Avtor: Neoznačeni avtor

Upoštevajoč plemenito in demokratično prihodnost evropskega doma in:
– ker družbe, ki zanemarjajo preteklost, nimajo prihodnosti;
– ker Evropa ne bo združena, dokler ne bo sposobna spet združiti svoje zgodovine, prepoznati komunizem in nacizem kot skupno dediščino ter izpeljejo pošteno in temeljito razpravo o vseh totalitarnih zločinih preteklega stoletja;
– ker je komunistična ideologija neposredno odgovorna za zločine proti človeštvu;
– ker je slaba vest, ki izvira iz komunizma, težko breme za prihodnost Evrope in za naše otroke;
– ker različno ocenjevanje komunizma še vedno lahko deli Evropo na »zahodno« in »vzhodno«;
– ker je bilo evropsko združevanje neposreden odgovor na vojne in nasilja, ki so jih izzvali totalitarni sistemi po kontinentu;
– ker naj bo zavest o zločinih proti človečnosti, ki jih povzročijo komunistični režimi po vsej celini, prisotna v vseh evropskih spominih v enakem obsegu kot zločini nacističnih režimov;
– ker so bistvene podobnosti med nacizmom in komunizmom v njunem grozo vzbujajočem in strašnem značaju in njunih zločinih proti človečnosti;
– ker je zločine komunizma potrebno še kaznovati in obsoditi s pravnega, moralnega in političnega pa tudi zgodovinskega vidika;
– ker so te zločine opravičevali v imenu teorije razrednega boja in načela diktature »proletariata« z uporabo terorja kot metode za ohranitev diktature;
– ker so komunistično ideologijo graditelji imperijev v Evropi in Aziji uporabljali kot orodje za dosego svojih ekspanzionističnih ciljev;
– ker mnogi zločinci, ki so zagrešili zločine v imenu komunizma, še vedno niso bili obsojeni in njihove žrtve še niso dobile odškodnin;
– ker je zagotavljanje objektivne izčrpne informacije o totalitarni komunistični preteklosti, ki vodi k globljemu razumevanju totalitarne komunistične preteklosti, nujen pogoj za pošteno prihodnje povezovanje vseh evropskih narodov;
– ker dokončna sprava vseh evropskih narodov ni možna brez osredotočenega in poglobljenega napora, da bi ugotovili resnico in izboljšali spomin;
– ker je potrebno komunistično preteklost Evrope temeljito predelati tako v akademskih krogih kot v širši javnosti, naj imajo prihodnje generacije omogočen dostop do informacij o komunizmu;
– ker je v različnih delih sveta preživelo le nekaj totalitarnih komunističnih režimov, ki pa kljub vsemu nadzirajo približno petino svetovnega prebivalstva, se oklepajo oblasti in zločinsko delujejo ter močno škodujejo blagostanju svojih narodov;
– ker se v mnogih deželah, čeprav komunistične partije ne vladajo, niso javno distancirali od zločinov komunističnih režimov niti jih niso obsodili;
– ker je Praga eno od mest, ki je živelo tako pod oblastjo nacionalsocializma kot komunizma.
In ker verjamemo, da imajo milijoni žrtev komunizma in njihove družine pravico, da užijejo pravno zaščito, sočutje, razumevanje in priznanje za svoje trpljenje prav tako kot žrtve nacionalsocializma in da so politično upoštevane,
udeleženci Praške konference »Evropska vest in komunizem«,
– upoštevaje resolucijo Evropskega parlamenta ob šestdeseti obletnici konca 2. svetovne vojne v Evropi 8. maja 1945, z dne 12. maja 2005;
– upoštevaje Resolucijo 1481 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 26. januarja 2006;
– upoštevaje resolucijo XVI. kongresa evropskih ljudskih strank z dne 5. februarja 2004, ki poziva k ustanovitvi neodvisnega strokovnega telesa za zbiranje in oceno informacij o kršenju človekovih pravic pod totalitarnim komunizmom in spodbuja ustanovitev spominskega muzeja žrtev komunizma;
– upoštevaje resolucije o komunističnih zločinih, ki so jih sprejeli nacionalni parlamenti;
– upoštevaje izkušnjo Komisije za resnico in spravo v Južni Afriki;
– upoštevaje izkušnjo memorialnih inštitutov in spomenikov na Poljskem, v Nemčiji, Slovaški, Republiki Češki, Združenih državah Amerike in muzejev okupacije v Litvi, Latviji, Estoniji ter Hiše terorja na Madžarskem;
– upoštevaje sedanje in prihodnja predsedovanja v EU in Svetu Evrope;
– upoštevaje dejstvo, da je leta 2009 dvajsetletnica razpada komunizma v Vzhodni in Srednji Evropi kot tudi pokola na Trgu nebeškega miru v Pekingu,
zahtevamo:
1. doseganje vseevropskega sporazuma o tem, da sta bila tako nacizem kot komunizem totalitarna režima, ki ju je treba soditi po njunih strašnih uničevalnih dosežkih zaradi politik sistematične politične uporabe skrajnih oblik nasilja, zatiranja vseh državljanskih in človekovih pravic, začenjanja napadalnih vojn kot neločljivega dela njihovih ideologij, zaradi iztrebljanja in preseljevanja celih narodov in skupin prebivalstva; in kot taka ju moramo smatrati kot največji nesreči, ki sta uničili 20. stoletje;
2. priznanje, da bi morali v opozorilo prihodnjih generacijam mnoge zločine, ki so jih zagrešili v imenu komunizma, kaznovati kot zločine proti človeštvu na enak način, kot so bili nacistični zločini kaznovani na nürnberških procesih;
3. oblikovanje skupnega pristopa do zločinov totalitarnih režimov, med drugimi tudi komunističnih, in krepitev vseevropske zavesti o komunističnih zločinih, da bi jasneje določili skupen odnos do zločinov komunističnih režimov;
4. uvedbo zakonodaje, ki bi omogočila sodiščem, da bi sodili in obsodili hudodelce komunističnih zločinov in odškodovali žrtve komunizma;
5. zagotovitev načela enake obravnave in nediskriminacije žrtev vseh totalitarnih režimov;
6. evropski in mednarodni pritisk za učinkovito obsodbo preteklih komunističnih režimov in učinkovit boj proti komunističnim zločinom, ki še trajajo;
7. priznanje komunizma kot sestavnega dela skupne in strašne evropske skupne zgodovine;
8. sprejetje panevropske odgovornosti za zločine komunizma;
9. sprejem 23. avgusta, ko je bil podpisan pakt Hitler-Stalin, znan kot pakt Molotov-Ribbentrop, kot dneva spomina na žrtve tako nacističnih kot komunističnih totalitarnih režimov na isti način, kot se Evropa 27. januarja spominja žrtev holokavsta;
10. odgovorno ravnanje nacionalnih parlamentov pri spoznavanju komunističnih zločinov kot zločinov proti človečnosti, ki naj vodi k ustrezni zakonodaji in parlamentarnemu nadzorovanju take zakonodaje;
11. učinkovite javne razprave o reklamnih in političnih zlorabah komunističnih simbolov;
12. nadaljevanje razprav o žrtvah totalitarnih režimov pri Evropski komisiji, da bi jih zbrali v poročilih Komisije;
13. vzpostavljanje neodvisnih ekspertnih komitejev v evropskih državah, ki so jim vladali totalitarni komunistični režimi, ki imajo nalogo, da zbirajo in pridobivajo podatke o kršenju človekovih pravic pod totalitarnimi komunističnimi režimi na nacionalni ravni in v tesnem sodelovanju s komitejem ekspertov Sveta Evrope;
14. zagotavljanje jasnega mednarodnega pravnega okvira, ki se tiče svobodnega in neomejenega dostopa do arhivov, ki vsebujejo informacije o zločinih komunizma;
15. vzpostavljanje Inštituta za evropski spomin in vest, ki bi bil tako A) evropski raziskovalni inštitut za raziskave totalitarizma, ki razvija znanstvene in izobraževalne projekte in podpira mrežo nacionalnih raziskovalnih inštitutov, specializiranih za totalitarno izkušnjo, B) panevropski muzej/spomenik žrtvam vseh totalitarnih režimov, da bi se spominjali žrtev teh režimov in krepili zavest o zločinih, ki so jih ti režimi povzročili;
16. organiziranje mednarodne konference o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni komunistični režimi z udeležbo predstavnikov vlad, parlamentarcev, znanstvenikov, strokovnjakov in nevladnih organizacij z rezultati, ki bi jih predstavili po vsem svetu;
17. popravljanje in pregled evropskih zgodovinskih učbenikov, da bi se otroci lahko učili o komunističnih režimih in se jih zavedali na enak način, kot jih učijo oceniti nacistične zločine, v vseevropski in temeljiti razpravi o zgodovini komunizma in njegovi dediščini;
18. skupno obeleževanje dvajsetletnice padca berlinskega zidu in pokola na Trgu nebeškega miru.
Udeleženci praške konference »Evropska vest in komunizem« nagovarjamo vse narode Evrope, vse evropske politične ustanove, tudi nacionalne vlade, parlamente, Evropski parlament, Evropsko komisijo, Svet Evrope in druge ustrezne mednarodne ustanove ter jih pozivamo, naj sprejmejo ideje in pozive te Praške izjave in jih vključijo v izvedljive ukrepe in v politike.
Praga, 3. junija 2008,
Senat parlamenta Češke republike