Avtor: Janko Maček

Konec lanskega leta nas je prijatelj Zaveze iz Škofje Loke dobrohotno opozoril, da še nismo pisali o usodnem dogodku, ki se je v njegovem mestu zgodil 14. marca 1944. Le dva dni po tem je bila namreč v Škofji Loki ustanovljena domobranska postojanka, torej se tema kar sama ponuja za rubriko Kako se je začelo. Res, da se večina naših tovrstnih opisov začne leta 1942 ali celo 1941, tu pa se pojavlja datum marec 1944, komaj eno leto pred koncem vojne, vendar vemo, da je imela komunistična revolucija pri nas za svoj nastop različne načine in časovne roke, le cilj je bil vedno isti. Tisti, ki bi radi dokazali, da pri nas revolucije in državljanske vojne sploh ni bilo, nas vedno znova prepričujejo, da se je oborožen protikomunistični boj v glavnem razvil samo v Ljubljanski pokrajini, medtem ko so bili ostali deli Slovenije enotni v osvobodilnem boju. Dogodki, ki so se marca 1944 zgodili v Škofji Loki in jih skušamo v tem sestavku postaviti pred bralca, pričajo, da temu ni bilo tako.
Iskrena hvala za opozorilo in hvala tudi pričevalcem, med katerimi smo našli celo očividce pretresljivega dogodka, da so bili kljub svojim letom in drugim težavam pripravljeni žrtvovati nekaj časa za osvežitev in utrditev pravega zgodovinskega spomina. Naj vam bo v veselje in ponos zavest, da s tem izpolnjujete dolg do prednikov pa tudi do vaših potomcev, da bodo spoznali svoje korenine.

Med kljukastim križem in rdečo zvezdo

Preden začnemo zgodbo, ki smo jo napovedali, poglejmo nekaj podatkov o mestu, kjer se je zgodila. Nemški cesar Oton II. je leta 973 podaril škofu iz Freisinga večji del Sorškega polja, Selško in Poljansko dolino in kraj Lonka – sedaj Stara Loka. To ozemlje so škofje kmalu kolonizirali s slovenskimi priseljenci s Koroške in z Bavarci. Kot mesto se Škofja Loka prvič omenja leta 1274. Župnija je bila že pred nastankom mesta v Stari Loki, od 1804 pa je tu tudi samostojna mestna župnija s cerkvijo sv. Jakoba. Že zgodaj je nastal nad mestom grad, kjer je bival oskrbnik gospostva s svojimi uslužbenci. Meščani so se ukvarjali s trgovino in obrtjo. Leta 1782 so prišle v mesto redovnice uršulinke, ki so imele šolo za dekleta, pred 2. svetovno vojno pa tudi učiteljišče na gradu. V začetku 20. stoletja se je v mestu razmahnilo bogato društveno življenje. V času med obema vojnama se začne tudi industrija. Elektrarno, ki je bila prva javna elektrarna na Kranjskem, so dobili leta 1894, 1921 začne delati tovarna klobukov, 1934 Gorenjska predilnica, sledi tovarna strojev in hladilnih naprav, tekstilna tovarna itn. (Enciklopedija Slovenije, 13. zv.)
Pred drugo svetovno vojno je bil v Škofji Loki sedež okraja, še vedno je pa sedež občine. Med kulturnimi posebnostmi naj omenimo škofjeloški pasijon, ki ga je napisal kapucinski pater Romuald Štandreški in spada med najbolj znana dela slovenske baročne umetnosti. Na prvi povojni uprizoritvi pasijona leta 1999 je sodelovalo okrog 600 nastopajočih. V Škofji Loki je bil doma pesnik, pisatelj in literarni kritik dr. Tine Debeljak, avtor znane Črne maše za pobite Slovence. V zadnjem času je Škofja Loka znana zaradi velikega števila grobišč. 28. maja 1945 so namreč na loško železniško postajo Trata pripeljali cel transport vrnjenih domobrancev, jih zaprli na gradu in del njih že v naslednjih nočeh pobili v bližnji okolici. Pri Crngrobu je bilo v tistem času pobitih tudi večje število Hrvatov – vojakov, žena in otrok.
Aprila 1941 je Škofja Loka z drugimi deli Gorenjske prišla pod Nemčijo. Meja med Nemčijo in Italijo je tu potekala v glavnem po nekdanji meji med ljubljanskim in škofjeloškim okrajem. Za celo Poljansko dolino tja do Žirov je Škofja Loka postala prvi center, kajti vse poti proti Ljubljani so bile zaprte. Tudi Črni Vrh nad Polhovim Gradcem je bil sedaj odrezan od Ljubljane. Komaj en mesec po zasedbi so novi gospodarji pozaprli oziroma preselili duhovnike, redovnike, učitelje pa tudi nekatere vidnejše obrtnike in kmete. Precej se jih je zaporu in preselitvi izognilo s tem, da so zbežali čez mejo, ki tedaj še ni bila tako strogo zaprta. Vse šole so čez noč postale nemške in napisi po mestu in ob cestah so bili samo nemški. Vsa slovenska društva so bila prepovedana. Bilo je pač treba izpolniti Hitlerjev ukaz: Naredite mi to deželo zopet nemško. Nekaj dijakov in študentov, ki so pred okupacijo študirali v Ljubljani, se ni vrnilo domov, drugi so se odslej vozili v Kranj, redki celo v Celovec. Zvonovi ob nedeljah in praznikih niso več vabili k maši, saj ni bilo duhovnikov. V Loki je sicer ostal ostarel in bolehen duhovnik in čez nekaj mesecev je celovški škof poslal patra Besel-a, ki naj bi imel na skrbi cel nekdanji škofjeloški okraj, poleg tega pa tudi ni znal slovensko. Sicer pa tudi potem, ko se je slovenščine nekoliko naučil, ni smel slovensko pridigati.

Opis slike: Škofja Loka 1941

Ni čudno, če v takih razmerah ljudje niso bili navdušeni za Nemce in so z odobravanjem sprejeli vesti, da se pripravlja odpor proti njim. Kot del tega odpora so sprejeli odbore OF, ki so se začeli ustanavljati proti koncu poletja 1941. Poljanska vstaja in nemške represalije so odjeknile tudi v mestu pod gradom. Ko je Stane Žagar na sveti večer 1941 v nekem hlevu pri Bukovem Vrhu zaprisegel novince, je seveda imel tudi govor. Tone Peternel je o tem v Loških razgledih 1971 pod naslovom Spomini na leto 1941 in na poljansko vstajo zapisal, da so bili mnogi nezadovoljni z Žagarjevim govorom: »To se je pokazalo takoj po prisegi, ko je prišlo nad mene več mož in fantov in mi očitalo, da sem jih s svojo propagando o OF in narodnoosvobodilnem boju zavedel, ker v celi stvari, kot se vidi, ne gre predvsem za izgon okupatorja, temveč za komunizem. Za komunizem se pa oni niso prišli borit. Tako mnenje je tedaj najbrž imelo kar precej ljudi. Iz tega razloga je še isti večer odšlo domov nekaj mož in fantov.« 27. decembra ponoči se je Cankarjev bataljon, kolikor ga je še ostalo, izvlekel iz obkolitve pri Pasji ravni in odšel v Selško dolino. In potem so se zgodile Dražgoše, ki so od Loke oddaljene le 22 kilometrov: 41 vaščanov mrtvih in vas s cerkvijo vred požgana ter zravnana z zemljo; štiri oltarje so pred požigom in rušenjem rešili in prepeljali v Škofjo Loko. Nekaj mesecev kasneje so partizani ubili selškega župana Benedika, češ da je Nemcem izdal partizane v Dražgošah, in še več drugih. Kar skozi okno njegove domače hiše so neko jutro ustrelili tudi javorskega župana Peternela. Kasneje so sicer govorili, da so ga po pomoti, vendar je župan bil mrtev. Kakšni borci za svobodo so to, da pobijajo domače župane!
Kmalu po novem letu 1943 so Nemci vpoklicali na »delovno obveznost« fante letnikov 1923, 1924 in 1925. Večina se je odzvala, saj so se bali, da bi v nasprotnem trpele njihove družine; le redki so tedaj odšli v gozd k partizanom. Ko so aprila istega leta mobilizirali letnike 1918 do 1921 je bil odziv precej slabši, ker so nekateri šli k partizanom, drugi pa čez mejo k vaškim stražam. Tako je, na primer, tedaj več fantov iz Črnega Vrha šlo k vaški straži v Šentjošt. Tudi Vencelj Dolenc iz Virmaš je bil januarja 1943 mobiliziran na delovno obveznost, od koder pa je čez nekaj mesecev pobegnil in bil potem pri partizanih. Podobno usodo je doživelo veliko gorenjskih fantov. Po nekaj mesecih delovne obveznosti so jih Nemci vključili v vojaške enote in kmalu poslali na fronto. Kdor je imel srečo, da je po določenem času prišel domov na dopust, se je poskušal rešiti fronte in odšel k partizanom. So pa tudi partizani leta 1943 začeli mobilizirati, zlasti po hribovskih vaseh, kjer ni bilo Nemcev. Oni glede letnikov niso mogli biti kaj prida izbirčni, kajti najboljše so že pobrali Nemci.
Oktobra 1943 so Nemci zapustili Žiri. Ob odhodu so v delavnici čevljarske zadruge pobrali stroje in jih odpeljali v Kranj. Čevljarji tedaj niso bili pripravljeni iti z njimi. Ko pa so partizani en mesec kasneje v Žireh mobilizirali nekaj mož in fantov, Alfonza Zajca pa kar doma ustrelili, so čevljarji odšli v Kranj, nekateri drugi v Rovte in župan Seljak je začel uradovati v Škofji Loki. Žirovci so tja hodili po aprovizacijo, ki pa je večkrat niso prinesli domov, ker so jim jo že na poti pobrali. Po hribovskih vaseh in samotnih domačijah škofjeloškega hribovja so se pogosto pojavljali partizani, ki so seveda potrebovali hrano in streho. Ljudje, ki so radi ali neradi sprejeli partizane, so bili v nevarnosti pred Nemci, če partizanov niso prijavili. Če bi pa naredili prijavo, bi jih partizani ob naslednjem obisku kaznovali zaradi izdaje. Marsikateri gospodar te stalne nevarnosti in napetosti ni vzdržal; pobral je nekaj nujnih stvari in sam ali z družino odšel v mesto. Nekateri so s seboj pripeljali tudi živino, kolikor jim jo je sploh še ostalo. V mestu so se nastanili pri sorodnikih ali celo pri čisto tujih ljudeh, ki so jih bili pripravljeni sprejeti. Bili so tudi taki, ki so iz bližnjih naselij, na primer iz Puštala, hodili v mesto samo prenočevat, zjutraj se pa vračali domov. Čez dan so se namreč v bližini mesta počutili skoraj varne.

Opis slike: Pušarjevi iz Puštala 1939 – V sredini oče Jakob in mati, prva z leve stoji Francka, poleg nje Jakob

Usodni 14. marec 1944

Neko popoldne v začetku februarja 1944 je nemški vojak – po nekaterih virih je bil pripadnik SS, ki je v civilnem življenju tudi sam bil krojač – pri krojaču v Stari Loki popravljal svojo uniformo. Ko se je že po temi vračal v kasarno, je srečal tri loške terence, ki so ga ustrelili. Kot povračilni ukrep so Nemci 9. februarja na Kamnitniku postrelili 50 talcev. Ta dogodek je v 13. zvezku Enciklopedije Slovenije omenjen v zvezi z »aretacijo 77 pripadnikov OF, izmed katerih je okupator ustrelil za Kamnitnikom 18 domačinov skupaj z 32 talci iz drugih krajev v povračilo za padlega pripadnika SS«. Znano je, da sta med ustreljenimi bila tudi loški zdravnik Kocjančič in mesar Krek. Ljudski glas, ki ve marsikaj povedati o povezanosti gestapa in komunistov, trdi, da so komunisti pri sestavljanju seznama talcev sodelovali z gestapom in se tako na lep način znebili nekaterih nasprotnikov. Temu mnenju se pridružuje tudi pripoved Venclja Dolenca, kako so partizani tisti dan pri Habjanu v Breznici veseljačili. Gospodar, ki je vedel, kaj se dogaja v Škofji Loki, jim je oponesel: »Vi tu plešete, v Loki pa Nemci streljajo talce.« In odgovor: »Kar naj jih, da jih nam ne bo treba, saj so vsi bili proti nam.« (Novo jutro, 17. april 1991 – str. 13) Naj bo tako ali drugače, eno je gotovo: revolucionarji se pri svojih podvigih nikoli niso ozirali na ljudi, ampak na vse kaj drugega, in svoje nasprotnike so večkrat odstranili s pomočjo okupatorja.
Ni se še poleglo razburjenje zaradi nacističnega zločina na Kamnitniku, že je mesto in okolico pretresla novica o nasilni smrti desetih ljudi v loškem predmestju Karlovec. To pot je bila na delu komunistična VOS. Naselje Karlovec – danes je tam Kopališka ulica – se je takorekoč držalo Mestnega trga, le obzidje ju je ločevalo. Na Mestnem trgu je bil sedež gestapa in v gradu so bili vojaki, zato so Karlovec smatrali za varen kraj. Videli bomo, kako je Burjevčev Filip iz Puštala hodil spat k stricu Janezu, po domače Bičku. Filip je bil star 17 let in se je bal, da ga bodo partizani neke noči prišli mobilizirat.
Burjevčevi – pisali so se Pušar – so bili velika družina, poleg očeta in matere še 12 otrok: Franc (1915), Zdravko (1923), Ludvik (1924), Jakob (1925), Filip (1927), Janez (1931), Marjan (1932), Tončka (1912), Pavla (1914), Ana (1921), Marinka (1927) in Francka (1928). Oče Jakob je bil čevljar. Njihova hiša v Puštalu je bila na samem ob robu gozda in partizani so se ponoči večkrat oglasili pri njih zaradi popravila čevljev. Mati je gospodinjila in obdelala tisto malo zemlje, s katero so preživljali tudi dve kravici.

Opis slike: 15. marec 1944 – 17-letni Filip Pušar leži v Bičkovi kuhinji

V začetku leta 1944 starejših štirih sinov ni bilo doma: Franca, ki je bil že poročen, so neke noči odpeljali partizani in potem se je za njim izgubila sled. Zdravko je bil vpoklican na delo v Avstrijo. Ko je leta 1943 prišel domov, so ga mobilizirali partizani in odpeljali na Dolenjsko. Že po enem mesecu prisilnega partizanjenja so ga ujeli Italijani. Nekaj časa je bil v zaporu, nato pa so ga poslali nazaj v Avstrijo, kjer je delal kot čevljar. V Avstriji si je ustvaril družino in ostal do svoje smrti leta 2004. Ludvik in Jakob sta bila mobilizirana v nemško vojsko. Ludvik je leta 1944 padel na vzhodni fronti, Jakob pa je bil samo ranjen in je po zdravljenju v Nemčiji sredi leta 1944 prišel domov na dopust. O njem bomo v naši zgodbi še govorili. Od deklet sta bili Pavla in Tončka poročeni in sta živeli drugje, ostale tri so pa še bile pri starših.
Burjevčev Filip je 14. marca zvečer kot običajno šel spat k stricu Janezu v Karlovec. Janez Pušar in žena Ivanka sta v precej prostorni hiši živela sama – sin in hči sta bila v Ljubljani, zato sta lahko sprejela na stanovanje tudi begunce s hribov. Ko je Filip tisti večer vstopil v Bičkovo kuhinjo, so bili tam poleg strica in njegove žene zbrani še sledeči: Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja nad Hrastnico, njegov brat Matevž in sestra Marjanca, Staniška, Jakob Krmelj iz staniške bajte in verjetno še kdo. Seveda nas zanima, kdo so bili ti gostje, ki jih je Filip našel pri stricu. Janez, Matevž in Marjanca Erbežnik so bili vsi Staniški s Sv. Petra hriba. Matevž in Marjanca sta bila še doma na veliki staniški kmetiji, Janez pa je bil že več let poročen pri Sv. Andreju in bil oče sedmih otrok.

Opis slike: 18. marec 1944 – Zadnje slovo od desetih žrtev na Mestnem trgu

Staniški res niso bili navdušeni za OF, vendar partizani nikoli niso šli lačni od njihove hiše in tudi za v nahrbtnike so kaj dobili. Kaj je torej prestrašilo Staniške, da so kar trije ali štirje pribežali »na varno« v Karlovec? Ne vemo točno, kdaj so partizani odpeljali njihovo 20-letno sestro Katjo, iz raznih pripovedi pa sklepamo, da je bilo to vsaj nekaj dni pred 14. marcem1944. Baje so se tedaj na Stanišah in v staniški bajti oglasili vosovci, ki so se predstavili kot črnovrški domobranci. Tako Katja kot Mici Krmelj sta se ujeli v nastavljeno past. Partizani so kmalu prekinili vesel razgovor in ju odpeljali. Neki spomin pripoveduje, da je Katja razpečavala slovenski tisk, ki ga je bilo po ustanovitvi domobranske postojanke v Črnem Vrhu dovolj in so Nemci pred tem zapirali oči, partizani pa zasledovali kot nevarno belogardistično propagando. Znano je, da so nekatere domobranske postojanke na Gorenjskem imele posebnega referenta, ki je skrbel za ta tisk. Staniški so bili pred okupacijo na nekaj teh listov naročeni, saj so živeli na samoti in so zlasti ob dolgih jesenskih in zimskih večerih radi brali. Slovenski dom je 16. septembra 1944 pod naslovom Brambovci izpod Gorenjskih planin pripovedujejo objavil seznam škofjeloške okrožne komisije VOS-a z imeni pobitih Gorenjcev. Skoraj na koncu seznama sta navedeni tudi Katja Erbežnik in Mici Krmelj. Pri Katji Slovenski dom pripomni, da je »bila ubita 14. 3. 1944 po groznem mučenju«, pri Krmeljevi pa: »ubita 1944, zelo verna«. Po vsem tem laže razumemo, zakaj je s Staniškimi prišel v Loko tudi Micin brat Jakob Krmelj in potrkal na Bičkova vrata.
Ura se je bližala deveti. Pravkar so povečerjali, vendar so še ostali v kuhinji in se pogovarjali. Niti na misel jim ni prišlo, da jim grozi nevarnost. Ko je v veži nenadoma zaropotalo, so vsi vstali od mize in v gruči stali blizu kuhinjskih vrat, kjer se je pojavil vosovec z brzostrelko, za njim pa sta bila še dva ali trije. Zločinec je iz neposredne bližine spustil cel rafal na ljudi v kuhinji, ki so mrtvi ali umirajoči popadali na tla. Zdi se, da je Filip tisti trenutek stal nekoliko vstran od ostalih, ker je potem sam ležal na sredi kuhinje. Marjanca, ki ni bila ranjena, je od strahu ali pa namerno padla na tla in ostala nepoškodovana. Po neki pripovedi je bil v kuhinji tudi Jurij Erbežnik, torej še četrti Staniški, ki pa je bil samo ranjen in ostal živ. Nekje zunaj so se že slišali streli, zato likvidatorji niso imeli časa preverjati rezultate svojega dela, ampak so kar se da hitro izginili v temo.
Pri Bičku so tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umrli sledeči:
Janez PUŠAR, Biček, in njegova žena Ivanka;
Filip PUŠAR, Burjevčev iz Puštala;
Janez ERBEŽNIK, Šink od Sv. Andreja;
Matevž ERBEŽNIK, njegov brat, Staniški s Hriba sv. Petra;
Jakob KRMELJ iz staniške bajte;
Filipova sestra Ana je delala v loški predilnici. Ko se je naslednje jutro odpravljala v službo, ji je oče, ki ga je skrbelo, zakaj Filipa še ni domov, naročil, naj najprej gre pogledat k stricu Janezu. Tako je postala očividka tistega groznega prizora v Bičkovi kuhinji: pet okrvavljenih trupel je skoraj na kupu ležalo blizu vrat, brat Filip pa na sredini kuhinje. Bližnja stena je bila oškropljena s krvjo. Trupla v Bičkovi kuhinji je tisto jutro nekdo fotografiral in nekaj fotografij s kratkim poročilom o dogodku je objavil Slovenski dom 5. oziroma 17. junija.
Skoraj natanko ob istem času kot pri Bičku so se morilci pojavili v nekaj deset metrov oddaljeni Čikovi hiši, kar pomeni, da sta bili na delu dve skupini. Razumljivo, saj so teroristi vedeli, da bo po prvih strelih nastal v mestu alarm, ki bi jim lahko preprečil umik. Tudi pri Čiku so begunci tedaj ravno večerjali. Pri mizi so bili Janez Pustovrh, njegova žena Ivana in 6-letni sin Janez od Sv. Ožbolta ter Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare. 7-letna Pustovrhova Tončka v trenutku, ko so se morilci pojavili med vrati, ni bila pri mizi, domači gospodar Janez Rupar, po domače Čik, je pa menda bil v sobi poleg kuhinje. Tudi tukaj je bil spredaj vosovec z brzostrelko, za njim pa še nekaj drugih. Po sedečih okrog mize se je usula svinčena toča. 7-letna deklica se je tedaj znašla v sobi poleg gospodarja, ki je že držal v roki pištolo. V trenutku je otroka porinil za kavč in skozi odprta vrata že streljal na morilce. Pravijo, da je zadel v roko vosovca Janka Božnarja – Mačka, ki je tudi bil od Sv. Barbare, tako rekoč sosed pobitih. Teroristi se niso spustili v boj z gospodarjem, ampak so se takoj umaknili.
Pri Čiku so bili tako 14. marca 1944 ob devetih zvečer umorjeni sledeči:
Janez PUSTOVRH, Hribovski od Sv. Ožbolta
in njegova žena Ivana ter 6-letni sin Janez;
Franc LAVTAR, Brojan od Sv. Barbare;
Med mrtvimi bi gotovo bila tudi 7-letna Tončka Pustovrh, če se ne bi malo prej slučajno umaknila od mize in tako postala očividka pokola svojih najdražjih. Pri Čikovih trupel niso fotografirali, ali pa so se slike izgubile.
V 13. zvezku Enciklopedije Slovenije je ta dogodek omenjen takole: »15. 3. 1944 (po večini virov se je pokol zgodil 14. 3. 1944, op. J. M.) je v spopadu z organizatorji domobranstva padlo 9 nasprotnikov OF, nato je okupator ustanovil v mestu postojanko Gorenjske samozaščite, ki je iz beguncev pred partizansko mobilizacijo ustanovila domobranske postojanke v okolici.« Koliko neresnic! Ali se dogodku, ko nekdo stopi na prag in z rafalom pokosi skupino ljudi, ki sedijo za mizo pri večerji, reče spopad?! Namesto spopad bi morali tu uporabiti besedo množični pokol. Dvomimo, da je kdo od deseterice imel kaj opraviti z organiziranjem domobranstva, zlasti pa ne 6-letni otrok in obe ženski. Zanimivo je tudi, da je navedeno, da je padlo 9 nasprotnikov OF. Otrok, ki še v šolo ni začel hoditi, gotovo ne more biti politični nasprotnik. Res pa je, da je bilo krst, ki so bile izpostavljene na Mestnem trgu, samo 9, ker so Pustovrhovega sinčka položili v krsto k njegovi materi. Dokaz za to je njegova sestra Tončka, ki je še danes živa priča, kako je moral umreti njen eno leto mlajši brat.
Kaj vemo o življenjski poti štirih umorjenih pri Čiku? Janez Pustovrh je prišel k Sv. Ožboltu iz Setnika pri Polhovem Gradcu. Z ženo Ivano, dvema otrokoma in staro materjo je živel na mali kmetiji, kjer se je po domače reklo pri Hribovcu. Tudi v času okupacije je rad šel obiskat rojstni dom in Polhov Gradec. Ne verjamemo, da bi se posebej ukvarjal s politiko, verjetno pa leta 1944 res ni bil za OF. V začetku marca so bili na njegovi domačiji partizani, ki so se potem tam blizu udarili z Nemci in domobranci iz Črnega Vrha. Nemci so zato nameravali pri Hribovških požgati, vendar so jih domobranci prepričali, da Pustovrha poznajo in da ni nič kriv. To pa je vzbudilo pri partizanih sum, da jih je ravno on izdal. 12. marca so odpeljali njega in njegovega brata. Ker nanju niso posebno pazili, sta že prvo noč pobegnila in se zatekla v Škofjo Loko. Že naslednje dopoldne so očeta iskali doma in grozili ženi. Ker je domači pes, razdražen zaradi vpitja, hudo lajal, ga je vosovec-domačin vpričo žene in otrok ustrelil. Še isto popoldne je tudi Pustovrhova z obema otrokoma odšla v Škofjo Loko in doma je ostala sama stara mama. V mestu so poiskali očeta in vsi skupaj so prišli k Čiku, kajti sorodnica, pri kateri so najprej potrkali, jih ni mogla sprejeti. – Lavtar Franc, Brojan od Sv. Barbare, je bil oče štirih otrok. Tudi zanj si upamo reči, da ni »zaslužil« imena organizator domobranstva.
Pogreb vseh desetih žrtev je bil 18. marca v Škofji Loki. Začetni del pogrebne slovesnosti je bil na Mestnem trgu, kjer je bilo 9 krst že prej na parah. Ob krstah so pravkar ustanovljeni domobranci držali častno stražo. Nemci so seveda izkoristili pogreb za svojo propagando. Mrtvaški oder in govornico ob njem so odeli z rdečimi zastavami s kljukastim križem, kot da bi pokopavali kakega znanega nacista, in pogreba se je udeležilo nekaj visokih nacističnih predstavnikov. Kakšna ironija! Preproste hribovce je v mesto prignala stiska, upali so, da bodo tu varni tako pred komunisti kot pred Nemci, zdaj pa so jih prvi »osvobodili« življenja, drugi pa izkoristili za svojo propagando. Na govornico je kot domobranec v nemški uniformi stopil domačin Rudolf Humar in med drugim posvaril zbrano množico: »Tudi od vas, od vsakega posameznika je veliko odvisno. Kakor si boste postlali, tako boste spali.« Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, takih, ki so pomorjene poznali in za njimi žalovali, pa tudi takih, ki so prišli past radovednost, če ne še kaj slabšega.

Opis slike: 18. marec 1944 – Pravkar ustanovljeni domobranci na častni straži ob krstah

Ustanovitev domobranske postojanke

16. marca 1944 je bila torej v Škofji Loki ustanovljena postojanka Gorenjskih domobrancev. Za kasarno so si uredili prostore Društvenega doma na Spodnjem trgu. Zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar omenja v svoji knjigi Gorenjski domobranec, da jih je bilo v začetku samo sedem, da pa je njihovo število hitro naraščalo. Vencelj Dolenc meni, da so bili ti prvi člani posadke večinoma skrivači. Najbrž ime skrivači ni dobro, bolj prav bi bilo morda begunci. Nemci so jim po posredovanju Humarja in Janeza Ruparja dali dolge francoske puške na tri naboje oziroma kratke italijanske puške. Iz pripovedovanja domačih vemo, da je med loškimi domobranci kljub svojim letom bil tudi Filipov oče Jakob Pušar (1888). Ker je znal dobro nemško, je opravljal delo intendanta in tolmača. On in še nekateri so tiste dni uspeli prepričati Nemce, da za v Karlovcu pobite niso odredili streljanja talcev. Čez nekaj časa je postal poveljnik postojanke Jaka Klobovs iz Breznice.

Opis slike: Februar 1945 – Jakob Pušar v bolnišnici v Ljubljani – (Ali kdo pozna domobranca na levi in desni?)

V aprilu ali maju 1944 se je domobranski posadki pridružil Vencelj Dolenc in za njim je prišlo še nekaj desetin nekdanjih partizanov. Dolenc je nekatere poznal še iz časa pred vojno, z drugimi pa je bil skupaj v partizanih in so mu zaupali. Kočevarjeva ugotavlja, da je bila Škofja Loka ena tistih postojank, ki so imele največ prebežnikov iz partizanskih vrst. Iz njenega pregleda je razvidno, da je posadka od 157 vpisanih članov imela 52 nekdanjih partizanov. (Gorenjski domobranec, str. 40) Zanimivo je, da so od partizanov k domobrancem prehajali celo zadnje mesece pred koncem vojne, ko je bilo očitno, da so nacistični Nemčiji šteti dnevi. Seveda so prehajali mobiliziranci, ki s srcem in mišljenjem nikoli niso bili za partizane in komunizem. Prav tako nikoli niso bili za Nemce, vendar so vedeli, da bodo ti kmalu odšli, in verjeli, da bodo potem zahodni zavezniki pomagali, da bo prišlo do pravične ureditve. Če bi jim tedaj kdo dopovedoval, da je že vse odločeno in da so zavezniki na strani partizanov, mu ne bi verjeli. »Osvoboditelje« so od blizu spoznali v času »služenja« v njihovih vrstah kot tudi že prej in se z novim redom, ki so ga obljubljali, niso strinjali. V njihovo zmago niso verjeli, zato se jih propaganda o zadnji amnestiji ni prijela in so bili slučaji, da bi kak domobranec odšel k partizanom, skrajno redki. Spomin na dogodke, kot je bil v Škofji Loki 14. marca 1944, je bil tako močan, da ga ni bilo mogoče zabrisati.
Poglejmo, kako pojasnjuje nastanek domobranstva v Škofji Loki Vencelj Dolenc. Ko na kratko opiše pokol pri Čiku in Bičku, doda sledeče: »Zato so že drugi dan ostali preživeli skrivači iz obupa šli na Gestapo prosit za orožje, da bi se lahko sami branili. Kaj mar, če so Nemci krste desetih pobitih izpostavili pod nemškimi zastavami s kljukastim križem pred Gestapom na Glavnem trgu v Škofji Loki. Tudi s hudičem v boj proti nečloveškim kriminalcem!« (Novo jutro, 17. april 1991, str. 13) Dolenca bi morda bilo treba nekoliko popraviti. Pogreb žrtev komunističnega terorja je bil šele 18. marca, zato tisti, ki so se 15. marca dogovarjali o ustanovitvi domobranstva, niso mogli vedeti, kako bodo Nemci zlorabili pogrebno slovesnost za svojo propagando. Tudi tistega hudiča bi si Dolenc lahko prihranil. Je pa res, da v izrednih razmerah pride do izrednih ukrepov. In kdo more trditi, da 15. marca 1944 v Škofji Loki ni bilo izrednih razmer. Po vseh moralnih zakonih in mednarodnih konvencijah imajo ljudje pravico, da se v takih razmerah branijo in da za samoobrambo vzamejo orožje tudi od okupatorja. Ne vemo, kako je 15. marca 1944 v Škofji Loki potekal tisti razgovor med Nemci in domačini, ki so bili v skrajni stiski in so uveljavljali pravico do samoobrambe, vemo pa, da je bil njihov položaj skrajno težak. Ali so sploh imeli možnost izbire? Najbrž niso vedeli, kaj je Kardelj že jeseni 1942 pisal o beli gardi, da je njen položaj brezizhoden, da jo je treba čim bolj poriniti v naročje okupatorja, saj se bo s tem dokončno zamerila Angležem in Amerikancem, od katerih pričakuje rešitev. Da, niso vedeli, pa tudi če bi vedeli, ne bi mogli veliko narediti.
Dolenčev zapis lahko primerjamo z opisom latvijske pisateljice in političarke Sandre Kalniete. V svoji knjigi – poznamo nemško izdajo pod naslovom Mit Ballschuhen im sibirischen Schnee – je opisala evforijo ob prihodu Nemcev v Rigo poleti 1941. Latvija je pred tem eno leto trpela pod sovjetsko okupacijo. Le nekaj dni pred prihodom Nemcev je NKVD deportirala v Sibirijo preko 15.000 Latvijcev, med njimi veliko žena in otrok. Ko se je po enem letu po radiu spet oglasila latvijska himna in so po mestu zaplapolale latvijske zastave, so bili ljudje navdušeni. Nemce so imeli za osvoboditelje, čeprav se je vedelo za njihova taborišča smrti. Kalniete pravi, da v tistem navdušenju Latvijcev ni prav nič motilo, da je poleg latvijske zastave povsod visela tudi rdeča nemška zastava s kljukastim križem. Šele kasneje so se zavedeli, da so od enega totalitarizma prišli pod drugega, domače himne ni bilo več in po mestu so visele samo še zastave s kljukastim križem in slike Adolfa Hitlerja.

Opis slike: Lavtarjevi tri leta po očetovi smrti – Mama Marija, Francka, Pavle in Ljudmila, v naročju Marija

Ljudje pripovedujejo in tudi Vencelj Dolenc to potrdi, da so gestapovci imeli škofjeloške domobrance pod stalno kontrolo. Nobene patrole iz mesta niso mogli poslati, ne da bi jih obvestili in dobili dovoljenje. Ko so prišli v kak hribovski zaselek ali na samotno kmetijo so od ljudi zvedeli, da so bili partizani o njihovem prihodu vnaprej obveščeni. Ker se je to večkrat ponovilo, je bilo očitno, da je v ozadju neka posebna povezava. Nekoliko več samostojnosti so imeli, ko so septembra ustanovili postojanko v Žabnici, novembra pa pri Muretu nad Sopotnico. Tu jih Nemci niso mogli popolnoma kontrolirati. Februarja 1945 je bila s pomočjo domobrancev iz Škofje Loke ustanovljena postojanka pri Sv. Križu nad Selci. V tej postojanki je bil tudi Jakob Pušar, Burjevčev iz Puštala, ki je poleti 1944 prišel domov z ruske fronte in kmalu pristopil k domobrancem. Partizani so Sv. Križ napadli z veliko premočjo. Ko so domobranci sprevideli, da ne bodo vzdržali, so se odločili za preboj in se rešili. Med izpadom je bil Jakob Pušar ranjen in je potem nekaj časa preživel v ljubljanski bolnišnici. Še pred koncem vojne se je vrnil med škofjeloške domobrance in z njimi šel na Koroško, od koder so ga 28. maja 1945 pripeljali nazaj v Škofjo Loko.

Zaključek

Poglejmo, kaj nam Enciklopedija Slovenije pove o Škofji Loki ob koncu druge svetovne vojne oziroma v tistih prvih mesecih po njej, ko je bilo tisočletno mesto priča dogodkov, o katerih je bilo pol stoletja prepovedano in še danes ni priporočljivo govoriti. Pod geslom Zgodovina Škofje Loke najdemo o tem en sam stavek, ki pa bolj zavaja, kot pojasnjuje: »V mesto je 10. 5. 1945 prišla enota JA.« Pod geslom Škofjeloško okrožje pa piše sledeče: » … izvoljeni NOO in zaledne vojaške enote so se pripravljali na prevzem oblasti. V zač. maja so pred 29. hercegovsko divizijo JA z nem. in domobranskimi enotami zbežale tudi nekatere domobranske družine.« Nas seveda predvsem zanimajo družine, ki so povezane z našo zgodbo.
Že dejstvo, da ES dogodek 14. marca 1944 še leta 1999 označuje kot spopad z organizatorji domobranstva, veliko pove. Kako je bilo s Pušarjevimi iz Puštala, ki so v tistem »spopadu« izgubili 17-letnega sina Filipa? Vemo, da je Jakob, ki je bil po vrnitvi z ruske fronte pri domobrancih, šel z njimi na Koroško. Naj tu povemo, da Pušarjevi od 15. marca 1944 dalje niso živeli doma v Puštalu, ampak so se zatekli k prijateljski družini v mesto. Hkrati z domobranci se je tedaj odpravilo proti Koroški tudi sedem članov družine, vendar so v Vetrinj prišli le oče, Janez, Marinka in Francka, mati, Marjan in Ana pa so v gneči zaostali in so se morali obrniti nazaj proti domu. Po prihodu s poti se ti trije niso upali vrniti domov, ampak so nekaj časa ostali neprijavljeni pri mamini sestri v Virlogu. Ko so se končno prijavili na komandi mesta, so jih poslali na stanovanje, kjer so živeli pred odhodom na Koroško in šele po nekaj tednih so smeli iti domov v Puštal.

Opis slike: Francka Pušar, begunka v Avstriji 1946

Oče, Janez, Marinka in Francka so bili več kot en mesec v Vetrinju. Videli so vračanje domobrancev in občutili grozo, ko se je zvedelo, kam jih vozijo. Potem je prišel v taborišče Zdravko in uredil, da so lahko šli z njim v Althofen, kjer jim je priskrbel stanovanje in tudi nekaj zaslužka. Po nekaj letih sta se Janez in Francka vrnila v domovino, Marinka pa se je poročila s Slovencem, nekdanjim mobilizirancem v nemško vojsko, ki se po koncu vojne ni vrnil v Slovenijo. Kmalu sta dobila sina Filipa in se leta 1951 izselila v Avstralijo. Oče je živel pri Zdravkotu in njegovi družini ter po svojih močeh pomagal pri čevljarstvu. Ni se mu izpolnila želja, da bi še enkrat videl Škofjo Loko, ampak je leta 1967 umrl v Avstriji. Ohranjeno je pismo, ki ga je leta 1963 kot nekakšno oporoko pisal hčerki Pavli: »Ostanite trdni katoličani in ne dajte se preslepiti zmoti, ki ste jo dovolj spoznali in okusili. Jaz sem jo začel spoznavati že leta 1917 in sem ji bil takoj nasproten, sem jih pa kljub temu branil pred Nemci … Po tistem groznem poboju pri Bičku in Čiku smo ubranili Nemcem, da niso pred vsako hišo pobili po 100 ljudi, kot so hoteli gestapovci, kajti nihče naših ne bi zato oživel. Pobijalcem ne želim hudega, pač pa to, da bi pred smrtjo spoznali, kakšno krivico so napravili nedolžnim žrtvam.«

Opis slike: Tončka – edina preživela od Pustovrhove družine 65 let po umoru staršev in brata

Pravijo, da je bil Jakob Pušar mlajši zelo pogumen vojak. Že na ruski fronti se je izkazal, ko je iz hudega ognja izvlekel ranjenega tovariša in mu rešil življenje. Ko je 28. maja 1945 prišel z drugimi na loški grad, mu je morda pogum pomagal, da se ni bal udarcev in zaničevanja, da ga ni bilo groza pred smrtjo. V viharni noči pred praznikom Rešnjega Telesa so ga s 47 sotrpini odpeljali v Lovrenško grapo; tam, nedaleč od rojstne hiše na robu gozda sta se končala njegova hrabrost in njegovo trpljenje. Vencelj Dolenc, ki je s tiste poti na morišče pobegnil, je povedal, da je v skupini oseminštiridesetih zagotovo bil tudi Jakob Pušar. Ko so pred skoraj dvajsetimi leti tudi na Gorenjskem zavele pomladne sapice, je njegova sestra zaprosila na občini za dovoljenje, da so na grobišču lahko postavili križ.
Pavel Lavtar je bil tedaj, ko so mu vosovci pri Čiku ustrelili očeta, star pet let. Lavtarjevi, po domače Brojanovi, so imeli skromen dom v dolini pod cerkvijo sv. Barbare. Imeli so dve kravici in konja, s katerim je oče opravljal razne prevoze, pozimi pa kmetom vozil hlode na žago v Loko. Tudi partizani so ga prišli iskat za kak prevoz. Tedaj je bila mati zaskrbljena, dokler se ni vrnil. Bilo je nevarno zaradi Nemcev in poleg tega so partizani vedeli, da oče ni njihov. Božnarjevi, po domače Koparjevi, kjer je bil doma vosovec Janko, so bili njihovi sosedje. Pavel se spominja, kako je mati nekega dne očetu pripravljala nahrbtnik, da je šel v Škofjo Loko. Bilo je nenavadno, ko tudi zvečer ni prišel domov. Potem so šli na pogreb; bilo je veliko ljudi in mama je jokala. Doma je bilo prazno, ko ni bilo očeta. Dva meseca po očetovi smrti je Pavle dobil sestrico, ki je bila četrti otrok v Brojanovi družini. Na vrata je trkalo pomanjkanje, kajti ni bilo očeta, da bi kaj zaslužil. Po koncu vojne so bili sosedje veseli in ponosni na svojo zmago, Brojanovi pa v stiski in čisto sami. Poleg vsega drugega jih je prizadela še zaplemba premoženja, ki so jo izvedli leta 1946, češ da je oče sodeloval z okupatorjem. Zaradi toliko hudega, je mati Marija zbolela in junija 1951 umrla. Tako so ostali otroci brez obeh staršev. Od sosedov in vrstnikov je deček le redko slišal svoje ime, pač pa razne zaničevalne vzdevke, zato ga je bilo na dolgi poti v šolo ob potoku Hrastnica – skoraj 7 kilometrov v eno smer – večkrat strah. Njegovo otroštvo je usahnilo, ko se je komaj začelo. Več let kasneje mu je nekdo povedal, da je oče tisti večer svojega morilca prijazno ogovoril. Morda ni pomislil, s kakšnimi nameni prihaja, ali pa je upal, da ga bo z lepo besedo od njih odvrnil, toda mladi vosovec, ki so ga njegovi »učitelji« oropali mladosti in naredili za ubogljivo orodje Partije, se za lepo besedo ni zmenil, ni bil dovzeten zanjo.
Ljudski glas, ki se navadno ne moti, pripoveduje, da so imeli marca 1944 v Škofji Loki načrt odstraniti še več »organizatorjev domobranstva«. Zanimivo bi bilo videti, kaj o tem piše ali je morda pisalo v vosovskih in partijskih arhivih. 14. marca 1944 zvečer so bili še pri marsikateri hiši hribovski begunci in pa taki, ki so prišli v »varno mesto« samo prenočit. Zakaj so potemtakem za poseg izbrali ravno Bičkovo in Čikovo hišo? S katerekoli strani že pogledamo deseterico, ki so ji tam na krut način vzeli življenja, ne dobimo odgovora na to vprašanje. Tudi če pogledamo njihovo premoženjsko in socialno strukturo, naša jasnost ni nič večja: Brojanovi blizu praga revščine, kot bi rekli danes, Pustovrhovi pa malo nad njim. Kaj pa Bičkovi in Burjevčevi? Oba očeta sta bila čevljarja, že v letih, in pri Burjevcu je bilo kar 12 otrok. Politični nasprotniki? Torej je Partija izrabila odpor proti okupatorju za odstranitev političnih nasprotnikov. Pa otroci in ženske? Mar ne poznamo pravila, da je treba odstraniti celo družino, če je v njej znan en nasprotnik! V tisočletni dobi svoje zgodovine Škofja Loka podobnih dni, kot sta bila 9. februar in 14. marec 1944, ni doživela, vendar pa je bilo to le napoved velikega finala, ki je sledil po 28. maju 1945 in čigar sledi so odstranjevali nemški vojni ujetniki v poznem poletju 1945, ko so »urejali« grajsko dvorišče in bližnjo okolico grajskega obzidja.
Ko se bo letos po Mestnem trgu, Kopališki ulici in Spodnjem trgu tisočletnega mesta pomikal pasijonski sprevod, se bomo vsaj nekateri spomnili tudi dogodkov, ki so se tu dogodili pred 65 oziroma 64 leti – s prošnjo, naj se tudi nad nje razlije svetloba velikonočnega jutra.