s štirimi enakopravnimi enotami (Trst, Gorica, Ti, Čok, to je liberalna struja na terenu, naša struja na terenu in oba odgovarjajoča štaba v Jugoslaviji). V vseh splošnih zadevah bi imel ta svet odločati sporazumno. Imel bi statut.« (Janko Kralj, str. 120) Kralj pri ustanovitvi sveta ni sodeloval, ker je že prej prišlo do zaostritve spora. Kaj je privedlo do tega? Vsekakor ni želel sodelovati z ljudmi, ki za podtalno delovanje niso bili zreli. Previdnost, pridobivanje zvez in izpeljava pobud so bile nesporne odlike njegovega dela. Največja ovira za Kraljev pristop k Narodnemu svetu je pa bilo to, da so se liberalci vse bolj zbliževali s komunisti. Ko je bila namreč na kongresu Komunistične internacionale sprejeta odločitev za Ljudsko fronto, je tudi komunistična stranka Italije naredila korak v to smer in sklenila akcijski pakt z narodno-revolucionarnim gibanjem Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini. Do tedaj komunistov na narodnem polju ni bilo in tudi leta 1935 se stvari bistveno niso spremenile. Ljudska fronta je bila zamisel Komunistične internacionale, nikakor pa ne jugoslovansko in še manj slovensko gibanje. Kralj, ki je toliko let uspešno vodil podtalno gibanje krščanskih socialcev, se ni mogel kar tako vključiti v novo organizacijo, od katere ni pričakoval nič dobrega.

Podobne pomisleke je imel tudi pesnik in socialist Stanko Vuk, čigar oče je bil član Narodnega sveta. Septembra 1940 je Stanko pisal dr. Besednjaku v Beograd: »Akademik Pinko Tomažič je postal vodja liberalne dijaške grupe v ulici sv. Frančiška, a dejansko je bil vodja slovenske komunistične stranke v Julijski krajini. Njegova taktika je bila jasna: skriti celo svoje gibanje za nacionalne vrste, obenem pa iskati novih somišljenikov med liberalno mladino. Ta taktika, ki je bila prosojna kot voda, se mu je deloma obnesla in postala nevarna vsemu slovenskemu gibanju v Trstu.« (Janko Kralj, str. 122) Zanimivo je, da je sodelovanje z Ljudsko fronto podpiral tudi Ščekov somišljenik Ivo Juvančič. Ko so se konec leta 1940 začele aretacije in se naslednje leto končale s tržaškim procesom, je bil aretiran tudi Stanko Vuk in obsojen na 15 let ječe. V tržaških zaporih je tedaj pristalo več članov Narodnega sveta. Do septembra 1941 je bilo zaprtih že 149 oseb; med njimi so bili liberalni voditelji dr. Dorče Sardoč, dr. Avgust Sfiligoj in dr. Lavo Čermelj, od komunistov pa Pinko Tomažič. Na II. tržaškem procesu je stalo pred sodiščem 60 obtožencev, enajstim – med njimi sta bila dr. Besednjak in dr. Čok – so pa sodili v odsotnosti. Dne 14. decembra 1941 je bila razglašena sodba, s katero je bilo 9 obtožencev obsojenih na smrt, 47 na različne zaporne kazni, 4 pa so bili oproščeni. Še istega dne so Čermelju, Kavsu, Šardoču in Ščuki spremenili smrtno kazen v dosmrtno ječo, Vadnala, Tomažiča, Bobka, Kosa in Ivančiča pa so naslednji dan ustrelili na openskem strelišču.

Dr. Kralj je veliko pomagal obtožencem na procesu leta 1941 in se trudil za pomilostitev obsojenih, pa vendar so mu nekateri v zvezi s tem pripisali vse najslabše. Dr. Kacin je zapisal, da je Kralj organiziral obrambo, čeprav sam ni opravljal odvetniških poslov. Obrambo je po njegovem posredovanju prevzel znani rimski odvetnik Casinelli, ki je tudi dosegel pomilostitev štirih obtožencev, kljub prizadevanju pa ni uspel, da bi bili vsi rešeni smrtne kazni. Pri posredovanju za obtožence v Vatikanu in v Rimu je veliko pomagal tudi nekdanji tržaški škof Fogar, ki je moral leta 1936 zaradi fašističnega pritiska zapustiti Trst in je potem živel v Rimu, bil pa še vedno povezan s primorskimi Slovenci in še posebno z dr. Kraljem.

Komunistična revolucija pod plaščem osvobodilnega boja

Za primorske Slovence se politične razmere po aprilu 1941 niso skoraj nič spremenile. Rapalska meja je ostala v veljavi, nadaljeval se je raznarodovalni fašistični pritisk in pripravljal se je II. tržaški proces. Ko se je leta 1942 tudi na Primorskem pojavila OF, je naletela na sila ugoden teren. Ljudje so bili naveličani fašističnega zatiranja in so hrepeneli po svobodi. Partija je poslala na Primorsko več sposobnih organizatorjev. Dr. Aleš Bebler, dr. Joža Vilfan ml., profesor France Škerlj in dr. Boris Kraigher so le nekatera imena. Matija Tratnik je leta 1951 v koledarju Svobodne Slovenije v Argentini takole zapisal: »Začela se je silovita, zelo pretkana propaganda nove ideje, a pod plaščem narodne osvoboditve. Ali je kaj čudnega, da so se svobode in življenja žejni Primorci z vsem srcem oklenili nove organizacije! Saj je bilo splošno razpoloženje tako, da bi se vdali komurkoli, ki bi jim obljubil, da jih reši fašizma in Italije. To je psihološko dejstvo. Kdor je bil takrat na Primorskem, bo ta pojav zlahka razumel. Masa nikoli ne tehta, kaj je prav ali narobe, in nikoli ne misli na posledice. Množica sprejema in odloča s srcem, srce pa je vpilo po svobodi in človeških pravicah. Zato je bila vsaka svarilna beseda redkih ljudi, ki so za narodnimi gesli takoj spoznali rdečo nevarnost – dr. Janko Kralj, Polde Kemperle, dr. Mirko Brumat, Ivo Bric itd. – kot bob ob steno, ljudstvo je drlo v naročje OF in se ni hotelo strezniti.« (Janko Kralj, str. 153)

Avtor slike: Iz citirane knjige

Opis slike: Odvetnik dr. Teofil Simčič Iz citirane knjige

Janko Kralj se je ob pojavu OF opredelil proti revoluciji in to tudi odločno povedal. Ker je komunizem dobro poznal, je vedel da bo skušal izkoristiti vojne razmere za pripravo na kasnejši prevzem oblasti. Vedel je, da Italija in Nemčija kot okupatorski sili ogrožata Slovence, vendar je v skladu s slovenskimi demokratičnimi strankami in jugoslovansko vlado v emigraciji menil, da je treba na vsesplošni oboroženi odpor počakati. Povezal se je z Ljubljano, vstopil v Slovensko ljudsko stranko, ki je bila njegovemu prepričanju najbližja in postal voditelj pokrajinske SLS za Primorsko. Poleg njega so bili v odboru še dr. Anton Kacin, Polde Kemperle in Peter Šorli. Kralj je bil prepričan, da bi vsi Slovenci morali obsoditi politične umore, kot je bil na primer umor dr. Ehrlicha in dr. Natlačena. Znano je, da je Kralj kmalu po ustanovitvi OF srečal v Ljubljani na Tromostovju Edvarda Kocbeka, ki mu je navdušeno govoril o novi osvobodilni organizaciji. Kralj mu je skušal dopovedati, da to gibanje ni narodno ampak revolucionarno, komunistično in internacionalno in ga opozoril na posledice. Po vrnitvi v Gorico je Kralj pripovedoval, da Kocbek ni doumel bistva komunistične revolucije, in se spraševal, koliko ljudi bo potegnil za seboj. (Janko Kralj, str. 155)

Kralj in njegovi sodelavci so ljudi opozarjali na usodne posledice komunizma. To opozarjanje je partija kmalu razglasila za ustanavljanje bele garde, v isti sapi pa trdila, da je na Primorskem še ni. Bebler je konec leta 1942 dobil od Kardelja direktivo, da je treba nujno nekaj ukreniti s Kraljem in začeti močno propagando proti beli gardi. (Janko Kralj, str. 156) V Zavezi smo že pisali o tem, kako je Kardelj svaril Beblerja pred četniki, ko so se konec leta 1942 komaj začeli zbirati na Zaplani in menda do kapitulacije Italije niti niso prestopili rapalske meje. – Najbrž ni treba pojasnjevati, kaj je pomenilo Kardeljevo navodilo, da je treba s Kraljem nekaj ukreniti. Zdenko Zavadlav, ki je bil leta 1942 v Gorici kot skojevec od začetka povezan s komunisti in kasneje tudi vključen v VOS, je povedal, da so pripravljali likvidacijo Kralja in Kemperleta. To se tedaj ni zgodilo. Lahko si mislimo, da je komunistično vodstvo presodilo, da bi se preveč ljudi odvrnilo od njih, če bi umorili človeka, ki je bil tako velik Slovenec in protifašist. Vendar je bilo pred septembrom 1943 na Primorskem kar nekaj žrtev komunističnega terorja. Bralcem Zaveze je znan Ivo Bric iz Dornberka, oče sedmih otrok. Bil je povezan s Kraljem in opravljal tajniške posle pri pokrajinskem odboru SLS za Primorsko. V knjigi o Janku Kralju mu je posvečenih kar nekaj strani, zato ne bo odveč, če se ga tudi tu spomnimo z nekaj stavki.

Avtor slike: Iz citirane knjige

Opis slike: Tržaško-koprski škof msgr. Luigi Fogàr Iz citirane knjige

Italijanske oblasti so Iva Brica že leta 1918 zaprle kot nezanesljivega. Njegovo delo pod fašizmom je bilo predvsem kulturnega značaja, zavedal se je, da mora braniti narodne pravice manjšine, predvsem jezik. Imel je bogato knjižnico s 500 slovenskimi knjigami, ki jih je posojal, organiziral je dramsko društvo in vsako leto pripravil vsaj dve igri. Po letu 1927, ko so bila slovenska društva prepovedana, je deloval ilegalno. Bil je soorganizator skupnih romanj na Svete Višarje, Vitovlje in Log pri Vipavi ter izletov, na katerih so se zaupniki pogovarjali in navduševali za nadaljnje delo med ljudstvom. Italijanska policija je vedela, da je povezan z voditelji slovenskega podtalnega gibanja, ga stalno nadzorovala in pošiljala poročila notranjemu ministrstvu. Junija 1936 je bil »zaradi protidržavnega delovanja« obsojen na pet let konfinacije. Njegovi prijatelji, zlasti dr. Kralj, so dosegli, da mu je bila kazen znižana na tri leta, nato pa je bil leta 1937 pomiloščen. Vrnil se je domov, vendar so ga še vedno nadzorovali. Aprila 1941 so ga spet zaprli in internirali kot »slovenskega iredentista«.
Med vojno je Ivo Bric odklonil sodelovanje z OF. Po političnem prepričanju je bil krščanski socialec in zgodaj je spoznal, kaj se skriva za OF. Potem pa se je zgodilo, da so njega, ki je toliko let na svojih plečih nosil velik delež boja proti fašizmu, umorili domači ljudje. 2. junija 1943 sta ga med delom na polju ustrelila dva partizana. Bric je slutil, kaj se bo z njim zgodilo, ni pa pričakoval, da bosta njegovi mladi hčeri le nekaj mesecev kasneje šli v Gorico po pet krst za njegovi sestri Jožefo in Angelo, za svaka Andreja Suliča in nečakinji Zorko (22 let) in Marijo Sulič (14 let), ki so jih partizani pobili v noči na 18. september 1943.

Zaključek

Kapitulacija Italije za Primorsko ni pomenila osvoboditve, saj so jo zasedli Nemci. Znašla se je v težkem položaju: na eni strani jo je stiskal nemški okupator, na drugi strani pa komunistična revolucija, ki je tedaj dobila nov zagon. Ni dvoma, da so bile med vojno simpatije Janka Kralja in njegovega kroga na strani zahodnih zaveznikov – Angležev in Američanov. Z njihovo pomočjo naj bi Primorci dosegli svoj temeljni politični cilj: priključitev vseh primorskih dežel Zedinjeni Sloveniji in svobodni demokratični Jugoslaviji. Kralj, ki se je bal tako Nemcev kot partizanov, se je 9. septembra na hitro umaknil v Rim. Po nekaterih pričevanjih se je za to odločil tudi odbor stranke, ki je videl v tem možnost, da se Kralj poveže z zavezniki in jih informira o stanju slovenske manjšine pod Italijo. Preden je odšel na pot, je skupaj z župnikom Staničem iz Podgore in še z nekim fantom, ki ga je župnik priporočil kot popolnoma zanesljivega, zakopal v železno skrinjo spravljen arhiv političnega dela od leta 193o do septembra 1943. Po vojni je ta arhiv izginil. Partizanom je zanj povedal omenjeni fant, ki se jim je proti koncu vojne pridružil. Z očetom je odšel v Rim tudi 13-letni sin Aleš. Pred Nemci se je Kralj v Rimu skrival. Naselil se je v hiši Slovenskih šolskih sester na Via dei Colli.
O Kraljevem malo več kot enoletnem delovanju v Rimu bi lahko napisali cel sestavek, vendar bomo tu omenili le nekaj dogodkov, ki se nam zdijo važni. 20. januarja 1944 je bil Kralj sprejet v osebno avdienco pri papežu Piju XII. Drugi udeleženec te avdience dr. Ciril Žebot piše o tem v knjigi Neminljiva Slovenija: »Kot sva bila dogovorjena, je najprej dr. Kralj v nekaj močnih potezah – govoril je lepo italijanščino – naslikal slovensko žaloigro v drugi svetovni vojni, jaz pa sem dodal nekaj misli … Papež je naročil, naj kmalu prineseva na državno tajništvo spomenici o obeh zadevah.« (Janko Kralj, str. 176) V avgustu 1944 se je sestal v Rimu s Krekom in sodelavci Izidor Cankar in o tem zapisal sledeče: »12. avgust. Konferenca v Rimu: Krek, Ahčin, Avsenek, pozneje Kralj z Goriškega. Njih odgovor na naše predloge: Partizanstvo = komunizem, in to je primarno zlo, naš največji sovražnik. Nismo krivi sedanjega stanja (Krek). Mi branimo svoje življenje; kaj Primorje, kaj čast naroda, če bodo vsi ljudje pobiti (Avsenek). Vse ljudstvo je proti partizanom in domobranci so po Haagu dovoljena institucija (Kralj).« Po kasnejši Krekovi razlagi je bil namen Cankarjevega obiska doseči, da bi se domobranci in vse druge protikomunistične organizacije brezpogojno priključili partizanom. Krek naj bi nastopil kot posrednik. Na konferenci to ni bilo sprejeto in Krek je dal Cankarju tudi daljšo pismeno obrazložitev: »Stanje v Sloveniji je posledica revolucije in sovražne okupacije / … / Brezpogojna predaja domobrancev in drugih demokratičnih sil je nemogoča reč. Enoten nastop vseh oboroženih sil, ki ostanejo vsaka v svoji formaciji, vse pa se podrede zavezniškemu poveljstvu, je edina rešitev, pa tudi skrajnost, do katere moremo iti v sodelovanju s komunističnimi partizani,« (Janko Kralj, str. 181, 182)

Opis slike: Kraljevi otroci od desne Ančica, Tomek in Lučka v Gorici 1946..Iz citirane knjige

30. oktobra 1944 je Kralj v dogovoru z dr. Krekom pisal mons. Francu Gabrovšku v ZDA: Slovensko-hrvaško prebivalstvo v Primorju je prvi čas (od spomladi 1942 do 8. septembra 1943) v splošnem partizanstvo ugodno sprejelo, misleč, da je to slovensko narodno-vojaško gibanje proti Italiji. Slovenska duhovščina se je v tej dobi razcepila: na pristaše SLS, ki so sledili dokazom iz Kranjske in »sredince«, ki so zagovarjali idejo, da je mogoč sporazum s komunisti. Po 8. septembru 1943, ko so partizani odkrito pokazali komunistična načela in začeli pobijati pristaše SLS in pristaše sredincev (v trgu Cerkno so 16. II. 1944 ustrelili kaplana Piščanca in Slugo in 13 drugih sredincev) so nekateri voditelji sredine nastopili proti partizanom in se izrekli za Mihailovića … Prosimo in rotimo Vas, podprite v Ameriki to tezo – pri vladi in pri vojaških faktorjih – Julijska krajina pod angloameriško upravo naj dobi sosvete iz krogov antifašističnih, demokratskih, antikomunističnih elementov, ki so ta narod vodili v antifašistični borbi – 320 duhovnikov in 600 laiških zaupnikov SLS skozi 22 let … Šef italijanske Kom. Partije Togliatti je na seji vlade zagotovil, da je že vplival na Stalina, naj da Titu nalog, da Jugoslavija opusti aspiracije na Trst. Z nacionalistično Jugoslavijo ne bi mogli doseči koncesij, a potom Rusije bomo Trst ohranili / … / Churchill vodi politiko skrajnega, ciničnega umikanja in žrtvovanja antikom. elementov, prijateljev in borcev za demokracijo, dopušča pokol 10 tisočev prijateljev, medtem pa naš narod skupaj s poljskim, baltiškimi narodi, s Slovaki, s Srbskim narodom itn. tvori pravi »antemurale christianitatis«. (Janko Kralj, str. 188, 190)

27. decembra 1944 je dr. Kralj zaradi hude pljučnice nepričakovano umrl in na Silvestrovo so ga slovesno pokopali na rimskem pokopališču Campo Verano. Žena in trije otroci, ki so v jeseni 1943 kmalu za njim odšli iz Gorice in potem živeli pri znancih v bergamskih hribih, so za njegovo smrt zvedeli šele po koncu vojne maja 1945. Pozimi 1948 so oznovci prijeli Aleša na jugoslovanski meji in ga odpeljali v ljubljanske zapore. Mati in preostali otroci se zato v Gorici niso več počutili varne in so spomladi istega leta emigrirali v Argentino.
V pismu, ki ga je dr. Kralj oktobra 1944 pisal mons. Gabrovšku v ZDA, omenja primorske sredince, ki zagovarjajo kompromis s komunisti. Vodil jih je dr. Besednjak iz Beograda. Zanimivo je, da je Besednjak prav na Silvestrovo 1944, na dan Kraljevega pogreba v Rimu, pisal pismo svojim primorskim sredincem, naj se pridružijo OF in partizanom in poskušajo preprečiti razvoj domobranstva, obenem pa izrazil zaupanje v Tita in njegovo politiko. Da pa mu nova oblast v Beogradu kljub temu ni zaupala, dokazuje Kardeljeva depeša Kidriču z dne 31. avgusta 1945: »K Tebi bosta prišla Bitežnik in Besednjak. Budno pazite nanju, zaposlite ju z nečim. Bilo bi bolje, da v angleško cono ne gresta, zlasti ne pustite, da bi prirejala duhovniško konferenco. Organizirajte Vi duhovniško konferenco, ki bo nastopila za Trst.« (Janko Kralj, str. 313) Besednjak se je vrnil na Primorsko šele leta 1950, ostal pa je še naprej povezan z Beogradom, kar je seveda nujno vplivalo na njegovo življenje in delo.

Opis slike: Ivo Bric s svojimi tremi sestrami – Angela Zorn (+ 1943), Ivo Bric, Francka Bric, Jožefa Sulič (+ 1943)

Koliko – če sploh – je bil dr. Kralj povezan z organizacijo Tigr? Vemo, da je bil načelno proti vsakemu nasilju in da je s svojimi zvezami ter pravniškimi izkušnjami pomagal vsem, ki so imeli težave s fašističnimi oblastmi. Ali je torej imel kako zvezo z Maksom Rejcem, ki je bil 9 let mlajši od njega in se je razmeroma zgodaj umaknil čez mejo? Maks Rejec je bil rojen leta 1907 v Zalogu pri Tolminu. Njegov oče je bil kovač in družina je bila narodno zelo zavedna. Maksov starejši brat Albert je študiral pravo, toda zaradi bolezni je opustil študij in potem prevzel razne dolžnosti pri goriškem društvu Edinost, pri Zvezi prosvetnih društev in tudi pri organizaciji Tigr. Maks je leta 1925 dokončal učiteljišče v Tolminu in se pridružil starejšemu bratu pri delu v Gorici. Tigrovi zaupniki so prihajali na dom Rejčevih v Zalogu po tisk in razna obvestila. Februarja 1929 je Albert v najhujši zimi preko bohinjskih hribov zbežal v Slovenijo. V Ljubljani so ga kmalu pritegnili v izvršni odbor Tigra: Danilo Zelen je bil vojaški vodja, on pa politični in organizacijski.
Ko je spomladi istega leta tudi Maksu grozil italijanski zapor, se je še on umaknil v Jugoslavijo. Potem je študiral pravo v Beogradu in v Zagrebu in po diplomi leta 1937 dobil službo v Ljubljani kot pripravnik v pisarni dr. Draga Marušiča. Leta 1940 je na pravni fakulteti dunajske univerze doktoriral na temo Zakonodaja Reicha in novi principi oblasti. V času bivanja na Dunaju je bil po nalogu Tigra povezan z angleško obveščevalno službo. Malo pred italijansko okupacijo Slovenije se je dr. Rejec poročil z dr. Leljo Novak, ki jo je spoznal med študijem v Zagrebu. V Ljubljani je pisal v Sodobnost in pred volitvami 1938 nekaj mesecev urejal tednik Tabor, glasilo Združene opozicije, kjer so nastopili tudi komunisti, vendar ne pod svojim imenom. Bil je med podpisniki izjave Kaj hočemo, ki jo je oktobra 1939 izdala Zveza delovnega ljudstva – Slovenska ljudska fronta. Med 96 podpisniki te izjave sta bila tudi Franc Leskošek in Ivan Bratko. Ni čudno, da ga je tedaj Partija snubila, naj postane njen član, on pa vabila kljub svojim levičarskim simpatijam ni sprejel. Ker je bil Maks Rejec na I. tržaškem procesu in na Jelinčičevem procesu obsojen kot »pobegli«, je bil po okupaciji Ljubljane v nevarnosti. Umaknil se je najprej na Gorenjsko, nato pa na samotno tigrovsko kmetijo družine Kenda v hribih nad Knežo v Baški grapi. Domača hči Lucija Kenda je bila prijateljica Maksovih sester Ivanke in Micke. Kendova kmetija se je leta 1942 med prvimi v Baški grapi vključila v OF in tako je tudi Maks Rejec začel sodelovati s partizani. Tatjana Rejec je v knjigi Partija in tigrovci o tem takole zapisala: »Prvi znani ohranjeni dokumenti Maksa Rejca o njegovem političnem delovanju v partizanih izvirajo iz januarja 1943. Njegov delokrog je obsegal okolico Tolmina, Baško grapo in Šentviško planoto. To so sorazmerno dolga, na roko pisana poročila o njegovem delu, namenjena Dušanu Pirjevcu – Ahacu, članu PK za Primorsko. V njih poroča o sestankih, kako je pridobival ljudi za politiko OF, pa tudi o dvomih ljudi in njihovem strahu pred fašisti. Poleg tega razberemo iz njih, da je v tistem času že doumel, da so mu partizani sovražni, da ga sumničijo, da jim je nasproten, da ne deluje oziroma premalo deluje v njihovem duhu. Na vse kriplje se trudi, da bi jih pomiril.« (Tatjana Rejec, Partija in tigrovci, str. 37)

Zakaj je bilo partijsko vodstvo na Primorskem, ki mu je načeloval Aleš Bebler, tako nezaupljivo do Rejca? Najbližji Rejčevi sodelavci so bili malo izobraženi, zato se niso dobro počutili poleg dr. Toneta, kot so ga ironično imenovali. Tako se je Albin Kovač – Jaka Baški, ki je Rejca po nalogu Partije tudi nadzoroval, nekoč opravičeval Pirjevcu, da je »samo delavec z enim razredom osnovne šole in zato nima koncipialnih zmožnosti kot dr. Tone.«
Rejčevo ilegalno ime je namreč bilo Tone Mladen. Leta 1943 je bila vse bližja »angleška nevarnost«. Angleži bi partizanom že samo s svojo navzočnostjo lahko pokvarili načrte o prevzemu oblasti po končani vojni. Bebler se je bal, da bi bil tigrovec Rejec v tem primeru na strani Angležev. Bilo je tudi znano, da ni član Partije. V začetku februarja 1943 je dobil Rejec nalog, naj vzpostavi tesnejše stike z Ilko Devetak Bignami. Prvo zvezo z njo je vzpostavil tolminski čevljar Šavli, prvi sekretar KPS za Tolminsko, toda ona je za nadaljnje in poglobljene stike zahtevala intelektualca. Bila je doma v meščanski družini v Tolminu in leta 1923 se je poročila z italijanskim poklicnim vojakom Riccardom Bignamijem, ki je v začetku druge svetovne vojne imel čin generala. Živela je v Rimu, a se je med vojno večinoma zadrževala pri sorodnikih v Tolminu, otrok namreč ni imela. Preko Maksa Rejca je dajala partizanom važne podatke, ki jih je dobivala iz najvišjih vojaških krogov. Za vodstvo revolucije je bila ta zveza silno pomembna, zato se je celo Kardelj zanimal zanjo. V Ljubljani so bili že zgodaj mnenja, da Rejec za to zvezo ni primeren, vendar pokrajinski voditelji niso tvegali hitre spremembe, saj bi Devetakova lahko vsak trenutek odpovedala sodelovanje.
4. junija 1943 sta Tone Curk in Mirko Bračič, prvi kot načelnik Obveščevalnega centra drugi pa kot komandant Pokrajinske operativne cone, v pismu Pokrajinskemu komiteju KPS za Primorsko sporočila ugotovitve preiskave o političnem delavcu tov. Mladenu, da vodi anglofilsko politiko, da je na terenu vsiljiv in nepriljubljen pri masah, da je v vasi Praprotno zaradi nedovoljne konspiracije povzročil aretacijo dveh tovarišic itn. »Vse to daje vtis, da je tov. Mladen zelo nevaren, škodljiv in nezanesljiv človek, ki v sebi nekaj skriva. Tembolj, ker je bil in je verjetno še sedaj član teroristične organizacije dr. Čoka, pri kateri je tajnik Mladenov brat / … / Pridržali ga bomo v naši edinici do vaših nadaljnjih navodil.« (Tatjana Rejec, Partija in tigrovci, str. 49) Ta obtožnica je Beblerju zadoščala, da je Maksa Rejca obsodil na smrt. Po mnenju avtorice knjige Partija in tigrovci se je odločil izvršiti obsodbo v času Kvedrovega in Brajnikovega obiska po razgovoru z njima, torej v soglasju s CK KPS. To naj bi bilo med 2. in 15. julijem 1943. Tako je moral dr. Maks Rejec umreti, star komaj 36 let. »Dobiti pečat anglofila je bila takrat nevarna reč, pravi dr. France Škerl, ki v svoji (neobjavljeni) zgodovini NOB Primorske sicer omenja Rejca, ne upa si pa še v sedemdesetih letih povedati, da so partizani Maksa Rejca likvidirali.« (Tatjana Rejec, Partija in tigrovci, str. 59)

Avtor slike: Iz citirane knjige

Opis slike: Maks Rejec v Beogradu 1934 Iz citirane knjige

Čisto za konec pa samo še dve vprašanji: Zakaj je dr. Janko Kralj na Primorskem še danes zamolčan? O dr. Filipu Terčelju smo v naši zgodbi povedali, kako je v času po prvi svetovni vojni na Goriškem organiziral slovenska prosvetna društva. 7. januarja 1946 so ga v bližini Davče ubili oznovci. Zakaj niti letos, osemnajst let po uradnem padcu totalitarizma, nima domovinske pravice med svojimi rojaki?