Avtor: Urška Eniko

Zakaj se septembra, letos je bilo to zadnjo septembrsko nedeljo, zbiramo ob Krimski jami, bralci veste, saj je bilo o tem v Zavezi že marsikaj napisanega. Ne bomo se ponavljali in opisovali zgodovinskih dogodkov, želeli pa bi vas opozoriti na nekaj opažanj, ki so letos še posebej pritegnila našo pozornost.
Prav na začetku, ko ste se ob jami še zbirali, smo zagledali in prepoznali vas, ki prihajate že mnogo let, vsako leto znova. Spoznali smo, da ste ostali zvesti, da ste taki ljudje, ki pridete, kljub temu, da vam stalno govorijo, naj pozabite in naj ne odpirate starih ran.
Prihajate kljub temu, da vas, tako kot je nas pred nekaj dnevi nekdo, in ravno to smo se spomnili, ko smo gledali kako prihajate k jami, vprašal, zakaj vedno znova odpirate stare rane, zakaj vedno znova trobite svojo zgodbo. Ko smo kasneje poslušali pridigo in dva govora, ki bi jih morali slišati tudi taki, ki za Krimsko jamo še slišali niso, smo se vprašali in sprašujemo tudi tiste, ki nam vedno znova očitajo: Kje pa tako trobimo? Prav iskati nas je treba, če hočete do nas. Kdaj ste nazadnje videli člana NSZ na televiziji ali ga na radiu slišali govoriti o domobrancih ali drugih žrtvah revolucionarnega nasilja? Kdaj ste prebrali kaj v časopisih, razen nekaj malega v dveh ali treh časnikih? Je Zaveza za vas res tako veliko trobilo, ko pa je baje za levičarje nek »zakoten časnik«, kot v reviji Demokracija (39, str. 11) ugotavlja dr. Janez Jerovšek. Kje nas torej videvate in poslušate, da se vam zdi, da stalno trobimo in odpiramo stare rane?
To bi res radi vedeli. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, koliko Slovencev je sploh že slišalo za Krimsko jamo, če stalno govorimo in trobimo o polpreteklih časih.
Prihajate kljub temu, da vam, to vemo iz lastnih izkušenj, govorijo tudi, naj pustite vse skupaj, saj je že dolgo tega. Torej vas prepričujejo, naj boste taki ljudje, da boste pustili, da bodo pomorjeni večno poniževani in poimenovani z izdajalci, kot smo lahko slišali tudi v novem slovenskem filmu, ki se trenutno vrti po Ljubljani. Za take ljudi vas torej imajo, za take, da boste molčali o tako strahotnem zločinu. Taki pa, kot smo ugotovili, niste. Vidite, to smo zagledali v vas, ki prihajate vsako leto znova. Zagledali smo, da ste taki ljudje, ki ne pozabite, čeprav je že dolgo tega, da ste taki ljudje, ki kljub stalnemu poniževanju in zasmehovanju prihajate in vemo, da boste še prihajali. Hvaležni smo vam, da niste pozabili in da ste spomin ohranili tudi za nas mlajše, ki bi bili popolnoma napačno vzgojeni, če ne bi bilo vas. Opravljate veličastno delo.
Druga stvar, ki nas je zelo pritegnila, pa je pridiga, ki je tako izjemno lepa, da jo z dovoljenjem avtorja, borovniškega župnika Janeza Šilarja v celoti objavljamo. Objavljamo jo za tiste, ki ste jo že slišali, da jo boste lahko ponovno doživeli in tudi za tiste, ki vas ni bilo in bi si želeli, da jo preberete in razmislite.
Verjamemo, da boste vsi v njej našli veliko snovi za premišljevanje. Nam je še posebej drago, da je za nas in tudi za žrtve, tako smo začutili, te besede izrekel duhovnik. Zahvaljujemo se župniku, ki nam je jasno in brez sprenevedanja povedal, kaj in kako se je začelo, kdo so žrtve in predvsem kakšna je njihova vloga pri nastanku naše Slovenije. Kaj takega redko slišimo.
Takole je povedal borovniški župnik.

Spoštovani navzoči!
Zopet smo se zbrali ob Krimski jami pri obletni sveti maši za pobite nedolžne žrtve, katerih zemeljski ostanki ležijo v tem breznu in po mnogih breznih po vsej naši domovini Sloveniji. Molili in prosili bomo za vse te žrtve in zanje darovali najsvetejšo daritev, če so jo še potrebni. Še bolj pa bomo obhajali evharistično daritev v duhu zmagovite velikonočne skrivnosti. Prvi kristjani so se radi zbirali na grobovih mučencev. Tam so utrjevali svojo vero in svojo zvestobo Bogu in Cerkvi prav z izrednim zgledom bratov in sester, ki se niso uklonili duhovnemu in telesnemu zlu, ki je želelo iz njih in njihovega življenja iztrgati vrednote vere, resnice in poštenja. Ostali so zvesti tudi za ceno svojega življenja. Zato njihova molitev in daritev ni bila predvsem zadostilna, za odpuščanje grehov, ampak slavljenje zmage tam, kjer se je zdelo, da je vse poraženo. V luči vere so spoznavali, da se vsak zemeljski navidezni poraz prelije v zmago vstajenja.
Tudi ob grobiščih tisočev nedolžnih ljudi, tudi pobitih v tej jami, nekako čutimo enako. Tu ležijo resnični slovenski mučenci. Uprli so se brezboštvu, uprli zlu, ki je želelo uničiti ali spremeniti njihove navade, njihove družine in vse vrednote za katere so bili trdno prepričani, da se zanje splača živeti. Uprli so se tuji in uvoženi ideologiji, ki je nato desetletja, pol stoletja dolgo, svinčeno vladala Sloveniji, uprli so se komunističnemu brezbožnemu totalitarizmu. Zato v njih vidimo resnične pričevalce za vero in za demokratično ureditev Slovenije. Menim, da je svobodna, demokratična in samostojna Slovenija, kljub polstoletnemu zamiku, zrasla tudi in morda celo predvsem iz te njihove pokončnosti in žrtve. Ob tem se spomnim besed svojega spoštovanega, sedaj že pokojnega profesorja dr. Antona Strleta, ki je dejal: toliko duhovnih poklicev, ki jih ima sedaj slovenska Cerkev (bila so sedemdeseta leta prejšnjega stoletja), je zraslo iz molitev in trpljenja mnogih, tudi vseh duhovnikov po zaporih in prisilnih delovnih taboriščih.
Na usodo umorjenih glejmo z očmi vere, kot sv. Janez evangelist v svojem videnju na otoku Patmosu. Tu je velika množica, ki je ni moč prešteti. Oblečeni so v bela oblačila s palmami v rokah. V smrt so šli skozi strahotne stiske, z vprašanji brez odgovora. Samo v veri so zmogli izgovarjati presveta imena Jezusa in Marije in celo moliti za krvnike. Ob breznih in jamah so ostale vidne sledi njihove vere: rožni venci, križci in podobice.
Sedaj so pred božjim prestolom, kjer noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču. Jagnje, ki je bilo žrtvovano, jih vodi k izvirom žive vode in Bog je obrisal vse solze z njihovih izmučenih obrazov.
Ti naši umorjeni bratje in sestre sedaj prosijo pred Bogom za tisto, za kar so dali svoja mlada življenja: za zvestobo Kristusu in Cerkvi v slovenskem narodu, za temeljne vrednote evropske kulture. Izgubili so svoja življenja za Kristusa in sedaj so z njim v večni slavi. V svojem življenju in smrti so se ravnali po Gospodovi besedi: Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj. Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje zaradi mene izgubi, ga bo našel.
Njihovo življenje je v mnogočem lahko za nas zgled. Potrebno bi bilo in je že čas, da vrednote, za katere so bili pripravljeni umreti naši mučenci začnemo uresničevati. Ali niso prav dogodki pretekle nedelje znamenje časa za vse kristjane?
Zato pa: uprimo se zlu, laži, podtikanjem in napadanju Cerkve s prizadevanjem za dosledno življenje po evangeliju. Ne bodimo kristjani samo v cerkvi in na katoliških shodih. Vrednote krščanstva je treba živeti v vsakdanjem življenju, doma, v službi in kjerkoli smo.
Poglobimo svojo vero in življenje po njej z molitvijo, prejemanjem zakramentov in poslušnostjo božji besedi. Nedelja naj zopet postane dan za Gospoda. Bogkov kot v naših domovih in stanovanjih naj bo spet kraj posvečenega in vsakodnevnega srečevanja družine in posameznikov.
Predvsem pa živimo v edinosti in si zanjo posebej prizadevajmo. Amen.

Opis slike: Vsakoletna maša ob Krimski jami

Še enkrat se moramo zahvaliti, da smo slišali resnico, za katero vemo, da ni le stvar prepričanja, kot je v svojih spisih zapisal nemški filozof Bonhoeffer, ampak stvar pravega spoznanja in resnega tehtanja resničnih razmer. Zapomnimo si to, ko bomo spet in spet poslušali, da opravljamo določene stvari samo iz prepričanja.
Pridigo puščamo vam v premišljevanje, komentirali bomo le še en podatek, ki nam je bil posredovan v pridigi, namreč, da so bila sedemdeseta leta zelo bogata z duhovnimi poklici. Zelo nas je zanimalo, kako je s to rečjo, zato smo malo preračunavali podatke, ki so zbrani v letopisih slovenskih škofij. Preštevali smo posvečene duhovnike in redovnike vse od leta 1928 in ugotovili da je bilo obdobje od 1968 pa tja do 1980 res nekaj posebnega, saj je bilo posvečenih vsako leto, razen v letih 1978 in 1970 več kot 35 duhovnikov in redovnikov, v letih 1971, 1973 in 1975 pa jih je bilo celo več kot 50.
Za primerjavo naj povemo, da je število posvečenih v ostalih letih, ki smo jih pregledali, z nekaterimi izjemami med 10 in 20.
Od kod se je vzelo toliko duhovnikov, rojenih prav v letih vojne in tik po njej? V tem obdobju je bilo rojenih več kot 20 bodočih duhovnikov na leto, to pomeni, z nekaterimi izjemami vsaj deset duhovnikov več kot v ostalih letih. Največ jih je bilo rojenih leta 1947 in sicer kar 39, leta 1945 in 1947 pa po 29. Našli smo celo nekoga, ki je bil rojen v Suhorju ravno v usodnih dneh, ko so morili domobrance.
Z našim nezadostnim znanjem seveda ne moremo ponuditi druge razlage, kot jo je povedal že župnik v svoji pridigi, namreč, da so množični duhovni poklici zrasli iz molitve in trpljenja, ki ga je povzročil, to dodajamo mi, boljševiški režim. Vse tiste, ki se ne bodo strinjali z našo interpretacijo, naprošamo, da nam razložijo svoje morebitne ugotovitve, posebej bomo veseli, če se bo analize lotil kakšen strokovnjak in nas poučil, kaj se je zgodilo v omenjenih letih, da so dala toliko duhovnih poklicev. Če bi bilo potrebno smo pripravljeni priskrbeti celo letnice in kraje rojstev za vse posvečene duhovnike, da analitikom, ki bodo vedeli kaj potarnati čez moč molitve in trpljenja, olajšamo zamudno delo.
V kolikor ne bomo deležni kakšne druge razlage, bomo še naprej verjeli, da ima molitev čudežno moč in bomo prihajali na posvečene kraje, tudi k Krimski jami.