Avtor: Ryszard Kapuściński

Ryszard Kapuściński (1932–2007), poljski pisatelj in časnikar, je najprej za razne poljske agencije, nato pa kot samostojni poročevalec potoval po vseh celinah in poročal o vojnih spopadih, državnih udarih in revolucijah po drugi svetovni vojni. Bil je odličen poznavalec tretjega sveta in Sovjetske zveze. Od 1962 dalje je objavil številne potopisno-esejistične knjige. Med najpomembnejšimi so: »Cesarz« (1978, slov. prevod 1999, o Abesiniji Haileja Selassieja), »Szachinszach« (1982, o Iranu Reza Pahlavija) in »Imperium« (1993, potopis po bivši Sovjetski zvezi). Zadnja je bila na frankfurtskem knjižnem sejmu 1995 proglašena za knjigo leta. Iz nje objavljamo poglavje o Kolimi, pokrajini na skrajnem severovzhodu Sibirije, deželi najstrašnejših gulagov. Za prevod se zahvaljujemo Marku Kranjcu.

Štiri dni sem čakal na letališču v Jakutsku, da bi moje letalo odletelo v Magadan. Na Kolimi so divjali snežni viharji, tam je menda vse zamedlo, zasulo, in zato so načrtovane polete odložili.
Tako je potovanje po Sibiriji.
Večina letališč je slabo osvetljena, letala ki letijo tam, so stara in se pogosto kvarijo, včasih je tudi treba kje tam, na robu kontinenta, čakati, da k letalom pripeljejo gorivo. Ves čas potovanja je človek napet, živčen, boji se, da bo zaradi teh nepričakovanih zastojev in zamud izgubil kako zvezo, kako rezervacijo in tedaj – drama, nesreča, katastrofa, kajti tu se ne da sitnariti, zamenjevati vozovnic, izbirati drugih terminov in tras, lahko samo obtičiš za cele tedne na slučajnem, neznanem in vedno prenatrpanem letališču, brez možnosti, da se hitro rešiš od tam (vse vozovnice so razprodane mesece naprej), in kaj boš ta čas napravil s seboj, kje boš stanoval, od česa živel?
Prav v takem položaju sem sedaj v Jakutsku. Vrniti v mesto se tudi ne morem, kaj če vihar na Kolimi hitro poneha? Če poneha, letalo takoj odleti, držati se ga moramo torej z rokami in nogami, kajti če zbeži, če odfrči – smo izgubljeni.
Preostane mi samo sedeti in čakati.
Seveda je strašno to brezdelje in neznosen dolgčas, to negibno sedenje v stanju miselne odrevenelosti, ko pravzaprav ne počneš nič, toda ali po drugi strani na tak pasivni in apatični način ne preživljajo svojega časa milijoni in milijoni ljudi na zemeljski obli? In to že leta, stoletja? Neodvisno od regij, kultur in ras? Dovolj je, da se v Južni Ameriki podamo v Ande ali se sprehodimo po prašnih uličicah Piure ali zaplujemo po reki Orinoko – povsod srečamo bedne, glinene vasice, zaselke in mesteca in vidimo, kako mnogo ljudi sedi po preddverjih hiš na kamnih in klopeh, nepremično sedi in ne dela pravzaprav nič. Pojdimo iz Južne Amerike v Afriko, obiščimo samotne oaze v Sahari in vasice črnih ribičev vzdolž Gvinejskega zaliva, obiščimo skrivnostne Pigmejce v džungli Konga, majhno zanikrno gnezdo Mwenzo v Zambiji, postavno pleme Dinka v Sudanu – povsod vidimo, da ljudje sedijo, od časa do časa izmenjajo kakšno besedo, zvečer se ogrejejo pri ognjišču, ampak pravzaprav ne počnejo nič, samo brezdelno in negibno sedijo, poleg tega so (lahko dopuščamo) v stanju miselne odrevenelosti. Ali je v Aziji drugače? Če gremo od Karačija do Lahoreja ali od Bombaja do Madrasa ali od Džakarte do Malanga – ali nas ne prizadene, ko vidimo, da tisoči, celo milijoni Pakistancev, Indijcev, Indonezijcev in drugih Azijcev brezdelno, nepremično sedijo in gledajo bogve kam? Poletimo na Filipine in na Samoo, oglejmo si neizmerna prostranstva Yukona ali eksotično Jamajko – povsod, povsod vidimo ljudi, ki negibno sede, cele ure, na starih stolih, na kosih desk, na plastičnih zabojčkih, v senci topolov in mangovcev, naslonjeni na zidove slumov, na plotove in okenske okvire, ne glede na dnevni in letni čas, na to, ali sije sonce ali dežuje, otopele in nikakršne ljudi, kakor bi bili v stanju kroničnega dremanja, ki pravzaprav ne delajo nič, čemijo tako brez volje in cilja, pa tudi (lahko sklepamo) pogreznjene v miselno otopelost.
Pa tu, okrog mene, na letališču v Jakutsku? Ali ni prav tako? Množica ljudi sedi brez besede, negibna, odrevenela množica, ki ne trene, ki, kot se mi zdi, niti ne diha. Nehajmo se torej razburjati in begati, nehajmo mučiti stevardese z vprašanji, na katera tako in tako nimajo odgovorov, in se po zgledu naših bratov in sester iz zaspane vasice San Juan pri Valdiviji, iz zaselkov v puščavi Gobi, izmučenih od vročine, in iz zasmetenih predmestij Širaza negibno usedimo, glejmo vseeno kam in se vsako uro globlje pogrezajmo v stanje duševne odrevenelosti.
Po štirih dneh vihar na Kolimi potihne, zajetna stevardesa teka po dvorani, budi speče in glasno kriči: Magadan! Kdo gre v Magadan? Hitro, živčno zbiramo svoje torbe, vreče, pakete, kovčke, se zavijamo v šale, zapenjamo kožuhe in si natikamo kučme na glavo – brez reda hitimo proti letalu, ki takoj odpelje na startno stezo. Letimo. Poleg mene sedi ženska – leti obiskat sina, ki na Kolimi služi vojsko. Zaskrbljena je zaradi njegovih pisem, iz njih sklepa, da slabo prenaša dedovščino.
Ali sem že slišal za dedovščino? Da, slišal sem. To je sistem, s katerim se podoficirji in starejši letniki vojakov znašajo nad rekruti. Eden od malignih tumorjev, ki razjedajo Rdečo armado. Sovjetska družba, reducirana na obseg voda ali čete in oblečena v uniformo. Bistvo te družbe: izživljanje močnejšega nad šibkejšim. Rekrut je šibkejši, torej višji po činu ali starejši po stažu v armadi napravijo iz njega svojega sužnja, parijo, čistilca čevljev, pljuvalnik. Rekrut se mora odkupiti za vstop v novo, podivjano družbo, mora izgubiti osebnost in dostojanstvo. Zato rekruta maltretirajo, mučijo, lomijo, uničujejo. Tepejo ga in trpinčijo. Včasih ne zdrži mučenja in preganjanja, okrutnosti in terorja, poskusi zbežati ali napravi samomor. Rekrut, ki zdrži in prebije neusmiljeno samico dedovščine, bo živel z eno samo mislijo – rešiti se, maščevati se, dobiti zadoščenje za svoje trpljenje, za to, da so ga vlačili po blatu in mlakužah, da je moral vohati obujke kaprolov, ki so ga brcali s škornji v obraz. Toda kje si bo včerajšnji rekrut vzel zadoščenje? Komu bo jemal pakete od doma, komu bo razbil ledvice? Jasno – šibkejšemu od sebe, torej – novemu rekrutu.
Ta že tradicionalni, običajni sadizem je dobil danes novo hranivo, kajti v armadi so se razplamteli etnični in verski konflikti: Uzbek bije Tadžika, vod pravoslavnih (Rusi) se spopada z vodom muslimanov (Tatari), šamanist (Mordvinec) zasaja nož v pleča ateista (Nemca).
Zaskrbljene, obupane matere so se začele organizirati v razne zveze in društva, da bi prisilile vlado k boju z dedovščino. Srečamo jih lahko na raznih demonstracijah in v sprevodih, kako gredo in drže pred seboj dve fotografiji: na eni mlad fant na sliki, ki jo je pustil materi za spomin, ko je odšel v vojsko, na drugi isti obraz, ista glava – že v krsti. Če je mati dovolj premožna, so fotografije v okvirjih, pod steklom. Vidiš pa tudi revne ženske, ki nosijo slabe, razcefrane fotografije. Dež in sneg jih izpira in zabrisuje poteze mladih obrazov. Če se mimogrede za hip zaustavite, se vam ženska za to zahvali.

Opis slike: Ryszard Kapuściński

Soseda v letalu mi pripoveduje o mukah svojega sina šepetaje, na uho: izdaja namreč tajnost velike armade. Ne vem, ali je brala študijo Mihajlovskega o Dostojevskem. Stari, veliki tekst, napisan 1882. leta. Mihajlovski je bil ruski esejist, mislec. Zavračal je Dostojevskega, imenoval ga je »okrutni talent«, obenem pa je občudoval njegovo pronicljivost, njegov genij. Mihajlovski piše, da je Dostojevski odkril v človeku strašno lastnost – nepotrebno okrutnost. Da je človek nagnjen k temu, da zadaja drugemu trpljenje – brez vzroka in brez cilja. Človek muči sočloveka brez vsakega vzroka, samo zato, ker mu mučenje daje užitek, ki ga pa nikoli na glas ne prizna. Ta lastnost (okrutnost brez potrebe), povezana z oblastjo in napuhom, je ustvarila najokrutnejše tiranije na svetu. To je odkril Dostojevski, poudarja Mihajlovski, ki je v romanu »Stepančikovo in njegovi prebivalci« opisal majhno, provincialno kreaturo Foma Opiskina, mučitelja, pošast, tirana. »Dajte Fomu Opiskinu oblast Ivana Groznega ali Nerona,« piše Mihajlovski, »pa ne bo zaostajal za njima v ničemer in osupnil bo svet s svojimi zločini.« Več kot pol stoletja, preden se je Stalin utrdil v Kremlju in preden je Hitler prišel na oblast, je Dostojevski s preroško intuicijo v podobi Foma Opiskina upodobil prototip obeh teh tiranov.
Ko se izživlja nad svojimi žrtvami, Foma zadovoljuje svojo potrebo po tiraniziranju, mučenju, zadajanju bolečine. Foma je nepraktičen človek (»potrebuje to, kar je nepotrebno«), s tem, da zadaja drugim trpljenje, ne dosega nič – ni ga mogoče presojati v nobenih racionalnih, pragmatičnih kategorijah. Ne razmišlja o tem, da izživljanje nad ljudmi nima smisla in ne vodi nikamor – pomemben mu je sam proces izživljanja, samo tiraniziranje, izvrševanje okrutnosti zaradi okrutnosti. Bistvena za izvajalca je tu sama dejavnost mučenja drugih, samo sadistično udejstvovanje, sam obstoj okrutnosti. Foma »brez vsakega vzroka pretepa popolnoma nedolžnega človeka«. To mu povzroča ugodje in daje občutek absolutne oblasti. V tej čisti, neskaljeni neprizadetosti ob povzročanju trpljenja, ki jo je Mihajlovski opisal kot »nepotrebno okrutnost«, vidi veliko psihološko odkritje Dostojevskega.
A zakaj, se sprašuje Mihajlovski, so ljudje kot Foma Opiskin našli tako ugodno okolje zase prav v Rusiji? Zato, odgovarja, ker je »glavna lastnost Rusa, fiksirana v ruskem ljudstvu – neprestano stremljenje po trpljenju«. Tako je mogel biti samo Rus tisti, ki je opisal lik Foma, ki je odkril njegovo temno dušo, katero napolnjuje »neukrotljivi, samobitni bes«, ki nam je pokazal njegovo strašno, nepojmljivo podzemlje.
Pod krili letala se pomika bela, negibna ploskev, tu pa tam pretrgana s temnimi pegami gozdov, monotono in prazno prostranstvo, nizki griči v obliki ploskih, čokatih gomil – ničesar, na čemer bi bilo mogoče zadržati pogled, ničesar, kar bi pritegnilo pozornost. To je Kolima.
V Magadanu je od letališča do mesta več kot 50 kilometrov, k sreči sem ujel taksi, obtolčeno, rjavečo volgo. Od strahu mi je zlezlo srce v hlače, kajti nisem imel prepustnice za v mesto, bal sem se, da me zavrnejo, pa sem že tako dolgo razmišljal o tem, da bi prišel sem, da bi videl ta kraj, poleg Auschwitza najstrašnejši na svetu. Vozili smo se po zasneženi cesti, med vzpetinami, od časa do časa mimo redkih borovih gozdičev. Iz enega od teh sta naglo stopila dva mlada človeka s temnimi naočniki, v elegantnih, zahodnih plaščih z dvignjenima ovratnikoma. Tipa kot iz stereotipnega kriminalnega filma. Ustavila sta naju in vprašala, če ju vzameva v mesto. Šofer me je pogledal, a bil sem mnenja, da ni kaj premišljati in ju morava vzeti. Izkazalo se je, da ju je postal dobri angel, kajti deset kilometrov naprej je bila kontrolna točka in morali smo se ustaviti. Ko sem od daleč zagledal miličnike, sem snel in spravil očala. Tu nosijo stekla v rumenih ali rjavih plastičnih okvirih, moj okvir pa je kovinski, lahek, od daleč se vidi, da je tuj, ne od tod, in kadar hočem biti neopazen, spravim očala. V svojem bombažnem vatiranem jopiču in kučmi iz krzna severnega jelena sem bil videti kot kdo iz Omska ali iz Tomska. Zares, miličniki so se takoj pozanimali za tista dva s temnimi naočniki, začel se je prepir, prerekanje, prerivanje, izvlekli so ju iz avtomobila. Z eno besedo, tista dva mladeniča so zadržali, nama pa rekli, naj greva dalje.

Opis slike: Kolima v Sibiriji

Kavkaška mafija, je rekel o teh dveh zadržanih voznik taksija. Beseda »mafija« dela sedaj bliskovito kariero. Vedno pogosteje nadomešča besedo »narod«. Tam, kjer je nekoč živelo »v bratstvu in enotnosti« sto narodov, se je sedaj pojavilo sto mafij. Narodi so izginili, prenehali obstajati. Na njihovem mestu so se pojavile tri velike mafije – ruska, kavkaška in azijska. Te velike mafije se delijo na neskončno število manjših mafij. Obstajajo čečenske in gruzinske mafije, tatarske in uzbeške, čeljabinske in odeške. Te manjše mafije se delijo na še manjše, te spet na čisto majhne. Majhne, ampak strašne, oborožene s pištolami in noži. So mafije, ki delujejo v državnem merilu, v merilu republike, v merilu mesta, mestne četrti, v merilu ulice, vse do posameznega dvorišča. Geografija mafije je zelo komplicirana, kdo pa spada v kakšno mafijo – to drugi mafijci natančno vedo, ker je od tega odvisno njihovo življenje. Vse mafije imajo dve lastnosti: a) njihovi člani ne delajo, pa dobro živijo, in b) stalno obračunavajo med seboj. Krade, tihotapi ali obračunava – tako je vsakdanje življenje člana mafije.
Ta obsedenost z mafijo: obsesivno mišljenje v mafijskih kategorijah ni tako čisto brez vzroka, ima svoje globoke, tragične korenine. Velike kataklizme s konca dvajsetih let: svetovna vojna, oktober 1917, potem državljanska vojna in množična lakota – so v Rusiji milijonom otrok vzele starše in dom. Ti milijoni sirot, milijoni brezprizornih, so krožili po cestah vse države, po vaseh in mestih, iščoč hrane in strehe nad glavo (kajti razlika je, če si lačen in brezdomec v Afriki ali v Rusiji; v Rusiji brez toplega kotička zmrzneš in umreš). Mnogo teh brezprizornih je živelo od kraje in ropa. Sčasoma so jih del vključili v NKVD, kjer so postali orodje stalinske represije, del pa se je spremenil v poklicne zločince – ti so bili kasneje v taboriščih desna roka enkavedejevskih paznikov in so terorizirali politične jetnike. Pomembno je merilo te patologije: v enem in v drugem primeru so bili to, skozi leta, milijoni ljudi. Dedje mnogih današnjih mafijcev v Rusiji so ti brezdomni in pogosto brezimni brezprizorni. Ni bilo lahko odtrgati se od svoje preteklosti, včasih pa naravnost nemogoče. Kdor je enkrat prišel v spor z oblastjo, ta je svoj konfliktni status zapustil sinu in vnuku. Prav to je specifika postsovjetske družbe v bivši ZSSR – da tam ne obstajajo kriminalni posamezniki ali elementi, ampak cela kriminalna plast ljudi, ki ima drugačen rodovnik in tradicijo kot ostalo prebivalstvo. Vsaka naslednja kriza – druga svetovna vojna, povojne čistke, korupcija epohe Brežnjeva, razpad ZSSR – je dopolnjevala in širila vrste te plasti.
O mafijah v imperiju bi lahko še dolgo razpravljali. Vznemirljiva tema, če se kdo zanjo zanima. Strastno, nenehno gledanje na svet kot na veliko, totalno mafijsko strukturo (Kdo se poskuša odcepiti od Gruzije? Abhaska mafija. Kdo napada Armence? Azerbejdžanska mafija. Itd.) ima še dva dodatna vira. Prvi je teorija zgodovine kot zarote, ki jo je stalinizem razširjal skozi desetletja (za vsem, kar se slabega dogaja, stoje zarote, organizacije, mafije), drugi pa je tradicija, praksa in klima splošne skrivnostnosti, ki je bila značilna za politično in družbeno življenje v tej državi. (Kdo je bil na vladi? Mafija Gorbačova. Kdo bo vladal v Kremlju čez nekaj let? Kaka druga mafija!)
V mestu me ni nihče več za nič vprašal. Čeprav je bila receptorka v hotelu »Magadan« neprijazna in me je (ne vem zakaj) očitajoče gledala, mi je dala svetlo in toplo sobo številka 256. Z okna sem videl zasneženo ulico in avtobusno postajo, dalje pa zid, za katerim je bila stara kaznilnica.
V Magadan lahko pripotuješ tudi tako kot ti trije Japonci od tekstilne firme v Sapporu, ki sem jih srečal v hotelu.
Ne vedo, kje so.
Trgujejo, klanjajo se, vljudni, čisti, učinkoviti. Hočejo prodati svoje tekstilno blago – to jih je privedlo sem. Lahko pa prideš tudi s čisto drugačno prtljago, kot so elegantne tkanine – to je s prtljago védenja o kraju, na katerem se prav zdaj pogovarjam z Japonci. Stvar je v tem, da stojimo na človeških kosteh. In če bi pod vtisom tega vedenja odskočili za korak ali celo stekli nekaj sto metrov stran, to ničesar ne bi spremenilo: povsod je pokopališče in samo pokopališče.
Magadan je prestolnica severovzhodnega področja Sibirije, imenovanega Kolima po tukajšnji reki Kolimi. Dežela hudega mraza, večnega ledu, teme – prazna, jalova, skoraj neposeljena zemlja, ki so jo nekdaj obiskovala le mala nomadska plemena – Čukči, Evenki, Jakuti. Kolima je zbudila zanimanje Moskve šele v našem stoletju, ko se je razširila vest, da je tam zlato. Jeseni 1929 so ob zalivu Nogajeva (Ohotsko morje, ki je del Pacifika) zgradili prvo bazo, naselje. Tak je bil začetek Magadana. Takrat je bilo mogoče priti sem samo po morju iz Vladivostoka ali Nahodke, po osem do desetdnevni plovbi proti severu.
11. novembra 1931 je CK VKP(b) sprejel sklep, da se na Kolimi ustanovi trust za pridobivanje zlata, srebra in drugih kovin – Dalstroj. Tri mesece kasneje v zaliv Nogajeva pripluje ladja »Sahalin«, s katero prispe prvi direktor Dalstroja – letonski komunist, general GPU, Edvard Berzin. Berzin ima takrat 38 let. Živel bo še pet let. S prihodom Berzina se začenja štetje pekla, ki bo pod imenom Kolima prišlo skupaj z Auschwitzem, Treblinko, Hirošimo in Vorkuto v zgodovino največjih grozot 20. stoletja. V vsakodnevni ruščini se je ime Kolima na prečudežen način spremenilo v besedo tolažbe. Kadar je res hudo, strašno, obupno, Rus namreč potolaži Rusa: Ne obupuj, na Kolimi je bilo še hujše!
Vendar pa so na ledenih pustinjah Kolime potrebovali za delo ljudi. Zato je Moskva hkrati z Dalstrojem ustanovila tam Upravo severovzhodnih taborišč za poboljševalno delo (USVITLag). Ta je imela ob Dalstroju enako vlogo kot koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau ob IG Farben – dobavljala je sužnje.
Začetek Magadana je obenem začetek velikega terorja Stalinove dobe. Milijoni ljudi padajo v ječe. V Ukrajini umira od gladu deset milijonov kmetov. Niso pa še vsi mrtvi. Neštevilne množice »kulakov« in drugih »sovražnikov ljudstva« bi lahko poslali na Kolimo, a ozko grlo je transport. Do Vladivostoka pelje ena sama železniška proga, samo nekaj ladij kroži od tam do pristana v Magadanu. Prav po tej poti poteka nepretrgano skozi 25 let prevoz živih človeških skeletov iz vsega imperija v Magadan.
Živih, pa tudi že mrtvih. Varlam Šalamov pripoveduje o ladji »Kim«, ki je v skladiščih prevažala tri tisoč jetnikov. Ko so se uprli, so spremljevalci zalili skladišče z vodo. Bilo je štirideset stopinj pod ničlo. V Magadan so pripeljali zmrznjene grude. Druga ladja, ki je prevažala tisoče pregnancev, je zamrznila v arktičnem ledu. Priplula je do pristanišča čez leto – nihče od jetnikov ni bil več živ.

Opis slike: Gulag v opuščenem rudniku

Ladja »Džurma«, ki je prevažala obsojene ženske, je priplula do Magadana. Veliko teh žensk že umira od gladu in izčrpanosti. Take ljudi, že v stanju počasne agonije, imenujejo v taboriščih dohodjage.
»Dohodjage so po vrsti prinesli na kopno na nosilih; razložili so jih po bregu v vrste, gotovo zato, da bi olajšali evidenco, da bi preprečili zmedo pri izdajanju mrliških listov. Ležale smo na kamenju in gledale za našo skupino, ki se je vlekla v mesto, kjer so jo čakale muke skupnega kopanja in dezinfekcije.« (Evgenija Ginzburg, »Strma stena«.)
Na transport so prihajali ljudje, že izčrpani po mesecih ječe, preiskave, lakote in pretepanja. Sledili so tedni trpljenja v natlačenih živinskih vagonih, v umazaniji, v blaznosti zaradi žeje (kajti niso jim dajali piti). Niso vedeli, kam gredo in kaj jih čaka na koncu poti. Tistega, ki je preživel ta pekel, so v Magadanu spehali v veliko etapno taborišče. Tu je bil trg sužnjev. Komandanti taborišč, nameščenih pri rudnikih, so prihajali in izbirali zase sužnje, ki so bili še najbolj fizično sposobni. Tisti od komandantov, ki je bil više na lestvici oblasti, si je izbral najmočnejše obsojence.
Lagerjev ali – kot jih tudi imenujejo – arktičnih taborišč smrti je bilo v Magadanu in na Kolimi sto šestdeset. Z leti so se obsojenci izmenjavali, ampak vsak trenutek je prebivalo v teh taboriščih okrog pol milijona ljudi. Od teh je tretjina umrla tam, drugi so, ko so prestali leta katorge, prišli na prostost kot fizični pohabljenci ali s trajnimi psihičnimi poškodbami. Kdor je preživel Magadan in Kolimo, nikoli več ni bil tisti kot nekdaj.
Lager je bila sadistično in hkrati precizno premišljena struktura, ki je imela za cilj uničenje in pokončanje človeka na tak način, da bi pred smrtjo izkusil najhujše ponižanje, trpljenje in muke. To je bila trnova mreža uničevanja, iz katere se človek, ko je enkrat padel vanjo, pogosto ni mogel rešiti. Sestavljena je bila iz naslednjih elementov:
mraz – oblečen v bedne in tanke cunje je obsojenec stalno trpel od mraza, zmrzoval;

lakota – mraz je občutil tem huje, ker je bil brez prestanka zverinsko, obsedeno lačen, za preživetje je imel samo kos kruha in vodo;

prisilno delo – lačen in premrl je moral težko, prisilno, nad svojimi močmi garati, kopati in s samokolnicami prevažati zemljo, tolči kamenje, sekati les;

pomanjkanje spanja – prezeblemu, lačnemu, izmučenemu od dela in najpogosteje bolnemu so kratili spanec. Dovoljeno je bilo kratko spanje, v ledeni baraki, na deskah, v cunjah, v katerih je delal;

umazanija – ni se smel umivati, sicer pa ni bilo mogoče ne kdaj ne kje, bil je pokrit s skorjo lepljive umazanije in potu, neznosno je smrdel in zaudarjal;

mrčes – ves čas ga je grizel mrčes. V cunjah so gnezdile uši, prične v barakah so bile polne stenic, poleti so ga mučili roji komarjev in strašnih sibirskih mušic, ki so napadale v celih oblakih;

sadizem NKVD – neprestano so se nad njim znašali oboroženi spremljevalci in stražarji – nadzorstvo NKVD. Kričali so, bili s pestmi v obraz, brcali, ščuvali nanj pse in ob najmanjšem povodu – streljali;

teror kriminalcev – politične kaznjence so terorizirali, jim kradli in se izživljali nad njimi kriminalci. Oni so dejansko vladali na nižji stopnji;

občutek krivice – psihična tortura je bilo prenašanje občutka najgloblje krivice. Vsi ti politični kaznjenci so bili čisto nedolžni, napravili niso nič hudega;

hrepenenje in strah – vse je mučilo hrepenenje po najbližjih, po domu (obsodbe so segale do 25 let), popolna odtrganost od sveta, neznani, zmeraj strašnejši jutrišnji dan, strah, da vsak dan lahko nastopi smrt.

»Strašno je gledati lager – je pisal Varlam Šalamov, ki je prebil v taboriščih dvajset let, od tega največ v Kolimi. – Nihče na svetu ne bi smel spoznati lagerjev. V izkušnji lagerja je vse negativno – prav do slednje minute. Človek postaja samo slabši. In ne more biti drugače. V lagerju je veliko takega, o čem človek ne bi smel vedeti. Toda ugledati dno življenja – to ni najstrašnejše. Najstrašnejše je, da to dno postane človekova lastnina, da je merilo za njegovo moralnost izposojeno iz lagerske izkušnje, da se prične v življenju uporabljati morala kriminalcev. Da si človekov razum prizadeva ne samo opravičiti te lagerske občutke, ampak jim tudi služiti.«
In dalje:
»Lager je bil za človeka velika preizkušnja značaja, navadne človeške moralnosti in devetindevetdeset odstotkov ljudi te preizkušnje ni vzdržalo. Obenem s tistimi, ki niso vzdržali, so umirali tudi tisti, ki so bili sposobni vzdržati in so si prizadevali, da bi bili boljši kot vsi drugi, trši do samih sebe … « (Varlam Šalamov, »Kolimske pripovedi«.)
1. decembra 1937 so Berzina odpoklicali v Moskvo. Stalin je menil, da je ta krvnik vendarle ravnal preveč milo, ukazal ga je aretirati in ustreliti. Istega 1. decembra pripluje v Magadan ladja »Nikolaj Ježov«, ki pripelje nova dva vladarja Kolime – direktorja Dalstroja polkovnika Karpa Pavlova (ustrelil se je leta 1956) in njegovega namestnika, šefa kolimskih taborišč smrti, polkovnika Stepana Garanina. Garanin ima 39 let. Živel bo še eno leto.
Garanin je črna legenda Kolime.
»Ivan Kuzmič, ali se spomnite Garanina?
Če se ga spomnim? Dobro. Videl sem ga od blizu, tako kot sedaj gledam tebe. Pregledoval je vrsto kaznjencev. In ni bil sam, s spremstvom. Preden se je pojavil, so sporočili po telefonu: morda pride k vam, da bo osebno pregledal taborišče. Bil je še v Magadanu, ko smo že morali stati v pozoru. Vse je bilo očiščeno, prebarvano, posuto z rumenim peskom. Komanda skače na vse strani, ne more obvladati živčnosti. Naenkrat šepet: prihajajo, prihajajo. Taboriščna vrata so na široko odprta. On se pelje skozi nje s svojo kolono – nekaj osebnih avtomobilov, nekaj tovornjakov z osebno stražo. Stopi iz prvega voza, spremstvo pa se bliskovito postavi obenj. Vsi z mavzerji, v kratkih kožuhih. On sam v medvedjem krznu. Strašen obraz. Pogled pijan in težak kot svinec. Komandant našega taborišča, major, priteče k njemu in raportira z drgetajočim glasom: »Tovariš komandant USVITLaga NKVD, pododdelek taborišča je pripravljen na pregled«. »Ali so tu kaznjenci, ki se izogibajo delu?« »So,« prestrašeno odgovori major. In iz vrste stopi kakih dvanajst ljudi. »Ah, tako, nočete delati, kurbini sinovi?« In že ima v roki pištolo. Bah! Bah! Bah! Položil je vse. Tiste, ki so se še premikali, je pokončalo spremstvo. »Ali so tu rekorderji, taki, ki presegajo normo? Udarniki?» »So, tovariš načelnik USVITLaga NKVD». Radostna, vesela vrsta udarnikov. Ti se nimajo česa bati. Garanin stopi s svojim spremstvom k njim, še vedno v roki mavzer s praznim nabojnikom. Ne da bi se obrnil, ga poda spremstvu za sabo. Od njih dobi novega, nabito pištolo, ki jo vtakne v lesen tok, a roke ne spusti z ročaja. »Kaj vi ste udarniki? Presegate norme?» »Da,« odgovorijo. On pa spet vpraša: »Sovražniki ljudstva presegajo norme? Hm … Vi prekleti sovražniki ljudstva! Take je treba likvidirati … « In spet: Bah! Bah! Bah! In spet leži deset ljudi v mlaki krvi. On pa, kot da bi se razveselil, oči se mu umirijo. Nasitil se je krvi. Komandant taborišča odvede drage, spoštovane goste v jedilnico na pripravljeno gostijo. In vesel je, da je sam ušel krogli. Kadar se je Garaninu zazdelo, je streljal tudi v komandante lagerjev. Strašna je bila samovolja, ko je bil načelnik Garanin. Ljudje so padali kot muhe.« (Anatolij Žigulin, »Črno kamenje«.)
Garanin je postrelil po nekaj, po več kot deset, včasih pa tudi po več deset ljudi na dan. Medtem ko je moril, se je smejal ali prepeval vesele častuške. Berija ga je ukazal ustreliti hitro in neznano zakaj, menda kot japonskega vohuna. Lahko pa celo domnevamo, da ta čvrsti, postavni silak, sin beloruskega kmeta, sploh ni vedel, da obstaja taka država, Japonska.
Ko sem prispel v Magadan, sem imel s seboj tri telefonske številke. Poklical sem. Prvi telefon – mlad moški glas je odgovoril, da je ta ženska že umrla. Drugi – tišina, nihče ne vzdigne slušalke. Zavrtel sem tretjo številko: 23344. Odzval se je nizek, prijeten glas. Predstavil sem se in zaslišal tako prijazen, celo radosten odgovor, kot da bi tisti na drugem koncu linije (osebno ga nisem poznal) že leta čakal na moj obisk. Dogovorila sva se za srečanje. Poskusil si bom kje izposoditi terensko vozilo, da bi se lahko malo popeljala, kaj pogledala.
Zjutraj je pripeljal zelen gazik. Šofirala je ženska, ki je povedala, da ima 47 let. Čudno, toda nisem si zapomnil njenega imena (morda ga sploh ni povedala), samo to starost. 47-letnica je bila masivna, krepka ženska, na kateri je bilo vse potisnjeno naprej, izboklo, izbuljeno, predvsem oči in prsi. Imela je močna, silna ramena in ne morem si predstavljati mer moškega, ob katerem bi se počutila plaho, šibko bitje. Nič (in mislim, da tudi nihče) se ji ne bi moglo upreti.
Ob voznici je sedel moj včerajšnji sogovornik Albert Miltahutdinov, pisatelj, ki je preživel na Kolimi vse odraslo življenje – nad 30 let – in se tu ukvarjal s pisanjem, pa tudi z geografijo tega dela Sibirije. (Ker je bilo včasih mogoče priti na Kolimo samo od morske strani, se je uveljavilo govorjenje o njej kot o otoku, kar je še bolj poudarilo izolacijo tega kraja od ostalega sveta. Kdor je odhajal s Kolime, je govoril: grem na kontinent.)

Opis slike: Magedan

Gremo! Je rekla spraševaje-ukazovaje 47-letnica. Komaj smo krenili, se je začela navduševati nad Romuni. Krasni fantje, ti Romuni, je vpila. Ceausescuju so odsekali glavo! (Čeprav je bilo to že davno, je še vedno napravljalo nanjo vtis.) Kdaj bomo vzeli glave tistim, ki sedijo v Kremlju?
Naenkrat – odsekati glave. Pomislil sem: sem na Kolimi, tu se tako govori. Niso me presenečale samo njene besede, ampak tudi dejstvo, da je, držeč volan z eno roko, z drugo pokazala, kako je treba odrezati glavo, čeprav smo se vozili po ulici s tako strašnimi luknjami, kotanjami in razpokami, da sem se počutil kot astronavt v breztežni komori – peljal sem se, ne vedoč, kje imam glavo, kje noge, kajti avto se je zdaj postavljal navpično, kot bi startal v nebo, zdaj letel v brezdanji prepad.
A 47-letnica ni skrbela za cesto, imela je pomembnejši problem. »Ah, kako so nas vlekli za nos!« je govorila z besom. »Kako so nas vlekli za nos!« Njena silovitost, njen bes, vsi topovi njenega sovraštva so bili usmerjeni v Kremelj. Tam so bili tisti, ki so 47 let delali iz nje idiotko, ko so razglašali nekakšne izmišljene stvari, v katere so ji ukazovali verovati.
»A mi jim bomo pokazali!« se je opajala s svojo zaslepljujočo, gnevno vizijo.
Prispeli smo v zaliv Nogajeva in se ustavili ob vodi, ob zapuščenih, rjavečih barkah. To je kraj simbol, kraj dokument s tako težo, kot vhod v taborišče v Auschwitzu ali železniška rampa v Treblinki. Ta zaliv, ta vrata in ta rampa so tri različne scenografije iste scene: vhoda v pekel.
Od milijonov ljudi, ki so jih izvrgli na ta kamniti, z gramozom posuti breg, na katerem stojimo sedaj, se trije milijoni nikoli več niso vrnili.
Zaliv je videti kot veliko jezero z mirno, sivorjavo površino. Vhod vanj z Ohotskega morja, ki ga loči od Japonske, je tako ozek, da, kot pravijo, celo ob viharjih tu ni velikih valov. Od vseh strani je videti temno sive, skoraj črne gore s položnimi pobočji, gole, brez sledu zelenja, kot že zdavnaj zapuščeni nasipi premoga ali žlindre. Mračen svet, monoton, mrtev, brez dreves, brez ptic. Videti ni nobenega gibanja, slišati ni nobenih glasov. Oblaki nizki, plazeči se po zemlji, zmeraj kot bi se vlekli v naši smeri, na nas. To okolje vzbuja skrajno obnašanje, tu lahko pobesniš, zblazniš ali zapadeš v najhujšo depresijo; najteže je ohraniti normalnost in vero, da je narava lahko dobrohotna, da se nas noče znebiti. Na takem kraju, kot je Kolima, se narava pobrati z rabljem, pomaga mu uničevati nemočne in nedolžne žrtve, je na uslugo zločincem, klečeplazi se pred njimi in jim podaja zmeraj nove naprave za torturo – strašen mraz, ledene viharje, nadstropja visok sneg, ogromne, neprehodne zimske pustinje.
V ta zaliv so torej prihajale ladje in vozile v svojih trebuhih natlačene kaznjence, polmrtve od lakote in pomanjkanja zraka. Tisti, ki so se še premikali, so prišli na breg po mostičku. Takrat so pravzaprav prvič ugledali zaliv. Prvi vtis je zapisan v desetinah spominov: od tu se nikoli ne vrača. Razvrstili so jih v kolone. Začelo se je štetje jetnikov. Veliko stražarjev je bilo pravzaprav nepismenih, seštevanje večjih števil jim je povzročalo velikanske težave. Apel je trajal ure. Polgoli pregnanci so stali nepremično, bičali so jih viharji, snežilo je. Nazadnje se je razleglo običajno svarilo spremljevalcev: Korak v levo ali korak v desno velja za poskus bega – streljamo brez svarila! Ta formula je bila enaka na vsem ozemlju ZSSR. Dvestomilijonsko ljudstvo je moralo korakati v strnjeni koloni v zaukazani smeri. Vsak odmik v levo ali v desno je pomenil smrt.
Vrh zaliva so jih zdaj gnali po glavni ulici Magadana, v kateri danes stoji moj hotel. To je bila prva ulica v mestu. Zgradil jo je Berzin in ji dal svoje ime – šefi NKVD so dajali svoja imena mestom, trgom, tovarnam, šolam, in počasi (ali pa celo – hitro) je tako nastajal pravi NKVD-land. Leta 1935 je Berzin odprl v Magadanu Park kulture in ga imenoval po svojem predpostavljenem, šefu NKVD, Jagodi. Čez tri leta sta bila tako Berzin kot Jagoda ustreljena. Ulico Berzina so preimenovali v ulico Stalina, Park Jagode pa je dobil ime novega šefa NKVD – Ježova. Leto kasneje so ustrelili Ježova in park je dobil ime Stalina. Leta 1956 so Stalinovo ulico zamenjali z Marksovo, Stalinov park pa so preimenovali v Leninovega. Za koliko časa, ne vemo. Mestni svet pa je vendar prišel na dobro idejo in daje ulicam nepolitična imena. Imamo torej Časopisno, Poštno, Garažno, Obrežno ulico. Kajti časopisi, pošta, garaže in nabrežja bodo zmeraj.
Izmučene kolone so, ko so prešle Berzinovo-Stalinovo ulico, izginjale za vrati tranzitnih taborišč, ki jih je bilo v mestu in najbližji okolici več. V Magadanu je bilo do nedavna komaj nekaj zidanih stavb in vse mesto, sestavljeno iz številnih lesenih hišic, nad katerimi so se dvigali stražni stolpi, je bilo videti kot veliko taborišče, raztreseno po pobočjih, pozimi zasuto v snegu, poleti toneče v blatu.
Čez nekaj dni so šle kaznjenske kolone dalje, gnalo jih je kričanje stražarjev, puškina kopita, popadljivi psi. Najpomembnejše je bilo priti do cilja, kajti tistega, ki je opešal in padel, so pobili. Kolone so se pomikale v globino Kolime, do njim določenih taborišč in primitivnih, z lopatami in krampi izkopanih rudnikov zlata, platine, srebra, svinca, urana. Odhajale so iz Magadana včasih vsak dan, včasih vsak teden, skozi desetine let, ena za drugo, stota za stoto, tisoča za tisočo, šle do določenih mest po tej edini cesti – Severni – in ena za drugo izginjale v večni, gosti in mrzli megli.
Albert, sem vprašal, ali lahko vidimo nekdanja taborišča? Od zaliva smo se zapeljali gor, po poti jetnikov, v mesto.
47-letnica je preklinjala krajevno birokracijo. Glejte, Magadan in država Aljaska sta navezala sodelovanje. Za dva tedna so povabili skupino ameriških otrok. Vsak otrok naj bi stanoval pri kaki ruski družini. V mestu je prišlo do vojne, kajti vsak je hotel imeti takega otroka pri sebi. Očitno tu ni šlo samo za malega Američana, čeprav so ljudje tu izredno radodarni. Šlo je za to, da se je pri tistem, ki mu je bil priznan tak prekomorski gost, takoj pričelo z prenovo hiše, barvanjem sten, privijanjem žarnic na stopniščih, vstavljanjem šip v okna, popravljanjem kanalizacije, popravilom pip, zamenjavo umivalnikov in banj, oljenjem ključavnic in tečajev na vratih. Prav nekdo iz bloka, v katerem je stanovala 47-letnica, je prosil za malega jenkija, ampak, kot je povedala med vzkliki, smehom in kletvicami, je dal premajhno podkupnino. Zato je stopnišče še naprej temno in ni tople vode.
Sploh se težko živi.

Opis slike: Leninova ulica v Magadanu

Prebivalec Magadana K. I. Ivanenko se v pismu svojemu časopisu pritožuje: »Pred nekaj dnevi sem v časopisu »Krestjanka» prebral svoj horoskop, iz katerega je bilo razvidno, da obstaja verjetnost, da se mi bo posrečilo kupiti nekaj dragega, a uporabnega. Torej sem se postavil pred vrata trgovine »Melodija«, še preden so jo odprli, v upanju, da bom kupil televizor. Žal se mi ni posrečilo. Zraven pa je trgovina z obutvijo, torej hitim kupit čevlje. Žal, tudi tu se mi ni posrečilo. Potem sem šel v tri trgovine z živili – nikjer ni bilo krompirja. Začel sem hoditi od trgovine do trgovine, da bi kupil karkoli, četudi ne bi bilo drago in posebno potrebno, a nikjer ničesar nisem dobil. Nazadnje sem se znašel v trgovini št. 13, splošno znani pod imenom »Tri svinje«. Prodajali so pivo. Kaj pa še! Izkazalo se je, da prodajajo pivo samo tistim, ki prinesejo od doma s seboj vrček.« (»Magadanskaja pravda«, 27. IV. 1990.)
Ni se nam bilo treba peljati daleč. Prazna taborišča so ostala v starih četrtih, ob zasneženih ulicah brez pločnikov in svetilk. Del jih je bil spremenjen v nekakšna skladišča. Ostalo razpada in propada. Še stoje, vidiš jih zdaj tu, zdaj tam, stražne stolpe, krive, nagnjene, trohneče. V snegu in blatu leže razbita vrata, plotovi in stebri, že brez žice – to so pokradli. Večino barak so razdrli zaradi lesa, za kurjavo, nekaj jih še stoji, a so prazne, brez vrat in oken.
Povsod, v Vorkuti, v Norilsku, v Magadanu te prizadeva beda taboriščnega sveta, skrajna, beraška beda, nesposobna, zanikrna začasnost, zanemarjenost in primitivizem. To je svet, skrpucan iz letev in cunj, zbit z zarjavelimi žeblji z navadno sekiro, povezan s konopljeno vrvico, stisnjen s kakršnokoli žico.
Da bi se zabrisali sledovi zločina, tu ni treba ničesar razbijati, razstavljati, metati na prosto. Polovica arhipelaga GULAG je že potonila v močvirjih in blatu. Polovico lagerjev v Sibiriji je zarasel gozd, poti do njih so izprale pomladne vode. V mestih že stoje na prostoru nekdanjih taborišč nove četrti, tovarne, športni stadioni.
Če se bo poleti kdo peljal prek Kolime po Severni cesti v Karamken, Strelko, Boljševik, in bo vedel, kje so bivša taborišča, skrita za gozdovi in griči, bo našel tam kupe trohnečih drogov, kosov železnih tračnic, ostanke gline, iz katere je bila zgrajena kuhinja. Težko, da bi našel kak predmet, ki bi bil uporaben – tam ne bo niti žlice niti skodele, krampa niti lopate, opeke niti deske, vse to so pobrali še kaznjenci ali njihovi stražarji ali pa kasneje krajevni prebivalci, kajti vsaka od teh stvari ima tu svojo ceno, svojo vrednost.
Čez nekaj let bo taboriščni svet zabrisal za sabo še zadnje sledi.
Albert, sem spet vprašal, ali v Magadanu ni ostalo nič iz tistih let? Nobenih materialnih pričevanj?
Zamislil se je. Pravzaprav nič, je povedal po trenutku. Sedež Dalstroja je bil porušen. Kasarne NKVD – porušene. Preiskovalni zapor – porušen. Povsod že stoje nove hiše ali pa tam potekajo nove ulice.
Stoji pa še ena hiša, ta se je ohranila, ker leži nekoliko vstran, skrita med bloki stanovanjske soseske. To je nekdanji Dom za politično šolanje kadrov NKVD kolimskih taborišč.
Vzpenjajoč se po ogromnih kupih snega smo odšli k tej hiši. Je nadstropna, stara in se zdi precej majhna. V glavni dvorani je nekaj čez deset učenk, bledih in resnih, zbrano vadilo baletne figure.
Prav v tej dvorani so potekala posvetovanja morilcev. Tu so določali pogostost in obseg eksekucij. Sem so prihajali Garanin in Pavlov, Nikišov in Jegorov, stotine drugih, ki so imeli še vroče cevi pištol.
Pred njihovimi očmi, z njihovo pomočjo, včasih pa tudi po njihovi roki so umrli trije milijoni ljudi.
Hodili smo po prazni stavbi. »Pa tu?« sem vprašal Alberta, in mu pokazal neka vrata.
Za vrati je bilo stranišče rabljev. Srednje velika soba. Nobenih školjk. Samo v neravnih betonskih tleh šest ovalnih odprtin. Sive stene, polne rjavih madežev. Polomljena vodovodna pipa.
»Je to vse, kar je ostalo, Albert?« »To je vse,« je odgovoril.
S seboj imam dve knjigi: Varlama Šalamova »Kolimske pripovedi« in »Veliko čistko« Aleksandra Weissberga-Cibulskega. Pritegne nas primerjava obeh avtorjev, njunih svetovnih nazorov in stališč. Ta primerjava omogoča, da vsaj malo proniknemo v rusko mišljenje, v njegovo skrivnostnost in specifičnost. Obe knjigi sta pripovedni dokument o isti izkušnji žrtve boljševiške represije, a kako sta različna duševna svetova njunih avtorjev!
Oba spadata v isto generacijo (Weissberg je bil rojen 1901, Šalamov 1907). Oba sta bila aretirana 1937. leta (Šalamov že drugič, v Moskvi, Weissberg v Harkovu, kjer je delal kot pogodbeni inženir). Oba je tlačila, stiskala, mučila, zatirala NKVD. Popolnoma nedolžna, čista, poštena človeka.
Tu pa se začenjajo razlike.
Vprašanje je naslednje: kaj bo prevladalo v nas, odločalo o našem odnosu do življenja, do stvarnosti? Civilizacija, tradicija, v kateri smo zrasli, ali tudi vera, ideologija, ki jo imamo in izpovedujemo?
Avstrijec Weissberg je človek Zahoda, vzgojen v duhu kartezijanskega racionalizma, v duhu globokega in kritičnega razmišljanja.
Šalamov je Rus z dušo in telesom, nikdar ni prišel iz Rusije, z zahodno mislijo se je srečeval le sporadično, vse v njem je od začetka do konca rusko.
Istočasno je človek Zahoda, Weissberg, vnet in prepričan komunist; človek Rusije, kateremu je Moskva »najbližje mesto na svetu«, Šalamov, pa je globok protikomunist.
Kako se vsak od njiju odziva na svoj položaj žrtve barbarskih represij, »nepotrebne okrutnosti«, na ves moreči svet stalinskih čistk, ječ, taborišč, eksekucij?
Weissberg je prepričan, da je padel v norišnico, da so preiskovalni oficirji NKVD blazni, da je Sovjetska zveza Stalinove dobe svet norosti, paranoje, absurda. »To, kar se dogaja tu« – piše – »je popolnoma brez smisla, to so ekscesi poživinjenega aparata, ki se rogajo vsaki racionalni interpretaciji«. Ali: »Prijel sem se za glavo. Ali sem prišel v norišnico?« Ali: »Kajti vse je najčistejša norost. Preprosto nimam besed, da bi to karakteriziral.« Leta 1937: »Prišlo je do tekmovanja v blaznosti«. Itd., itd. Pri tem tistikrat niti za trenutek ne odstopa od svojih prepričanj: »Sem nemški komunist,« vrže v obraz preiskovalnemu oficirju, »in v to državo sem prišel, da bi sodeloval pri izgradnji socializma. Sem patriot Sovjetske zveze.«
Prepričan, da je v blaznici, da je v pošastni pokrajini norosti in surealistične paranoje, se Weissberg ne zlomi, njegov razum zahodnega racionalista v najstrašnejših razmerah natlačenih, umazanih in krvavih ječ intenzivno dela – išče racionalno, razsodno razlago tega, kar se dogaja okrog njega. V vsaki celici, v katero ga pahnejo, poskuša Weissberg diskutirati, spraševati, hoče izmenjavati mnenja.
Toda njegovi ruski tovariši v nesreči prav na Weissberga gledajo kot na norca! »Kaj se greš?« govorijo. »Kaj si hočeš tu priboriti? Trpi in tiho sedi!«
Med tema dvema stališčem ni nikake komunikacije, nobenega jezika. Zato ne vem, ali bi se Weissberg in Šalamov lahko sporazumela.
Kajti za Šalamova je vse, kar ga obkroža, del naravnega sveta. Taborišča spadajo k naravnemu redu, ne pa k človeškemu. Ali se lahko človek upira temu, da je nastopil hud mraz ali da je prišla strašna povodenj? Če je prišla povodenj, pa kdo začne groziti reki, povedo, da je nor, da je ušel iz blaznice. Če je prišla povodenj, je treba zlesti na najvišje drevo in potrpežljivo čakati, da voda uplahne. To je racionalnost, to je edino razsodno ravnanje. Če je človek padel v taborišče, se ne sme upirati, kajti za to ga ustrelijo, živeti mora tako, da preživi. Morda voda v reki kdaj uplahne, morda te iz taborišča kdaj izpustijo. Nič več se ne da narediti in tudi ni treba.
V »Kolimskih pripovedih« svet onstran lagerskih žic pravzaprav ne obstaja. Vest o koncu druge svetovne vojne pride sem z zamudo in ne napravi nobenega vtisa. Resnični in edini svet je taborišče. Taborišče je zapletena in logična struktura. Zakaj je Weissberg v vsem tem videl absurd? Ko bi bil lager absurd, bi se takoj razletel. Logika lagerja je morilska logika, je drugačna racionalnost kot tista, ki jo je iskal avstrijski inženir komunist.
Tako je razum Šalamova racionalen in logičen, razum Weissberga pa je zmeden, izgubljen v abstrakcijah.
»Vsako vmešavanje v to, kar prinaša usoda, v voljo bogov, je bilo nekaj, kar se ne spodobi in je v nasprotju s kodeksom lagerskega vedenja,« se spominja Šalamov. In kdor sodi, da je mogoče ravnati drugače, ta se nikoli ni dotaknil resničnega dna življenja, nikoli mu ni bilo treba dogorevati v »svetu brez junakov«.
Ta razlika med stališčema Šalamova in Weissberga do sveta represije, »drugega sveta« (Herling-Grudziński), v katerega so bili potisnjeni, morda pojasni največji ruski filozof Vladimir Solovjov: »Nasprotje med dvema kulturama – vzhodno in zahodno – se je ostro zarisovalo že v zgodnji dobi človeške zgodovine. Če je Vzhod gradil temelje svoje kulture na brezpogojnem podrejanju človeka višji sili, nadnaravnosti, je bil nasprotno na Zahodu človek prepuščen lastni invenciji, ki mu je dopuščala široko samoniklo dejavnost.«
Po ulicah Magadana hodiš po globokih hodnikih, vkopanih v snegu. Ozko je, pri srečevanju se je treba zaustaviti, spustiti drugega mimo. Včasih se mi tako pripeti, da se zaustavim iz oči v oči s kakim starim moškim. Zmeraj, zmeraj se mi tedaj zastavi vprašanje: Pa vi, kdo ste bili? Rabelj ali žrtev?
A zakaj me to zanima in vznemirja? Zakaj ne zmorem gledati na tega človeka običajno, brez te neznosne in vsiljive radovednosti? Ko pa bi vendar zbral toliko poguma in mu zastavil to vprašanje in bi bil on odkrit, bi lahko slišal odgovor: Glejte, pred sabo imate tako rablja kot žrtev.
To je tudi bila značilnost stalinizma, da se v veliko primerih ne da ločiti teh dveh vlog. Nekdo je bil najprej preiskovalni oficir, potem je sedel in bil pretepen, po obsodbi je prišel ven in se je maščeval itd. To je bil svet zaprtega kroga, iz katerega je bil izhod en sam: smrt. To je bila strašna igra, v kateri so izgubljali vsi.
Spustil sem se daleč, k zalivu. Tu ni bilo več slišati mesta. Predvsem ni bilo slišati Kolime. Nekje za hribi, ki se spuščajo do zaliva, v tišini in temi leže njeni mrtvi. V enih od spominov sem bral, da večni mraz Kolime tako konzervira trupla, da obrazi pokopanih ohranijo celo svoj izraz. Obrazi ljudi, ki so videli to, česar človek ne bi smel videti, kot opozarja Šalamov.
Pomislil sem na grozljivo nekoristnost trpljenja. Ljubezen zapušča za seboj svoje sadove – to so naslednji rodovi, ki prihajajo na svet, trajanje človeštva. A trpljenje? Tako velik del človeškega življenja, mučen in najtežji, mineva in ne pušča sledov. Ko bi zbrali energijo trpljenja, ki so jo tu dali od sebe milijoni ljudi, in jo spremenili v ustvarjalno silo, bi bilo mogoče narediti iz našega planeta cvetoč vrt.
A kaj je ostalo?
Zarjaveli ladijski trupi, trohneči stražni stolpi, globoke jame, iz katerih so nekdaj pridobivali nekakšno rudo. Mračna, mrtva praznota. Nikjer nikogar, kajti izmučene kolone so že šle mimo in izginile v večni mrzli megli.