Avtor: Marija Stanonik

Gruče, kdove odkod vse, se zgrinjajo v nepregledno množico. Že tri tedne turobno, hladno, deževno vreme. Mokra podrast, razmočene poti. Tudi ta dan lije kot za stavo.
Preblisk slutnje, da je navzočim, tako vsaj od daleč okušati senco trpljenja njihovih najbližjih, ki so na eni od teh poti prestajali svoj križev pot.
Molitev s tem imenom zveni grozljivo vpričo brezna, kamor so padala izmučena in prestreljena telesa slovenskih premagancev po koncu druge svetovne vojne.
Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, kaj ste videle na tem kraju?

Ni vas močil le dež, vaših korenin ni napajala le voda z neba, pojila vas je tudi kri umorjenih …
Danes je tu zbrana tihota in mir. Najvišji predstavnik slovenske Cerkve se ne utrudi vabiti k odpuščanju in spravi. Njegov brat v škofovstvu se mu pridružuje z zgledom čiste, nedolžne Žrtve.
Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, kaj ste vedele na tem kraju?

Starejši, žilav moški sleče jopič, z njim ogrne enega od otrok, ki so z njim. Čez čas mu eden od njih v naročju zaspi. Vsake toliko časa ga ljubeče pogleda v obraz. Tudi poljubi ga, rahlo, da bi ga ne zbudil.
Zakaj je danes tu?
Se je prišel zahvalit, da se je, od koder že, srečno rešil; poklonit spominu tovarišev, ki jim je bila pretrgana nit življenja?
Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Eden od mož zagozden med skale in korenine – daleč od drugih – kar naprej jemlje robec iz žepa in si z njim briše oči.
Čez čas pride zraven še drug, sivolas mož. Obsedi. Ne za dolgo. Sname očala z nosu in gre z roko čez oči. Ne le enkrat …
Ko intonirajo himno pomorjene vojske, vstane in dostojanstveno obmiruje. Obotavljaje se, stori enako tudi prvi.
Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, povejte kaj ste videle na tem kraju?

Enemu od mladih spremljevalcev morda njihovega starega očeta je najbrž dolgčas. Igra se z vejo mlade leske. Najraje bi zaklicala, naj tega ne počne, saj je grm zrasel iz tal, ki jih je škropila kri tolikerih. Zadrhtim, ko ugledam zlomljeno vejo: podobo strtih, polomljenih teles.
Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, povejte, kaj ste videle na tem kraju?

Grem po tisto vejo in jo prinesem na avtobus. Trgam še sveže zelene listke z nje in jih poklanjam udeležencem v spomin na častitljivo sveto daritev.
Skozi okno avtobusa v zavetju trave ugledam drobno jagodo. Rdečo kapljo krvi. Čigave? Pobitih Slovencev? Ali Tvoja, Gospod?
Smreke, pripovedujte, kaj ste videle na tem kraju?

Smreke, pripovedujte, kaj ste videle na tem kraju?