Avtor: Vanja Kržan

Smrt v Teharjah

Po italijanski kapitulaciji se je revolucija in z njo državljanska vojna razplamtela tudi na Primorskem. Ljudje, ki so s trdim delom garali za svoj vsakdanji kruh, da so preživeli sebe in svoje družine, so počasi spoznavali, da se partizani ne borijo za osvoboditev Slovenije in njihove rodne Primorske, ki jo je že dve desetletji pred tem strahoval fašizem.
Partizani so se pojavljali že pred jesenjo 1943. Ljudje so takoj opazili, da imajo na kapah prišite majhne slovenske zastavice. Primorcem so že te vzbujale upanje na svobodno Slovenijo. Po italijanski kapitulaciji pa so ljudje opazili usodne spremembe. Zastavice na partizanskih kapah so zamenjale rdeče zvezde. Partizani so prirejali mitinge z navdušenimi govorci in vsi ljudje so jih sprva z veseljem hodili poslušat. Toda večine njihovi govori niso prepričali in so se potrti vračali domov. Pričeli so se spraševati, kaj se skriva za njihovimi govori, kaj za njihovimi grožnjami, češ da se jim domobranci nočejo pridružiti. Ugibali so, videli to, slišali ono. Mnogi pa so le molčali. Župnik v Podkraju pri Colu, Štefan Gnjezda, ki se je sprva kot vsi Primorci navduševal za OF, je opozarjal farane: »Za vsem tem se nekaj skriva.« Ljudje so mu pričeli verjeti.
Še preden so se ovedli, da jim partizani ne prinašajo osvoboditve, ki bi jih rešila fašizma, so zvedeli zdaj za tega, zdaj za onega, ki je bil ustreljen. Praznili so se hlevi, pa ne vsem enako, enemu so odpeljali do zadnje glave živine, drugemu pa je ostala v hlevu vsa živina. Ko so še bili pod italijansko okupacijo, so italijanski oblastniki pri obveznih oddajah živine jemali vsem enako: vsakemu na leto kravo ali bika z ozirom na velikost kmetije. Tudi do jeseni 1943 se to ni spremenilo. Ali bo zdaj slabše kot med italijansko okupacijo? Se bo življenje v celoti spremenilo? To nam bo pomagala razjasniti pripoved Mihaela Bajca (1936). Že takoj ob predstavitvi me je opomnil, da se njihova družina piše Bajec, medtem ko so Italijani pri potujčevanju priimkov vse, ki so se pisali kot oni, spremenili v Bajce.
Njegov oče Janez Bajec (1900) je bil vdovec s tremi majhnimi otroki, eden je kmalu umrl, ostala sta mu Ivan (1926) in Pepca (1924). Sorodniki so mu pomagali, da si je našel dobro ženo in ljubečo mater malemu Ivanu in Pepci. Poročil se je s Katarino Tomažin (1900) V zakonu Katarine in Janeza so se rodili še Ivanka (1932), Mihael (1936) in Ančka (1939). Katarina je bila srčno dobra ženska, vse otroke je imela enako rada in vsi otroci so živeli kot rodni bratje in sestre. Otroci pravijo, da je bila zanje bolj dobra kot oče. Pri njih se je po domače reklo pri Mihcu.
Živeli so v Trševju, dva kilometra v hribu nad Podkrajem pri Colu. Skozi Trševje in Hrušico je vodila rimska pot in njihova domačija je bila stara več stoletij, saj je imela hišno številko 2, mi je ponosno povedal Mihael Bajec. Številko 1 je nosila hiša v Hrušici. Še dalje mi je pripovedoval Mihael:
»Do zgodnje pomladi 1944 smo vsi živeli doma, dela je bilo za vse dosti. Imeli smo deset glav živine, nekaj njiv, ki so bile kamnite in so dajale slab pridelek, le krompirje na njih dobro uspevel. Koruzo je večkrat uničila slana, ki je padla celo maja. Nič manj prizanesljiva ni bila burja. Tudi fižol, bob in celo nekaj pšenice smo pridelali. Vsi otroci smo morali trdo delati in le s trdim delom sem kasneje v življenju uspel. Kruh so nam dajali gozdovi grofa Windischgretza, mi smo jim pravili ‘firštovi’ gozdovi. Oče je imel dva konja in je z njima vozil les iz gozda do žage v Ajdovščino ali v Gorico. Kamioni so se pojavili kasneje, toda dela v gozdu je bilo še vedno dovolj; včasih je do dve sto delavcev naenkrat pripravljalo les za oglarske kope. Za delo v gozdu sem bil še premajhen, toda porabili so me za pastirja. Ko sem imel šest let, sem prvikrat gnal na pašo s starim očetom, ki je rekel, da me bo navadil. Šel je le enkrat, naslednji dan je bila nedelja, in ker je bil stari oče pri maši, sem ostal na paši sam. Skrbelo me je, kako bom našel pot, da priženem krave domov. Pa so v mojo veliko srečo in začudenje krave same poznale pot in zvečer smo se skupaj vrnili domov. Bil sem ponosen in od takrat sem hodil na pašo sam. Pasli smo z dovoljenjem ‘firšta’ v njegovih gozdovih.
Med italijansko okupacijo smo mirno živeli. Vsako leto smo morali pri obvezni oddaji dati ali kravo ali bika. Zvečer so po naselju hodili vojaki in opazarjali na zatemnitev. Vsa obvestila smo vedno dobivali ob nedeljah pred cerkvijo, kjer jih je prebral eden od občinskih mož. Lepe nedelje konec avgusta 1943 se pojavi pred cerkvijo partizan. Ljudje so takoj opazili, da nosi kapo z rdečo zvezdo. Razglasil je, da kdor živine v tistem letu še ni oddal Italijanom, jo bo dal partizanom. Mi smo jo že dali, sosed Vrabec še ne. Toda iz njegovega hleva je bilo škoda vsake krave, ena je bila breja, druga preveč lepa. Partizane je napotil k nam. ‘Kar k Mihcu pojdite, ta jih ima več!’ Prišli so, odvezali od jasli brejo junico in jo odpeljali. Kasneje smo zvedeli, da je sosed postal terenec. Po rodu ni bil iz Trševja, priženil se je iz Logatca. Hišno ime pri Tomažu je spremenil in odslej se je pri hiši reklo pri Vrabcu, kot se je on pisal. Do prihoda partizanov smo živeli v dobrih sosedskih odnosih.
Po tistem sta se oče in sosed sprla. Od takrat naprej so se pri nas pojavljali partizani, dokler nista bila hlev in klet popolnoma prazna. Do zadnjega repa so nam odpeljali živino, do zadnjega krompirja in fižola spraznili klet. Na zimo smo ostali brez vsega. Spominjam se partizana, ki je v nahrbtniku odnesel celo kislo zelje in mu je po zadnjici odtekala zelnica.
S pomočjo dobrih ljudi smo lačni nekako pretolkli zimo in pomladi upali na dobro letino. Toda namesto upanja se nas je polastil obup. Partizani so prišli po očeta in ga odpeljali s seboj na Trnovo, a jim je kmalu ušel. Za njim so odpeljali brata Ivana in tudi ta jim je ušel. Iz maščevanja so prišli še po sestro Pepco, da jo ubijejo, a se jih je na srečo tudi ona rešila. Videli smo, da ne moremo več ostati doma. Klet in hlev sta bila ponovno prazna, še hujše je bilo spoznanje, da nismo več varni pred partizani in brez zaščite pred njihovim nasiljem. Po nas in še po enajst drugih družin so prišli domobranci iz Logatca in Hotedršice.

Opis slike: Podkraj pri Colu

Ko je oče pobegnil od partizanov, je že pred nami odšel k kmetu Erjavcu na Hotedršico in delal vsa kmečka dela. Tudi jaz, takrat sedemletni Mihče, kot so me domači klicali, bi bil rad pri Erjavcu, pa se je oče verjetno bal, da ne bi kar dva odžirala kruha Erjavčevim s kopico majhnih otrok. Zato me je poslal h gospodarju Jakobu, po domače se je reklo pri Kmetu. Nekaj časa mi je pomagala dvanajstletna sestrica Ivanka. Komaj z osmimi leti sem moral opravljati vsa kmečka dela, ki sem jih zmogel, kidati gnoj itd.«
Mali Mihče je zdaj na lastni koži bridko okušal in nekoliko dojemal, zakaj morajo domobranci, sami kmečki fantje in gospodarji, pred partizani braniti svoje premoženje in svoja življenja. Njegov otroški svet je bil oropan vsega otroško lepega, kajti v njem so zaživeli le partizani kot vir vsega hudega in zastrašujočega. Zdaj, ko niso bili več skupaj doma, ga je bilo vsega še bolj strah. Ni vedel, kaj je otroštvo, zamenjalo ga je le trdo kmečko delo na kmetiji pri tujem gospodarju in neprestan strah pred partizani, pa pred streljanjem med partizani in domobranci.

Opis slike: Mihael Bajec pri šestnajstih

»Živel sem ‘pasje življenje’«, pravi danes Mihael Bajec. » V meni je bil en sam strah, ena sama žalost. V svoji otroški pameti sem krivil očeta, da smo morali zapustiti dom. Vseeno bi mi bilo, če bi samo enkrat na dan jedel močnik, samo, da bi ostali skupaj doma. Ne vem, kje sem slišal, da so na Tirolskem rabili gozdne delavce. Lahko bi odšli tja, sem si mislil, toda oče ni bil za to, zanj sta bili domačija in domovina prvi. Saj bo enkrat vojne konec, se je tolažil in bo spet vse dobro.«
Mama je odšla v Gorenjo vas pri Logatcu k svojemu mlajšemu, še neporočenemu bratu Francu Tomažinu na njegovo kmetijo, reklo se je pri Nehčivcu. Tudi on je bil pri domobrancih in je ponoči stražil železniško postajo v Logatcu. Najmlajša, šestletna Ančka je bila z mamo, dvanajstletna Ivanka, ki je nekaj časa služila, je kmalu prišla k mami.
Stari oče je ostal doma, s svojega doma ne bo hodil nikamor, ne bo se umikal pred nikomur, tudi pred partizani ne, je vztrajal. Zato sta občasno hodila k njemu Mihče in Ivanka, da mu je kuhala in gospodinjila. Pa so še ponj prišli partizani iz maščevanja, ker jim je nazadnje ušla tudi Pepca in odgnali 77-letnega starčka na Goro v Tihi dolini. Še z nekaterimi drugimi možmi so ga zaprli v nek kravji hlev. Mihče je tako ostal sam doma v Trševju, z vsemi svojimi strahovi in žalostjo. Partizani so čez nekaj časa spodili starega očeta domov in takrat se je s težkim srcem le vdal, da zapusti svojo domačijo. Domobranci so prišli z vozom ponj in ga pripeljali k Mihčevi mami v Logatec. Tam je januarja 1945 umrl.
Kaj se je dogajalo z najstarejšima, dvajsetletno Pepco in osemnajstletnim Ivanom, ki nas kot žrtvi v Teharjih najbolj zanimata? Pepca je bila za deklo pri Habjanu na Hotedršici, zadnje mesece vojne pa je pred vsem hudim, ki se je dogajalo v Hotedršici, pribežala k mami v Gorenjo vas pri Logatcu. O burnem medvojnem dogajanju v Hotedršici je bilo v Zavezi že marsikaj napisano. Naj tokrat omenim le to, kar sta mi povedala njun brat Mihael Bajec in sestra Ivanka Bajec por. Repič in nam bo pomagalo osvetliti žalostni konec njune sestre Pepce in brata Ivana.
Poboji partizanov in ropanje se je pričelo v Hotedršici že leta 1942. Takrat so med drugimi ubili tudi brata gospodarja Jakoba, po domače Kmetovega, kjer je služil osemletni Mihče. Vaški stražarji in kasneje domobranci so morali vas obdati z bodečo žico, v vasi pa so naredili pet bunkarjev, zakritih z zemljo in obdanih z lesom. Mihael se spominja govoric, da so partizani kar petkrat napadli te domobranske postojanke, a so domobranci vse napade zdržali. Nič čudnega, da je mali Mihče v srahu trepetal, ko je poslušal streljanje med partizanskimi napadi in obrambo domobrancev.
»Za veliko noč 1943. je bil Ivan vpoklican v italijansko vojsko,« se spominja dalje Mihael. »Bil je nekje v bližini Rima. Po razpadu Italije se je vrnil. Ko so jeseni 1943 partizani nasilno pobirali može in fante, je tudi Ivan moral z njimi. Po treh tednih je pobegnil. Ko je prišel domov, je očetu povedal: ‘Veš tata, partizani so ustrelili tvojega znanca iz Pivke, s katerim sta skupaj vozila les. Pri teh norcih pa že ne bom ostal!’ Takrat smo vsi imeli italijansko državljanstvo in Ivan je dobil službo v tovarni v Trstu. Amerikanci so tovarno bombardirali in vsi delavci bi morali delat v Nemčijo. Ko je oče to zvedel, se je odpeljal v Trst. ‘Kar z mano v Hotedršico pojdi. Kaj bi hodil v Nemčijo. Dosti dela boš imel.’ Verjetno bi ostal živ, če bi mu ata dovolil v Nemčijo. Tako pa je Ivan prišel v Hotedršico in ostal skupaj z očetom pri Erjavcu, toda le kake dva, tri tedne. Pri Erjavcu je bil eden od petih domobranskih bunkerjev. Razumljivo, da Ivan ni mogel ostati pri Erjavcu. Ob prigovarjanju domačih fantov domobrancev je sprevidel, da je njegovo mesto pri njih. Večkrat je prišel k mami v Gorenjo vas pri Logatcu, da mu je oprala in pokrpala perilo ter ga še nahranila.
Zadnje tedne vojne so morali domobranci skupaj z Nemci proti Trstu, da bi zadrževali prodiranje Angležev in IV armade proti Primorski. Na dan odhoda je Ivan zbolel in nemški zdravnik je odločil, da ostane doma. IV. armado so sestavljali sami primorski fantje, domoljubi, ki so jih bili Italijani poslali na bojišča v Afriko. Ko so prodirali proti Sloveniji, so mislili, da se borijo proti Nemcem in Italijanom, dejansko pa so pomagali komunistom do zmage. Angleži so jih dobro oborožili s tanki in avioni. Skupaj z Angleži so prišli do Ajdovščine. Kot zmagovalci so odvrgli orožje in se pridružili partizanom. Toda ne vsi. Mnogi so sprevideli, da so se borili za zmago komunizma in se odločili za beg.Takrat sem večkrat slišal, kako so pravili: ‘Treba je pobegniti na zapad! Na zapad!’ S tem so mislili na beg v Italijo in mnogi, med njimi vsi četniki, so tja res pobegnili in se rešili, ker iz Italije niso vračali ubežnikov.
Zadnjikrat sem Ivana videl 2. maja. Prišel je k mami v Logatec in ji povedal, da odhaja z domobranci na Koroško. Verjetno niti slutila ni, da odhaja v smrt, nasprotno. Upala je, da se bodo kmalu spet videli. Pa smo Ivana takrat videli zadnjikrat. Prosil me je, da sem ga pospremil proti Hotedršici. Moral sem kot izvidnik hoditi naprej in oprezovati za partizani, saj je pot proti Kalcam vodila po gmajni. Če bi ga presenetili, bi bila to zanj smrt,« se spominja brat Mihael.
Kaj pa Pepca? O njej mi je nekaj povedala njena mlajša sestra Ivanka. »Oba, Ivan in Pepca sta naju, sestri in brata Mihča, imela zelo rada in mi njiju. Bili smo kot rodni bratje in sestre. Ivan je bil do nas vljuden, ker je bil fin fant in po srcu zelo dober. Vedno je nam mlajšim pri delu rad pomagal in sploh je imel rad otroke. Zadnji spomin nanj imam, ko je prišel k mami v Logatec in ji povedal, da odhaja z drugimi domobranci na Koroško. Še dobro, da nismo vedeli, da ga zadnjikrat vidimo.
Sestra Pepca je bila zelo pridno dekle, verna in častilka Marije, saj je bila tudi članica Marijine družbe. Z Ivanom in njo smo bili zelo prijatelji. Tudi mama, čeprav je bila njuna mačeha, je imela oba tako rada kot nas tri in onadva mamo rajši kot očeta. Mama je bila dobra, mirna in preudarna ženska, vedela je, da Ivan in Pepca morata imeti nekaj denarja zase, in kadar je prodala kakšnega prašička ali kaj drugega, jima je dala denar, da sta si lahko kaj kupila.
Stari oče, Pepca in Mihče so bili avgusta 1944 doma v Trševju. Treba je bilo pokositi otavo. Partizani so med košnjo prišli na travnik in odpeljali Pepco iz maščevanja, ker sta jim ušla oče in Ivan. Vedeli so, da je verno dekle in zato ne bo nikoli z njimi sodelovala. Zelo verjetno bi jo ubili. Prignali so jo do hiše, kjer je živela njena prijateljica Marička Srebot, po domače se je reklo pri Mlakcu. Nekaj partizanov je stražilo hišo, nekaj jih je odšlo še po druge može in fante. Takoj sta se Pepca in Marička z očmi sporazumeli. Pepca ji je namignila, da bi rada ušla, Marička je z očmi pomigala proti oknu v majhni sobici. Pepca je prosila partizane, ki so sedeli pred hišo in jo stražili, če gre lahko malo v hišo, k prijateljici po slovo. V trenutku je pobegnila skozi okno. Kar več ur je hodila do Logatca k mami, in ker se je plazila skozi grmovje, je prišla do mame vsa raztrgana.
Potem je služila v Hotedršici, zadnje tedne vojne je pomagala mami na stričevi kmetiji v Gorenji vasi pri Logatcu. V prostem času se je družila s prijateljico iz Trševja, Erjavčevo Mici, ki je tudi pobegnila od partizanov, potem pa služila v Habjanovi gostilni v Hotedršici. Ko so zadnje dneve vojne že vdirali partizani proti Logatcu, je Erjavčeva Mici prišla k Pepci v Gorenjo vas pri Logatcu. Rekla ji je: ‘Nekam se bomo morale umakniti pred partizani. Ali misliš, da so pozabili, da so naju hoteli ubiti, pa sva jima ušli? Pojdiva skupaj z domobranci na Koroško.’ Obe sta domače fante dobro poznali. Pa še Ivan in mnogi sorodniki, znanci in sosedi iz domačega Trševja in okolice so odhajali z Rupnikovim udarnim bataljonom. Pepca se je hitro odločila in skupaj z Mici sta z domobranci odšli na Koroško.
In to zadnji trenutek. Ko so prve dni maja prišli partizani v Logatec, so takoj začeli pobijati skupaj s terenci. Prva je bila mama Frančiška Nagode, po domače se je reklo pri Jožefu; bila je vdova z osmimi otroki! Najstarejša Tine in Niko sta bila pri domobrancih in že tudi odšla na Koroško. Mladoletni Niko je bil vrnjen, Tine je končal v Teharjah. Mlajše sestre Francka (1929), Micka (1930) in Rezka (1932) so bile moje prijateljice. Prosile so me, naj pridem k njim prespat, ker smo se vse zelo bale. Doma so bili le še mlajši bratci, vsi trije še otroci: Franc, Štefan in Jernej. Zvečer je mama v štali napajala nekaj ur staro teličko, potem pa je še ona legla k počitku. Ponoči nas je prebudilo razbijanje po vratih in vpitje: ‘Kurba bela, ven pridi!’ Mama je bila tako pogumna, da jim je odprla vrata, saj bi sicer vdrli. Zvlekli so jo ven na dvorišče, me pa smo bile vse tako prestrašene, da smo poskakale skozi okno in se poskrile v vrtu po grmovju. Mamo so najprej pretepli, potem pa smo slišali strel. ‘Mamo so ustrelili,’ smo zajokale. Kasneje smo zvedeli, da jo je ustrelil domačin iz Logatca, Štefucov Tone, kot se je govorilo. Ko je vse potihnilo in smo slutile, da so morilci odšli, smo se prihulile do dvorišča in zagledale mrtvo mamo, ki je ležala na dvorišču v krvi. Uboge punce so mamo odnesle v kuhinjo, zrinile skupaj dve klopi in jo položile nanju. Tako je ležala vso noč. Jokale smo in strmele v mamo. Šele zjutraj so prišli sosedje in jo dali na mrtvaški oder. Nobeden od njih si ponoči ni upal blizu, čeprav so vsi slišali vpitje in nazadnje strel. Takrat sem bila pomirjena, da sta odšla brat Ivan in sestra Pepca še pravočasno na Koroško.« Tako se konca vojne in odhoda brata Ivana in sestre Pepce spominja njuna sestra Ivanka.

Opis slike: Ivan Bajec

Nekaj časa se ni vedelo, kje so domobranci, kje dekleta in žene, ki so odšle z njimi. Ali bodo še kdaj prišli domov? Ko so se avgusta vrnili mladoletni domobranci, ki so jih po amnestiji vrnili s Teharij, pa se je naenkrat razvedelo: večina domobrancev, žena, deklet in otrok, so bili s Koroške vrnjeni v Teharje, od tam pa so jih vsako noč odvažali s tovornjaki na morišča. V Trševju so to povedali mladoletni domobranci: Leskovec Jože, po domače Javorničkov, Srebot Miro po domače Mlakcov, Bajec Franc, po domače Tišlerjev in Leskovec Ivan, po domače Jerčkov. Mihaelovega in Ivankinega brata Ivana, sestro Pepco in njeno prijateljico Erjavčevo Mici so domači fantje še videli na Teharjih, a jih je na lepem zmanjkalo. Prav tako veliko znancev iz Hotedršice. Pri Kmetu, kjer je Mihče služil med vojno, sta dva sinova odšla na Koroško: Vinko je bil vrnjen v Teharje in ubit, Jakobu se je posrečilo zbežati v Italijo in od tam v Ameriko, enega od njunih bratov so ubili partizani v Hotedršici že leta 1942, kot smo videli. Habjanovi so odšli na Koroško, vendar se niso vrnili v Teharje, ampak odšli v Italijo.
Prepustimo spet besedo Mihaelu, bratu umorjenega Ivana in Pepce. »Po vojni smo se najprej vrnili domov oče, najmlajša sedemletna sestrica Ančka in jaz. Mama in Ivanka sta se vrnili šele jeseni. Vse poletje sta še ostali na kmetiji maminega brata v Gorenji vasi pri Logatcu, ker je bil ta zaprt v Kočevju. Spominjam se, kako sva s sestrico vlekla navkreber voziček s krompirjem in moko. Doma ni bilo ničesar, vse, kar se je dalo odnesti, je bilo pokradeno. Toda bili smo spet doma. Spet je bil ob meni oče, mama bo kmalu. Na podu je bilo še nekaj sena od lanske košnje, oče je iz Logatca pripeljal brejo kravo in zgledalo je, da bomo sčasoma na novo zaživeli. Zadnji dan maja je krava povrgla telička in oba s sestrico sva se zelo razveselila. Krompir je ozelenel, v nedeljo 15. julija se je začela košnja. Oče me je poslal na pod po seno za kravo, kar zaslišim tuje moške glasove in že zagledam pet partizanov, ki so prišli po očeta: ‘Z nami morate!’ Samo to, za naju s sestrico se nihče še zmenil ni. Spet sta me popadla strah in ena sama žalost. Stopil sem pred hišo in gledal za očetom, ki je z možmi odhajal po klancu. Gledal, kot da ne morem doumeti, kaj se dogaja. Odpeljali so tudi kravo. Ostal sem čisto sam v hiši, po Ančko je kmalu za tem prišla mama in jo odpeljala s seboj v Logatec. Eden je moral biti doma, da čuva domačijo. Razen mene, takrat sem bil star devet let, ni bilo nikogar. Zakaj moram še vedno trepetati pred tujimi možmi? Zakaj mi zastane srce, če koga od njih samo zagledam ali zaslišim?
Oče je spotoma naročil 80-letni ženici, pri Jagru se je reklo pri hiši, naj me vsake toliko časa pride malo pogledat. In res je včasih prišla in mi skuhala močnik ali mi prinesla kakšen krompir. Toda vse dolge dneve in večere sem bil čisto sam! Ne da se povedati, kako strah me je bilo! Strah me je moril še vsa nadaljna leta. Lepega dne sem se spet ustrašil partizanov, ki so prišli po seno za partizanske konje v Ajdovščini. Vaščan Čebokelj jim je kazal, pri kateri hiši naj ga poberejo. Pri nas so pobrali vsega in še pokosili senožet, ki je oče ni utegnil, ker so ga prej odpeljali. Do konca je prišla pokosit mama, ki je najela dva kosca. Bila je prepričana, da očeta ne bo več domov. Takrat je kar na lepem koga zmanjkalo. Ko se je mama vrnila v Logatec, sem bil spet sam s svojimi strahovi, prepuščen samemu sebi. Ne spominjam se več, ali sem se kaj umival ali preoblačil. Verjetno ne. Vem pa, da sem bil vedno lačen, a to ni bilo najhuje. Najhujši je bil strah.
Nekega dne mi je Jagrova mama prišla povedat: ‘Fantek, pojdi v Podkraj, tam dajejo na osebo malo ječmenove kaše in fižola.’ Vzel sem nahrbnik in odšel. ‘Koliko vas je?’ so me doli vprašali. Saj so vendar vedeli! Takrat nisem znal niti šteti, saj sem med vojno le tri mesece hodil v italijansko šolo. Strah me je spreletel od glave do konca prstov. A sem le pričel naštevati: ‘Mama, tata, Ivan, Pepca, Ivanka, jaz, Ančka.’ ‘No,’ je eden od tistih pri vreči fižola povzdignil glas, ‘Ivan in Pepca pa nič več ne potrebujeta.’ Dobro sem poznal tega moškega, bil je očetov bratranec in celo moj krstni boter J. K.! Zdaj je bil terenec. Toda tega takrat še nisem vedel, tudi ne, kaj pomeni, da Ivan in Pepca ničesar več ne potrebujeta.
Šele kasneje v najstniških letih sem pričel iz pogovorov odraslih razumevati, kako je delovala povojna ljudska oblast in ljudsko sodišče. ‘Nikoli še ni bilo take pravice na svetu, da sodi narod sam,’ sem slišal govorice. In po kakšnem zakonu so sodili? ‘Kar je kdo zaslužil, to dobi!’ so trdili. Ko smo zvedeli za smrt Ivana in Pepce pa Mici in še za mnogo drugih iz naših krajev, iz Hotedršice in Logatca, sem počasi in z leti pričel dojemati hudodelsko ‘pravico’ povojnih oblastnikov. Mislil sem si: ‘Le s čim si je naš Ivan zaslužil in dobil smrtno kazen, pa naša dobra Pepca in njena prijateljica Mici in vsi, ki sem jih poznal? S čim so si jo zaslužili in zakaj so jo dobili, smrtno kazen, je dolgo časa glodalo v meni. Kakšna krivica, kakšna laž! Saj sem vendar dobro poznal Ivana in Pepco in ju imel rad z otroško ljubeznijo mlajšega brata. In vsi, ki so ju poznali, so ju imeli radi! Čim bolj sem odraščal, tem večji odpor do krivic, laži in nasilja sem čutil v sebi.’
Ko sem se kasneje pogovarjal s štirimi omenjenimi vrnjenimi mladoletnimi domobranci iz Podkraja, sem razumel še marsikaj drugega. Ti so povedali, da so videli Ivana in Pepco ter njeno prijateljico Erjavčevo Mici v Teharjih, a jih lepega dne ni bilo več. Pravili so, kako je tam delovalo ‘sodišče’. V baraki ob odprtem oknu je stala miza, za njo so sedeli oboroženi možje. Mimo okna so hodili odbrani jetniki, vsak je povedal svoje ime, kraj, od koder prihaja in kako dolgo je bil pri domobrancih. Ti podatki so šli v vasi, od koder so domobranci prihajali. Tam so terenci podpisali smrtne kazni. To dobro vem, ker sem poznal iz Podkraja tri vaščane, vem za imena in priimke vseh treh. Vsi trije imajo isti priimek in dva tudi isto ime. Moj boter J. K. in njegov sin M. K. in še tretji iz Podkraja, M. K., z istim imenom in priimkom kot sin mojega botra. Prav oni so podpisali smrtne kazni, tudi nekaterim mladoletnim. Ali pa so celo posamezni terenci iz vasi prišli v Teharje ‘sodit’ kot npr. moj krstni boter J. K. Prav ta mi je povedal, da Ivan in Pepca ničesar več ne potrebujeta. Kako pa bi drugače vedel za njuno smrt?!
Da so podpisovali smrtne kazni po vaseh, vem tudi od vaščana Srebotovega Mira, po domače se je reklo pri Mlakcu. Lojz je bil najstarejši, potem je bil Pavle, Miro je bil od njih najmlajši. Vsi trije so bili v Teharjih. Lojz je imel nižji čin in vsi s čini so bili za krvnike v Teharjih še posebej zanimivi. Kdor od jetnikov je izdal koga s činom, so mu obljubili, da bo takoj izpuščen. Lojza je nekdo izdal. Pretepli so ga skoraj do smrti. Vsi domači fantje pa so zanikali, da bi imel Lojz kakšen čin, zato so ustrelili izdajalca. Lojz pri zaslišanju za kraj bivanja ni povedal naše vasi, ampak Vodice pri Gorici. (Dejansko je bil doma iz Vodic pri Podkraju, ki so spadale pod okraj Gorica). Bratoma je zabičal: ‘Fantje, mi se ne poznamo več.’ Ker Vodic pri Gorici niso našli in tako niso mogli od krajevnega terenca dobiti nalog za ustrelitev, so ga iz Teharij izpustili, prav tako Mira zaradi mladoletnosti, Pavla pa ubili. Lojz in Miro sta se skupaj peljala do Logatca, vozne karte za vlak so jim dali v Teharjih. Lojz je dobil karto do Gorice, a se je peljal do Trsta. V taborišču za begunce so ga zaslišali in trdil je, da je iz Vodic pri Gorici. ‘Jih ni,’ so vztrajali oni. ‘Pa so’ je trdil Lojz. Spustili so ga, a je ostal dolgo časa v bolnici v Gorici, ker je bil ves pretolčen. V Trstu ga je srečala moja sestra Ivanka in še nekaj deklet, ki so tja nosile maslo in jajca ter jih zamenjale za moko in koruzni zdrob. Ni jih prepoznal, ker je bil zelo kratkoviden, takrat pa še ves zabuhel od udarcev. Ustrašil se jih je, ker je mislil, da so terenke. Po zdravljenju je odšel v Argentino.
Ko je nekoč obiskal že samostojno Slovenijo, je šel tudi v Teharje in pokazal kraj, kjer so zverinsko mučili in umorili moža njegove tete, Martina Puca iz Podkraja. Imel je višji čin in bil dober vojak že v prvi svetovni vojni.
Eden od Pucovih sinov je bil domobranski ranjenec na vlaku in bil umorjen z ostalimi ranjenci s tega vlaka. Drugi se je rešil v Italijo. Doma je ostalo še nekaj nepreskrbljenih otrok.
Vsi mladoletni domobranci iz Podkraja so ostali živi, ker so vedeli, da morajo domov po skrivnih poteh. Niso se vračali po nekdanji rimski poti preko Hrušice, kjer so jih dejansko pričakovali vaški ubijalski terenci. Šli so po stranskih poteh do Hotedršice in dalje skozi Traven gozd.«

Opis slike: Pepca Bajec

»Naj se vrnem nazaj v prvo leto po vojni,« pripoveduje dalje Mihael. »Oče se je vrnil iz zapora jeseni, mama in obe sestri pa iz Logatca. Ivanki sem povedal, kaj mi je rekel boter J. K. v Podkraju, ko sem šel po fižol in ječmenovo kašo: ‘Onadva ne potrebujeta več.’ Te besede so mi ves čas rojile po glavi. Oče, mama in Ivanka pa so že zvedeli od vrnjenih domobrancev, da so v Teharjih vse ostale pobili. Mi in še mnogi drugi smo dajali za maše. To je bil edini način, da smo lahko pokazali svojo žalost. Morali smo molčati in trpeti sami zase. V tistem času nam je oče večkrat povedal, da je neke poletne noči jasno zaslišal pred oknom Pepčin glas, trkanje po šipi in njen krik. Zdaj je vedel, da so jo takrat ubili.
Šele jeseni 1947 sem lahko šel v šolo. Bil sem star enajst let in nisem ničesar znal, saj sem bil med vojno le tri mesece v prvem razredu. Učitelj in sošolci so me zasmehovali in zapostavljali. Spet sem občutil sam strah: bal sem se učitelja, ki me je postavil pred tablo in spraševal. Nisem znal odgovarjati in tepel me je s palico. Drugim je učiteljica delila dobrote iz UNRA paketov, jaz nisem dobil ničesar. S štirinajstim letom sem šolo pustil in se eno zimo neprijavljen učil mizarstva. Da bi se česa izučil in prišel do kakšnega poklica, ni bilo misliti. Oče je vedno govoril: ‘Doma je dosti dela.’ Res ga je bilo in garali smo, da smo preživeli in zmogli obvezne dajatve. Spoznaval sem, da so se oblastniki na vse mogoče načine dobesedno trudili, da bi nas uničili, gospodarsko in psihično. Uničili nas niso, saj smo vsi preživeli.
Za vse življenje sem si poškodoval hrbtenico. Ko sem bil star kakih štirinajst ali petnajst let, smo v gozdu s cepinom ‘pajsali’ les. Zamahnil sem s cepinom po hlodu, da bi ga povlekel, pa je cepin verjetno udaril na grčo, odskoči ven, mene pa je z vso silo, ki sem jo namenil, da izvlečem hlod, vrglo na trtico. Ne vem, kako sem si takrat poškodoval hrbtenico, zdravnika nismo poznali, socialnega zavarovanja nismo imeli! Od takrat naprej se nisem mogel več pripogibati. Še danes opravljam določena dela na kolenih. Zatem sem si zlomil nogo, a se mi je kost zarastla brez mavca.«
Tudi sestri Ivanka in Ančka se spominjata, da so samo trdo delali in tolkli revščino. Najhujše pa je bilo to, da so povsod, kamor so šli, hodili še vedno s strahom, kot da jim kdo sledi za petami.

Beg v svobodo

Mladi Mihael je težko preboleval nasilno smrt brata, sestre, nekaterih sorodnikov, sosedov in znancev. Ni mogel pozabiti hudobije terencev in se sprijazniti s krivicami, zatiranjem in zlobo povojnih oblastnikov. Še vedno ga je utesnjeval strah, kot da se ne more povsem umiriti in sprostiti. Bilo mu je devetnajst let. Ali naj s temi bremeni na srcu životari do konca življenja? Kako naj si s težaškim delom doma, ki je bilo samo za preživljanje, sploh prisluži kakšen dinar? Imel je čebele in si je z njimi in s kakšnim priložnostnim delom prihranil nekaj denarja. Lahko bi si kupil kolo in kakšen kos obleke in konec bi bilo njegovega ‘premoženja’. Pred njim, mladim fantom, se je odpirala brezizgledna prihodnost brez možnosti šolanja in zaposlitve.
Za mali šmaren 8. septembra 1955 je odšel s štirimi prijatelji na romanje na Sveto goro. Med potjo so se pričeli pogovarjati, da bi zbežali čez mejo in to kmalu. Bliža se jesen, vrhove Karavank utegne prekriti sneg. Življenje onstran nje se je Mihaelu zazdelo kot odrešenje vsega prestanega trpljenja, predvsem pa je videl možnost za delo in boljši zaslužek. Pred njim se je odpiralo samostojno in svobodno življenje, ko bo lahko sam odločal o sebi in svoji prihodnosti. Misli na beg so ga tako zelo zaposlile, da je na ponedeljek po Marijinem prazniku imel nenavadne sanje, ki se jih še danes živo spominja. Vse, kar mu je bilo v sanjah naročeno in prikazano je sprejel kot Božje sporočilo, vodilo njegovega nadaljnega življenja. V sanjah se mu je v nekakšnem videnju prikazal nenavadno visok moški, lahko bi ga narisal, kakšen je bil. Ogovoril ga je: »Sin moj, pokazal ti bom pot.« Videl jo je, bežal je po njej in ta pot ga je preko neverjetnih ovir pripeljala v svobodo. Nazadnje mu moški pokaže še obe plošči z desetimi božjimi zapovedmi in mu naroči: »Teh ne pozabi!«
Po teh sanjah je bil še bolj odločen in pogumen. S prijatelji so določili dan pobega, 25. september ob enajstih ponoči. Cilj poti so bile Jesenice in od tam naravnost čez Karavanke na Koroško. Zakaj prav na Koroško in ne v Italijo? Tisti čas so iz Italije ubežnike množično vračali, iz Avstrije pa ne. Morda pa je misel na Koroško tlela v Mihaelu že od leta 1945? Takrat so eni s Koroške odhajali v smrt, drugi v širni svet, v svobodo! Stavil je na življenje ali smrt. Rajši umre, kot da bi ga pripeljali nazaj v Slovenijo živega. Upanje na svobodno življenje, na življenje brez strahu, krivic in ponižanj, je bilo močnejše od strahu pred smrtjo. »Prvič v življenju sem se čutil svobodnega in osvobojen strahu, ko sem bil na varnem čez mejo,« ugotavlja danes Mihael Bajec.
V nedeljo 25. septembra zvečer so se štirje ubežniki zbrali v vaški gostilni na Colu, kot že velikokrat. Mihaelovi prijatelji Janez, Mario in Ančka so bili domačini iz Cola. Mihael Ančke ni pregovarjal, da bi šla z njim. Sama se je odločila. Mihael se spominja: »Tisti večer smo peli same domoljubne pesmi. Tudi tisto ‘Bog ve, katera domovina me bo v grob dajala’. In še veliko narodnih. Vsi smo imeli solzne oči.« O tem ne dvomim, kajti gospod Mihael je imel solze v očeh tudi takrat, ko mi je to pripovedoval. »Doma nismo nikomur povedali, da odhajamo. Vedel sem, da me bo oče zvečer iskal na Colu, ker me ne bo domov. In prav sem imel. Prišel je na Col in javil na policijo, da me ni. Ni pa si mislil, da nameravamo pobegniti čez mejo. Da bi se izognil srečanju z očetom, sem ob enajstih zvečer šel peš do Logatca in zjutraj z avtobusom do Ljubljane. Drugi so odšli kar s Cola z avtobusom do Ljubljane. Kupili smo vozovnice za vlak do Jesenic.

Opis slike: Mihael Bajec po prihodu v Nemčijo

V vlaku se je skozi naš vagon kar nekajkrat sprehodil miličnik in nam vsakič pregledi vozne karte in osebne izkaznice. Ustrašili smo se, da smo zanje sumljivi. Na Jesenice smo se pripeljali malo pred drugo uro, v ponedeljek 26. septembra. Nismo izstopili na peronu, ker smo se bali, da bi nas pričakal miličnik in aretiral. Kar preko tirov na nasprotno stran perona in desno od železniške postaje smo hitro in prihuljeno odšli. Nobenega načrta poti nismo naredili, na nobenem zemljevidu označili poti, ki nas bo popeljala čez Karavanke. Vedno sem se znal dobro orientirati v naravi in vedel le to, da se moram držati severa.
Hodili smo hitro, ne vem kje, na zemljevidu ne bi vedel pokazati poti. Nekje smo se ločili in prijatelja Janez in Mario sta odšla bolj vzhodno. S prijateljico Ančko sva ostala sama.

Opis slike: Po odhodu Mihaela – Z leve sestra Ančka, ata, mama, sestra Ivanka z možem

Morda bomo manj sumljivi, če ne bomo hodili vsi štirje skupaj. Vreme je bilo kot nalašč za planince: lepo, sončno, brez vsakega oblačka. Nisem vedel, koliko časa bova potrebovala do meje. Cilj poti so bili vedno vrhovi hribov, da sem lahko oprezoval, če nama sledijo in bi v nevarnosti pobegnil navzdol. Hodila sva kar počez čez gozd. Ali bova do noči prišla do meje? Kako bom vedel, kje je meja? Ura je bila že šest zvečer. Še je bilo svetlo in še kakšno uro bo, potem se bo začelo mračiti. Še bolj sva hitela in končno zagledala nekaj fantov, bolj pastirsko oblečenih in domnevala sva, da so verjetno planšarji. Tudi nekaj krav se je paslo. Ti bodo že vedeli, kako daleč je še do meje in naju pravilno usmerili. Vprašam jih. »Ali vidita tamle zgoraj borovce?« so nama rekli in z roko pokazali navzgor v hrib. »Tam, ob tistih borovcih je meja.« Torej nama je uspelo, sem se razveselil. Takoj so vedeli, da hočeva pobegniti. Eden od njih je še rekel: »Imata pa srečo. Ni pet minut tega, ko je šla ob meji patrulja.« Niti za hip nisem podvomil, da ti fantje ne bi bili planšarji ali da bi bil kdo od njih vohun.
Prideva do borovcev in zagledava tablo z napisom: Strogo prepovedano prestopiti državno mejo. Zelo sva bila vesela, ko sva prebrala ta napis. Kakšna ironija! Nič me ni zaskrbela prepoved, cilj poti je bil dosežen, čeprav je bil v tistih trenutkih za naju strogo prepovedan. Nisva se ustavljala, pustila sva tablo in borovce za sabo in hitela po hribu navzgor. Kje se bova ustavila, kje prespala, nisva mislila, bova že kako, saj sva že v Avstriji, v svobodi! Vedno bolj daleč od naših miličnikov in graničarjev! Kot nalašč zagledava pod vrhom hriba senik. Morda je bil dva, tri kilometre oddaljen od meje. Bolj imenitnega prenočišča si ne bi mogla želeti. Zarila sva se v seno in v trenutku sem zaspal kot ubit, saj že prejšnjo noč nisem spal in prepešačil od Cola do Logatca. Danes se mi zdi, da je eden od planšarjev povedal, da je pod vrhom hriba senik in dostavil: »Ne hodita notri!«
Sredi noči nenadoma zaslišim : ‘Diž se! Kde sta još dva?’ Svetijo z baterijami in spet komanda: ‘Ruke na ledža!’ Uklenili so mi jih z verigo in zaklenili s ključavnico. Ančki ne. Zlezli smo s senika in odšli po stezi ob robu hriba. Joj, kako težko in neokretno se gibljem z uklenjenima rokama. Videl sem, da naju žene kar pet graničarjev, morda je bil med njimi kakšen miličnik. Dva sta šla pred menoj, vsak s puško na rami, za menoj je hodila Ančka, za nami pa še trije, drug za drugim, ti pa z brzostrelkami. Pričeli smo hoditi. Ne v svobodo, nazaj v suženjstvo, zdaj še z verigami uklenjen. Ali si nisem v tem mesecu tolikokrat ponavljal: Stavim na življenje ali smrt. Raje v smrt kot nazaj v domovino in zapor. Edina rešitev v tem trenutku je beg. Toda kako z uklenj enimi rokami? Hodili smo že kakih dve sto metrov. Zdaj! Ne vem odkod mi je prišla taka moč, da sem si z vso silo, ki sem jo premogel, izruval levico iz verige. V hipu sem začutil, da sem si posnel debelo plast kože in se mi je po dlani vlila kri, a kri mi je omogočila, da sem si lažje iztrgal levico iz verige. Zdaj imam obe roki prosti, čeprav mi je na desnici zabingljala veriga s ključavnico vred. Zdaj lahko zbežim! Vedno sem bil dober v teku in pri devetnajstih uren kot zajec.
Skokoma sem se vrgel po skoraj navpični strmini desno od poti, na levi je bil hrib, in divje zdirjal navzdol. Zaslišal sem Ančko, da je zajokala in me poklicala, v naslednjem hipu pa strele iz pušk in mitraljezov. Okrog mene so sikale krogle v vse smeri, a me začuda nobena ni zadela. Tako divje sem dirjal, da sem se nenadoma z vso silo zaletel v deblo drevesa, tik nad mojo glavo se je v deblo zapičila krogla. Noč je bila jasna in svetla, zdi se mi, da je svetila luna, in lahko bi razločil debla, a jih v diru nisem videl. In spet sem s tako silo treščil v enega, da sem že mislil, da je konec sveta. Morda sem od močnega udarca za hip izgubil zavest. Streli so potihnili in zaslišal sem, da moji stražarji tečejo nazaj po poti od koder so naju prignali. Mislili so, da se bom pred njimi vrnil na pot in jim utekel. Klicali so mi, naj se jim predam, drugače bodo streljali. Toda vedel sem, da so že vse naboje postrelili.
Ne smem več dirjati naprej v globino, kajti tečem proti jugu, nazaj v Jugoslavijo. To sem dobro vedel, zaradi svojega izrednega občutka za orientacijo. Ubral sem jo nazaj po bregu navzgor, pritečem na pot in se vržem po strmini navzdol levo od poti, proti severu. Stražarji, ki so tekli po poti naprej, so me zaslišali. Diagonalno sta se dva spustila v dir za menoj. Zaslutil sem, da jima ne utečem. Vrgel sem se na tla in se prihulil pod dva nizka borovca. Podnevi bi me gotovo opazila, saj sta bila le kakih dvajset ali trideset metrov proč. Slišal sem njuno govorjenje, a ga nisem razločil. Ko sta se čez nekaj časa umaknila, sem se spet pognal po strmini navzdol, toda zaslišala sta me, zato sem jih že v naslednjem trenutku spet imel za petami. Ali jima bom mogel uteči?
Nenadoma pred menoj zazija praznina. Pred seboj zagledam globel, na dnu zaslišim šumenje vode Če bom okleval le nekaj trenutkov, bosta preganjalca za menoj. Skočim v globino in kakih sto metrov ali še več drsim po samem kamenju skoraj navpično v globino: zdaj po zadnjici, zdaj po hrbtu me nosi navzdol v globel. Kamenje se usipa za menoj in pred menoj. Drsim mimo skal in dreves, ki so polomljena ležala proti dnu globeli. Da me le ne bi vrglo z glavo naprej, da ne treščim v kakšno skalo. Ne vem, kaj me je ustavilo, toda končno sem obsedel malo pred dnom globeli z vodo. Ozrem se kvišku. Iz nje ne po eni ne po drugi skoraj navpični strmini drsečega kamenja ne prilezem nikdar več.
Zdaj šele lahko prisluhnem, kje sta obstala moja zasledovalca. Zaslišim njuno govorjenje na vrhu globeli. Vedela sta, da zanju ni rešitve, če mi sledita. Gotovo sta domnevala, da sem se ob brezglavem skoku v globino ubil ali pa kasneje, ko sem se kotalil po kamenju. (Kasneje sem zvedel, da so domov sporočili, da sem mrtev.) Bila je še tema, morda je bila ura približno pet zjutraj. Negibno sem ležal in čakal. Čez nekaj časa ju nisem več slišal. Verjetno sta se morala umakniti tudi zato, ker nista imela pravice, da rovarita na ozemlju Avstrije, bili pa smo že nekaj kilometrov v njenem območju. Sicer pa se naši takratni obmejni stražarji za to niso kaj dosti menili, zlasti ponoči ne.
Bilo je okrog šeste zjutraj in pričelo se je daniti. Razgledujem se okrog sebe: navzgor je nemogoče, skoraj navpične kamnite stene globeli so kakih sto metrov visoke. Lahko se priplazim le do dna globeli in po vodi nadaljujem pot. Gotovo je to struga hudournika saj ob vodi ležijo debla in veje dreves. V veliko pomoč so mi. Oprijemam se jih, da lahko ležem navzdol, saj po navpični strmini z drsečim kamenjem ne bi mogel. Pridem do vode. Ležem na tla in pijem, pijem, kot še nikoli v življenju. Le malo sem se umiril in se ves čas s strahom oziral naokoli, če mi kdo od preganjalcev sledi. Zdaj se dani, lahko bi me zagledali na dnu globeli v potoku. Bredem po vodi navzdol, kakor hitro se je dalo Premočen sem do kože, strgan, popraskan, z oteklinami na čelu, z razmesarjeno levo dlanjo. Toda spet, o groza, nepremagljiva ovira!
Voda se v navpični gladki steni kakih pet metrov globoko spusti v slap in pada v tolmun. Slap je edini izhod iz globeli, v katero sem ujet! Drugega izhoda ni. Iz globeli ne priplezam nikoli! Kaj zdaj? Edina rešitev je skok v slap! Nisem vedel, ali pridem iz tolmuna pod slapom živ ali mrtev. Kako bom sploh prišel ven, če ostanem živ? Tolmun so obdajale same navpične skale. Odločim se in skočim v slap! Zgrabi me silovit tok in me vrže na drugi strani tolmuna ven! Kakšna sreča! Noge so se mi tresle, ne vem ali zaradi strahu ali napora. Od same sreče, da sem ostal živ in cel, zmorem dosti hitro hoditi naprej . Voda ni bila več tako globoka in tok se je umirjal. Opazil sem, da je struga zavijala proti levi in ustrašil sem se, da me ne bi voda pripeljala nazaj v Jugoslavijo. Kasneje sem zvedel, da je bil moj strah odveč, kajti voda je pritekla v dolino nekaj kilometrov naprej od tam, kjer sem prišel v dolino jaz in se izlivala v Dravo.
Globel ni bila več tako visoka, lahko sem priplezal iz struge, toda pred seboj zagledam hrib. Če sem premagal vse ovire, ki so me doslej spremljale na poti, bom brez težav še ta hrib, sem si mislil. Pognal sem se spet kar počez po hosti navzgor in z vrha hriba zagledal dolino pod seboj. Ali bom zdaj končno na cilju svoje poti? Spustim se po hribu dol in ura bila je kakih devet zjutraj, ko v daljavi zagledam nekaj hiš in žensko, ki je pasla živino. Tako toplo mi je postalo pri srcu, da se ne more povedati.
Ženska je bila starejša. Naravnost proti njej sem šel. Le kaj si je mogla misliti o meni, ko me je zagledala upehanega, mokrega, raztrganega in opraskanega, z modrico in buškami na čelu, pa z verigo in ključavnico, ki mi je bingljala z desnice. ‘Ali sem v Avstriji?’ sem jo vprašal. ‘Ja, ja,’ mi je prostodušno odgovorila. Tudi če ji ne bi povedal, da sem zbežal čez mejo, bi verjetno to sama uganila. Nič kaj dosti začudenja ni pokazala. Vprašal sem jo, kje bi dobil jesti. Pokazala mi je hišo, kar tja naj pojdem, tam so dobri ljudje, mi je rekla. Pridem, potrkam, povem, kdo me pošilja, in prosim jesti. Zadnji košček kruha sem pojedel že v Ljubljani. Gospodinja, tudi ta Korošica in Slovenka, se ob pogledu name ni prestrašila. Prijazno me je povabila v hišo in mi odrezala velik kos rženega hlebca in ga na debelo namazala z zaseko. Dobro se tega spominjam, ker pri nas doma nismo nikoli mazali zabele na kruh. Pojedel sem in še prosil. Vprašal sem, kje je policija. Povedala mi je za hišo in tudi to, da se ta vas imenuje Podgorje. Grem do hiše, kjer je stanoval policaj. Na vrata pride moški, civilno oblečen in me povabi v hišo, tam mi njegova žena spet postreže s kruhom, zaseko in še z jabolčnikom! Medtem si mož obleče uniformo, vzame kolo in odideva na orožniško postajo v Podrožco. Čez deset minut z enim od policajev sedeva na avtobus, ki naju je pripeljal v Beljak. Rekel mi je, naj sedem na zadnji sedež, on je ostal spredaj. V Beljaku je hodil daleč pred mano, jaz sem mu sledil. Kasneje sem se šele zbrihtal zakaj. Sramoval se me je, ker sem bil tako razcapan in kazal golo zadnjico.

Opis slike: K zlati maši škofa Rožmana v Köfelarju leta 1957 – V ospredja Mihael Bajec

V Beljaku na policijski postaji sem moral podpisati, da bom ostal tri tedne v zaporu, dejansko sem bil le dva tedna. Tri dni sem samo spal, zbudili so me le za zajtrk, kosilo in večerjo. Po treh dneh so me vse kosti in mišice pričele strašno boleti. V teh štirinajstih dneh so na policiji zbirali podatke o meni in ostalih ubežnikih, saj nas je bilo vseh skupaj zelo veliko, tudi iz drugih krajev Jugoslavije. Kriminalce so vračali nazaj.
Policaji, ki sem jim na meji pobegnil, so me proglasili v Sloveniji za mrtvega in doma so dali zame za maše. Sestra Ančka mi je kasneje povedala, kako je očeta večkrat videla jokati. Izgubil je že prvega sina Ivana, zdaj še mene. Žalovali so, dokler niso prejeli od mene prvega pisma. Leta kasneje, ko sem bil že v Nemčiji, pa sem od miličnikov s Cola dobil sporočilo: ‘Ušel si nam, toda tako dolgo ti bomo sledili, da te bomo dobili.’ V Essnu me je nekdo na cesti fotografiral in mi grozil s policijo. Govoril je slovensko. Nisem ga poznal. Iz Cola in Podkraja sem večkrat dobil pošto od neznanih ljudi z zasmehljivo vsebino, zato da bi me še naprej ustrahovali in mi pokazali, da vedo, kje se nahajam. Iz pisem domačih sem zvedel, da so prijateljico Ančko obsodili na dve leti zapora. Prijatelja, ki sta v Karavankah izbrala drugo pot, pa sta po treh dneh tavanja in skrivanja tudi srečno prišla na Koroško, v Sele.
Eden od zapornikov v Beljaku mi je posodil šivanko, iz svojih raztrganih oblačil sem povlekel nekaj nitk in sem toliko pokrpal hlače, da nisem več kazal gole zadnjice. Po dveh tednih zapora v Beljaku, ko sem dodobra prišel k sebi, so me policaji odpeljali na borzo dela.
Tja so prihajali mnogi kmetje in iskali delovno silo. Delo na kmetih me je veselilo in takoj sva se z enim od kmetov zmenila, da pridem k njemu. Podpisala sva pogodbo, čeprav nisem vedel, kaj podpisujem. Nisem znal nemško, kmet pa ne slovensko. Bil je lastnik ene od petih velikih hribovskih kmetij nad Milštatskim jezerom pri Spittalu. Imel je 70 hektarov gozda, veliko orne zemlje in travnikov ter 45 glav živine: 30 molznih krav, 8 konj. Delal sem kot črna žival. Tudi znanje mizarstva sem koristno uporabil, tako da so okna in vrata svinjskega hleva zdržala do danes, ko na kmetiji gospodari eden od kmetovih sinov. Lačen nisem bil, dobro so me hranili, toda sprva sem zaslužil malo. Potem se je kmet zbal, da si ne bi poiskal nove zaposlitve in mi je vsak mesec višal plačilo. Prijatelju iz Trševja sem takojh vrnil denar, ki mi ga je posodil pred begom. Čeprav sem rad delal pri kmetu in mi je zadnji mesec plačal 800 šilingov, sem želel postati samostojen. Ne morem ostati vse življenje za hlapca pri tujih ljudeh. Na borzi za delo v Beljaku so nam tudi povedali, da moramo čim prej zapustiti Avstrijo. Pri kmetu sem se seznanil s dvema kočevskima Nemcema, ki sta mu postavljala svinjak. Povedala sta mi, da Nemci iščejo delavce za rudnik v Essnu.
Želja po samostojnosti me je po treh mesecih dela pri kmetu prignala v Essen. Tam sem ostal 28 mesecev, nato sem se zaposlil v Metalware Fabrik pri Ulmu. Tudi tukaj sem pridno delal. Delavnik sem si podaljšal od sedmih zjutraj do štirih popoldne in delal tudi ob sobotah. Tedensko sem imel 65-urni delavnik. Sčasoma sem si zaželel, da bi imel svoj dom. Če nimam več svoje domovine, naj imam vsaj svojo streho nad glavo. Kupil sem si staro hišo in jo sam, z lastnimi rokami obnovil. Poročil sem se s Slovenko in si z njo ustvaril družino.
Leta 1966 sem dobil nemško državljanstvo in šele takrat sem si upal obiskati domače v Sloveniji. Na mejnem prehodu v Gorici so me dolgo zadržali. Gledali so sezname z naslovi sumljivh oseb, dve debeli knjigi. Mojega imena niso našli, razumljivo, saj so me proglasili za mrtvega. Končno me je miličnik vprašal, kje sem bil rojen. ‘V Italiji,’ sem hitro odgovoril, saj je bila fara Col ob mojem rojstvu pod Italijo. Potem šele so mi dovolili, da sem se lahko odpeljal v Slovenijo.
Od takrat naprej nisem šel več v Slovenijo, tako me je prizadel ta dogodek z jugoslovanskimi miličniki na mejnem prehodu. Kot da bi bil kakšen kriminalec! Lahko bi me tudi odpeljali v zapor, takrat je bilo vse mogoče. Ko je prišel v veljavo zakon, da lahko jugoslovansko – nemški državljani izbrišemo svoje jugoslovansko državljanstvo, sva se oba z ženo izbisala, morala pa sva istočasno izbrisati še najinega sina in hčerko. Za vsak izbris, tudi za oba otroka, sva plačala po 1000 mark! Najbolj ponužujoče pa je bilo to, da so se po uradih iz nas norčevali. Pošiljali so nas iz enega urada v drugega, od enega okenca do drugega; če ni bilo uradnih ur tisti dan, so bile prejšnji ali bodo naslednji dan itd.
Bridko mi je bilo pri srcu ob spoznanju, kakšna mačeha mi je domovina. Toda potreboval sem izbris in denar, samo da bom imel končno enkrat mir pred svojo rodno domovino, iz katere sem moral zbežati, da sem se rešil vseh strahov, zaničevanj in zaživel svobodno življenje, ter s svojo pridnostjo in delavnostjo našel primerno zaposlitev in dostojen zaslužek. Eno pa sem si takrat zaželel: V slovenski zemlji hočem biti pokopan, a ne v Sloveniji.
Po naši osamosvojitvi sem si v Podjuni na Koroškem kupil parcelo brez dedičev, ki se v enem letu ni prodala nobenemu sorodniku ali domačinu, nobeden od občinskih mož pa ni nasprotoval, da jo kupim jaz. Ponovno sem zavihal rokave, se vozil iz Nemčije in vse sam zidal, sam napravil vrata in okna. In spet brez posojila.

Lična hišica med tolikimi drugimi v Podjuni še v pozni jeseni z rožami na oknih in v vrtu, s hišno kapelico ob vhodu tiho priča o domoljubju in narodni zavesti njegovega gospodarja in žene. In hkrati o trpljenju in bridkosti Slovenca, ki je bil prisiljen, da si ustvari dom v tuji deželi, a želi biti pokopan v slovenski, koroški zemlji. Kako dolgo bo še slovenska ? Ali bo spomin na Slovence, ki so tod živeli, ostajal le še na nagrobnikih s slovenskimi imeni in priimki?