Avtor: Justin Stanovnik

8. februarja pred dobrim poldrugim stoletjem se je dopolnilo življenje človeku, ki mu je bilo dano izrekati besede, kot jih ni bilo dano ne prej in ne pozneje nikomur od tistih, ki so bili rojeni v ta jezik. Zato je 8. februar po pravici praznik slovenske besede in slovenske kulture. Na ta dan se ustavimo, da v slovesnem miru in tišini poslušamo besede svojega pesnika. Dovolimo, da njegove besede stopajo v nas in nas s svojo nenasilno močjo popeljejo v prostore naše najgloblje resničnosti. In v tistih prostorih vstajajo, potem ko je utihnil ves zunanji hrup, resnična vprašanja: predvsem, morda ne najprej, a gotovo predvsem, vprašanje, kaj je naše življenje. Veliki Prešernov sodobnik italijanski pesnik Leopardi je v »Nočni pesmi blodečega azijskega pastirja« to vprašanje dal izreči preprostemu nomadu in ga tako uveljavil kot osnovno vprašanje slehernega človeka: Kaj je življenje ubogega pastirja? Kam gre moja blodeča pot?
Tu smo pri jedru vprašanja o kulturi. Mnogo stvari se poteguje za to, da bi nosile to visoko ime: kultura. Tiskajo se časopisi, revije in knjige; večer za večerom nas vabijo gledališča na svoje predstave, če se sprehodite po mestu, vas bo za vsakim vogalom tak ali drugačen napis opozoril, da je v mestu odprta nova razstava, nova glasbena ali plesna prireditev: In vse to hoče biti kultura. In če v kakem odročnem kraju začnejo predvajati filme, pravijo, da je to kulturni dosežek. Za vsem tem je veliko napora, pogosto veliko domiselnosti in nadarjenosti, včasih celo navdiha. Toda če za vsem ni onega vprašanja, ki je vprašanje po smislu in ki hoče vedeti, kaj je življenje ubogega pastirja, potem v vseh mnogih dejanjih, ki jim pravimo kultura, ni tistega duha, ki bi nas notranje prevzel in vznemiril naše najtanjše strune, da bi kot živa človeška bitja zabrneli v resničnosti.
Vsa velika umetnost in vsa velika kulturna dejanja imajo to v sebi, da se potem, ko so se nas dotaknila, naseli v nas mir. Od kod ta mir? Glejte, ko smo slišali ali prebrali tako velike reči, kot je Prešernovo Slovo od mladosti ali Murnova pesem o ajdi ali Balantičeva pesem o pokopališču na hribu, začutimo, da so te stvari tako brez razpoke ali raze, tako na poseben način cele in popolne, da stojijo pred nami v tako neponovljivi in dovršeni enkratnosti, da jim ni mogoče ničesar ne dodati ne odvzeti, vemo hkrati tudi, da so te stvari znamenja, ki nam sporočajo, da je tudi svet, v katerem je nekaterim ljudem bilo dano to popolnost ustvariti, lahko samo svet, ki ga nosi smisel. Velika umetnost je znamenje za smiselnost sveta. To je razlog, da nas kliče z glasom, ki se mu ni mogoče ustavljati. Sedaj torej vemo, zakaj velika dela umetnosti ne razpadejo: zato, ker so tako cela, da čas nima kam natočiti svoje jedke tekočine. Zato ostajajo. Prihajajo in odhajajo barbari, prihajajo in odhajajo vojske, prihajajo in odhajajo bolezni, ta dela pa ostajajo; za hip jih zastre stiska časa, a se potem pokažejo spet in nam svetijo. Pesnica Sapfo je pred dva tisoč šeststo leti na nekem jonskem otoku zapela dva stiha o zvezdi večernici: O večernica, ti, ki vse, kar je jutranja zarja razposlala po svetu, pokličeš nazaj, ovco pokličeš in kozo, otroka pripelješ k materi nazaj! Ko ta dva verza preberemo po tolikem času, si pravimo: da, to je podoba našega življenja. In potem si še pravimo tako popolna je ta podoba, da bo govorila vsakemu času in vsakemu človeku. Angleški kronist Beda je pred tisoč tristo leti napisal prelepo zgodbo iz časa pokristjanjevanja Anglije. Potem, ko so kralj in plemiči poslušali misijonarjeve besede, vstane eden od knezov in pravi: O kralj, kakor če bi vrabec priletel v to svetlo in toplo dvorano in bi po kratkem in varnem bivanju tukaj spet odletel na drugem koncu v temo, v neznano, v sneg in vihar, tako je naše življenje: za trenutek je tu, ne vemo pa, kaj je bilo prej in kaj bo potem. Zato nauk tega moža, ki nam prinaša nekaj gotovosti, zasluži, da mu sledimo. In spet si pravimo, ko vse premislimo, da je ta podoba tako resnična, da nikoli ne bo izgubila te moči, da bi pripovedovala o človekovi usodi. Naj se znanost še tako razvije, naj potujemo s še bolj fantastično hitrostjo, naj gremo na rob vesolja, če je kje kak rob, vedno bo ostala resnica, ki jo tako neprekosljivo pripoveduje podoba o ptici, ki se za trenutek znajde v svetlobi in toploti in naslednji hip že izgine v temo, iz katere je tudi prišla. Tu smo sedaj v stičišču vseh vprašanj in nič čudnega ni, če je pred nami tudi že neka druga slika: skromen prizor, na zunaj neznaten, ne nekem najbolj navadnem kraju galilejske planjave, ko med dvanajsterimi vstane Peter in pravi Učeniku: kam naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja. Skromen prizor in čisto navaden kraj, smo rekli, a v tistih besedah začutimo energijo, ki tem besedam zagotavlja, da se bo človek z njimi odzival na svojo usodo do konca.
Kadar torej govorimo o kulturi, smo zmeraj v središču stvari. Če kak čas ali kaka doba to središče dosega in če poleg tega ni prišlo do zamenjave, tako da bi se poljubna točka razglasila za središče, pravo središče pa pozabilo, tedaj pravimo, da ta čas stoji v znamenju visoke kulture. To se kaže tako, da tedaj nastajajo dela – narejena z besedo, z glasom ali podobo – ki so tako cela, da kljubujejo vsakemu času.
Toda iz tiste energije, ki se s postavljanjem pravih vprašanj ustvarja tam v središču, se ne oblikujejo samo dela visoke in praznične kulture. Tista energija sega tudi na ulice in v hiše našega mesta, povsod tja, kjer je in živi konkretni človek, bodisi sam bodisi z drugimi. Moč prave kulture je ravno v tem, da oblikuje življenje slehernega dne. Od kulture je odvisno, kako se ljudje srečujemo, kaj si drug o drugem mislimo: ali smo drug drugega veseli in smo radi skupaj, ali pa smo brezbrižni in do nikogar ničesar ne čutimo. Ko pridete v tuje mesto in imate oči za to, boste prvi dan vedeli, iz katere osnovne misli živijo ljudje, ki hodijo po ulicah mimo nas, ki posedajo po parkih, ki postavljajo jed pred vas na mizo in vam dajejo papirje po uradih. Teh stvari se preprosto ne da skriti, te stvari sijejo z naših obrazov. Nadškof Rode nam je pred mnogimi leti povedal, kaj je doživel, ko je izstopil na železniški postaji v Madridu: po prvih korakih mu je bilo jasno, da je prišel v mesto veselih in radostnih mladih ljudi.
Človekovo vedenje ima zagoneten izvor, prav gotovo pa ne prihaja od tega, da veliko imaš. Še najbolj veseli so tisti, ki ne vedo natanko, zakaj so veseli. A če veselje ne prihaja od obilnega imetja in velike moči, je na nečem vendarle zrastlo! To lahko rečemo, da ga ne bi bilo, in ga ni, če ni v nas osnovnega ravnotežja, ki se je ustavilo tako, da smo ali brali prave besede ali poslušali pravo muziko ali gledali prave podobe in like. To pa je ravno kultura.
Veselje je ena reč, čeprav je očarljiva in osvajajoča. Drugo pa je pamet. Pamet ni samo stvar naših računov, naložb in obrestnih mer, ne kaže se samo v donosni službi in iskanju prijateljev z visokimi zvezami. Čez to pamet sicer ne bomo veliko govorili, a sedaj mislimo na neko drugo. V mestu, kakor veste, kar naprej vstajajo novi preroki: eni polagajo roke na ljudi in pravijo, da zdravijo, drugi oznanjajo konec sveta, tretji pa nasprotno trdijo, da bo svet večen in brez vsega hudega, a le, če ga bodo izključno uredili oni. In spet je odvisno od kulture, oziroma od pameti, ki iz nje nastaja, ali bodo ljudje noro letali za temi preroki ali pa bodo raje modro pustili, da bodo nazadnje pobrali svojo robo in odšli drugam. Pameti, o kateri sedaj govorimo, bi pravzaprav morali reči politična pamet, za katero boste morda priznali, da je blago, ki ga v mestu močno primanjkuje.
A če ta pamet raste iz splošne kulture, raste neka druga še bolj, le da ta kaže svoj blagodejni vpliv ne na mestnem trgu, ampak v tišini človekove notranjosti. To je pravzaprav posebna moč, ki človeku brani, da bi se povsem prepustil trenutku, bodisi da je ta trenutek prišel na krilih razsipne sreče bodisi da se je iz teme pred njim izluščil sivi obup. Neko nedeljo, ne vem ravno, katero, nam v cerkvi preberejo tudi tisto pismo apostola Pavla, v katerem stojijo besede: Vi pa se smejte, kakor da se ne bi smejali, in jokajte, kakor da ne bi jokali: kajti podoba tega sveta preide. Kdor te besede lahko sprejme ali pa jih ima na neki način že v sebi, je v posesti te pameti. S posebnim zadoščenjem lahko sedaj povemo, da je Prešeren napisal nekaj zelo podobnega. Mislimo na tisti tolažljivi verz iz uvodnega soneta v Krst pri Savici. Dan jasni, dan oblačni v noči mine!
Nikoli torej ne bi smeli pozabiti, da kultura ni samo to, kar se dogaja po kulturnih ustanovah, ampak je tudi in predvsem način kako obstaja, živi nemirni svet ljudi. Ko potujete po deželi in vidite, da so sredi vasi postavili visok stanovanjski blok, vedite, da ga je postavila arogantna volja neukih ljudi, ki so iz ne vem kakšne zamere hoteli udariti lepoto katere slovenskih dolin; in kadar bodo s televizijskega zaslona govorili stavke, ki tolčejo ob izkušnje večine ljudi, vedite, da ste v deželi, kjer si ljudje, ki so tu zato, da razbirajo resničnost sveta in jo sporočajo, jemljejo pravico, da jo potvarjajo.
Kultura je torej tu in sedaj in vsak dan, a je samo takrat, če so globoko v središču postavljajo vprašanja, ki zadevajo bistvo stvari. Če pa tega spraševanja tam ni, potem je ta živi svet naše vsakdanje resničnosti prepuščen sebi, da se razpušča v kaotičen svet poljubnosti.
Ko na Prešernov dan slavimo kulturo in pojemo hvalo njenim velikim delom, za katera smo rekli, da so s svojo polnostjo in celostjo znamenja, da je svet smiseln, moramo povedati še to, da je naša kultura krščanska kultura. To je pomembna ugotovitev, ne samo zato, ker s tem pokažemo na njeno zadnjo utemeljitev, ampak tudi zato, ker tako spomnimo na naročilo, ki ga krščanstvo daje svojim ljudem, da morajo namreč svet in življenje sprejeti, nekako tako kot vrt, ki ga je treba obdelovati. Nepregledna množica ljudi to naročilo sprejema že dva tisoč let, zato lahko rečemo, da je naš svet sprejet in obdelan. Ta ukaz, da moramo svet sprejeti in obdelovati, bi bil seveda kratke sape, če ne bi stal na veri, ki ni v središču sveta, kakor kultura, ampak ga presega. Ker je danes slovesen dan, tudi o tej veri lahko spregovorimo na slovesen način. Tako na primer, kakor je to storil angleški pisatelj konvertit Chesterton v knjigi Večni človek: »Ko bi bila ta vera zmotna, bi trajala komaj en dan; ko bi bila samo ekstaza, bi človek rekel, da taka ekstaza ne bi mogla trajati več kot eno uro. Traja pa dva tisoč let: in svet v njej je bolj svetel, bolj zdrav v svojih nagibih in bolj veder spričo usode in smrti kot svet zunaj nje.«
Nekoč je veljalo, da so tisti, ki lahko prikimajo tem besedam, za kulturo izgubljeni. Sedanji čas vedno bolj razločno opozarja na to, da bo samo z njihovo pomočjo mogoče prepričati ljudi, da bodo svet sprejeli, obdelovali in varovali.
Beseda kultura pa pomeni v slovenščini prav to: gojiti, obdelovati in varovati.
Iz revije Duhovno življenje, februar–marec 2005

Avtor slike: Mirko Kabmič

Opis slike: Marljivost čebel in lepota cvetov Mirko Kabmič