Avtor: Tone Podržaj

Naša družina je bežala pred partizani z doma na Čušperku pri Grosupljem v soboto, 5. maja leta 1945. Bežali smo brez posebnega pripravljanja. Na sam ta dan smo še delali na polju, na njivah, imenovanih V policah. Ko sva prišla okrog četrte ure s sestro Micko domov, sva razložila voz. Na njem sva imela nekaj orodja – to je brano in motike. To orodje sva takoj zložila in spravila pod streho. Takoj po tem pride ata iz hiše in pove, da naj hitro pripravimo voz, ker moramo iti od doma – bežati. Bližal se je konec druge svetovne vojne in vse vojaštvo je začelo odhajati. Nemška in tudi domobranska vojska. Bližala se je naglo partizanska Titova vojska in zaradi tega je sledila ta nagla odločitev – iti od doma v tujino preko naše slovenske meje.
Bežala je cela družina. To je naš ata, rojen 1895, naša bolna mama, rojena 1888, sestre Micka, rojena 1920, Ančka, rojena 1921, in Angelca, rojena 1934, in jaz, Tone, ki sem bil rojen leta 1930. Z nami so bežali še gospa Angela Mohar, žena mojega bratranca, in gospod Anton Potokar, zraven pa še gospod Drobnič iz Slivnice. Ti trije so se nam pridružili že na poti v Grosuplje.
Naša vprežna živina je bila bolj skromna. Imeli smo le enega vola in enega mladega konja, ki nam ga je posodil neki kmet s Krke. Ta vprežna živina nam je služila za domača dela in končno je tudi šla z nami na dolgo pot preko Ljubelja na Koroško v Celovec.
Največja skrb nas je obšla, ko smo morali vzeti s seboj na pot našo bolno mamo. Pripravili smo skromno ležišče na lojtrnem vozu in jo naložili. S seboj pa smo vzeli le nekaj malega, najbolj potrebnega. Vseh stvari se nismo mogli spomniti in ocenili bi lahko, da smo šli praznih rok. Glavna naša skrb je bila, da si rešimo življenje.
Ko je bila ura že preko šestih popoldan, smo imeli na vozu našo mamo in nekaj malenkosti za na pot. Preden smo pognali živino in krenili z vozom, je stopil ata pred vprežno živino, naredil z bičem (gajžlo) na tleh znamenje križa in izgovoril besede: »Sveti križ božji!«.
Tako smo odrinili od doma. Med potjo so nas nekateri ljudje gledali in opazovali. Kakšne so bile misli teh ljudi, sovaščanov, in kaj so nam želeli za na pot, ne vem. Prepričan pa sem bil, da so bili zelo različnega mnenja. Vse to sem opazoval, ko sem šel spredaj z volom in konjem že skozi vas Račno. Tako smo se ata, Micka, Ančka, Angelca in jaz poslavljali od rojstnega kraja. Mimogrede smo gledali na griček Kopanj in se v duhu priporočali kopanjski Materi božji za srečno pot. Ne bom pozabil trenutka, ko smo šli mimo Kopinove (Palčarjeve) hiše v Veliki Račni. Kopinov ata nas je videl in je vprašal mojega ata: »Lojze, ali bežiš?« Ata je odgovoril: »Tako je, bežim, saj je tudi sveti Jožef bežal s svojo družino!« Potem smo nadaljevali pot do Grosuplja. Tam smo se ustavili pri Bedenčičevih in bili tam čez noč. Drugi dan zjutraj, 6. maja, smo nadaljevali pot do Ljubljane. Ko smo prišli v Ljubljano, smo ustavili na dvorišču neke gostilne na Dolenjski cesti. Ne vem več, kako se je imenovala. Tam smo se ustavili predvsem iz razloga, kaj bo z našo bolno mamo. Ata je dobil nekega zdravnika, ki je bolno mamo pregledal. Rekel je in nam svetoval: »Ne vozite je nikamor, ker je težko bolna in vam lahko vsak trenutek umre!« Zaradi tega smo morali pustiti drago mamo v Ljubljani pri sorodnikih. To slovo je bilo težko in nepozabno. Ko smo to opravili, smo nadaljevali pot skozi Ljubljano proti Šentvidu in Gorenjski. Omeniti moram, da so bili ti dnevi, ko smo bili na poti v begunstvo, neznosni. To je izgledalo kot sodni dan. Na cestah je bilo vse polno ljudi vseh vrst – civilistov in vojaštva. Obrazi teh ljudi so bili žalostni in zaskrbljeni.
Ko smo prišli v Šentvid nad Ljubljano, smo opazili, kako se begunci vračajo nazaj. Na meji na bloku je bila nemška straža in vsakega, ki je prišel do straže, je ta enostavno zavrnila in moral je iti nazaj proti Ljubljani. Ko smo to videli, smo jih vprašali, zakaj gredo nazaj in odgovorili so nam, da Nemci ne pustijo naprej. Neki begunec – po njegovi govorici sem ugotovil, da je moral biti Ribničan, je rekel: »Ne hodite gori, boste že videli, kaj je tam!« Naš ata pa je rekel: »Naj bo, kar hoče! Mi gremo naprej!«
Ko smo končno tudi mi prišli do bloka na meji in nemške straže, je stražar zavpil: »Halt, Ausweis bitte!« Ata se je hitro znašel – segel je v žep po denarnico in vzel ven neki papir. Stražar pogleda tisti papir, ki naj bi bil dovoljenje za prekoračitev meje in reče: »Gut«, odprl je ograjo z bodečo žico in smo tako nadaljevali pot proti Gorenjski sami, saj je stražar za nami spet zaprl tisto ograjo in so se vsi drugi morali vračati nazaj proti Ljubljani, kakor smo videli. Koliko časa je še bila zaprta meja, ne vem, vsekakor je pa zanimivo, kaj je bil tisti papir, ki ga je ata pokazal in nemški stražar pogledal. Kot smo ugotovili, je bilo le dovoljenje, da se pelješ z vlakom iz Ljubljane v Čušperk. Papir pa je imel žig s kljukastim križem in to je imelo veljavo. Verjetno tisti stražar ni bil pravi Nemec – moral je biti kake druge narodnosti – in je slabo znal nemško. Zanj je vse pomenil pravi nemški žig s kljukastim križem.
Nadaljevali smo pot proti Gorenjski. Prišli smo do vasi Mavčiče. Ustavili smo se na Drakslerjevi domačiji in tam prenočili. Drakslerjevi so bili zelo prijazni, istočasno pa so bili tudi zelo zaskrbljeni in niso vedeli, kako bo tudi z njimi. To je bilo dne 7. maja, ko smo odšli iz vasi Mavčiče in nadaljevali pot skozi mesto Kranj do Tržiča. Tistega 7. maja je imel naš ata 50 let. Prenočili smo pod nekim skromnim nastrešjem. Zgodaj zjutraj 8. maja smo nadaljevali težko pot po hudem klancu do Ljubelja in nato skozi predor na koroško stran. Ta pot od Tržiča do predora je bila zelo težka zaradi hudega klanca. Vol in konj sta bila zelo utrujena. Pomagali smo vleči voz: imeli smo s seboj dolgo vrv, s katero smo pomagali vleči voz v klanec. Tudi drugi ljudje so večkrat priskočili na pomoč, da smo tako prispeli do predora. Naš voz je bil vedno počasnejši kot drugi, saj so drugi imeli boljšo vprežno živino, to je konje. Prehitevali so nas in še posebej tovornjaki z vojaštvom. Vedno smo morali voziti po skrajni desni strani, čisto pri kraju ceste. Še posebej je bila težavna pot skozi predor. Cesta ni bila tlakovana, pač pa blatna in mokra z velikimi lužami skozi cel predor. V predoru je bilo zelo temno – bilo je le nekaj majhnih žarnic, ki pa niso dajale veliko svetlobe. V glavnem smo videli, kakšna je notranjost predora le, ko so nas prehitevali tovornjaki in nam s svojimi žarometi osvetlili predor. Končno smo prišli skozenj na koroško stran. Po strmi poti – cesti navzdol smo previdno nadaljevali potovanje proti Borovljam.

Opis slike: Čušperk – Podržajeva domačija

Žal nismo mogli priti daleč zaradi tako velikega prometa vojaških tovornjakov in pešcev. Prenočiti smo morali ob cesti na nekem ovinku pod milim nebom do 9. maja 1945.
Omeniti moram, da sta dotlej spremljala naš voz gospod Potokar in gospod Drobnič s Slivnice. Zvezo z njima pa smo izgubili takoj, ko smo prišli skozi predor na koroško stran. Oba sta imela namreč svoji kolesi in sta lahko šla hitreje naprej. Prišla sta prej do Borovelj in mostu na Dravi, kjer so ju ujeli partizani. Potem pa sta bila oba zaprta v Škofovih zavodih in sta tam veliko pretrpela.

Opis slike: Oče Alojzij Podržaj

Ko smo nadaljevali pot proti Borovljam do dravskega mostu, je šla naša vožnja z volom in konjem zelo počasi, ker ima cesta na koroški strani veliko klancev navzdol in tudi navzgor. Zaradi veliko ovir na poti – vojaštva, vozil, beguncev in splošnega nereda – ni bilo mogoče priti do dravskega mostu. Večerilo se je že in spet smo šli z glavne ceste kakih 500 metrov vstran. Prišli smo do nekega kmeta – vrtnarja. Bil je gospodar in koroški Nemec in nam je rade volje dal streho za prenočitev v poslopju, kjer je imel poljedelske stroje, saj je videl, da smo izgnanci. Bil je uvideven, a z njim govoriti kaj prida nismo mogli, saj nismo znali jezika. Pri njem smo prenočevali do 11. maja zjutraj. Ta noč pa v tem kraju ni bila nič kaj varna, saj se je kmalu potem začela borba med partizani in domobranci. S partizani, ki so bili že na Koroškem, se je spopadel Rupnikov bataljon. Domobranci so razbili partizansko zasedo.
Tako smo se 11. maja spet napotili proti dravskemu mostu. Po prihodu nazaj na glavno cesto smo že srečali domobrance, ko pa smo z velikimi težavami zaradi velikega prometa le prišli blizu dravskega mostu, smo pri tisti gostilni videli veliko ljudi, pobitih od partizanov. Nas je skrbelo, kje sta gospod Anton Potokar in gospod Drobnič, ki sta šla skupaj s kolesi naprej. Na tistem vrtu je bilo več grobov. V njih so bili navadno po trije v eni jami. Zakopani so bili čisto plitvo – mrtve je pokrivala le ped zemlje. Odkopali in pregledali smo več grobov, a ugotovili smo, da tam ni bilo nobenega od teh dveh.
Dravski most so stražili Angleži. Prekoračili smo ga še isti dan in nadaljevali pot proti Žihpolju. Tam smo naleteli na veliko angleške vojske, oborožene z oklepnimi vozili. Razoroževali so vse: Nemce, domobrance, Hrvate in Srbe. Bil je to žalosten trenutek. Angleže smo imeli za zaveznike, pa smo bili izdani. Resnica je bila, da se je vse dogajalo, kakor so sklenili leta 1944 v Jalti predsedniki treh velesil: Roosevelt, Churchill in Stalin. Po mojem so trgovali s krvjo poštenih narodov.
Naše potovanje proti Vetrinju in Celovcu je bilo vse težje. Nič nismo vedeli in šli smo mimo križišča, kjer je pot zavila proti Vetrinju, kjer so se zbirali begunci. Na tistem križišču je stala angleška policija in usmerjala promet. Vse gibanje na cesti v križišču je osvetljevala velika električna žarnica. Za vetrinjsko taborišče bi bilo treba zaviti na levo, mi pa smo vozili vedno čisto pri kraju desne strani ceste in tako smo zgrešili vetrinjsko taborišče. Šli smo še kakšen kilometer naprej od tega križišča in nazadnje ustavili pred neko hišo. Ata je rekel, da moramo zdaj nekaj ukreniti – bilo je 11. maja ob pol polnoči. Ata je pozvonil pri tisti hiši, gospodar je vstal in vprašal, kaj hočemo. Ata je najprej vprašal: »Können Sie slowenisch?« A je bil tam koroški Slovenec in odgovoril je po slovensko. Bil je zelo prijazen. Povedali smo mu, kakšen problem imamo: da imamo voz in družino in da rabimo prostor za prenočitev do jutri. Takoj je ta gospodar odprl velika vrata na dvorišče in nam dal prostor v poslopju za poljedelske stroje. Tudi ta gospodar je bil vrtnar. Pri njem smo prespali do jutra 12. maja 1945. Zjutraj pa smo dobili nasvet od dobrega koroškega Slovenca, kam naj se zatečemo. Dal nam je dve možnosti: ena je bila v mestu Celovec – v Elizabetinem kloštru na Velikovški cesti št. 17. Rekel nam je: »Ta samostan ima svojo bolnico in veliko kmetijo. Tam boste gotovo dobili delo za toliko časa, da se stvari uredijo.« Druga možnost pa je bila, da gremo naprej, izven Celovca. Ta gospod nam je razložil, kako pridemo iz mesta po glavni cesti proti Šentvidu ob Glini. Na kilometru 5 te ceste je treba zaviti levo z glavne ceste na manjšo pot, ki pelje v vas, kjer so večji kmetje, in tam boste gotovo lahko dobili delo. Tako smo tudi storili in takoj tam kakih 200 m stran je bil hrastov gozdiček z dobro senco. Tam smo se ustavili, da smo se odpočili in napojili vola in konja. Ob tej poti je tekel potoček z lepo, čisto in hladno vodo. Tisti dan, 12. maja 1945, je bil najbolj vroč od vseh dni našega potovanja. Z roba gozdička, kjer smo se ustavili, se je videla kak kilometer oddaljena vas. Ata je rekel: »Vi počakajte tukaj, jaz grem naprej s kolesom v vas, da si malo ogledam, kako je v tisti vasi.«
Res je šel s kolesom v vas, si ogledal, kakšne so hiše, in tudi na splošno, da bomo vedeli, kako se bo treba tam predstaviti. Mi, ki smo tam počivali, smo gledali proti vasi. Ko smo videli, da se ata s kolesom vrača, smo bili veseli. Pa žal, se ni bilo kaj veseliti. Gospa Angela Mohar, ki je hodila z nami, je rekla: »Kar pojdimo naprej, atu naproti!« Ko pa smo ravnokar odpeljali iz tistega gozdiča, se kar naenkrat pripeljejo trije partizani s prikolico. Takoj so nas spoznali in vedeli, da smo begunci. Ustavili so se in rekli: »Aha, vi ste pa ‘ta beli’! Takoj obrnite, gremo na komando!« Partizani so imeli stražo nekje na robu tiste vasi in so nas videli z daljnogledom. Bili so tako hitri, da so ata, ki se je na kolesu vračal iz vasi, med potjo prehiteli in nas že peljali od gozdička proti glavni cesti. Takrat se je pripeljal ata in se je peljal kar mimo nas. Prepričan sem, da je bila v tem trenutku božja previdnost in Marijino varstvo z nami. Ko smo čakali in vedeli, da se bo ata vsak hip pripeljal do nas, smo bili vsi tiho. Nihče od nas se ni oglasil in spregovoril z atom. Ata se je pripeljal do križišča in stopil v senco pod neki hrast, obrnil je kolo navzgor, kot bi ga popravljal. Bil je previden in vedel je, če se izda, ga bodo prijeli. Počakal je tam toliko časa, da je videl, kam nas bosta partizana, oborožena z brzostrelkama, peljala. Ko pa je videl, da smo šli proti Šentvidu ob Glini, je pa šel nazaj v Celovec. Ko se je pripeljal tja, je potem povedal, je šel tja, kjer je bila največja cerkev. To pa je bila ravno škofijska cerkev. Pozvonil je. Na vrata je prišel pater Odilo Gajšek. Ata je tega gospoda poznal še iz Ljubljane. Ta ga je vprašal: »Gospod Podržaj, kaj pa vi tukaj delate?« Ata je odgovoril: »Glejte, partizani so mi zaplenili voz z živino in aretirali družino! Kaj bi se dalo storiti?« Pater Odilo je samo rekel: »Dobro. Se gremo pritožit na angleško komando! Povedali bomo, da vam je to naredila jugoslovanska vojska.« In sta šla. Tam je pater Odilo Gajšek povedal, kaj se je zgodilo. Angleški oficir je na list napisal po angleško, da je tukaj britansko ozemlje in da jugoslovanske čete nimajo pravice aretirati. Papir je bil podpisan in na njem žig britanske armade. Ko je ata dobil ta papir od Angležev po posredovanju patra Odila Gajška, se je vrnil nazaj po isti cesti, ki pelje v Šentvid ob Glini.

Opis slike: Mama Ana Podržaj 1888–1945

Medtem sta nas partizana, oborožena z brzostrelkama, peljala že na partizansko komando. Zanimivo je, da je bila ta prav pri božjepotni cerkvi Gospe Svete. Tam so nas začeli zasliševati. Spraševali so nas, od kod smo in zakaj bežimo. Na ta vprašanja nismo dali nobenega odgovora, a njim je bilo vseeno jasno, da smo »ta beli« in da se umikamo pred partizani. Zelo nas je skrbelo, kaj bodo z nami naredili. Najprej so pregledali voz. Ker smo imeli tudi nekaj hrane za domobrance, ki smo jo mimogrede naložili v Grosupljem, so nam vso hrano pobrali, tako da je bil voz izpraznjen. Potem so se med seboj pogovarjali, a nisem mogel slišati kaj. Zelo smo bili zaskrbljeni, kaj bo. Po izpraznjenju voza in po končanem zasliševanju smo čakali, kaj bo. Bili smo v skrbeh, pa se nam je približal še en partizan. Še on je začel spraševati: »Od kod ste pa vi? Kje ste doma?« Povedal sem, da smo s Čušperka. Vprašal je: »Čigavi pa?« Povedal sem, da smo Podržajevi. »A tako. Saj vašo hišo in vas poznam in sem že bil pri vas.« Izkazalo se je, da je bil ta partizan po poklicu železničar, ki je spremljal tovorne vlake na zavori. Kadar se je v Čušperku kaj več nakladalo na vagone – hlode iz gozdov ali apno iz naših apnenic – so prišli ti železničarji k nam na malico. Poznali so nas in so imeli o nas kar dobro mnenje. Očitno tudi ta partizan, nekdanji železničar. Ko smo se še nekaj časa tako pogovarjali, je potem rekel svojemu komandantu, da nas pozna in da nima smisla, da nas zadržujejo. Rekel je še: »Domov pojdite, od koder ste prišli!«
Ko je to rekel, smo začutili olajšanje. Takoj za tem pa so nas izpustili in smo spet šli nazaj po glavni cesti proti Celovcu. V tistem času pa se je ata že vračal iz Celovca zopet po isti cesti proti Šentvidu ob Glini s tistim papirjem, ki ga je dobil po posredovanju p. Gajška od Angležev. Zanimivo je bilo, da smo se z atom zopet našli na istem križišču, kjer smo se razšli pri kilometru 5. V tem trenutku, ko smo se spet srečali, smo se še bolj oddahnili. Spet smo bili skupaj. Dolg teden je bil že za nami, poln velikih skrbi, a se je hvala Bogu vse dobro končalo.
Zdaj smo tudi videli, da naše iskanje zavetišča po tej drugi možnosti, ki nam jo je predlagal tisti koroški Slovenec, ni rodilo uspeha. Morali smo se vrniti k tisti prvi, ki je bila v mestu Celovcu, torej Elisabethinenkloster, Volktermarkter Strasse No. 17 – Velikovška c. 17, Celovec. Po vsem, kar se nam je pripetilo, smo šli kar naravnost do tega samostana. Ko smo prišli tja, je bilo okrog osme ure zvečer. Bil je še dan in imeli smo srečo, da so nas sprejeli. Na vprašanja, ki so nam jih v samostanu postavili, je bilo treba povedati, da smo pregnanci. Vse to je veljalo in je bilo res. V tem samostanu smo kot begunci ostali od 12. maja 1945 do 5. februarja 1946. Dobili smo takoj delo. Midva z atom sva delala na polju in na splošno vsa kmetijska dela, Ančka in Angelca sta bili zaposleni v kuhinji, Micka pa je delala v pralnici. Tam se je pralo perilo iz bolnice, ker je ta imela polno vojakov ranjencev. Takšno delo smo opravljali ves čas našega bivanja v tem samostanu.
Približno v štirih dneh smo že dobili zvezo s taboriščem v Vetrinju, kjer so se zbirali domobranci in tudi civilisti. V vetrinjskem taborišču je bilo tudi težko. Vse je bilo na prostem pod milim nebom. Vsak si je moral pomagati, kakor si je pač mogel. Ljudje so si napravili skromne šotore, delali so si strehe iz smrekovega lubja. Bila je sreča, da so bile smreke prav takrat že muževne in so se dale lupiti. Za preživetje je prišlo vse prav: stare odeje, celtne, stara vojaška oprema. Ljudje so se znašli vsak po svojih zmožnostih in sposobnostih, pa tudi pomagali so si med seboj. To je bilo, kar zadeva nastanitev. Bil je pa tudi velik problem v zvezi s hrano. Pojedlo se je vse, kar se je moglo dobiti. Tudi konje, mule … V taborišče Vetrinj smo peljali tudi našega vola, s katerim smo prišli na Koroško. V taborišču sem bil le en dan, takrat ko smo gnali našega vola za begunce. Taboriščna hrana je bila zelo revna, vendar se je bilo treba z njo zadovoljiti, to je predvsem s tistim, kar so nam dali Angleži.
V taborišču Vetrinj sta bila tudi moja brata kot domobranca. Z njima sem govoril, njuna zgodba je bila približno enaka kot naša. Treba se je bilo umakniti in oditi na tuje brez posebne priprave in načrta. Po vsem tem pa je sledila še nezaslišana tragedija, ko so Angleži začeli vračati razoroženo domobransko vojsko. Vsi smo mislili, da jih bodo odpeljali v Italijo in preselili v taborišče tam. Tako so govorili Angleži, a vse to je bila laž, odpeljali so jih nazaj v Slovenijo, v Titovino.
Sam sem prišel na obisk v Vetrinj na Svetega rešnjega telesa dan, ko so odhajali zadnji transporti domobrancev. Moj brat Lojze je šel ravno na ta dan in sva se poslovila. Rekel mi je, da jim ni jasno, če jih peljejo v Italijo, vseeno pa se bo držal svoje čete in gre z njimi. Potem pa se je znašel na Teharjah. Tam so domobranci morali prestati in pretrpeti nečloveško poniževanje, lakoto, mučenje in smrt. Ko so odpeljali domobrance, so ostali samo še civilisti z družinami. Tudi ti so bili v nevarnosti, da jih vrnejo v Titovino. Da pa niso bili vrnjeni še civilisti z družinami, gre zasluga zdravniku dr. Meršolu. Znal je angleško, ker je v Severni Ameriki študiral in se je tako lahko pogovarjal s taboriščno oblastjo. Dr. Meršol je naredil vse, kar je mogel, da niso bili vrnjeni v Titovino še civilisti.
Po vsem tem pa so začeli Angleži preseljevati še civilne begunce. Naselili so jih po različnih krajih na Koroškem in Tirolskem. To so bili Spittal ob Dravi, Šentvid ob Glini, Kellerberg, Peggez. Vsepovsod je bilo mogoče najti slovenske begunce. Sam sem prišel v taborišče v Špitalu. Tam smo živeli v barakah. Bilo je staro taborišče, zgrajeno med vojno in namenjeno za vojne ujetnike. Naša družina je dobila stanovanje v baraki štev. 16, soba 1. Stanovali smo skupaj ata, Micka, Ančka, Angelca in jaz. Postelje so bile trinadstropne, lesene, zbite skupaj iz navadnih desk. Ležišče je bilo zelo preprosto – slamnjača, deke in rjuhe. Ker ni bilo tudi drugih potrebnih stvari, smo laže prenašali tudi to. Hrana je bila slaba in smo jo hodili iskat v skupno taboriščno kuhinjo; to se je ponavljalo vsa leta našega bivanja v taborišču. Če si je kdo hotel hrano kako izboljšati, si je bilo treba posebej pomagati. Midva z atom sva delala košare (korbe), rete in rešeta. To se je dalo prodati ali zamenjati za hrano na koroških kmetijah, npr. za moko in špeh. Tako smo si lahko večkrat skuhali žgance. To pa je bil tudi ves priboljšek, ki smo si ga znali pridobiti. Kdor pa ni poznal praktičnega domačega dela, se je moral zadovoljiti samo s taboriščno hrano.
Ves material za košare in rete je bilo treba iskati izven taborišča, kjer je rasla leščevina. Jaz sem hodil s kolesom po vitrnike. S teh leščevih palic je bilo treba nadreti vitre, potem pa vsako vitro posebej očistiti in obrezah, da je bila pripravljena in uporabna za pletenje. Poleg tega sem hodil v taboriščno kmetijsko šolo. Napravil sem oba letnika in izdelal s prav dobro oceno. Ko je bilo kmetijske šole konec, sem šel v obrtno šolo kovinarstva in tako sem ostal pri kovinarstvu vse do danes. Kadar sem imel še kaj prostega časa, sem hodil delat tudi na koroško kmetijo, ki je bila kakih tri kilometre stran od taborišča. Tam pa se je bilo treba prilagoditi koroškim navadam. Orali smo z volmi. Koroška vprega pa je taka, da voli ne vlečejo z jarmom, ampak rinejo z glavo. To je tako, da lesen drog, pritrjen voloma na čelo, privezan z jermeni za rogove, povezuje par volov, ki potem rineta, namesto da bi vlekla. Tako sem že kar poznal koroško kmečko delo. Taboriščne oblasti so skrbele, da so bili ljudje na katerikoli način zaposleni, kar je bilo dobro. Naša Angelca je tudi hodila v gimnazijo in se pridno učila. Micka je dobila zaposlitev na koroških kmetijah, Ančka pa je opravljala različna dela po taborišču.
Taboriščno življenje je bilo na splošno kar dobro organizirano. Med begunci je bilo veliko izobražencev in sposobnih ljudi. Veliko je bilo duhovnikov, profesorjev, zdravnikov in obrtnikov ter navadnih ljudi. Duhovniki so skrbeli za versko življenje. Imeli smo dnevno svete maše v taboriščni kapeli ves čas našega taboriščnega življenja. Za mladino so v tem verskem pogledu skrbeli predvsem salezijanski duhovniki, ki so nas zbirali v taboriščnem mladinskem domu. Profesorji in učitelji so skrbeli za šolstvo in so svoje delo posvetili mladini. Prav tako je bilo poskrbljeno za kulturno življenje. V taboriščni gledališki dvorani so se pripravljale igre in koncerti. Imeli smo tudi skavtsko organizacijo in jaz sem tudi njen član. Razvito smo imeli tudi športno življenje, npr. nogomet, odbojka … a pri tem nisem mogel veliko sodelovati zaradi moje leve noge, ki me je vedno bolela.
Tako sem nekako in do neke mere priklical v spomin doživetja od 5. maja 1945, ko smo šli od doma kot begunci v tujino, do zadnjega dne bivanja v taborišču Spittal ob Dravi na Koroškem, do 1. januarja 1949, ko smo šli iz tega taborišča in nas z vlakom odpeljali do Torina v Italiji, kjer smo čakali do 17. januarja 1949, ko je bil ravno moj god. Iz Torina smo se odpeljali v Genovo. Tam smo se vkrcali na staro vojaško ladjo Villard H. Holbrook, ki nas je odpeljala v Argentino. Prišli smo prav v Buenos Aires 5. februarja 1949.
Tudi za čas našega bivanja v Argentini bi bilo dobro zbrati in napisati spomine, da bi se vedelo, kako je tam potekalo naše življenje.