Avtor: Blaža Cedilnik

Izgleda, da sem nekakšen magnet za velike dogodke, morda bi celo lahko rekla katastrofe. Ali pa ti dogodki oziroma katastrofe privlačijo mene. Vse je odvisno, s katerega konca gledaš na stvar. Takih dogodkov je bilo kar nekaj, pa se ta trenutek vseh ne spomnim. Zato bom navedla samo kakšnega, za primer. Bila sem v Nemčiji, ko so na olimpiadi v Münchnu Palestinci pobili Izraelske športnike. Malo je manjkalo, da nisem bila na enem od dvojčkov v New Yorku, ko se je zgodil 11. september. Bila pa sem čisto blizu. Bila sem na poti v New Orleans, ko je tam pustošila Katrina, tako me je pa samo oplazila s skrajnim robom. In bila sem v Ameriki – čisto blizu prizorišča, ko so inavgurirali »prvega temnopoltega predsednika«. Za to zadnje sicer ne morem trditi, da je katastrofa (njegove prve poteze so bile, milo rečeno, malo mimo), je bil pa velik dogodek, vsaj mediji so ga že ves čas tako prikazovali, predvsem pa je bil to velik »zamorski žur«. Tudi v naši hiši (pri hčeri v Ameriki) se je nabralo kar precej zamorcev in smo skupaj gledali dogajanje na televiziji. Pravzaprav mi ni čisto jasno, zakaj so prišli televizijo gledat k nam, morda zato, ker imamo silno velik ekran in so bile vse stvari videti še večje in veličastnejše. Odrasli so kot vkopani strmeli v ekran in od časa do časa zaploskali. Otroci pa so se na smrt dolgočasili. Moja vnukinja Zala je jokala in rekla, da tega filma že ne bo gledala in je nekajkrat uspela razsuti računalnik, kajti to ni navaden televizor ampak samo ekran, ki je povezan z računalnikom, preko katerega krmiliš vso mogočo mašinerijo, ki si jo lahko zamisliš, med drugim tudi televizijo. Midva z možem sva nekaj časa spremljala prenos, ker pa se vse skupaj vleklo in vleklo, kajti med to ceremonijo se mora prejšnji predsednik izseliti in Belo hišo morajo popolnoma počistiti, pobeliti in kaj vem, kaj še vse, sva odšla v svojo sobo in se hotela lotiti kakšnega dela. Pa je prihrumel zet s celo gručo otrok, ki so potem v najini sobi na navadnem televizorju gledali risanke. Seveda s kakšnim resnim delom ni bilo nič, postala sva varuški.
Spet sem zabluzila, kar je pravzaprav moja stara navada. Hotela sem poudariti medijski vpliv na to, kakšno razsežnost ima oziroma dobi nek dogodek. Že eno leto so mediji kovali dobičke na račun bližajočih se volitev. Najprej je šlo za to, kdo bo kandidat Demokratov, ki so ponujali spremembe, ali bo kandidat prvi Afroameričan, ali bo prva ženska. Potem pa so seveda spremljali vsako besedo obeh »glavnih« protagonistov, za druge kandidate se mediji ne zanimajo in zato nimajo nobenih šans, da bi bili izvoljeni, čeprav edino oni zares ponujajo ali, bolje rečeno, pomenijo spremembo. … Ampak vprašanje je, ali je komu zares za spremembe. Kakšne spremembe? To je pravzaprav najpomembnejše vprašanje. Vsak bi rad, da bi se kaj spremenilo, vendar bi vsak rad nekaj drugega. Če pa naredimo presek teh želja, potem je najbolje, da se ne spremeni nič ali pa da gre samo za kakšne kozmetične popravke, iz katerih mediji potem naredijo – iz muhe slona.
Moja snaha, Američanka, je volila Neitherja, ki dejansko pomeni spremembo, izhod iz pingponga med Demokrati in Republikanci in ki ni povezan in podprt z nekim kapitalskim lobijem, ima sveže ideje in želi delovati v dobro vseh ljudi. Namreč, med obema glavnima strankama ni kakšnih bistvenih ali velikih razlik, vsaj ko poslušaš soočenja, jih ni videti. Bolj gre za različne poglede in izražanje, pa za detajle, v katerih se najbrž skriva hudič. Kajti ljudje v resnici ne marajo sprememb. Vsaj velikih ne. Pa čeprav bi bile spremembe na bolje. Kakorkoli že, pred dnevi sem jo vprašala, mojo snaho namreč, kako je zadovoljna z novim predsednikom in spremembami, ki jih je prinesel, je rekla, da čaka na te spremembe in da jo skrbi, da bo čez leto, dve ali tri še vedno čakala nanje.
Pri nas je na neki način podobno, kar se tiče sprememb, seveda. Glavni moto teh volitev so bile spremembe, ki naj bi jih prinesla zamenjava politične opcije na oblasti. Vsakomur bi moralo biti jasno, da če se bo že kaj spremenilo, bodo spremenili tisto, kar je prejšnja vlada premaknila naprej, vsaj po mojem mnenju, bodo zdaj premaknili nazaj.
Pravzaprav smo v Sloveniji v naši kratki zgodovini doživeli kar nekaj dokaj korenitih sprememb. Predvsem mislim tukaj na osamosvojitev. Čeprav so bili tako rekoč vsi Slovenci za osamosvojitev, vlada, ki je to izpeljala, ni imela dolgega veka. Potem se je pojavila Drnovškova vlada. Drnovšek je bil mojster v spremembah, da ni sprememb, zato je vladal, dokler se ni odločil, da prestopi na drugo stopničko. Njegov naslednik Rop ni imel pojma, kako se to dela in za kaj sploh gre in je stvar zamočil … Janša je pa precej bolje obvladal zadevo, vendar je kljub temu hotel napraviti nekaj sprememb, nekaj jih je tudi izvedel – prevzem evra in prehod v schengensko območje, pa še nekaj reform. Seveda pa je imel tudi medije proti sebi, tako kot osamosvojitvena vlada, zato so njegove spremembe izzvenele negativno, pa čeprav so nam nekatere močno olajšale življenje. Ampak ker so spremembe zoprne že same po sebi, so skupaj z medijsko gonjo postale prava nočna mora. In spet »smo« na volitvah glasovali za »spremembe«.
Sedaj je na potezi Pahor. Ubogi revež ima smolo, da se je pojavil ob napačnem času. S svojim leporečenjem, prijaznostjo, voljo za dogovarjanje tako s partnerji kot z opozicijo, željo vsem ustreči bi mu v drugačnih okoliščinah najbrž uspelo, če ne bi bil nekako zmeden, da pravi čas ne opazi, da se za njegovim hrbtom dogajajo vse mogoče reči. Čeprav bi mu to moralo biti že vnaprej jasno, saj je v svojo vlado in v svoj kabinet postavil ljudi, ki ne leporečijo, ki niso prijazni, ki so se pripravljeni z vsakomer, ki ni njihov, boriti na najbolj umazan način, ne z besedami, ampak na nož. Ki jim ni važna strokovnost in kompetentnost in izkušenost, ampak samo politična pripadnost. Ki se niso pripravljeni pogovarjati z nikomer, ki ni iz njihove politične opcije. Niso ga pripravljeni niti poslušati. Samo napadajo. Pa čeprav je treba argumente skonstruirati. Pahorjeva stranka je namreč razpeta med skrajno levico (naj bi se zavzemala za delavce, saj so sindikati na njeni strani, podpirajo jo praktično vse nevladne organizacije – vsaj tiste, ki so uradno priznane) in skrajno desnico (velika večina kapitalskih mogotcev je njenih članov ali vsaj simpatizerjev).
Pa kljub vsemu temu bi še nekako šlo. Če … Problem je recesija in to globalna. Ko je treba nekaj narediti. Besede, še tako lepe, segajoče v dušo in srce, ne bodo pomagale. Treba bo nekaj spremeniti. Ampak nikakor ne na način, ki se ga je lotila ta vlada. Žal bomo zapitek, kot vedno, plačali mi vsi. In veliko vprašanje je, če bo Pahorju z lepimi besedami in medijem z napadom na opozicijo uspelo prepričati ljudi, da so lahko srečni, da imajo tako sposobne ljudi na krmilu države, kajti če bi vladal kdo drug, bi bilo še veliko veliko slabše.
Kot sem že rekla, vsi so glasovali za spremembe, Slovenci in Američani. Pa zdaj imamo, imajo, kar smo, so hoteli.
Pobožno upam, da se bomo nekako izvlekli, da nam bo šlo dobro. Prav tako upam, da bo šlo dobro tudi Ameriki. Kajti, če gre dobro Ameriki, gre dobro še komu drugemu. Njihovi »vohunski« sateliti poslikajo ves svet in tako vedo, kaj se dogaja. Ko je nekdanja Sovjetska zveza zavpila na pomoč zaradi lakote, ki se je pojavila v deželi, so bile ameriške ladje s pšenico že nekaj časa na poti. Naša generacija pa je to po drugi svetovni vojni občutila na lastni koži. Bili smo lačni, ampak brez ameriške pomoči bi stradali. Naj za konec povem, da sem bila neizmerno presenečena, šokirana, ko sem v (zlatih) sedemdesetih letih izvedela, da še vedno dobivajo vse šole (morda tudi vrtci ali kdo drug) iz Amerike mleko v prahu in še druge reči, skratka pomoč.