Avtor: Anton Drobnič

Pred dnevi mi je v roke prišla knjižica z naslovom SS. TRINITATIS, ki na slabih stotih straneh opisuje in v številnih slikah upodablja 200 let Župnije Sv. Trojica na Blokah. Prispevke več prizadevnih avtorjev je uredila in v lep šopek povezala Marija Žgajnar, izdala pa Župnija Sv. Trojica. Na začetku je zapisan namen knjižice: »da se kljub majhnosti zavemo svoje veličine in pomembnosti pri oblikovanju zgodovine človeštva in pri popolni izvršitvi odrešenjskega načrta Vsemogočnega«.

V uvodu nam urednica pojasni odločitev založnika, »da predstavimo samo ključne stvan in dogodke«, s posameznimi izvlečki iz kronike pa »nam poskušajo vsaj malo nakazati razmere, v katerih so živeli Trojičani v preteklih dveh stoletjih«. Župnik Lojze Hostnik je dodal željo, »da tudi krščansko življenje naše generacije pusti vreden pečat prihodnjim rodovom«. Pristne želje in obetaven program!

V knjižici najprej spoznamo listino turjaškega grofa o ustanovitvi župnije leta 1808 in predstavitev župnije, ki obsega kar 20 vasi in zaselkov in je pred dobrim stoletjem štela okrog 1000 prebivalcev. Danes jih šteje okrog 250, kar skuša deloma pojasniti zapis: »Tudi druga svetovna vojna je pustila globoke rane v naši župniji, saj je terjala več kot 100 žrtev«. V nadaljevanju je opis nastanka, lege in oblike župnijske cerkve Sv. Trojice s številnimi podrobnostmi tudi iz najnovejšega časa: nove klopi, oltar proti ljudstvu, ambon, omara iz cerkve pri Fari, obnova električne napeljave, obnova križa na pokopališču, večne luči, nova banderca, električno zvonjenje itd. Podrobno je opisana tudi podružnica Sv. Urha, pri kateri so celo zapisali, da sta cerkev leta 1994 pobelila »Tone in Jože Klučar, Velike Bloke 45«, in podružnica Sv. Miklavža na Ulaki z enakim zapisom o beljenju in s podatkom, da je podružnično bandero shranjeno pri Sveti Trojici. Podobno natančno so opisane in upodobljene kapelice, kipi in številni križi v župniji, dušni pastirji in duhovno življenje, pastoralno in gospodarsko delovanje župnije in statistika.


Pri koncu knjige so v časovnem zaporedju prikazani številni dogodki iz Župnijske kronike od hudega neurja v juliju leta 1852, preko romanj, prihodov in odhodov duhovnikov, velike suše leta 1904, visokega snega, zbiranja mleka, razsajanju škrlatinke leta 1911, ko so umrli trije otroci naenkrat, avgustovske slane leta 1912, vojaških vaj, mobilizacije nekaj Trojičanov leta 1914, tresenja zemlje zaradi topov na soški fronti, tatvine oltarnih prtov, otroškega kašlja, ki je razsajal oktobra 1938, do dolge ostre zime leta 1940 … nato pa zopet od hude zime in gripe leta 1959, preko obilnega snega leta 1969, blagoslovitve lipe leta 1991 do televizijskega prenosa sv. maše maja 2001.
Da, prav ste brali, od zime 1940 do zime 1959, dolgih 20 let se v trojiškl fari – če bi sodili po izvlečkih iz Župnijske kronike – ni zgodila nobena ključna stvar ali dogodek, ki bi nam vsaj malo nakazala razmere, v katerih so Trojičani živeli v najhujšem in najusodnejšem času slovenske zgodovine. Razen dvomljive začetne pripombe, da je druga svetovna vojna v trojiški župniji terjala več kot 100 žrtev. (Nobene ni terjala druga svetovna vojna, vzela jih je boljševiška NOB!). V tej knjigi – drugače zanimivi in poučni – druge svetovne vojne ni, ni sovražne okupacije, zlasti pa ničesar ni o komunistični revoluciji in o neposrednih in posrednih žrtvah partizanskega nasilja, o spontanem in junaškem ljudskem odporu proti boljševiškemu napadu na slovenski narod, ko je trpel pod zločinsko okupacijo. Zgodovina trojiške župnije se neha z zimo leta 1940, zopet se pojavi z zimo leta 1959, vendar tudi potem z zelo očitnimi luknjami, v katere so – logično – izginile ključne stvari in dogodki, povezani z zamolčanim totalitarnim dvajsetletjem.


Kako je mogoče, da pri zelo podrobnem opisu župnijske cerkve in drugih cerkvenih objektov od beljenja, klopi, elektrifikacije in celo lipe pred cerkvijo naprej nihče na beli cerkveni steni ni videl treh velikih, črnih farnih spominskih plošč z množico imen, čeprav so bile postavljene med prvimi farnimi spominskimi ploščami v Sloveniji? Postavljene in blagoslovljene med veliko slovesnostjo z udeležbo množice vernikov. Na njih so zapisane skoraj vse od 50 neposrednih žrtev partizanskega medvojnega in povojnega nasilja iz skoraj vseh vasi in zaselkov trojiške fare. Ali kako je mogoče, da ni nihče omenil vsaj drugih 53 posrednih žrtev revolucije iz teh krajev? Ali vsi ti ne spadajo med »ljudi, ki so sestavljali mozaik v življenju naše župnije,« kot je zapisano na začetku knjige?

Revolucija v preobleki NOB je torej kar 14 % vseh prebivalcev župnije uničila v štirih letih in to prebivalcev v najbolj obetavni starosti od 18 do 30 let, vendar to dejstvo ni bilo vredno omembe v župnijski zgodovini. Izginilo je v popolnem molku in praznoti. Celo materialne posledice tega strašnega dejstva, kot so farne spominske plošče, so izročene molku in pozabi.
Ni mogoče razumeti, daje n. pr. beljenje cerkve ključni dogodek, pomemben neposredno za versko življenje župnije, postavitev farnih spominskih plošč za 50 žrtev nasilja pa spomina nepotrebna in nevredna malenkost. Izven mer človeškega uma je zapis, da je bila nekoč huda zima in so zaradi škrlatinke umrli trije otroci v primerjavi z zamolčano revolucijo in nasilno smrtjo čez 100 mladih in zdravih Trojičanov. Kje so pisci knjige dobili svojo mero za izbor ključnih razmer in dogodkov, s katerimi so prikazali preteklo življenje Trojičanov?
Ob spoznanju, da je iz knjige izpuščeno obdobje največje nesreče tako župnije kot vsega slovenskega naroda, obdobje boljševiškega nasilja in junaškega ljudskega odpora in obrambe pred tem nasiljem, se bralca polasti misel, da je želja po zavedanju »naše veličine in pomembnosti pri oblikovanju zgodovine«, zapisana na začetku, popolna utvara. Če se ne zavedamo, da je spontani odpor slovenskih kmečkih fantov in mož proti mednarodnemu komunističnemu terorizmu med sovražno okupacijo zgodovinsko dejanje brez primerjave v tedanji okupirani Evropi, se svoje veličine in pomembnosti ne bomo zavedali nikoli. Če se ne zavedamo, da so farne spominske plošče znamenja našega največjega duhovnega bogastva, naših mučencev, zakladnica misli in dejstev, v katerih in s katerimi živi in deluje naša generacija in bodo iz njih živeli še mnogi rodovi, dokler bo slovenski narod povezan s krščansko vero, če ne razumemo, da čez 100 mrtvih faranov pomeni nepredstavljivo tisočletno nesrečo, ampak vse to ni vredno besede, je nesmiselno pričakovati, da bomo prihodnjim rodovom pustili kakršenkoli pečat ali znamenje. Po takšni poti ne bomo dosegli zgodovine!

Vprašanje je samo, kaj je vzrok takšnega, človeško in strokovno nerazumljivega molka in praznine v drugače lepi in prijazni knjigi. Pri iskanju odgovora nam lahko pomaga žalostno dejstvo, da molk o bistvenih stvareh slovenske nedavne zgodovine, ni posebnost opisane knjige. Tudi ni redkost, ampak je splošno duhovno, tako kulturno kot politično in pravno, ne prav redko tudi versko stanje duha na Slovenskem. Vzrokov za takšno izkrivljeno stanje je več, med njimi so lahko tudi neznanje, strah, in sovraštvo. V spornem primeru knjižice SS. TRINITATIS nikakor ne gre za neznanje. Pisci so res mlajši, ki zamolčanih časov najbrž niso sami doživljali, vendar neznanje ne bi pustilo tako natančno in sistematično odmerjene praznine, kot je očitna v tej knjigi. Strah pred resnico, ki bi zbudila sovraštvo, je možen vzrok, vendar malo verjeten, saj sovraštvo tudi prej ni spalo in so ga pisci najbrž že navajeni.
Zamisliti bi se dalo tudi, da pisci obravnavane knjige ne znajo razločiti bolj in manj resnih stvari in so zato usodne dogodke in dejstva izpustili bolj slučajno kot namerno. Bolj verjetno je nasprotno. Bistvenih dejstev nedavne zgodovine in usodnih časov župnije niso zamolčali, ker bi jih imeli za nepomembne in lahkotne, ampak zato, ker so se zavedali neznanske teže tega spomina. Zamolčanih dogodkov in dejstev ni mogoče razumno razložiti, kajti neštetih grozovitih zločinov ni mogoče z ničemer opravičiti. Zato je o teh dogodkih in o tistih časih težko govoriti, najlaže je molčati. Teža spomina je tako velika, da mnogi obmolknejo: zgodovinarji, pisatelji, politiki, pravniki, včasih tudi duhovniki.
Molk pa seveda ni rešitev. Težkih spominov ne smemo pokriti z molkom, ki nas bo razjedal v temni noči, narodu pa bo postal kamen spotike v času preizkušnje. Moramo jih osvetliti s spoštljivo resnico in olajšati s poštenim zapisom. Vsaj enkrat letno se vsi, ki smo nosilci tega spomina, slovesno zberimo pred farnimi spominskimi ploščami. Le tako bodo tudi najtežji spomini postali dragocen del našega duhovnega bogastva, zavedli se bomo naše veličine in pomembnosti tako v človeški zgodovini kot pri odrešenjskem načrtu Vsemogočnega. Molk bi bil naša duhovna smrt.