Avtor: Ljudmila Jakopič

Spomin na pokončnega in poštenega moža

Dogodilo se je v letu 1948 ali v začetku l. 1949. Vrstile so se sodbe v »imenu ljudstva«, ki se niso vršile z zaslišanjem obtoženega na sodišču, ampak na ulici ali na »terenu«. Ljudstvo, ki je bilo nahujskano in podkupljeno ali v strahu za svoje življenje in zaposlitev, je moralo »zahtevati« kazen za nedolžnega človeka, ki se ni mogel braniti proti zlaganim obtožbam. Po tem vzorcu so takrat sodili tudi našemu škofu Gregoriju Rožmanu v njegovi odsotnosti. Nekega jutra, ko smo prišli nič hudega sluteči uslužbenci takratne Mestne hranilnice v službo, nas je vodja sindikata takoj povabil v večji prostor, kjer bi morali podpisati »važno listino«. Vsi, od direktorja do snažilk, smo bili tam. Prebrali so nam že poprej napisano »izjavo«, ki je obrekovala in prikazovala škofa Rožmana kot največjega sovražnika naroda. Videla sem, da nas je bilo precej globoko osuplih in zgroženih, a smo molčali. Okrog podpisovanja se je zbralo res nekaj zagretih podpisnikov, večina pa je ostala v grobni tišini. Doma sem imela nezaposleno mater ter pet šoloobveznih bratov in sester, ki sva jim bili s starejšo sestro edini rednici. Oče je po vrnitvi iz Vetrinja ostal brez vseh pravic: pokojnine in volilne pravice – zgaran in uničen starček. Dvomim, da sem bila še kdaj v življenju pod takim pritiskom vesti – ne podpisati bi bil lahko razlog za izgubo službe. Ostala sem nekje zadaj in molila za razsvetljenje tako goreče, kot še nikdar. Takrat je vstal naš starejši in visoko cenjeni kolega Ivan Kunaver, ki je bil celo gimnazijski sošolec našega direktorja. »Sramota!« je rekel in odločnih korakov demonstrativno odšel ven. Ker so ga vsi spoštovali zaradi njegove poštenosti in pokončnosti, je tistim, ki so pobirali podpise, postalo nerodno. »Dovolj imamo podpisov, lahko gremo,« so se izmuznili ven. Ostali smo se globoko oddahnili in smo ganjeni gledali za njim, ki je imel doma številno nepreskrbljeno družino a si ni pomišljal delati po vesti. Kmalu za tem je bil prisilno upokojen z zelo slabo pokojnino.
Ko se je čez mnogo let moja najmlajša sestra poročila z njegovim sinom, sem bila te družinske povezave nadvse vesela.