Avtor: Marija Zgonc

Teharje – zadnja postaja križevega pota prodanih domobrancev, ponižanje poštenih žena in deklet, bolečina mater, ki so jim trgali otroke iz naročja, teharski otroci. Vse to so Teharje in še več. Po izmučenih truplih, tu in na širšem celjskem območju hodimo, se vozimo, vsak dan, brez pomisleka, brez obžalovanja. Ko so pobijali naše ljudi, so ubijali slovensko dušo. Dragi naši mučenci, prosite za slovenski narod!
V čast in spomin pobitim, pa tudi vsem, ki so trpeli tu v Teharjah ali doma v naših družinah, je namenjena današnja slovesnost. Kot se svetemu kraju spodobi, bomo posamezne nastope spremljali tiho, brez ploskanja in na koncu skupaj zapeli pesem Moja domovina.