Avtor: Justin Stanovnik

Ali ne slišiš krikov nevidnih galebov? Če kričijo sem k nam, k čemu nas kličejo?
Albert Camus, Padec (1956)

Boljševiška talentiranost – manipulacija in vserazpoložljivost

Boljševiki so posebni ljudje. Mogoče ste opazili, da nismo rekli »so bili«, ampak »so«. To je zato, ker njihovo posebnost sestavlja tudi ta zmožnost, da vztrajajo v prostorih zgodovine še potem, ko jim je odpovedala podnajemniška pogodba, in tam še naprej prisebno izdelujejo vedno nove scenarije – iz navdiha, ki je v njih bil že od začetka. Potisna sila tega navdiha je uvid, da je to, čemur pravimo politika, mogoče zamenjati s tem, čemur pravimo manipulacija. Politika je ime za upravljalsko voljo, ki izhaja iz razumetja narave in interesov vodenega družbenega telesa, manipulacija pa ime za prirejanje upravljalske vloge v kakem družbenem telesu za interese upravljalske skupine. Iz povedanega je takoj jasno, da politika omogoča ne samo sedanjost, ampak tudi prihodnost, manipulacija pa je v sedanjosti lahko zelo uspešna, prihodnosti pa ne more imeti. Zgodovinsko sesutje boljševiškega imperija je to dokazalo, kakor da bi bil opravljen eksperiment. Navdih sam pa je, kakor smo rekli, ostal in še naprej omogoča boljševiškega človeka – človeka, ki prav z manipulativnim nastopom dokazuje, da mu v resnici ne gre za realizacijo ideje, ampak ga žene volja do moči. A s tem mogoče že prehitevamo.
Ne bo pa odveč, če že tu opozorimo na to, kako so slovenski boljševiki zmagali v državljanski vojni, ki so jo sprožili tako, da so uprizorili enoletno strahovlado. To lahko najbolj prepričljivo naredimo tako, da navedemo odstavek iz pisma, ki ga je 22. novembra 1942 pisal Edvard Kardelj namestniku komandanta glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet Jaki Avšiču v Dolomite. Odstavek se glasi: »Naša politika mora biti, končno, taka, da bo belogardistično-mihajlovičevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev in ne bo mogla delati nobenih manevrov. Dokler bomo mi vztrajali – v najodločnejši vojni proti okupatorjem ter smo na tak način edina vojaška sila na slovenskih tleh, ki brani stvar združenih svobodoljubnih narodov z SSSR, Anglijo in Ameriko na čelu – tako dolgo bo bela garda morala služiti okupatorjem. Potem se ji bo pač zgodilo, da bo ob koncu uničena od tistih zaveznikov, ki si jih želi za jutri, t. j. od Angležev in Amerikancev, če bo pa poizkušala presedlati, jo bodo pa njeni današnji zavezniki uničili. Njen položaj je torej obupen in tega se šefi b. g. popolnoma zavedajo.« (Jesen 1942, str. 431)
Če odstavek prevedemo v odprto besedilo, se pred nami pokaže naslednja direktiva: stopnjevati teror nad protikomunisti, da bodo ostali v položaju, v katerega smo jih pognali in ne bodo mogli »delati nobenih manevrov«; še naprej spreminjati gverilsko vojno v frontno vojno, ne oziraje na število požganih vasi in pobitih ljudi, ker boste le tako naredili vtis na zaveznike; prisiliti tiste, ki so proti nam, da bodo ostali v položaju, v katerem se bodo onemogočili pri tistih, ki jih imajo za zaveznike.
Iz Kardeljevih stavkov sledi, da boljševikom ni šlo za narodovo svobodo in jih niso brigali vojni cilji zaveznikov, ampak oni in samo oni, se pravi, njihova revolucija. Ta igra ali ta manipulacija pravzaprav ni zahtevala spretnih igralcev, kot si včasih mislimo, ampak ljudi z neko drugo lastnostjo. Komunisti so to igro tako uspešno igrali, ker so imeli to, čemur smo mi nekoč rekli vserazpoložljivost: zmožnost, da se ne ustaviš pred ničemer. To je vserazpoložljivost – pripravljenost narediti vse, ne se ustaviti pred ničemer. To so imeli boljševiki in imajo v tako izraziti obliki, da mogoče po tem izstopajo iz vse zgodovine. Zato pri boljševikih, preteklih in sedanjih, nikoli ni mogoče z gotovostjo reči, ali so cilji, ki jih proklamirajo, resnični. Vedno je treba dopustiti, da so del večje ali manjše manipulacije. Na svetu je tako, da smo ljudje pripravljeni storiti marsikaj, a vedno se pred nami slednjič pojavijo neke meje, ki jih večina nismo pripravljeni prestopiti. Kakor pravi pesnik Horac: So slednjič neke meje! Cilj, ki ga je pred boljševike postavila leninska ideologija, pa je imel to v sebi, da jim je dovoljeval vse. Tudi napad na domovino v trenutku, ko je bila na smrt ranjena. Ali potem, ko si se odločil za to nezaslišanost, človeku ostane še kaj, kar bi mogel imeti za mejo?
V naslednjem se bo pokazalo, zakaj se nam je že na začetku zdelo smotrno, da pokažemo na zakrito resničnost ciljev, ki jih javno proklamirajo boljševiki. (Mogoče bi le morali reči postboljševikov ali neoboljševikov, saj vemo, da se stvari, vsaj na zunaj, spreminjajo, a mi bi radi poudarili identičnost genija ali, kakor smo rekli, navdiha, ki jih obvladuje.)

Vojni zakoni – strateška postavka postboljševiške manipulacije

Znano je, da je levičarska vlada, ki se je sestavila po volitvah lani 21. septembra, sklenila na novo aktualizirati tako imenovane vojne zakone: zakon o vojnih žrtvah, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih grobiščih itd. Če bi sklepali po besedah koalicijskih strank, jim je mnogo do tega, da uredijo še nerešena vprašanja prizadetih ljudi: izgnancev, mobilizirancev, zlasti pa jih bolijo krivice, ki so jih morali prenašati »ničesar krivi otroci«. Skratka: vse plemenito, vse v skladu s »človekovimi pravicami«. Tako so stvari videti v perspektivi postboljševiške novolevičarske retorike. Ko pa to perspektivo pogledamo še drugič ali tretjič, pa se začne lomiti in pokati.
S to perspektivo je nekaj narobe zato, ker jo določajo elementi, ki si ne sledijo po logičnem ali organskem redu. Takšno napačno zaporedje bi lahko ponazorili z angleško frazo: postavljati voz pred konja. Če hočemo kako reč kam prepeljati, postavimo konja pred voz, če pa kdo dela obratno, takoj vidimo, da se je lotil stvari z napačnega konca. Z ozirom na kaj je postavljanje vojnih zakonov podobno postavljanju voza pred konja ali lotevanju stvari z napačnega konca? Vzemimo primer. Politično in pravno strukturo države določajo ustava in zakoni. Toda če bi ljudje, ki bi se odločili, da si postavijo državo, najprej formulirali in izglasovali zakone in šele potem napisali in sprejeli ustavo, bi zanje upravičeno rekli, da ravnajo tako, kakor tisti, ki postavlja voz pred konja. Britanski kolonisti v Ameriki so 4. julija 1776 sprejeli Deklaracijo o neodvisnosti, potem pa šele, na podlagi tega dokumenta, adaptirali stare angleške zakone ali pa, če ti niso ustrezali duhu Deklaracije, pisali in sprejemali nove. Deklaracija je predstavljala nekakšen pravni in politični prostor, ki je določal, ali kak zakon ustreza ali ne.
Slovenska tranzicijska levica pa v tem oziru ni posnemala Američanov – pa tudi desnica ne, čeprav iz drugih razlogov – in se je raje odločila za varianto z vozom pred konjem. Zakaj? Zato, ker je ta izbira – ki je še nihče ni ocenil in povedal, kaj v sebi skriva – nudila kolosalne možnosti za velikopotezno politično manipulacijo. Levica je tako dobila možnost, da izdela konkretne zakone, ki, razen ohlapnih mednarodnih norm, ne bodo vezani na nič, ne bo se jim treba ozirati na nobeno višjo stvarno ali politično matrico. Niti tega se ne ve, po katerih dogodkih povzročeno stanje naj bi ti zakoni urejevali. Slovenija je bila namreč istočasno vpletena v dve vojni, v mednarodno ali zunanjo vojno in v notranjo ali državljansko vojno. Mednarodna ali zunanja vojna je nad Slovence prišla kot ujma in nismo imeli nič pri njej, razen tega, da nam je naložila moralno dolžnost, da v oporo ponižanemu narodu organiziramo rezistenco v okviru evropskih uzanc. Notranja ali državljanska vojna pa je bila v celoti odvisna od Slovencev in je ne bi bilo, ko ne bi Slovenci, organizirani v boljševiško komunistično partijo, sprožili agresivne vojne proti ostalim Slovencem z namenom, da se jih politično polastijo in jim vsilijo totalitarni ideološki projekt. Pri tem pa so se vedli tako, da so se obremenili z vsemi zločini, zaradi katerih so mednarodna vojna sodišča po vojni obsojala agresorje v zunanji ali mednarodni vojni: z zločinom zoper mir; z zločini povezanimi z vodenjem vojne ali vojnimi zločini; in zločini zoper človečnost.
Boljševiki, ki, kakor smo rekli, nočejo priznati zgodovinskega poraza, ki ga je doživel njihov projekt, boljševiki imajo vse razloge, da vztrajajo zgolj na formulaciji parcialnih zakonov in molčijo o strukturi prostora, na katerega naj bi se ti zakoni nanašali. Posledica je ta, da ni jasno, ali se ti zakoni nanašajo na zgodovinski ali resnični prostor ali pa na fiktivni ali mitski prostor. Boljševiki namreč arbitrarno določajo, kakšen je ta prostor bil. V tem je jedro boljševiške manipulacije z zgodovino – v Sloveniji na začetku tretjega tisočletja. In nihče, se zdi, ne pomisli, kaj to pomeni, da vstopamo v novo veliko dobo s hipoteko deformirane zgodovinske zavesti. Z maskami na obrazu gremo in nikogar ni, ki bi zakričal, naj jih snamemo in si končno povejmo, kaj smo. Tudi v Sloveniji imamo stranke, ki so si postavile za cilj, da trasirajo narodovo pot iz totalitarnega somraka v podnebje evropske politične normalnosti, toda ali je katera od njih, ko je vladajoča levica začela z vojnimi zakoni, ali je ena sama od njih jasno povedala, da se te igre ne gre, dokler ne bo sestavljena in podpisana pogodba po državljanski vojni? Nobena od njih ni bila iz duhovne snovi, ki bi ji sporočila, da je absurdno sprejemati zakone, če se ne ve, na kaj se nanašajo. Kakor da bi vse to bilo nekaj najbolj naravnega in razumnega, so se tudi te stranke prizadevno vključile v prekladanje črk v stavkih, ki so jim bili ponujeni.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Prva pomlad Mirko Kambič

(Včasih je treba stopiti iz konvencionalne igre in biti preprosto resničen. Ko je po volitvah aprila 1990 Jože Pučnik videl, da ga je premagal Milan Kučan, smo se spraševali, kako sploh more prenesti to absurdno stanje, a smo – ne takrat, seveda, ampak pozneje – tudi obžalovali, da ni ob tem pripomnil, da kot demokrat volilni izid sicer sprejema, da pa ne more kaj, da v njem ne bi videl ominoznega znamenja za slovensko politično prihodnost. In ko je Zoran Jankovič v županski tekmi s Francetom Arharjem zmagal, temu potem ne bi bilo treba reči, »da imajo volivci vedno prav«, zakaj volivci nimajo vedno prav. Ko so Nemci 1933 s 40 % izvolili Hitlerjevo NSDAP, niso imeli prav; in ko so Čehi 1946 s prav tolikšnim odstotkom izvolili komunistično partijo, tudi, kot so pozneje sami spoznali, niso imeli prav. In ko je Janez Janša zvečer 21. septembra videl, da je izgubil, kljub superiornim dosežkom svoje administracije in kljub finski intrigi, ki bi po vseh pravilih morala delovati njemu v prid, smo se tudi zanj spraševali, kako to sploh prenaša, a vseeno ne bi nikomur nič škodilo, tudi Janši ne, če bi ob tem rekel, da je v Sloveniji odslej v nevarnosti racionalnost politične igre. Ko je namreč že vse kazalo na Janšev uspeh, je v zadnjem hipu na forumu počil bič in čez slovenske hrbte je šel neki že skoraj na pol pozabljeni spomin (podobno kot v Peterletovem primeru leto prej).
Nekoč po letu 1990 je boljševiška kontinuiteta, ki preobrata nikoli ni brez pridržkov sprejela, ugotovila, da bi ji tako imenovani vojni zakoni lahko koristili na njeni posebni poti skozi potencialno nevarno pokrajino demokracije. Spoznala je, da ji ne samo ne morejo škoditi, ampak ji lahko celo zelo koristijo, če bo z njimi le z občutkom ravnala. Lahko bi se uporabili za dimno zaveso pred neprijetno preteklostjo, hkrati pa bi se pri hitro in z malim zadovoljni publiki ustvaril vtis, da se končno nekaj dela, da se nazadnje le nekaj premika – skratka dalo bi se jih prodati za resnično stvar. Obenem pa bi dosegli, da bi ona druga resnična stvar – zločini, ki jih je partija zagrešila nad ljudmi – imela za nekaj časa spet mir.
Videti je, da imajo vojni zakoni to v sebi, da bodo še za nekaj časa odložili debato o poglavitni stvari: kako se je moglo zgoditi, da je boljševikom ravno v Sloveniji, ki je bila gojeni vrt evropske kulture, uspelo dvigniti čudaško vstajo, ki je, združujoč elemente paleolita in moderne, opustošila deželo in duhovno poškodovala njene prebivalce za dobo, ki ji ni videti konca.

Nepripravljenost evropske in slovenske levice na kritičen razmislek o sebi

V Evropi je zadnjih tristo let razvoj potekal tako, da je na začetku novega tisočletja zgodovina naplavila vprašanje levice. Izkazalo se je, da je levica problem. O desnici – tu mislimo na skrajno desnico, ne na konzervativne politične koncepte – nima smisla izgubljati besed, ker njene primitivne rešitve nikoli niso mogle tekmovati za vodilno evropsko vlogo. Nastop levice pa je bil, nasprotno, rafiniran. V posesti novih antropoloških in družbenih odkritij je obetala nič manj kot ponovno odrešitev človeka – konkretno, realno, tu in sedaj. Ni čudno, da so se zadnja stoletja na njenem polu začeli zbirati propulzivni duhovi. A se je na koncu izkazalo, da tudi ona ne more nositi prihodnosti in je sama postala problem.
Raymond Aron pravi (The Opium of the Intellectuals, Transaction Publishers, str. 17) o tem naslednje: »Levica se je rodila in izoblikovala v uporu. Obsodila in odklonila je obstoječi družbeni red, ki je bil, kakor vse človeške reči, nepopoln. Toda brž ko je zmagala in postala sama odgovorna za družbo, je desnica, ki je sedaj dobila oznako opozicije in kontrarevolucije, z lahkoto dokazala, da levica ne predstavlja svobode v odnosu do oblasti in da ne zastopa ljudstva proti priviligiranemu razredu, ampak eno moč proti drugi moči in en priviligiran razred proti drugemu priviligiranemu razredu.«
Da na terenu skrajne evropske desnice po spektakularnem porazu ni bilo vidnejših dejanj samorefleksije, se nihče ni posebej čudil, ker desnica ni nikoli dajala znakov, da poseduje finejše duhovno tkivo. Čudili pa smo se, ko je tak poraz doživela tudi levica, da tudi tu ni bilo pripravljenosti za samopremislek; čudili smo se zato, ker levica ni skrivala, da poleg političnega in socialnega sporočila prinaša človeku tudi duhovno sporočilo. Kakšno sporočilo pa je to bilo, če v njem ni bilo vgrajene zahteve po obračunu, po končnem obračunu.
Tako evropska levica, za razliko od evropske desnice, proizvaja obilico govorjenja, skupno z desnico pa ji je to, da tudi ona ostaja brez prave besede. Kar še premore, je bled antiamerikanizem, a ji kmalu tudi ta alibi morda ne bo več na razpolago. Na kar se sedaj in se bo vedno lahko zanašala, je histerično napadanje vseh celostnih rešitev in vztrajanje na neobvezni fragmentarnosti sveta in človeka.
Tudi Slovenci delimo splošno evropsko usodo, tudi med nami se zleplja in strjuje nereflektirani reziduum preteklosti. Naša posebnost je v tem, da pri nas, zaradi našega specifičnega medvojnega in povojnega razvoja, obstajajo zavestne sile, ki vidijo realno možnost, da rešijo boljševiško substanco za prihodnost, hkrati pa izkazujejo voljo, da to možnost tudi uresničijo.
Spričo splošne duhovne, intelektualne in moralne neorientiranosti slovenskega miselnega okolja se ideja zdi izvedljiva. Pod enim pogojem seveda: da ne pride do odprte debate o temeljnih dejstvih medvojnega in povojnega dogajanja. To razčiščevanje je na vsak način treba preprečiti. Vse, kar se v javnosti danes dogaja, je posredno ali neposredno usmerjeno v ta cilj. V naslednjem bomo o tem govorili več, sedaj za ilustracijo naše misli samo majhen utrinek iz letošnje podelitve Prešernovih nagrad. V besedilu, ki je spremljalo podelitev nagrade Prešernovega sklada Miranu Zupaniču za dokumentarec Otroci s Petrička, je tudi stavek: »in čeprav pogleda v mračno brezno zaslepljenega človeškega bitja, je film en sam klic po tem, da to brezno ne bi pogledalo nazaj v človeka.« Stavek, tako postavljen, lahko pomeni samo zarotitev gledalca, naj si za božjo voljo ne postavlja vprašanj – naj ne razmišlja. Naravno bi pričakovali nekaj drugega: vzpodbudo, da dovolimo, da brezno pogleda v nas vse, da nikoli ne bomo pozabili, v kaj se človek lahko spremeni – v kaj se je slovenski človek nekoč v resnici spremenil. Neskončno bi bila taka informacija dragocena, kajti nekoliko vemo, iz česa – iz katere misli – je ta človek nastal. Neskončno dragoceno bi to bilo!

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad – Goriška brda Mirko Kambič

Boljševiki in negotovo vračanje Slovencev v normalnost

Preden nadaljujemo, še misel o resnosti stanja, v katerem smo se znašli. Decembra lani je Helmut Schmidt, nekdanji nemški kancler, obhajal devetdesetletnico. Med mnogimi intervjuji, ki jih je ob tej priložnosti dal, je tudi tisti, ki je bil objavljen 28. decembra 2008 v FAZ-u. Na vprašanje, kako ocenjuje duhovno stabilnost Nemcev, je odgovoril: »Nemci smo ogrožena nacija. Obremenitev, ki izhaja iz Auschwitza in odgovornosti za drugo svetovno vojno, bo trajala še cele generacije.« Na koncu je še dostavil: »Ali človek lahko zaupa Nemcem? Moj odgovor se glasi: Mi ostajamo ogrožena nacija in smo zato zadolženi pameti in razumu.« Mislimo, da ni nikogar med nami, ki ob tem ne bi pomislil, da je ta vprašanja in te odgovore mogoče preslikati tako, da bi se nanašali na Slovence. Ali lahko zaupamo Slovencem? Ali smo lahko z gotovostjo prepričani, da se jim naslednjič, ko bodo prišli kaki boljševiki – v kateri podobi že – ne bomo izročili na milost in nemilost? In kdo se bo naslednjič potegoval za vlogo, ki so jo nekoč odigrali liberalci, krščanski socialisti in kocbekovci? In kateri naslednji zločin Slovencev nad Slovenci bo moral biti tako velik, da bo presegel moralno sposobnost novih rodov in o njem ne bodo hoteli govoriti? In ali ne velja tudi za nas, da nas to, kar smo dovolili, da se je z nami zgodilo, zavezuje k pameti in razumu – s tako zahtevnostjo, da je nikakor ne smemo spregledati?


Podobo, ki jo v tem pogledu – pa tudi sicer – daje sedanja Slovenija, nas dela negotove. Ko smo prebrali, da so učitelji zgodovine po ruskih šolah dobivali navodilo, naj milijonske žrtve stalinskega terorja otrokom razložijo tako, da jih bodo razumeli kot ceno za modernizacijo Rusije in za zmago v »veliki domovinski vojni« proti hitlerjevski Nemčiji, smo ob tem začutili, da smo to štorijo – z nekoliko drugimi besedami – že slišali. In ko je predsednik ruskega društva Pamjat Arsenij Roginskij opozoril, da »Stalinov državni teror še ni bil obsojen s posebnim političnim aktom in da se država žrtvam še ni opravičila«, ali si niste ob tem rekli, da to zadevo malce poznate? (FAZ, 11. 12. 2008) In ko je eden visokih nemških državnih uradnikov analiziral vzroke, zakaj sta se obe nekdanji vzhodnonemški komunistični stranki, Enotna socialistična stranka Nemčije (SED) in Stranka demokratičnega socializma (PDS) – mati in hči, če nam je dovoljeno tako reči – združili in si nadeli novo ime Levica (Die Linke) in to politično kretnjo razložili kot poizkus, da si nekdanji komunisti zagotovijo garderobo za boljše salone, gotovo tedaj ni bilo nikogar med tistimi v Sloveniji, ki je to razlago prebral, da ne bi ob tem samodejno pomislil na Novo Gorico, kjer sta Pahor in Lukšič pred dvema letoma dokončala dolgoletna travesticijska prizadevanja partije tako, da sta jo prevedla v respektabilnejše kvartirje socialne demokracije – s fanfarami in ne morda po prstih in v okrilju ali jutranjega ali večernega mraka, kot bi človek pričakoval ob misli na to, kako so v zgodovini leninske partije ravnale s socialno demokracijo. Vedela sta, da lahko računata na solidarnost demokratskih medijev s stranko, ki jo je doletelo to, da se mora seliti iz enega telesa v drugega – kot v kaki zamotani vzhodnjaški religiji. In res, nihče ni ničesar opazil. Rahločutno!

Boljševiki – mogoče bi vseeno morali reči postboljševiki ali neoboljševiki in se opravičujemo, a nam je mnogo do tega, da bi dovolj jasno povedali, kaj jih še vedno nosi – boljševikom je zgodovina izstavila osebne dokumente, v katerih stojijo stvari, zaradi katerih v normalnem svetu ne bi imeli nikakršnih možnosti. Zato si pri nepoučenih in zaslužkarskih agencijah vsakokratnega časa dajejo izstavljati vedno nove začasne papirje, v katerih jim na željo opremijo preteklost s tisto varianto mita, ki jo trenutno najbolj potrebujejo. Ob tem ni odveč opozoriti, da akreditirane ustanove avtentične zgodovine tako početje zavračajo kot malovreden in nedovoljen biznis. V nekem osnovnem pomenu te besede živijo torej boljševiki ilegalno in morajo kar naprej paziti, da jih kdo ne legitimira. Ker pa so, kakor smo že nekajkrat rekli, prisebni, si pomagajo s preventivnimi ukrepi. (Eden takih manevrov so tudi, kakor smo videli, vojni zakoni.)

Vsesplošna totalitarna poškodovanost

Predvsem pa jim gre na roko čas, za katerega so v veliki meri poskrbeli sami. Tako v nekem smislu živijo od minulega dela, kakor slove ena od bolj znanih domislic socialistične družbene misli. Nekaj časa so jim šli posebej in izrazito in poudarjeno na roko ljudje, ki so jih vzgojili v predsobah svojih političnih birojev, sedaj pa že prehajamo v čas, ki se je tako zelo odpovedal duhovnim, kulturnim in intelektualnim standardom – v čas kvodlibetizma ali vsepoljubnosti – da izvajajo boljševiški program že ljudje, ki sicer dajejo videz spodobnosti.
V intervjuju, ki ga je finančni minister Franc Križanič dal za Delo (31. jan. 2009) je bil med drugim vprašan tudi, če vlada v teh časih res potrebuje »partnerstvo za razvoj« (nekakšno krizno združenje med vladno koalicijo in opozicijo). Vprašanemu je – nemalo poučno – misel instinktivno poletela v preteklost in – pristala pri OF. »Za slovensko kulturo, naš odnos do življenja in naše medsebojne odnose je tak princip Osvobodilne fronte izrazito smiseln.« Novinarju Dela se je ob tem odgovoru storilo milo in je te besede nemudoma povzdignil v naslov intervjuja, v katerem smo potem brali: »Za slovensko kulturo in medsebojne odnose je princip OF izrazito smiseln.« Po zaslugi gospoda novinarja in gospoda ministra sedaj torej nekoliko vemo, kaj se bo zgodilo s »partnerstvom za razvoj«: v primernem času bo prišla Dolomitska izjava, s katero bo vodja vladne koalicije Borut Pahor politično likvidiral SDS, SLS in SNS. Te stranke bodo prenehale obstajati, člani, ki bodo razumeli znamenja časa, bodo čim prej prestopili v Pahorjevo SD, drugi pa bodo, kot nekakšne politične sence, vegetirali naprej, za tiste, ki pa prav ničesar ne razumejo, pa bo poskrbela VOS. (Vse seveda mutatis mutandis.) Ali je dr. Križanič v resnici tako krut, kot sledi iz nakazane prognoze? Ne, ne, nikakor ne! Minister Križanič je le žrtev totalitarne poškodovanosti. Tako so ga naučili.
Eni reči pa se vendar nekoliko čudimo. Nekje v intervjuju nas namreč seznani s tem, da je učenec dr. Aleksandra Bajta, kar je novinar potem ponovil v avizu besedila. Dr. Aleksander Bajt pa je bil gospod, ki o OF ni mislil tako lepo kot dr. Križanič. Junija 1998 je v Delu – v istem časopisu torej, v katerem je izšel Križaničev intervju – v treh nadaljevanjih objavil razmišljanje o treh slovitih »frontah«, o ljudski fronti, o protiimperialistični fronti in o osvobodilni fronti. Vse tri je v različnih časih in za različne potrebe izumila partija. Bajt je morda mislil predvsem na zadnjo, na osvobodilno fronto, kar bi izhajalo iz naslova njegovega kratkega nadaljevanja, ki se glasi: »Vojna, čas za revolucije.« Omenjeni naslov ne pušča veliko dvoma, da bi dr. Bajt imel rahle težave z mnenjem svojega učenca, da je »princip OF za slovenske kulturne in medsebojne odnose izrazito smiseln«. A vendar navedimo nekaj njegovih stavkov iz omenjenega besedila: »Osvobodilna fronta je spadala v področje partijske politike.« »Izraz ‘narodnoosvobodilen’ je pred množicami taktično skrival končni namen partije, s partijsko proletarsko revolucijo uvesti boljševiško družbeno ureditev.« »Strategija proletarske revolucije je taktika dveh etap revolucije. Najprej z zavezniki, potem pa po njih.« »Zavezniki iz prve etape postanejo v drugi etapi odveč in se jih je treba znebiti.« Že ti stavki so dovolj, da vidimo, da je »princip OF izrazito smiseln«, a bi bilo pošteno povedati, za kaj in za koga. (Novinar bi gospoda ministra lahko opozoril! Hudobija, hudobija.)

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenska pomlad – Vipavska dolina Simon Dan

A kar je važno, je dejstvo, ki ostane. Križaničev poklon OF je bralo mnogo Slovencev – nič krivih, za totalitarno poškodovanost, ki so jo pri tem utrpeli. Dobro, da niti novinar niti minister verjetno ne vesta, kako strogo je bilo nekoč zagroženo tistim, ki kvarijo nedolžne.
Ena od najbolj učinkovitih metod čiščenja partijske politike preteklosti je nonšalantno govorjenje o negativnih razmerah v tujini, ne da bi bilo kakorkoli omenjeno, da so se analogne stvari dogajale ali se dogajajo tudi v Sloveniji. Ko ljudje prebirajo na primer o tujem nasilju, jih nujno obide zadovoljstvo, da ga v Sloveniji ni bilo ali ni, sicer bi prav gotovo kdo kaj omenil, saj se je nemogoče norčevati iz sosedove grbe, če moraš sam imeti posebnega krojača, da se dostojno oblečeš. Ali naj pogledam nekoliko okoli sebe?
Ko se je v Delu (14. 1. 2009) novinar Igor Bratož pogovarjal s katalonskim pisateljem Tonijem Salo, ga je vprašal, koliko po frankistični zmagi pregnanih katalonskih pisateljev se je vrnilo, je dobil odgovor, iz katerega je izstopala podobnost s Slovenijo: »Vračanje je bilo in je počasno, seveda pa ni mogoče spregledati dejstva, da so se vrnili v popolnoma drugačno družbo, kot je bila tista, iz katere so morali oditi. Razdrla se je vsa struktura, izginile so nekdanje založbe, časopisi in revije, po generalovi smrti se je marsikaj spremenilo, a štiri desetletja diktature so imela posledice.« Če je slovenski bralec ob tem na kaj pomislil, ga je zelo verjetno obšla hvaležnost, da Slovenija nikoli ni bila Katalonija. Tako se polagoma oblikuje in utrjuje retuširana podoba boljševiške preteklosti v Sloveniji. V kakšno domovino pa se vračajo slovenski pisatelji – odkar se sploh lahko!
Ko je nedavno (9. feb. 2009) Delov rimski dopisnik Tone Hočevar pred dnem italijanskega spomina na fojbe poizkušal pokazati, kakšna atmosfera spremlja ta praznik v Italiji, se je spomnil tudi na primér, ki ilustrira tipično italijansko hipokrizijo. Italijani prav sedaj vrtijo Wajdov film o Katinu, sami pa še pomislili niso na to, da bi posneli film o množičnih pokolih, ki so jih sami uprizarjali po Abesiniji. Ko je že bil pri primerjanju, ali ni čudno, da ga jezik, ki je vsem skupen ali pamet, ki je tudi vsem skupna, ali pa navaden človeški refleks, ki ga ima človek po naravi ali pa si ga pridobi, ali ni čudno, da ga ni kaj od tega spomnilo, da bi bilo kaj podobnega treba reči tudi za Slovenijo. En sam stavek, že zaradi najbolj gole dostojnosti! Ali se ti pisci ne bojijo za svoj ugled? Prav imajo, kaj bi se bali. V Sloveniji so varni!
Rekli smo, da pri vsem tem postaja novo to, da se ta navada vedno bolj uveljavlja tudi pri lastnikih občutljivejših peres, med katere nedvomno spada tudi Tone Hočevar. In vendar! S kakšnim navdušenjem je dva dni prej pisal iz Rima o tem, da je nemška kanclerka Angela Merkel »odločno« pozvala papeža, »naj jasno pove, kakšno je njegovo stališče in stališče Katoliške Cerkve do holokavsta«. Kakšno je papeževo stališče do holokavsta in stališče Katoliške Cerkve do holokavsta je znano vsemu svetu in bi bilo znano, tudi če ne papež ne Cerkev tega nikoli ne bi izrecno povedala. Pa seveda sta, vsi vedo, da sta. Če zahtevate, da kdo, za katerega se ve, kako o čem misli, to pove še enkrat, če to zahtevate iz kaprice ali pa iz razloga, ki varno ostaja v ozadju, potem je to žaljivo. Kaj bomo pa rekli za slovenskega novinarja, ki z užitkom poroča, kako s takimi zahtevami v tujini maltretirajo dostojnega človeka, ne da bi se obenem dvignil do tiste normalnosti, da bi od avtorjev slovenskega genocida – ali pa od tistih, ki o njem molčijo – zahteval, da povejo svoje stališče, jasno, odgovorno, z vsemi moralnimi, pravnimi in političnimi posledicami. Kako prenašajo, ne samo to dvojnost, ampak to dvoličnost? Ali ni potem tako, da ni samo v Vatikanu »nekaj hudo narobe«, ampak je »nekaj hudo narobe« tudi v Sloveniji; ne samo v »majhni državici okrog bazilike Svetega Petra«, ampak tudi v »majhni državici« pod Triglavom? Tudi tu je »nekaj hudo narobe«, samo da pisec tega ne vidi, noče videti ali ne sme videti. Naj bo eno, drugo ali tretje, vse je »hudo narobe«.
Ne gre namreč za nič manj kot za prepariranje narodove zavesti za življenje v senci Zločina, za življenje z Zločinom. Tako življenje bo nujno vir nenehnega pohujšanja. Če narodova kultura ne bo več reagirala na zločin razsežnosti Kočevskega Roga, potem po določenem času ne bo reagirala na noben zločin več. Ne, ne, moramo se popraviti, to ne bo mogoče. Država s svojimi ustanovami in narodova kultura s svojimi ustanovami bosta še naprej reagirali na zločine, a kar tako, brez reda, slučajno in kaotično. Zakaj zločina po sebi ne bo več. Bodo samo še sodniki in ocenjevalci, ki bodo, zgolj zaradi videza, zaradi lepšega, s poljubno izbranimi primeri prirejali sodne igre. Pravega sojenja pa ne bo več; če bo Kočevski Rog ostal moralno in pravno neocenjen, enostavno ne bo mogoče izreči nobene sodbe več. Bo samo še igra, nazadnje pa se bo nehala tudi ta. Sodniki in ocenjevalci bodo drug za drugim odpovedovali, zakaj za zmerom z igro ne bo mogoče zamenjevati življenja. Večno to ne bo šlo. Če pa se bo kdo uprl in hotel izdelati in izreči pravo sodbo, bo za sabo zaslišal smeh – uničujoč smeh, ki ga je v Evropi prvi zaslišal na Pont des Arts sodnik Jean-Baptiste Clamance v Camusovem Padcu. Na desettisoče sodnikov in ocenjevalcev – očetov, mater, učiteljev in samotnih premišljevalcev – je že sedaj tako poraženih, da ne zmorejo več nobene sodbe – se pravi, nobene misli.

Naraščajoča nemoč jezika

Vse to vedno bolj prodira tudi v jezik. Če bi hoteli to, kar se dogaja z jezikom, povedati z eno besedo, bi rekli: ideologizacija jezika. V Zavezi smo o tem že govorili, a vseeno še enkrat. Stvari, ki se lahko potegujejo za isti status, imajo pravico do iste besede. V kulturi, ki se je normalno razvila, so stvarem te pravice brez izjeme priznane. Zvestoba, če je bila zvestoba, je bila vedno zvestoba in bolečina, če je bila bolečina, je bila vedno bolečina. Ko pa je prišel Marx in izumil marksizem in so tisti, ki so se zvrstili za njim, vedeli, k čemu se gibljeta, nujno in po sebi, človek in družba, sta bili zvestoba in bolečina priznani stvarem samo v skladu s perspektivo tega razvoja. V normalnem svetu se zvestoba prizna vsakemu zvestemu človeku in bolečina boli vsakogar, v kulturi, ki jo kontrolira ideologija, pa boli samo tiste in so zvesti samo tisti, ki se ženejo za realizacijo ideologove napovedi.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomald – Bela krajina Mirko Kambič

V knjigi Moji pravilni pogledi na vsako stvar (St. Augustine’s Press, 2005) je avtor Leszek Kolakowski objavil tudi esej o metafiziki zla in izkustvu zla. V njem je, poslužujoč se nekega tujega primera, razložil usodo, ki jo je v boljševiškem totalitarizmu imel pridevnik »zli«. Svojo razlago je uvedel s splošno mislijo: »V okviru naturalističnega ali materialističnega gledanja na resničnost so lastnosti ‘dober’ in ‘zli’ nedopustne – ali nekoristne ali zavajajoče – zakaj te besede kažejo na to, da ima kaka stvar takšne lastnosti sama na sebi, brezpogojno in neodvisno od okoliščin, to pa vzbuja sum, da ima religiozni izvor.« Kolakowski potem pravi, da tako gledata na to stvar tudi marksizem ali komunizem. Za ilustracijo svoje trditve potegne primer iz literature.

»Neka oseba iz Solženicinovega romana Rakov oddelek obišče živalski vrt in zagleda prazno kletko in v njej listek; na njem piše, da je opico, ki je prej v kletki živela, oslepila nerazumna krutost nekega obiskovalca: neki zli človek ji je vrgel tobak v oči.


Ko obiskovalec prebere to obvestilo, doživi šok. Kako je to mogoče? Zli človek? Ne morda ameriški imperialistični agent, ampak preprosto zli človek? kakšno govorjenje pa je sedaj to? Obiskovalčeva šokiranost in zaprepaščenost je bila pristna, predvsem pa razumljiva. Pridevnik zli (pa tudi samostalnik zlo) sta bila kot opis moralne lastnosti v ideološkem žargonu totalitarnega sovjetskega sveta odsotna. Tam so bili kriminalci, pošasti, izdajalci, tuji agenti, a nikogar, ki bi bil enostavno zli človek. To ni bilo samo zato, ker bi trditev, da je kdo zli človek, čisto lahko kazala na religiozni izvor. Ta lastnost bi kazala na notranjo ali trajno lastnost kakega človeka ali dejanja, neodvisno od političnega konteksta. Vsakomur, ki misli dialektično, pa je jasno, da so dejanja, ki so sicer v vseh ozirih ista dejanja, pravilna ali napačna, odvisno od okoliščin ali, bolje, od stvari, v imenu katere so bila narejena. Oba, Lenin in Trocki, sta bila v tej točki jasna. Ali je na primer ubijati otroke samo po sebi kaj slabega? Ne. Bilo je prav, da so carju pobili sinove, ker je to bilo politično koristno. (Verjetno pa ni bilo prav, da so pobili Trockijeve sinove, ker Stalin, ki je to naredil, ni zastopal zgodovinskih interesov proletariata.) Če zavrnemo načelo, da cilji posvečujejo sredstva, se lahko sklicujemo samo še na višja, politično irelevantna moralna načela. To pa je, pravi Trocki, to je isto kot verjeti v Boga.«





Kako »šokiran in zaprepaščen« pa bi bil slovenski bralec Dela ali Dnevnika ali Večera ali pa slovenski gledalec katere od mnogih televizij, če bi brez posebne psihološke priprave prebral ali zaslišal besede »zločin na Kočevskem Rogu«? Odgovorite si na to vprašanje sami, mi pa se bomo, preden končamo to temo, za hip še ustavili pri uvodnih stavkih, ki jih je na Prešernovi proslavi 7. februarja 2009 v Cankarjevem domu izrekel slavnostni govornik Jaroslav Skrušny. Rekel je: »Obhajamo obletnico smrti pesnika in se bomo jutri z dela prostim dnem kot suverena nacionalna skupnost uradno poklonili njegovi pesniški zapuščini. Tako je bilo določeno v dneh, ko se je misel o suvereni državnosti slovenstva začela udejanjati v neposrednem narodnoosvobodilnem vojaškem dejanju. Tako je še danes, ko svojo samobitnost enakopravno uresničujemo na političnem parketu v družbi evropskih narodov in držav.« Prvi trenutek smo mislili, da so te besede sramežljiv poklon ptolomajski politični astronomiji, ko pa smo izrečene stavke pogledali malo natančneje, smo videli, da je pred nami in nuce celotna boljševiška memorialna doktrina: brez partije ne bi bilo enobeja; brez enobeja ne bi bilo samostojne suverene države; brez samostojne suverene države nas ne bi bilo na političnem parketu, v družbi evropskih narodov in držav. Prav. Toda, vojaškemu dejanju, ki je postavilo totalitarno državo, ki je za začetek pobila 15.000 neoboroženih mladih fantov in sto do dvesto deklet in žena; ki je organizirala koncentracijska taborišča za nadaljnjih 15.000 ljudi; ki je razlastila 100.000 ljudi; ki je 6.000 ljudi pognala v tujino; ki je organizirala nekaj deset montiranih procesov; ki je končno priredila Goli otok, ki je bil morda najbolj rafinirana mučilnica v zgodovini; ki je narodu konfiscirala človekove pravice in jih imela pol stoletja zaprte v udbovskih sefih – takemu vojaškemu dejanju podeliti značaj »narodnoosvobodilnosti«, za to moraš čutiti velik prezir do jezika.

Kaj sicer pomeni »totalitarna poškodovanost«, je z zgodovinsko primerjavo na primeru Poljske pokazal Józef Tischner, poljski filozof in prvi kaplan sindikata Solidarnost, v eseju Narod in njegova pravica, ki ga je namenil kot komentar nekemu govoru papeža Janeza Pavla II. in je izšel v zbirki predavanj Razsvetljenstvo danes (Klett-Cotta 1997). Naj seznanim bralce s celotno avtorjevo tezo: »V poljski nacionalni zavesti lahko govorimo o dveh krivicah – o tisti, ki jo predstavlja delitev Poljske in nad sto let trajajoče obdobje narodove nesvobode, in o tisti, ki jo je prinesel komunizem. Značilno je to, da je krivica narodove nesvobode prinesla nesorazmerno manjšo poškodovanost kot krivica komunizma. Nacionalna nesvoboda ni naroda tako zelo globoko razdelila. Ko smo zopet pridobili narodno neodvisnost, niso samo uradniki, ampak tudi vojaki, ki so služili v ruski, avstrijski in pruski armadi, perfektno sodelovali v poveljniškem aparatu nove poljske armade. Drugače pa je s komunizmom. Zavest prestanih krivic se ne manjša. Možnosti za razumevanje in spravo ni videti nikjer. Tudi ostaja nedoločena ‘kakovost’ krivic. V temi bolečine, ki je ostala, nobena beseda ne zadene več prav.« (Str. ¹³⁸⁄₁₃₉)

Redukcija zgodovine na mit

Eden vzhodnoevropskih disidentov je rekel: »Najhuje pri komunizmu je to, kar pride za njim.« Morda je ta stavek pretiran, a nas vseeno spominja na to, na kar pravzaprav nikoli nismo dovolj resno mislili. Kako zelo nas je pokvaril: kako zelo nas je ranil, kako zelo nas je naredil krive. Že to, da smo molčali. Ali poznate teorem, ki je nastal na terenu nekega drugega totalitarizma: »Spomin molka, molk spomina.« Ko se ljudje spomnijo, da so molčali, ko bi morali govoriti, jih postane sram in se tega nočejo spominjati. Ali niste še opazili, da je naša totalitana preteklost »neobljudena«? O tem kaj se je z nami pol stoletja godilo, ne vemo nič ali skoraj nič. Pred drugo svetovno vojno smo bili Slovenci narod ali nacija in smo imeli zgodovino, boljševiška revolucija pa nas je potisnila nazaj v stanje ljudstva, zakaj za partijo je narod konkurenčna kotegorija. Pol stoletja smo obstajali kot ljudstvo in izgubljali duhovno in politično kompetentnost, ki postavlja narod. Med partijo in narodom obstaja nepomirljivo nasprotje, med državo in narodom pa ne samo da ni nobenega nasprotja, ampak sta drug od drugega eksistenčno odvisna. Ali se je država, ki je leta 1991 zamenjala partijo, zavedala, da mora postaviti pogoje, da bo ljudstvo moglo začeti prihajati k sebi in postajati spet narod ali nacija? Ne, država se te nujnosti ni zavedala in teh pogojev ni začela ustvarjati in Slovenci nismo ponovno dosegli stature naroda. Zakaj če bi bili narod, bi imeli zgodovino. Narodi imajo zgodovino, ljudstva pa imajo mite. Našo zavest obvladuje ptolemajsko politični mit, ki ga je za svoje potrebe – tudi zato, da je narod sploščila v ljudstvo – izumila partija in ga pol stoletja utrjevala z vsemi sredstvi totalitarne politike. Vojni zakoni, ki bodo, če bodo sprejeti, stali tam, kjer bi moralo stati besedilo pogodbe po državljanski vojni, so tako sredstvo – v sedanjem času. Dokler bomo imeli samo vojne zakone, bomo ostali ljudstvo, kadar pa bomo sestavili in podpisali besedilo pogodbe po državljanski vojni, bomo stopili v zgodovino in postali narod.

Ključna beseda našega razmišljanja v tej Zavezi je manipulacija. Znova smo se zavedeli, da je bistvena novost, ki jo je prinesel boljševizem v zgodovino civilizacije – posebej usodno in boleče v slovensko realizacijo te civilizacije – vsebovana v tej besedi. Manipulacija kot pojav seveda ni nič posebnega, novo pa je to, da so jo boljševiki izdelali v brezhiben sistem – v sistem brez razpoke – ki je imel to v sebi, da je deloval vedno in povsod in se ni ustavil pred ničemer. Manipulacija je bila duša boljševizma in – čudno, čudno – kdor se mu je pridružil, v tega je ta duša nemudoma stopila v celoti. Vrhunska, še ne videna in še ne slišana manipulativnost je boljševike opremila s superiorno močjo, a je hkrati v njihove uspehe že vložila kal prihodnje katastrofe. A to je že druga zgodba.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad – Pod Karavankami Mirko Kambič

Nemoč argumenta

Ko smo premišljevali, kaj bi postavili pred človeka, da bi ga rešili iz stanja zmanipuliranosti in bi dosegel sebe – svojo mero ali svojo človeško normalnost – smo nazadnje pristali pri razumu. Toda naše antropološko izhodišče – da je človek embalaža za instrument, ki se mu pravi razum – to izhodišče je bilo že pri prvih poizkusih in potem pri večini naslednjih izpostavljeno velikim preizkušnjam. Argumenti, s katerimi smo prihajali pred ljudi in ki so bili izdelani dovolj korektno in celo brezhibno, niso, kljub svoji univerzalnosti in kogentni naravi, delovali v pričakovani meri. Čeprav smo neskončno raznolikost konkretnega zgodovinskega dogajanja zreducirali na temeljne prvine, ki so to nepregledno pisanost urejevale in nosile in jih je bilo hkrati mogoče logično obvladati in z njimi ustvariti končno strukturo dogajanja, ki je omogočala veliko zgodovinsko izjavo; čeprav pri tem nismo delali nobenega nasilja in smo najdenim prvinam dovoljevali, da so padale na mesta, kamor jih je usmerjala njihova naravna in moralna težnost, čeprav je bila miselna rekonstrukcija stvarnosti narejena tako korektno in celostno, da nismo mogli na njej odkriti ničesar, kar bi ji jemalo prepričljivost – kljub vsemu temu smo kmalu videli, da z investicijo razuma ne bomo uspeli.

Skozi bolečino Kočevskega Roga k sebi

V tej točki smo se znova vrnili h Kočevskemu Rogu. Čim bolj smo dovoljevali, da so njegove slike vstopale v nas, tem bolj smo čutili njegovo rešilnost – ne samo za slovenske, ampak tudi za evropske razmere. Na kaj mislimo?
Ekskurz o bolečini
Pred operacijo so me peljali še na slikanje pljuč. Lahko bi sicer šel peš, a ker je bilo naročeno, je prišel nekdo z vozičkom in me prestavil šest nadstropij niže in pustil na nekem hodniku. Pred mano, na drugi strani hodnika, so bila velika vrata. Zakaj tako velika, mi je postalo jasno, ko je kmalu za mano strežnica tja pripeljala posteljo, na kateri je ležala bolnica. Sama pa se je usedla na stol, ne daleč od mene. Bila je še mlada, po videzu sodeč iz južnih krajev. Potem se je začelo.
Bolnica na postelji se je zelo slabo počutila. Imela je zaprte oči in tiho stokala. Kar naenkrat pa je iz nje prišel krik: Pomagajte mi! Dekle, ki jo je pripeljala, je stopila do nje in ji nekaj zašepetala. Verjetno, da tu ni mogoče ničesar narediti. Videti je bilo, da težko prenaša svojo nemoč. Potem se je spet usedla nazaj na stol, a se je s postelje ječanje spet spremenilo v krik na pomoč. To pot mu je sledilo: Prosim, prosim, prosim! Naraščajoče, zahtevno, roteče. Dekle je spet vstala in za nekaj trenutkov potešila bolnico. Na bolnici se je videlo, da se z zadnjimi močmi bori za svoje dostojanstvo, in ko je za trenutek omagala, so kriki, kakor prej, spet napolnili hodnik do obeh koncev. In dekle je spet vstala in šla do njenega vzglavja in tokrat tam tudi ostala. Ne vem, ali se motim, ampak prav zdi se mi, da se je med tem, ali pa že prej, za hip ozrla name, kot bi me hotela narediti za pričo tega dogajanja. Bila je zelo vznemirjena. Tisti trenutek na hodniku ni bilo še nikogar. Končno so se velika vrata odprla in dekle je začela počasi potiskati posteljo proti odprtini. In medtem ko je to počela, ko je bila že prav na tem, da v njej izgine, se je bogve zakaj obrnila in nasmehnila, za trenutek, komaj opazno.
Zgodilo se je nekaj, kar bi lahko bilo toliko kot nič, a je mene – mogoče zato, ker sem bil zraven in ker sem bil v to, kar se je zgodilo, vpeljan – tisti nasmeh, moral bi reči, kar je bilo v tistem nasmehu, zadelo kot nekaj, kar je presegalo ne samo hodnik in bólnico, ampak ves čas in vso zgodovino in obstalo pri vprašanju, kaj ima bolečina s človekom. Ko je dekletov obraz preletel nasmeh, o kakšnem trajanju seveda ni imelo smisla govoriti, a se je vseeno zdelo, da je v njem vse: najprej nekaj, kar nisem mogel razumeti drugače kot opravičevanje, da je na svetu tako, in potem sprejetje dejstva, da je na svetu tako, in potem vdanost. Vse v enem trenutku, ki ga že naslednji hip ni bilo več. Ali je vse to hotela? Ali se je zato obrnila, ker bi rada sporočila, da razume? Komaj verjamem. A vseeno, kakšen človek je morala biti, da se je v njenem nasmehu mogla izraziti tolikšna pripoved, ali drugače, da sem v njenem nasmehu mogel videti tolikšno pripoved? Kdo bi se odločil in vprašanje postavil drugače? Tudi jaz: Kakšen trenutek biti je bil to, da se je bolečina, skrita, kot pravi zanjo Heraklit, nenadoma tako odkrila. Kaj ima opraviti bolečina s človekom? Zakaj se zdi, da je od vekomaj in za zmeraj njegova stvar?
Ko smo pred leti prvič videli film Pasijon režiserja Mela Gibsona, je na večino gledalcev naredil najmočnejši vtis režiserjev neizprosni odnos do bolečine. Saj nam ne bi bilo treba čakati na Gibsona, vse je bilo že povedano v izvornih besedilih štirih evangelistov, a je vseeno res, da bolečina, ki spremlja Jezusa od Getsemana do Golgote, nikoli ni stopila pred nas s tako ostrino kot je to čutil, da mora doseči avtor tega filma. Zdi se, da je bolečina bila osnovna teza njegove interpretacije. Evropa – evropski kritiki in mediji – je to videla in dala vedeti, da film – vrhunsko delo vrhunskega avtorja – odklanja. Kritiki so hoteli povedati, da je bolečina historičen pojem in za prosvetljenski program nesprejemljiva. Še danes se čudimo, da politologi in sociologi in ostali interpreti sedanje Evrope tega zavračanja niso bolj izkoristili. Malokaj je o sodobni Evropi več povedalo kot odziv na ta film.
Vse poglavitne prvine Pasijona, kronanje, bičanje, križev pot, umiranje na križu, vse je bilo iz istega osnovnega razumetja, vse se je spreminjalo v nenasitno muko. Predvsem pa uvodna scena na Gestemanu. Začne se takoj po ominoznem miru začetnega stavka: »Po teh besedah je odšel Jezus s svojimi učenci čez potok Cedron.« (Jan 18, 1) Trenutek za tem že vidimo, da Učenik stopi malo naprej, tako da je sam, potem pa pade na obraz in začne ječati, jokati in stokati in prositi: »Oče, vse ti je mogoče, vzemi ta kelih od mene.« (Marko 14, 30) In ko to že nekaj časa traja, ko mislimo, da bo že konec, se vse začne znova, jok in groza in tožba: »Moja duša je žalostna do smrti.« (Mt 26, 38) Potem gre Jezus nazaj k apostolom in potem spet nazaj v svojo samoto in tam se vse ponovi. Vse to traja – dokler se le ne zgodi, dokler nenadoma ne vstopi v nas: Bolečina mora imeti prvinsko vlogo v svetu, sicer tega, kar vidimo tukaj, ne bi bilo. Bog, ki se je poistovetil s svetom, je to povedal. Commedia mundi – v pomenu, v katerem je Dante razumel to besedo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad – Na pragu Ljbuljane Mirko Kambič

Ob spoznanju ali uvidu, da je bolečina temeljna prvina v dogajanju sveta, da ima nekaj bistvenega opraviti s svetom – da je z njim takorekoč konsubstancialna ali istosnovna – to zagledanje bi prav lahko sprožilo vprašanje, zakaj je to tako. Čisto lahko bi kdo, vzpodbujen od tega vprašanja, stopil do knjižne omare in v Katekizmu katoliške Cerkve poiskal poglavje o izvirnem grehu. Jaz tega nisem naredil, ker je v moji zavesti spoznanje, da je tako, s svojo velikostjo zakrilo vprašanje, zakaj je tako. (Da pustimo ob strani okoliščino, da je dejstvo, da je tako, dostopno vsakomur, vprašanje, zakaj je tako, pa samo subtilnemu teološkemu umu, če sploh.)
Pač pa sem, bolj po slučajnem kot po načrtnem branju, našel, da dejstvo, da je tako – da je bolečina neločljivo povezana z dogajanjem, ki mu pravimo svet – podpira neko mesto v prvem pismu Korinčanom apostola Pavla (1, 17) Tu apostol kar na lepem, – ko govori takorekoč o administrativnih zadevah mlade Cerkve – nenadoma preide v najglobljo teologijo. Ko se namreč brani, da ni krščeval, ampak vero, kakor mu je bilo naročeno, oznanjal, dostavi, da tega ni delal »z modrostjo besede, da se ne bi izpraznil Kristusov križ« – hína mè kenothê ho stauròs toû Hrustoû. Potem še dostavlja, po nekaj vrsticah, da, med tem ko hočejo Judje in Grki znamenj in modrosti »mi oznanjamo Kristusa križanega« – Hristòn stauroménon. Mislimo da je zgornje mesto, ki hoče afirmirati primat križa, brez težav mogoče razumeti v pomenu, ki podpira misli, ki so nas obhajale ob Pasijonu, kot ga je prikazala neka filmska realizacija.
Če smo hoteli legitimirati vlogo Kočevskega Roga v sedanjem slovenskem in evropskem svetu, smo morali izluščiti tisto njegovo prvino, s katero lahko tako slovenskemu kakor evropskemu svetu pokaže pot nazaj v njuno avtentično zasnovo. Ta prvina je bolečina. Kočevski Rog je ena sama bolečina, človeška in presunljiva in predvsem velika. In predvsem velika. Nemogoče je, si pravimo, da je človek ne bi zagledal, če bi mu bila pokazana, in nemogoče je, da tistega, ki jo je zagledal ne bi potegnila za seboj. In zakaj Kočevski Rog lahko pokaže Sloveniji in Evropi pot nazaj k sebi? Zato ker je bolečina tista reč sveta, na katero sta tako Slovenija kot Evropa pozabili. Zaradi te pozabe sta tako Slovenija kot Evropa v krizi. V resnici je v krizi vsa zahodna civilizacija. Za kaj tu gre? Gre za to, čemur je Havel rekel »živeti v resnici«. Havel je razumel svoj stavek predvsem kot geslo v boju z lažjo totalitarnega boljševizma. Zahteva »živeti v resnici« pa ima sama po sebi večji domet.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Slovenska pomlad – Majhen koncert, veliko veselje Mirko Kambič

Kriza je zelo mnogoplasten pojem. Najbolj sprejemljivo in uporabno definicijo krize je, po našem védenju, dal Reinhart Koselleck, pokojni profesor za teorijo zgodovine in novejšo zgodovino na univerzi v Bielefeldu. (Über die Krise, Castegandofo-Gespräche 1985, 64–77) Takole pravi: »Do krize pride takrat, ko nastane patološki odnos med izkušnjo in pričakovanjem: ko revolucionarno zanikanje tradicije zmanjša izkustvo in pričakovanje dobi razsežnosti utopije.«
Natanko to se je zgodilo v Sloveniji in v vsej Evropi: zaradi nastopa kritične levice sta Slovenija in Evropa izgubili vero v obstoječo civilizacijo (izkustvo ni bilo več adekvatno) in obenem pa sta tako Slovenija kot Evropa podlegli nerealnim pričakovanjem v prihodnosti, ki jih je tudi propagirala levica. Med neadekvatnim poznavanjem sedanjosti in nerealnim pričakovanjem prihodnosti je nastal krč, ki mu običajno pravimo kriza.
Iz povedanega sledi, da je za sanacijo krize primerna ena sama pot: soočiti se z resnico sveta ali, kot je rekel Havel, živeti v resnici. Ena od temeljnih resničnosti sveta pa je, kakor smo poizkušali pokazati, tudi bolečina. In kdo bo o bolečini govoril z večjo prepričljivostjo in avtoriteto kot Kočevski Rog?
Še neka reč. Rekli smo, ko smo govorili o vpletenosti bolečine v funkcioniranje sveta, da je pomembno, da je tako, ni pa pomembno, zakaj je tako. Sedaj bi o tem radi rekli nekaj več. Res ni pomembno, zakaj je tako, zelo pomembno pa je vseeno, čemu je tako. Zakaj?
Bolečina nas postavlja v ravnotežje, opominja nas in opozarja, da ne prestopimo meje. Bolečina je moment človekove normalnosti. Predvsem pa nam bolečina sveta nekaj ukazuje. Ukazuje nam, da postanemo njegovi reševalci. Bolečina nam ne dovoljuje, da bi bili ravnodušni. Moramo biti ljudje.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Imamo svoj cilj Mirko Kambič