Avtor: Justin Stanovnik

»V življenju še nisem videla tako poštene vlade. Potem pa sem si še rekla: Te volitve bodo slovensko spričevalo.«
Marija Smuk, Bukovžlak, 5. oktober 2008

Že veliko let hodim na Teharje, v tako Savinjsko dolino kot letos pa še nisem pripeljal. Kakor da bi nas hotela za kaj poplačati ali za kaj potolažiti: modro nebo brez enega samega madeža ali smeti, na obrobju pa plavi hribi, za spoznanje bolj temni, in vse čisto, kakor da bi nevidna metla šla čez nebo in zemljo. Da je bilo jutro hladno in je šele visoko sonce svet malo ogrelo, se je nekako skladalo s to vsesplošno pospravljenostjo. Ni čudno, da je vse to stopilo v nas in da smo tudi mi prišli na kraj bolj urejeni in bolj pripravljeni za spomin in razmislek.
Tako tudi ni čudno, da sem po prihodu imel nekaj zanimivih, v globino segajočih pogovorov in srečanj. Prišel sem pravzaprav zelo zgodaj, ni bilo dosti čez deveto, in pred mano sta bili še dve uri, med katerima sem imel priložnost izvedeti, kakšni ljudje so letos prišli na Teharje – se pravi, katero življenje jih je prikovalo na ta kraj tako zelo, da ga ne morejo pozabiti.
V začetku nas je bilo zelo malo, komaj kdo. Zato se zapletam v pogovor s prvim, ki ga dohitim na mostovžu, ki pelje proti spomeniku. Ni iz teh krajev. Doma je sicer iz Ajdovščine, življenje pa je preživel v Nemčiji, v vasi Hirben pri Heidenheimu v pokrajini Baden-Würtenberg. Tu si je pri koncernu Siemens-Bosch našel delo, pri katerem je zaslužil toliko, da je sezidal hišo, ki jo je potem pustil otrokom, sam pa je z ženo šel živet na Koroško v bližino Globasnice, kjer si je tudi postavil hišo. Kaj pa Teharje? Ob tem vprašanju se mu glas zatrese, zato hodiva nekaj časa molče po tisti stezi proti oltarju. Potem izvem: tu sta ostala brat in sestra. Brat je bil domobranec v Hotedršici, od koder je maja 1945 odšel na Koroško, z njim pa tudi sestra Pepca (1925). Nato pa, konec meseca, čez Slovenj Gradec in Velenje v Celje in sem v Bukovžlak. Povem mu, da brat in sestra za gotovo nista tukaj, ampak na hribu med Brnico in Hrastnikom, kamor so partizani odvažali ne samo domobrance,
ampak tudi dekleta. Doma v Ajdovščini so že avgusta, ko so se vrnili nekateri mladoletni domobranci, izvedeli, da ju ne bo več. Mihael je ostal doma, leta 1955 pa se je odločil, da gre čez mejo. Gotovo kje pri Gorici? Ne, ne čez Gorenjsko v Avstrijo. Pokaže mi roki: na zapestju se mu še danes vidita dva obroča. Na meji so ga ujeli, a jim je še istega dne, z zvezanimi rokami, ušel. Potem spregovoriva še nekaj besedi o Bavarcih, ki so mu pomagali, da si je sezidal hišo, in papežu Ratzingerju, za katerega oba meniva, da je tako, kakor da bi Slovenec postal papež – da je človek iste kulture, kakor smo jo nekoč imeli mi. Potem pa še neizogibni: Kaj pa 21. september? Oh, ljudje so pijani in zasvojeni z ideologijo. »Od pijače se strezniš, od ideologije pa ne.« Ko še pove, da je naročen za Zavezo, se domeniva, da se v kratkem, zaradi zgodbe, še slišiva.
Med tem je ob spomeniku – pravzaprav ob njegovi kripti, kjer je oltar – vedno več ljudi. Po lesenem mostovžu, ki pelje od vhoda sem gor, prihajajo že skoraj zdržema. Ozrem se okoli sebe in obide me občutek, da sem med znanimi obrazi. Ko mi prvi, ki se nanj obrnem, pove, da so s Petkovca, vidim, da se nisem zmotil. Petkovec pri Rovtah, to je tako, kakor da bi bil doma. Tu so ljudje z istimi izkušnjami. Na farni spominski plošči v Rovtah, na kateri so zapisana tudi imena pomorjenih s Petkovca, je 265 imen po vojni pokončanih ljudi. Kaj to pomeni, spoznam šele, ko mi to stanje prevedejo v neki drugi jezik: da to število pomeni 80 % vseh moških od petnajstega do tridesetega leta. Moja prva sogovornica je Ivanka Koprivec, rojena Hladnik. (Ime, ki me takoj prestavi v Argentino, kjer je duhovnik Janez Hladnik s Petkovca, predvojni misijonar med slovenskimi Argentinci, bistveno pripomogel, da je slovenska politična emigracija po letu 1945 postavila svojo nadomestno domovino, svobodno Slovenijo – komaj predstavljivo veliko delo, ki mu je dr. Irene Mislej v ES žrtvovala štiri vrstice!) Že iz prvih besedi se vidi, iz kakšne družine prihaja. Govoriva o porazu demokratskih sil 21. septembra. Kako se je to moglo zgoditi? V tem sva si edina. To se je moglo zgoditi zaradi presežne moči medijev. To je zato, ker slovensko dušo mojstrijo – ne vzgajajo, ampak mojstrijo mediji. To delajo prvič že zaradi svoje narave, zaradi nedozorelosti svojega umevanja, zaradi načina svojega nastopa torej, potem pa tudi zaradi svojega ideološkega vzgona. Poleg vsega, ali bolje, nad vsem pa Slovenijo obvladuje somrak medijskega ekskluzivizma ali odsotnost medijskega pluralizma, ki je že dosegel velikost demokratične blokade. Polovica slovenskih volilcev ne more zjutraj v kiosku kupiti svojega časopisa, kar pomeni, da so izročeni medijski karanteni. Ali da so zaprti v medijski geto. Dokler se to ne bo spremenilo – in to se dolgo ne bo spremenilo, ker je za spremembo take vrste potrebna ali velika kapitalska ali pa presežna politična moč – ostaja odločilno vprašanje, katere so tiste duhovne in politične sile, ki imajo v sebi to pripravljenost, to voljo in to prisebnost, da bi slovenstvo mogle in hotele vzdržati kljub tako mogočnim nasprotnikom, kot so mediji, v orbiti normalnosti. Vse se steče v eno samo vprašanje: kako se zoperstaviti katastrofalni medijski pajdeji. Gre torej za dvoje: za register izvornih civilizacijskih sil in za to, čemur z eno besedo lahko rečemo jezik. Gre za jezik v integralnem pomenu besede. Tako sva govorila s to gospo ali, bolje, v take besede sem prevajal njene temne slutnje.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Teharski pogovori Andrej Zgonc

Gre za tako velike reči, da lahko tvegamo in rečemo, da gre za narodovo dušo. Kako je ta boj za narodovo dušo potekal, pred tem nam je nekoliko odgrnil zastor drugi teharski obiskovalec iz te vasi: Hieronim Kavčič. Ko se je njegov oče leta 1945 vrnil iz Škofovih zavodov v Šentvidu, je prinesel s sabo strah. Zbral je svoje otroke in jim rekel: »Otroci, teh ljudi se bojte. Ti ljudje so zmožni vsega. In tiho bodite. Če boste govorili, bodo prišli in nas vse pobili.« Ničesar ni povedal o tem, kako je tam bilo, samo to je venomer ponavljal. Tako velik vtis je naredila nanj vserazpoložljivost tistih, ki so nekaj mesecev imeli oblast nad njim. (Iz tega lahko razumemo, kako je začetni veliki umor šokiral ves narod – za dobo, ki bo morda imela razsežnost zgodovinskega trajanja. Iz presežnosti začetnega terorja je nastala poškodovanost, ki bo imela zgodovinske dimenzije.) Kavčičeva mama pa, nasprotno, ni molčala. Pripovedovala je, kako je bilo med vojno in za kaj gre danes. Črnih bukev niso skrili ali sežgali in pri hiši so že kmalu imeli Vetrinjsko tragedijo. Vse to so otroci brali in ko so začeli hoditi v šolo, je tu že bila mati: »Otroci, ne verjemite tega, kar vas učijo v šoli. Zgodovina je to, o čemer pripovedujem jaz in kar piše v teh knjigah.« Tako je tekel tisti boj, ki ga je vodila neka slovenska mati, s svetom, ki se je postavljal tam zunaj. Koliko takih bojev je bilo! Ali je bil kje kak kronist, ki jih je videl in zapisoval? Ali imamo Slovenci kake knjige, ki bi nas za zmerom spominjale, kako je potekala nevidna fronta med slovensko krščansko družino in boljševiško državo, na toliki krvi, na toliki prevari in toliko zločinih postavljeno? Seveda mlade zanima, kar opaža tudi Hieronim Kavčič, predvsem, kako bodo živeli sedaj in v prihodnje. To je naravno in prav. Toda, če ne bodo ohranili slovenske in katoliške duše, tudi živeti ne bodo mogli. Če mladi ne bodo dovolili, da jih bo oblikovala zgodovina, še ne pomeni, da jih nič ne bo oblikovalo. Človeka vedno kaj oblikuje. Najhuje je, če ne ve, kaj ga oblikuje. Najhuje je, če ne ve, v kaj se spreminja.



Pogovori pred začetkom spominske slovesnosti so zanimivi tudi zato, ker iz njih prihaja, na koliko različnih načinov so ljudje vezani na Teharje in koga vse prva oktobrska nedelja vsako leto pokliče na ta kraj. Tako je tu med drugimi tudi samostanski brat Frančišek Starič iz Stične. Ni bilo časa, da bi ga vprašal, kaj ga je pred devetimi leti nagnilo – v tem primeru bi lahko upravičeno rekel, poklicalo – da je prišel iz Argentine, pustil tam starše, brata in tri sestre in izbral novo družino v stiškem samostanu. Res, bogve kaj: za vsako odločitvijo te vrste stoji posebna zgodba ali posebna povest … Ampak danes se je sem pripeljal zaradi dveh stricev iz moravške Prikrnice, ki sta šla tu skozi in eden od njiju tu tudi ostal. To sta bila Anton in Mavric Kopač, Anton kmečki človek in pri domobrancih le nekaj mesecev – zato je tudi prišel domov – Mavric pa organist in mladinski organizator, kar je bil, kot misli cisterijanec Starič, razlog, da so ga obdržali in umorili. (Na nič takega niso partizani tiste prve dni mislili. Hoteli so samo eno: z velikim umorom postaviti tako trdne temelje boljševiške države, da se za večno ne bi mogli odtrgati od njih – tudi tedaj ne, če bi se stavba, zgrajena na njih, sesula. Za to pa so potrebovali le nekaj deset tisoč ljudi, to je vse; nekaj deset tisoč ljudi, razdeljenih v brezdušne kategorije, to je vse.) In 21. september, ga še vprašam. Ljudje bi morali iti na volišča, mi odgovori. Absentizem je, posebej za katoličane, neopravičljiv.
Nato se obrnem in z očmi iščem novo žrtev. Ne traja dolgo. Ne daleč od sebe zagledam deklico, ki bi utegnila biti istih let, kot sem bil sam, ko sem leta 1945 bil nekaj mesecev prebivalec tega kraja. Stopim do nje in odkrijem, da je to Ana Marija Treven iz Smrečja. (Če ne veste, kje je Smrečje, vam lahko povem, da je to najprimernejši kraj, če hočete imeti pred sabo celotno Barje med Vrhniko in Ljubljano. Če se boste potrudili in ga poiskali, vam zagotavljam, da boste tja še šli, ker boste hoteli še enkrat videti tiste tri cerkvice, ki kot tri svečke gorijo pod krimskimi in menišijskimi gozdovi na desni, in potem polja in njive do gozdov na levi, kjer se v dveh Ligojnah, v Veliki in Mali, spet iz dveh cerkva trikrat na dan oglašajo zvonovi na zvonjenje na oni strani. In ko boste tako gledali ta svet pod seboj, ne boste, če imate kaj zgodovinske domišljije, zgrešili rimske legije, ki bo korakala od Navporta do Emone po cesti, ki so jo zgradili inženirci, ki so pravkar posebej prišli iz Rima (zraven pa še, okuženi z velemestnim prevratništvom, dvignili v upor obe legiji, stacionirani na Vrhniki).
Preden začnem pogovor, preizkusim svojo hipotezo in ugotovim, da je deklica eno leto mlajša kot sem bil takrat jaz – da sem se malo zmotil. Ko pa se potem izkaže, da hodi v gimnazijo v Želimlje, jo vprašam, če je pridna učenka. »Trudim se, da bi bila.« Te besede zbudijo v meni nekdanjega učitelja: da je danes veliko razkošje biti mlad, če je le kdo zares živ in rad misli; to je zato, ker se zdi, da so vsenaokrog same nerešene reči in da vse čaka na odgovor; v resnici pa sta tako slovenska kakor tudi evropska zgodba že dokončani in se ve – kar je najbolj važno – kaj iz česa nastane, tako v Sloveniji kakor v Evropi; vse je torej jasno, le da obstajajo sile, tako v Sloveniji kakor v Evropi, ki ne dovolijo, da bi se rezultati zapisali in javno razglasili, tako, da bi zanje vedela mesto in vas; v obeh laboratorijih, v slovenskem in evropskem, so poglavitne stvari izmerjene in stehtane, tako da ne ostaja nobena nevednost glede tega, kako velike in kako majhne so bile stvari, za katere je tekel nekoč boj, pa tudi kako veliki in majhni so bili ljudje, ki so se v ta boj vpletli, bodisi kot napadalci bodisi kot branilci; za to gre danes, te rezultate najti in uveljaviti. Zato je danes biti mlad in amiciozen »ena zelo fina reč«. Opazovati, brati, misliti – takšne, ki imajo veselje do tega, kliče danes svet.
Tu moj monolog k sreči prekine gospa, ki stoji v bližini – verjetno dekličina mati. Njej se zdi, da človeka najbolj postavlja zgodovina. Zgodovina človeku pove, od kod prihaja in kaj je. Nam, ki smo tu, zgodovina pove, da smo Slovenci in katoličani. Zgodovina človeka tudi prebudi v to, da je zares to, kar je. Vzdržim se ponovnega samogovora in si mislim pri sebi: Kako novolevičarski nasledniki nekdanjih boljševikov natanko vedo, kakšno »politiko« morajo voditi. Potem ko je življenje zavrglo nasilje in ideologijo kot dve počeli boljševiške postavitve, so novolevičarji, izmodreni, šli v nasprotja tega, kar so bili nekoč: sedaj postavljajo individualistično in destruirano družbo. Vedo, da je po propadu boljševiškega monolita mogoče postaviti oblast samo v družbi, ki je izgubila normalno duhovno, družbeno in politično kohezijo. Tu se vplete v pogovor gospod Treven in doda misel, da današnja družba ni duhovno vodena in da njena prevladujoča kultura nima oblikovalnega značaja, ker je ne vodijo vrednostno vidiki; ker se ne utemeljuje na razmisleku, kaj je vredno. Ko tudi sedaj vprašam, kaj si mislijo o letošnjem 21. septembru, ponudi gospa pametno misel, da volitve ne bi smele biti veljavne, če se jih ne udeleži vsaj 80 % volilnih upravičencev. Misli tudi, da bi Nova Slovenija morala iti med ljudi in razviti svojo prenovitveno dejavnost. Zelo sem se strinjal.
Ko poslušam trezne misli in predloge, ki o njihovi koristnosti in domišljenosti ne gre dvomiti, še pomislim, da Trevnovi izhajajo, po očetu, iz Rovt, iz tako imenovane Doline, iz družine, ki ji je Teharje vzelo šest sinov.
Na teharsko spominsko slovesnost prihajajo tudi ljudje, ki jih ne žene spomin na nobenega konkretnega človeka, ampak sočutje do vseh teh mladih ljudi, ki so bili pohojeni in poteptani na travniku življenja, še preden so mogli prav vzcveteti. Takšna sta tudi Egon Jemec in njegova žena Vera. »To je bolečina še od takrat, ko se je vse to dogajalo.« Tedaj so živeli blizu Brezarjevega brezna in videli, kako so žrtve tja vodili. To je ostalo. In 21. september? Vlada je delala, pozabila pa to, da bi na to, kar je naredila, tudi opozarjala. Ni imela časa za to. Tudi finska intriga je bila izumljena zato, da v predvolilnih nastopih ne bi bilo časa za uspehe, ki bi jih aktualna vlada lahko postavljala pred ljudi.
Zanimanje mi nato vzbudi gospod, ki se sprehaja sam med drevesi na robu množice. Stopim do njega. Videti je, da ni pričakoval nikogar, a se vseeno prijazno odzove. Tudi on prihaja iz krajev, ki jih razmeroma dobro poznam – iz podlipske doline. Prihaja vsako leto, zaradi očeta, ki so ga tukaj še videli, potem pa nihče več nikjer. Bil je še mlad, letnik 1920, kovač, ki se je v Podlipo preselil iz Šentjošta. Zvem še, da je bil rodbinsko povezan s Povžarjevo hišo nad Horjulom, od koder je bil doma tudi horjulski župan Ivan Bastič, očetov stari oče, ki so ga boljševiški gverilci kruto umorili junija 1942. Sedaj pa Anton Bastarda vsako jesen hodi v Teharje, da se tam v spominu snide z očetom, ki je moral tako mlad umreti. In volitve? »Državljan mora na volišče.« Sam niti enih še ni zamudil.
Potem se namenim proti tlakovani potki, ki pelje proti oltarju. Tu pa me čaka prenesečenje. Od vhoda v park prihaja naša zvesta prijateljica iz Litije Lojzka Ovnik, v spremstvu gospe, za katero se je videlo, da je tu zato, da ji pomaga. Prisrčno se pozdravimo, potem pa izvem, da je spremljevalka Marija Smuk, tudi iz Litije, ki je potem povedala tista dva stavka, ki sta se mi zdela tako ključna, da sem ju dal na čelo teh pogovorov. Obe sta izid volitev boleče občutili. Marija je Janši v podporo napisala tudi pismo, a ne oddala. Po volitvah pa sta obe nakdanjemu premierju še enkrat pisali – in to pot pismo tudi oddali – in zapisali: »Ni vse, kar je slabo, tudi za Vas slabo.« Marija je tudi človek, ki v dogajanju sveta vidi božjo previdnost. »Kaj bomo govorili. Vlade nazadnje postavlja Bog.« Ta vera in to zaupanje me spomni na kraj, kjer stojimo – na deset tisoč slovenskih mučencev. Na to se takoj odzove Marija: »Že v osnovni šoli, ko sem prvič slišala, koliko žrtev je bilo v Sloveniji, sem se v sebi spraševala, zakaj ravno v Sloveniji. Veliko sem morala na to misliti, vprašati se pa nisem upala nikogar, ker sem bila takšna ‘boječka’. Zakaj ravno pri nas več kot drugod? To mi ni dalo miru.« Ob tem sem pri sebi pomislil, da bi rad videl tisto podporno pismo Janši.
Priznali boste mogoče, da sem v tistih borih dveh urah kar nekaj izvedel in srečal kar nekaj ljudi, ki se jih je splačalo predstaviti. Med zadnjimi je bila Kačeva Vlasta, žena gospoda Kača, ki ga kot vodilnega človeka krajevne skupnosti Bukovžlak poznam že vrsto let. Z gospo sva se dotaknila tega in onega, kako je bilo včasih in kako je danes. »Še danes se stvari nagibajo na eno stran.« Zelo pohvalno se je izrazila o županu Bojanu Šrotu, kar nisem slišal brez temnega spomina. Ko smo pred nekaj leti izvedeli, da je vstopil v zvezo borcev, smo si mislili: Kako more župan mesta, ki ima na svojem obrobju kraj, kot je Teharje, postati član take organizacije? Še danes tega ne razumem. A ona: da je veliko naredil za Celje, za univerzo, za to, da imajo ljudje delo. Prav, a naši pomisleki ostajajo. Vse ima sicer svojo ceno, a na nekatere človek pač ne pristane. Potem pa se ji je zdelo potrebno, da spregovori še o pokojnem teharskem župniku Rozmanu: da teharskega spominskega prostora ne bi bilo takšnega, kakršen je, brez tega imenitnega človeka. Ne bi se mogel bolj strinjati. Spomnim se ga iz tistih let, ko smo šele začeli prihajati na Teharje: njegove prijaznosti, njegove pripravljenosti, njegove zavzetosti. Bog mu daj dobro, pomislim – kakor vedno, kadar nanese beseda nanj – tudi to pot.
Sedaj pa se še pojavijo prvi znaki, da se bo zdaj zdaj začela maša. Kakor drugi se tudi jaz zberem, da bom pri tej, ki mi je posebno draga, primerno »zraven«. Po svoje sem zadovoljen. Srečal sem nekaj starih in ljubih znancev, srečal tudi nekaj novih, ki jih bom rad prištel mednje. Slišal sem veliko vzpodbudnih stvari, pa tudi nekaj manj spodbudnih. Na primer, da otroci mnogim ne dovolijo, da bi vnukom govorili, kako je bilo takrat, ko so morili dobre ljudi. Da jim ne dovolijo! Mojbog, pomislim, saj jih nosijo iz hiše, še preden umrejo! Kaj to pomeni za našo prihodnost? Od nekod zaslišim stari sinajski ukaz: Spoštuj očeta in mater, da … ! A namesto konca zaslišim zvonček, ki oznani, da se bodo sedaj izrekale velike obljube in opravljala odrešujoča dejanja. V njih bodo naši pomisleki prešli v neko drugo stanje. Od oltarja sem pride: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen, odgovorimo. Potem pa se začne to, za kar smo pravzaprav prišli.

Opis slike: Samotni grob na Križni gori – Ne samo Teharje, na tisoče in tisoče takih markacij je boljševiški eksperiment zarisal v slovensko zemljo..Andrej Zgonc