Avtor: Vanja Kržan

Alojzij Vogelnik, Alojzij Maček in Boris Robič iz Radovljice so bili med mnogimi drugimi po osvoboditvi zaprti v begunjskih zaporih in konec junija likvidirani. Njihovi otroci še danes samo domnevajo, da so bili vrženi v eno od brezen na Jelovici. Videli bomo, da so njihove domneve napačne in žal še vedno samo ugibajo, kje trohnijo njihovi očetje. V članku bodo spregovorili sinova in hčerki Alojzija Vogelnika in Alojzija Mačka.

Alojz Vogelnik

»Morda se čudno sliši, da se svojega očeta vsak dan spominjam, čeprav je minilo več kot šestdeset let, odkar so ga umorili. Čim starejša sem, tem bolj ga spoštujem. Kljub mnogim hudobnim natolcevanjem in smrti očeta zaradi sovraštva nekaterih nisem v življenju niti za trenutek podvomila o njegovem poštenju, velikem domoljubju in nekaterih sposobnostih, ki so mu jih sovražniki zavidali. Čeprav sem junija 1945, ko sem ga zadnjikrat videla, imela šele dvanajst let, se dobro spominjam mnogih njegovih dejanj in besed, ki mi ga bodo za vedno ohranili v najlepšem spominu.« Tako je pričela najin pogovor o svojem očetu Alojzu Vogelniku njegova najmlajša hčerka Marija Vogelnik (1933).
Njen brat, leto starejši Alojz Vogelnik (1932), pa je o svojem očetu povedal: »Veliko lepih in živih spominov imam na očeta. Hotel je, da sem vedno ob njem, kadar je kaj delal. Skupaj sva ‘mizarila’, ker je bilo mizarstvo njegov konjiček. Ob naši tovarni pletenin smo imeli velik vrt s sadovnjakom in skupaj sva obrezovala sadno drevje; na travniku kosila in grabila. Tudi pri delu na vrtu sem bil z njim. Če mu nisem mogel pomagati, sem moral gledati, kako se kakšno stvar naredi. Tako me je marsičesa naučil, kar mi je kasneje v življenju prišlo prav.«
Alojz Vogelnik (11. maja 1902) iz Radovljice, po domače Legatov, je bil prvorojenec in določen za dediča na kmetiji. Bolj kot kmetovanje in gospodarjenje na domačem posestvu, ki ga je prepustil bratu Janezu, je mladega Lojza pritegnilo podjetništvo. Izučil se je mizarske obrti, toda mizarstvo mu je bilo vse življenje le konjiček, ki mu je prinašal mnoge koristi.
Poročil se je z Gabrijelo Bohinc (1908) z Brezij. Imela sta štiri otroke, prvi je po rojstvu umrl, druga je bila Jelica (1929), tretji Lojze (1932), leto za njim se je rodila Marija (1933).
Njegova žena je bila pletilja. S svojo sestro Katarino Bohinc, por. Mihelčič sta se izučili pletilstva pri teti Frančiški Novak iz Radovljice. V Radovljici in okolici je bilo več manjših pletilskih delavnic, poleg Novakove še Beblerjeva in Vidičeva. Podjetni Alojz in svakinja Katarina sta ustanovila lastno pletilstvo Bohinc-Vogelnik. Vsak je vložil enak delež kapitala; napravila sta pogodbo, da v primeru, če se razideta, delita denar, material in poštne stroške. Leta 1929 je bilo pletilstvo v polnem razmahu, zaposlenih je bilo 27 delavcev. Katarina Bohinc in njena sestra Gabrijela Vogelnik sta si delili vodstveno delo v delavnici in krojili, Alojz Vogelnik pa je vodil knjigovodstvo, računovodstvo, nabavljal material, sklepal kupčije s trgovci ter pošiljal pletenine na domači trg in v tujino. Bil je zelo uspešen in je izplačal svakinjo Katarino Bohinc s tem, da ji je leta 1941 sezidal hišo, ona pa je ostala še naprej zaposlena v pletilstvu, ki se je zdaj preimenovalo v pletilstvo Vogelnik.
Hčerka Marija se spominja, da je imel oče v načrtu, da bo čez leta zgradil pletilni delavnici prizidek: v pritličju bi bila trgovina, v nadstropju pa njihovo stanovanje, ker so do konca vojne živeli v najemniškem stanovanju. Pred vojno so namreč podjetniki in tovarnarji vlagali denar najprej v podjetje in skrbeli za plače delavcev, šele potem so lahko poskrbeli zase. Do konca vojne je zbral za prizidek potreben gradbeni material, vodovodne in električne instalacije.
Med vojno je Vogelnik še naprej ostal predan pletilstvu. Vojne razmere ga od dela niso odvrnile, kajti njegovi delavci so morali imeti zaslužek.
Pozimi, ko je oživela trgovina s pleteninami, se mu je pisarniško delo zavleklo pozno v noč in takrat je prenočeval kar v pisarni, tudi zaradi policijske ure. Vstajal je že ob štirih, da je zakuril peči. Še posebej med vojno so v pletilstvo od vsepovsod pošiljali obrabljene jopice in puloverje, da so spletli nove dele. Oče je skrbel za posel, nabavljal volno in občasno je odšel na službeno pot, največkrat v Celovec, kdaj tudi na Dunaj, sicer pa so trgovci največkrat prihajali k njemu. Mrzle gorenjske zime so prisilile tudi marsikaterega Nemca, da se je oglasil v Vogelnikovem podjetju in kupil pleten izdelek. V Radovljici je bilo veliko nemških uradnikov in gestapovcev. V celoti so zasedli nekdanje upravne prostore in zgradili tudi nekaj novih zgradb za stanovanja uslužbencev. Naselje so poimenovali Neue Heimat – Nova domovina.

Opis slike: Zvonik radovljiške cerkve – Priljubljeni pogled Alojzija Vogelnika

Gospa Marija Vogelnik, najmlajša hčerka tovarnarja pletenin, se spominja mnogih dogodkov, ki kažejo poštenje in dobroto njenega očeta, ob nemški okupaciji pa je spoznala njegovo domoljubje in narodno zavest.
»Partizanom je moj oče ostal naklonjen vso vojno, radodarno jih je podpiral s hrano, perilom in pleteninami. Partizani so bili za očeta preprosto ‘naši fantje’, kar naprej sem slišala ta izraz. Dobro se še spominjam pogovora, ko je mama očeta svarila, da bomo počasi ostali brez vsega, če misli kar vse razdati, ker so partizani kar naprej kaj potrebovali. Pa jo je dobrodušno zavrnil: ‘Veš Gabi, vsega bomo imeli zadosti, samo da Slovenci preživimo in se rešimo nemške okupacije.’ Ali pa: ‘Zdaj moramo pomagati našim fantom, zdaj se odloča o naši prihodnosti.’
Spomnim se jeseni, ko je oče kupil dve toni krompirja in vola, da je meso razdal potrebnim. Mama je večkrat naredila velike sklede krompirjeve solate, da smo jo nesli nemškim zapornikom, ki so gradili barake. Partizanom v gozd je s konjsko vprego vozil hrano in pletenine očetov brat Janez, ki je gospodaril na domačiji, čeprav je bil vselej v veliki nevarnosti, da ga izsledijo Nemci.
Brat hrani sporočilo komandanta Kokrškega odreda z datumom 7. 10. 1944: ‘Tovariš Vogelnik, tvoj dopis smo sprejeli, ter upoštevali tvoje misli. Upamo, da bomo stvar dobili. Prosimo, da nam še pošlješ take stvari; dobro bi bilo, če bi se kje dobilo blago za uniforme. Postalo je tudi precej mraz ter se priporočamo za čim več jop. Najlepša hvala za poslane stvari. Potrebovali bi dober fotoaparat in pisalni stroj. Sporoči nam, kje bi se to legalnim potom dobilo, oz. da nam pripraviš ti. Smrt fašizmu – svoboda narodu!’
Prepričana sem, da jim je oče v vsem ustregel in jim poslal tudi fotografski aparat in pisalni stroj.
Jeseni leta 1944 je moral oče ob prisilni mobilizaciji tudi sam v gozd. Ostal pa je le kratek čas. Poslali so ga domov z odpustnico, ki jo je hranil do konca vojne. Vzrok odpusta je bil po mnenju partizanskega komandanta, da jim bo oče bolj koristil, če se bo še naprej ukvarjal s pletilstvom.
Tako kot mnogi Radovljičani so tudi Vogelnikovi pomagali devetim internirancem in njihovim družinam v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Ravensbrück in Hammelburg ter izseljencem v Srbiji. Pošta se je dušila od številnih paketov, zato so Nemci izdali odlok, da sme poslati paket v Nemčijo le polnoleten sorodnik interniranca. Našega očeta to ni zadržalo in je pošiljal pakete kot sorodnik internirancev. Dobro se tudi spominjam pisma izseljenega zakonskega para iz Valjeva, ki sta naši mami, ki se je izdajala za sestro izseljenke, vesela sporočila, da se jima bo na pomlad 1944 rodil otroček, ki se ga zelo veselita.
Kljub prisilnim selitvam po vojni nam je uspelo ohraniti preko dvesto zahvalnih pisem internirancev in izseljencev skupaj s potrdili o poslanih paketih.
Oče ni ostal gluh za nobeno človeško stisko, toliko bolj, če je prizadela sorodnika. Njegova sestra Cilka por. Mertelj iz Slovenskega Javornika se je družila s partizani in jim pomagala. Ko so v zadnjem letu vojne imeli v šoli na Javorniku sestanek pristaši OF, jih je odkril Gestapo in vse zaprl v bunker, tudi očetovo sestro. Njenega moža in šestnajstletnega sina pa so zaprli v Begunje. Najmlajši sinček Marjan, tri tedne star dojenček, je ostal sam. Oče je takoj šel ponj, ga pripeljal k nam domov, da smo skrbeli zanj. Zelo sem ga vzljubila, ga pestovala in hranila po steklenički. Kravje mleko je bilo zanj pretežko in veliko je bruhal. Oče je uvidel, da potrebuje dojenček mater. Zato je ob prvi priliki, ko je prišel v tovarno gestapovec Laske, izrabil priložnost in mu povedal za zaprto sestro. Laske je očeta takoj odpeljal s seboj na Javornik in še isti dan so očetovo sestro izpustili.
Rešil je tudi svojo delavko Ljudmilo Frelih, ki so jo Nemci zalotili na poti v gozd, ko je nesla hrano partizanom. Po vojni pa so očetu očitali, da se je družil z gestapovci.

Opis slike: Alojz Vogelnik

Svoboda je, svoboda, naši fantje bodo prišli!

»Ko so ob koncu vojne Nemci odhajali,« pripoveduje dalje Vogelnikova hčerka, »so se morali moški, večinoma so bili le starejši, pridružiti t. i. Narodni straži, tudi naš oče. Noč in dan so stražiti stavbe Nove domovine, občine in drugih uradnih zgradb, ki so jih med vojno zasedali Nemci in ob odhodu v njih verjetno pustili pomembne dokumente. Točno kaj, koga in zakaj so morali možje stražiti, pa Radovljičani niso vedeli in jih tudi ni zanimalo.Pomembno je bilo le eno: osvoboditev!
Oče je na poslopje našega pletilstva izobesil belo zastavo, da bi s tem označil civilni objekt. Takrat je streljal na očeta terenec Slavko Trelc, a na srečo ga ni zadel. Zakaj je streljal, nam ni bilo nikoli jasno. Vedno je gledal na očeta zelo zviška in ga ni maral. Morda je bil očetu nevoščljiv? Gotovo pa je vedel to, česar oče ni, da namreč prihaja čas, ko bodo tovarne izročene v roke delavcem, njihovi lastniki pa pobiti.
Končno je prišlo jutro, ko so partizani vkorakali v mesto. ‘Naši fantje bodo prišli, Gabi,’ je oče naročal mami, ‘pristavi največji lonec čaja, da se bodo pogreli. Noč je bila mrzla in deževna.’ Takrat smo začasno prebivali kar v tovarni, kjer smo si zasilno uredili skromno bivališče, ker je bila 3. maja ob bombnem napadu na Radovljico močno poškodovana vila, kjer smo med vojno stanovali.
Prvi so prijahali partizani na konjih. Eden od njih je bil Martin Prešeren. Zmagoslavno se je oziral po množici. Pogled se mu je ustavil na očetu. Zaničljivo se je zadrl, da so slišali okoli stoječi: ‘Taki nas pa že ne bodo ‘vahtali’!’ Ta grožnja je prišla kasneje do ušes mami in nam otrokom, toda takrat si niti predstavljati nismo mogli, da prinaša s seboj smrtno obsodbo, ki jo je izrekel partizan, v Radovljici znan kot brezdelnež.«
»Pred tovarno, kjer smo ob osvoboditvi stanovali,« nadaljuje hčerka svoje spomine, »smo imeli cvetlično gredo. Oče nam je vedno govoril, da se moramo otroci naučiti delati; samo tako bomo lahko živeli in se znašli v življenju. Zato sem morala tisto dopoldne, 18. maja, opleti rože na gredi. Pozabila sem, kako se te rože imenujejo, bile so rdeče in še danes jih med vsemi rožami takoj prepoznam.
Naenkrat se na cesti ustavi črn avto. Iz njega stopijo trije moški, oblečeni v črne usnjene plašče in obuti v črne škornje. Še danes me stisne pri srcu, če koga vidim oblečenega v črn usnjen plašč. Nenavadno se mi je zdelo, da so tako osorno vprašali po očetu, takega nastopa nisem bila vajena. Povedala sem jim, da je oče še vedno v Novi domovini. Brez besed so se odpeljali. Kasneje smo zvedeli, da so tega dne, 18. maja, očeta odpeljali v zapor v Begunje.
Takoj naslednji dan je bil v našem pletilstvu izvršen popis celotnega zaseženega premoženja. Za začasnega upravitelja je bil nastavljen t. i. delegat Viktor Snoj, po poklicu učitelj risanja. V pravniškem jeziku se je temu reklo, da je prišla tovarna ‘pod sekvesturo’. Za Snojem sta se v nekaj letih zvrstila še dva druga delegata.
Popisali so vse premičnine v delavnici od pletilnih strojev in zalog volne (1400 kg!) do šivank, pohištvo s pisalnimi stroji v pisarni, veliko vrednih predmetov na podstrešju in v skladišču. V tovarniški zgradbi, kjer smo stanovali po bombardiranju, je ostalo veliko naših stvari. V lopi na vrtu je oče hranil gradbeni les za načrtovano hišo, električno in vodovodno instalacijo. To si je menda vse prisvojil delegat v času, ko je bila mama od kapi zadeta v bolnici.
Med pisanjem zapisnika nepremičnin, ki ga je vodila mamina sestra Katarina Bohinc por. Mihelčič, je ta sredi zapisnika demonstrativno zapustila delavnico in se vanjo ni nikoli več vrnila.
Kasneje je bila tovarna z vsemi premičninami nacionalizirana, poleg nje pa še cvetlični in zelenjavni vrt, sadovnjak, gozdna parcela, precej lesa, očetova mizarska delavnica z vsem mizarskim orodjem, deske, bukova drva itd.«
Ali morda komu še vedno ni jasno, zakaj so po vojni pobijali ljudi kakršen je bil Alojz Vogelnik, in potrebovali čim več ovadb, da so pravi razlog zakrili?
»Zvedeli smo,« nadaljuje hčerka Marija, »da so 18. maja odpeljali tudi druge moške in jih zaprli. Zato se nam ni zdelo nič čudnega, da očeta ni bilo domov. Ko smo hodili zvečer od šmarnic, so se ženske celo šalile na ta račun, sčasoma pa se začele spraševati, zakaj neki so jih odpeljali. Konec maja so se začeli vračati eden za drugim. Toda našega očeta ni bilo. Samo trije se še niso vrnili. Poleg našega očeta so doma zaman pričakovali krojača Alojzija Mačka in veterinarja ter sanitarca Borisa Robiča. Postajali smo vznemirjeni in preplašeni. Bilo je že v drugi polovici junija, ko je mama zvedela, da je oče zaprt v Begunjah, nekateri pa so bili zaprti v Šentvidu, kot npr. organist Mihelčič.
Pričeli smo se spraševati, kako priti do očeta? Kako se prepričati, ali je res v begunjskem zaporu? Zakaj so ga zaprli? Edino rešitev smo videli v tem, da smo odšli v Begunje in hodili okrog kaznilnice – kot smo zgradbo takrat še vedno imenovali, pozneje so jo preimenovali v Begunjsko taborišče. Upali smo, da nas bo oče opazil in mi njega. V naši družini smo imeli svoj poseben žvižg in brat je ta žvižg nekajkrat ponovil. Oče se je takoj pojavil na oknu v prvem nadstropju, drugo po vrsti, ki je gledalo na cesto. Ni ga smel odpreti niti spregovoriti in nas je z mimiko in kretnjami spraševal, zakaj je zaprt, mi pa smo mu na enak način odgovarjali, da ne vemo. Čez dva dni smo spet prišli in ga z žvižgom poklicali k oknu. Ob njem so se pojavili tudi Maček in še nekaj zapornikov. Toda opazil nas je stražar in takoj streljal v zrak. Oče nam je namignil, naj gremo proč.«
Zadnjikrat sta se sin Lojzek in Vogelnikova žena pogovarjala z očetom 21. junija, ko so nekateri zaporniki kosili travo na letališču v Lescah. Mamo je nekdo obvestil, da je med njimi tudi njen mož. Sin se spominja:»Mama me je poslala na letališče, naj se prepričam, če je med kosci res naš atek. Skoraj vso pot sem tekel, da bi videl atka od blizu. Res sem ga zagledal na travniku in še hitreje stekel k njemu. Atek mi je naročil, naj grem po mamo, ker bi rad z njo govoril. Spet sem tekel domov in se vrnil z mamo. Kaj sta se pogovarjala z atkom, nisem slišal, mama je bila tiha vso pot domov. Še nekaj časa smo hodili pod okno kaznilnice in vsakič nam je atek s prstom na ustih pokazal, naj molčimo, kot je moral molčati on. Zadnjič sem atka videl 28. junija.«
Ko so prišli naslednjič, očeta ni bilo več k oknu. Po Radovljici so šepetali, da so ga ubili, toda o tem Vogelnikovim ni nihče črhnil besedice. Nekateri so jim govorili, da je pobegnil čez mejo, oni pa so še več let samo ugibali, kam je izginil. Tudi vsa ženina poizvedovanja so bila zaman. Pisala je na pristojne urade, na ministrstvo za pravosodje, poizvedovala za njim po zaporih in delovnih taboriščih po vsej Sloveniji. Prosila je in rotila, naj ji povedo, kje je njen mož in oče treh otrok, dokazovala nedolžnost in poštenje svojega moža in upravičeno izražala upanje, da imajo ona in otroci pravico zvedeti resnico o svojem očetu. Po vojni je bila Jelica stara 16, Lojzek 13 in Marija 12 let. To pravico sin in hčerka Marija še danes zaman pričakujeta.
Zaradi nezdravljenega visokega krvnega pritiska, stalne živčne napetosti in skrbi za preživetje je Vogelnikovo decembra 1945 zadela možganska kap. »Spominjam se,« pravi Marija, »kako sem bila preplašena in zaskrbljena, ko so nezavestno mamo odpeljali z rešilcem v Ljubljano, Jelica in Lojzek sta jo morala spremljati, jaz pa sem vso noč v strahu prebedela osamljena doma. Nekaj časa, dokler ni mama vsaj delno okrevala, je vso skrb za naju z bratom in nepokretno mamo prevzela najstarejša, Jelica, krhka in nežna deklica, toda izredno dobra in rahločutna. Že od nekdaj je bila naš družinski sonček, ljubljenka in ponos očeta. Vedno bolj sem spoznavala njeno plemenitost, vztrajnost in trdno voljo, ko se je po mnogih težavah prebila do poklica, ki si ga je želela doseči.«
Vogelnikova je po nekaj letih okrevanja ponovno pričela s poskusi, da morda le kje izsledi moža. Leta 1950 je pisala Komisiji državne kontrole LRS, Uradu za pritožbe in predloge. Tokrat pa je le dočakala odgovor: »Sporočamo vam, da na osnovi podatkov, ki ste jih navedli v vlogi, nismo mogli ugotoviti, kam je bil poslan vaš mož.« Žal tega pristojni uradi niso mogli ugotoviti do danes.
Edino upanje je ostala ‘ekscelenca maršal Tito’ kot ga je Vogelnikova naslovila v pismu, ki ga je pisala maršalu ob njegovem obisku na Bledu 16. 8. 1952: »Vašo Ekscelenco prosim, da mi pomagate dobiti moža iz zapora,« piše potem, ko maršala na kratko seznani z usodo svojega moža. Nadalje ga prosi sredstev za preživetje, ker se zadeta od kapi (kar potrdi s priloženim zdravniškim spričevalom), ne more preživljati, otroci pa se sami šolajo. Pismo končna s prošnjo: »Ker vem, da ste, Ekscelenca, srčno dobri in ste že mnogim pomagali, zato se tudi jaz obračam do Vas v nadi na gotovo uslišanje.«
In res jo je pomočnik generalnega sekretarja vlade FNRJ uslišal z odgovorom že naslednji mesec: »U vezi molbe, kojom ste se obratili drugu Maršalu za pomilovanje Vašeg muža Vogelnik Alojza, izveštavamo Vas, da istu nismo mogli dostaviti na postupak nadležnom sudu, u smislu čl. 4 Zakona o davanju amnestija i pomilovanja, jer niste naveli koji je sud doneo presudu po njegovoj krivici. Smrt fašizmu – svoboda narodu!«
Ko bi Vogelnikova le kdaj izvedela »koji je sud doneo presudu«! Oktobra 1952 je takoj odpisala: »Ekscelenca Maršal Tito! Poizvedovala sem vsepovsod in predvsem na Javnem tožilstvu osebno. Vedno so me odpravili z obljubo, da bom pismeno obveščena. Čakam že sedmo leto, pa kljub ponovnim urgencam ne dobim nobenega obvestila … Prosim, da se ugotovi, kdaj in kateremu sodišču je bil predan in na kakšno kazen je bil obsojen. Naj se vendar upošteva skrb družine za moža in očeta, saj je to osnovni pogoj človečanskih pravic … Ekscelenca, na Vašo dobroto, ki naj ima razumevanje za moje trpljenje, prosim za rešitev te moje prošnje.«
Tokrat Vogelnikova ni dočakala odgovora in še manj rešitve prošnje, zato je za božič 1952 še zadnjikrat pisala maršalu: »Kot žena in mati treh otrok sem upravičena zvedeti za usodo moža … Naj se mi sporoči resnica taka, kot je: ali lahko pričakujem, da se moj mož vrne in kdaj. Ako pa ne živi več, mi sporočite, kje se nahaja njegov grob, da bodo vsaj otroci imeli spomin nanj … Pričakujem in prosim, da ta moja ponovna prošnja ne bo ostala neuslišana in se priporočam.«
Razumljivo, ostala je neuslišana, kajti odgovora ni nikoli dočakala.
Vendar do konca ni izgubila upanja, da izve za usodo svojega moža. Oktobra 1956 je pisala Okrajnemu ljudskemu odboru Kranj, Odseku za notranjo upravo in podala svoje zahteve v petih točkah. Četrta se glasi: »Ker moram na vsak način dognati po tolikih letih usodo svojega moža, prosim, da če je naslovu znano, naj mi odkrito sporoči kako in kaj, če pa ne, pa prosim, da mi sporoči, kam naj se obrnem, da dosežem to, kar mi po vsej pravici in po vseh zakonih pripada, da izvem za usodo svojega moža. Smrt fašizmu – Svoboda narodu!« To je bila njena zadnja prošnja, tudi tokrat brez odgovora.

Opis slike: Poroka – Alojzij Vogelnik in Gabrijela Bohinc

Teden dni zatem je Gabrijela Vogelnik umrla. Podobno kot ona so desetletja po vojni s svojo bolečino druga za drugo umirale vdove in matere, ne da zvedele vsaj to, kam so zmetali trupla njihovih mož in zakaj so jih pobili. Čas se izteka že njihovim otrokom …

Brezno ‘Pri sedmih križih’

»Šele leta 1959 je Minka Vrhunc, sestrična naše mame, povedala, da je bila v Begunjah zaprta skupaj z našim očetom,« nadaljuje Marija Vogelnik. »Spominjala se je, kako so očeta stradali in so mu zaporniki pomagali, da je prišel delat v kuhinjo, kjer je lahko jedel vsaj krompirjeve olupke ali oglodal kakšno kost. Ona je bila izpuščena iz zapora 28. junija, naš oče, Maček in Robič pa so bili po vsej verjetnosti ubiti dan kasneje, 29. junija. Ta dan so namreč prišli v Begunje Ivan Maček, Mitja Ribičič in šestnajstletni Tone Ferenc. Šepetalo se je, da so pričeli prazniti begunjske zapore. V zaporih širom Slovenije je primanjkovalo prostora. Vrhunčeva je sprva domnevala, da je bil takrat izpuščen tudi naš oče. A ni bil. Prav tako ne krojač Maček in sanitarec Robič. Šele kasneje je Vrhunčeva zvedela, da so jih ubili, a si ni upala govoriti o tem, še manj, da bi to povedala nam in Mačkovim.«
Slavko Trelc, pred vojno potujoči žagar s cirkularko, Stane Perc, nekdanji pek, ter Martin Prešeren, sin vrtnarja in brezdelnež, so bili po vojni dolga leta vodilni funkcionarji na radovljiški občini in vplivni člani različnih političnih organizacij. Prve mesece po vojni je predvsem ta trojica po mili volji odločala o življenju in smrti svojih osebnih in razrednih sovražnikov naroda.
Slavko Trelc si je kasneje postavil počitniško hišico na Jelovici in bil sosed Lojza Vogelnika, sina izginulega očeta Vogelnika. 30. novembra 1992 je sin Lojze na sodišču izjavil med drugim naslednje: »Slavko Trelc je moj sosed pri vikendu na Jelovici, v času po osvoboditvi je bil sekretar OF v Radovljici. Trelc Slavko pa mi je konkretno povedal, da je bil oče konec junija 1945 likvidiran, povedal mi je tudi imena likvidatorjev, povedal pa mi je tudi za očetov grob na Jelovici. Pri tem je izrazil svoje obžalovanje za vse, kar se je zgodilo. Trelc Slavko mi je navedeno povedal v letu 1970.
Tretja priča, od katere sem zvedel za očetovo smrt, pa je ing. Zupanc Jernej, gozdar iz Radovljice, ki je povedal, da je v svojem gozdu na Jelovici v breznu našel trupla, med njimi tudi truplo mojega očeta; zasul jih je z apnom in prstjo, na bližnjo bukev pa vrezal rimsko številko VI in letnico 1945 ter sedem križev, ker je bilo sedem trupel. Zupanc Jernej mi je to povedal leta 1971.
Ko sem zvedel od Trelca za smrt očeta, sem namreč poizvedoval, na čigavem zemljišču je brezno, v katerega so vrgli očeta. Pa sem zvedel, da je to zemljišče last Zupanc Jerneja. Ta mi je potem povedal, kar sem navedel. Zapanc je mojega očeta poznal in ga med trupli prepoznal.
Vse navedene priče so pokojne. Iz njihovih pripovedi, ki se med seboj skladajo, pa izhaja, da je oče umrl 29. 6. 1945. Na ta dan smo kasneje za obletnico smrti prižigali tudi svečke na njegovem grobu, ob breznu, ki smo ga poimenovali ‘Pri sedmih križih’.«
Istočasno z Vogelnikom sta izginila iz begunjskega zapora tudi Maček in Robič, zato so ljudje domnevali, da sta bila ubita in vržena v brezno skupaj z Vogelnikom. Ostale štiri žrtve brezna pa naj bi verjetno pripeljali od drugod. Brezno se nahaja na pol poti od Radovljice do počitniške hišice Lojzka Vogelnika na Goški ravni.
O tem poboju se je med ljudmi veliko govorilo, vse tajno in zavito v domneve, zato še danes kroži veliko srhljivih govoric. Žal bomo ob razpletu zgodbe morali ugotoviti, da nobena od navedenih govoric ni resnična.
Po letu 1992 je Marija Vogelnik dobila na vpogled različne dokumente iz raznih arhivov. Onemela je ob dejstvu, da sta leta 1946, torej več kot leto po očetovi smrti, javni tožilec za ljubljansko okrožje in tamkajšnja OZNA poizvedovala za Alojzom Vogelnikom in sporočala komisiji za upravo narodne imovine pri predsedstvu SNOS-a, da ostaja Alojz Vogelnik ‘neizvesten’. Uprava narodne imovine pri OLO Jesenice pa isti komisiji sporoča, da se Alojz Vogelnik leta 1946 še vedno nahaja v preiskovalnem zaporu (!) in jim ni znano, kakšen kazenski postopek se je proti njemu uvedel.
Ali iz teh dokumentov smemo sklepati, da so se ob množični moriji leta 1945 še leto po tem iskale likvidirane žrtve? In to ne zato, da se jih morda vpiše v mrliško knjigo (mrliški list je bil izdan šele po l. 1992 na zahtevo sina in hčerke Vogelnika), ampak da se čim prej pokrade njihovo premoženje, saj po izginulem podjetniku Vogelniku sprašuje komisija za upravo narodne imovine pri predsedstvu SNOS-a. Iz dokumentov ni razvidno, kdaj in katera komisija je končno le ugotovila, da je Vogelnik že več kot leto dni mrtev. Pod podpisom in žigom javnega tožilca, kjer ostaja Vogelnik ‘neizvesten’, je nekdo v lepem in čitljivem rokopisu pripisal: »Vogelnik Alojz odpeljan iz Begunjskih zaporov in v noči likvidiran 29. 6. 1945.« Zakaj in kje, to pa ni bilo pomembno takrat, za duhovne dediče komunizma ni pomembno niti danes.
Kakšen absurd, da morajo otroci na sodišču sami dokazovati smrt očeta, čeprav o njej ne vedo ničesar in se lahko opirajo le na govorice ljudi! Kakšen cinizem, da so oni prisiljeni dokazovati zločine državi, ki jih je sama zakrivila, jih zavila v molk in laž, a hkrati edina hrani arhivske dokumente!

Opis slike: Delavke v pletilski tovarni Alojzija Vogelnika pred vojno

Ovadbe

Hčerka Marija in sin Lojze Vogelnik sta ob dolgotrajnem in mučnem iskanju dokumentov nehote izvedela tudi za vse ovadbe, ki so jih potrebovali predstavniki nove ljudske oblasti v Radovljici, da so se lahko čim prej za vedno znebili očeta in se polastili njegove tovarne, pletilstva Vogelnik. Mnogo let kasneje so pletilstvo preimenovali v Almiro. Kakšna ironija: tudi Almiro so duhovni dediči povojne oblasti pred nekaj leti dokončno in namerno uničili.
Takoj po zaplembi pletilstva Vogelnik je nova ljudska oblast potrebovala ovadbe. Eno je napisala delavka Vogelnikovega pletilstva Ljudmila Frelih z Brezij, ki se je med prvimi včlanila v ESZDMJ (verjetno Enotna socialistična zveza delovne mladine Jugoslavije). Frelihova je bila med vojno sposobna vodilna moč med delavkami in jo je lastnik Vogelnik zelo cenil. Verjetno so si novi oblastniki tudi zato izbrali njo za pisanje ovadbe, iz katere kar zaudarja smrad socialističnega duha nove dobe. Preberimo jo v celoti, brez popravkov.
»V obratu se je govorilo za časa okupacije in Jugoslavije slovensko. Za časa okupacije se je zadrževal neštetokrat zloglasni gestapovec Laski, krvnik slovenskega naroda. Zadrževal se je največ leta 1944, ko je bil Alojz Vogelnik doma zabit. Pred Slovenci se je skrival, dočim je bil gestapovec Laski vedno pri njem. Kaj sta debatirala, ne vemo. Med okupacijo smo vse tovarišice sabotirale, nismo hotele delati, zato nas je napadal z grožnjami. Gabrijela Vogelnik, da nas bo dala gestapu, da bomo šle v Begunje, isto nam je govoril njen mož Alojzij Vogelnik. Za časa Jugoslavije smo bile vse tovarišice plačane 2 in pol din, največ 3 din na uro. Zelo težko so se preživljale s to skromno plačo, dočim so oni obogateli zidali tovarno z delavskimi žulji. Stalno so nas priganjali in če je bila katera še tako pridna, jim nikdar ni zadosti naredila za tiste 2 din in pol na uro. Mnogokrat so nas izkoristili po cele noči, da smo jim morali delati brez vsakih procentov, da smo jim vse podelali pred raznimi prazniki, kakor pred božičem, potem pa so nas poslali na brezplačen dopust. Naši šefi so zidali tovarno pletenin in krasno vilo, to je Bohinc/Vogelnik.
Živeli so sijajno. Mi smo jim delali oni pa so se zabavali po kavarnah, vozili na izlete v inozemstvo in z avtom z gospodom advokatom Šmajdom, z znanim organizatorjem bele garde.
Gornjo izjavo lahko potrdimo vse, ki smo v teh časih bile zaposlene. Smrt fašizmu – svoboda narodu.«
Ovadbo delavke Frelihove sta sin in hčerka Vogelnika zavrgla, ker sta dokazala, da je neresnična in napisana z namenom, da očrni njunega očeta.

Opis slike: Vogelnikovi otroci: (z leve) Marija, Lojz, Jelica

Kako drugače se prebere pismo Ančke Ločniškar, ene od delavk v Vogelnikovem pletilstvu, ki je bila internirana v Altötting in so ji vso vojno Vogelnikovi pošiljali pakete. Ko se v enem od pisem zahvali za vse poslano, piše dalje: »Ali pri Vas še kaj delate v štrikariji? Ta teden, ko hodim tudi jaz v tovarno, sem stalno v mislih v Vaši delavnici. Vse brnenje strojev mi je kar lepa pesem od doma. Zamišljena strmim v vse to vrvenje in v duši mi vstajajo vsi lepi dnevi, preživeti v vaši delavnici. Sedaj šele se zavedam, koliko lepega je šlo mimo mene, ne da bi se zavedala. Prosim Vas, če se vrnem, če me slučajno ne bo zadelo najhujše, da me vzamete zopet nazaj v delavnico. Kako z veseljem bom delala, ker bom vedela zakaj … Jaz, ki imam še malega otroka, delam samo od enih do šestih popoldne. Ta čas otrok spi, ostali čas ga pa imajo v vrtcu. Če pa bom kdaj še pri Vas delala, bo pa že velik, in bi lahko cel dan delala. Upam, da bo še lepo.«
In kaj naj rečemo o ovadbi glede Vogelnikovega druženja z gestapovci? Spomnimo se, da je gestapovec Laske prišel v pletilstvo k Vogelniku po pleten izdelek in da ga je ta ob tej priliki prosil za svojo sestro Cilko Mertelj, ki so jo Nemci zaprli zaradi sodelovanja s partizani. Videli smo že, da je Laske takoj posredoval in sestro so izpustili. Po vojni so Vogelnika ovajali zaradi sodelovanja z gestapovci, njegova sestra Mertljeva pa se ni niti z besedico zavzela za svojega brata, ko so ga njeni ideološki somišljeniki imeli zaprtega v Begunjah. Tudi Vogelnikova sestra Johana, por. Kapus, vodilna komunistična aktivistka na Bledu, ni prav ničesar ukrenila, da bi izpustili iz zapora njenega brata.
Alojza Vogelnika so ovadili tudi zato, ker naj bi izdal partizana Viktorja Horvata, ki so ga Nemci zaprli v Begunje, mučili in iz Begunj poslali v Mauthausen. Toda Vogelniku krivde ni mogel nihče dokazati.
Z mrliškim listom je bilo končno po letu 1992 očetu Alojzu Vogelniku vrnjeno dobro ime in osebno dostojanstvo, kar sta po večletnih mučnih prizadevanjih dosegla njegova hčerka in sin. Hčerka je v številnih prošnjah in pritožbah morala dokazovati, da je bil oče likvidiran brez sodbe. S tem mu je bilo izbrisano ime izdajalca in je postal samo politični zapornik.

Uničili so nam lep dom, lepo družino

Ta tožba se kot refren ponavlja pri vdovah in otrocih ubitih mož in očetov. Videli smo, da je vdova s tremi nepreskrbljenimi otroki in od kapi zadeta ostala brez strehe nad glavo, brez sredstev za preživljanje, brez možnosti za zaposlitev. »Stanovanje nam je v svoji hiši odstopil plemeniti trgovec Janko Resman,« piše vdova Gabriela Vogelnik. »Otroci so hoteli v šolo in pomagalo mi ni nič drugega, kot da sem začela razprodajati razne stvari iz stanovanja, tudi prepotrebni šivalni stroj.
Ves čas, ko sem bila prizadeta od kapi, so me otroci učili delati osnovne gibe, hoditi, govoriti, jesti. Ko so po treh letih prvič zmogli priti z mano v park pred hišo, so nam že naslednji dan vdrli v stanovanje pri Resmanovih. Grozili so, da bodo streljali, ako ne odpremo vrat. Nismo jih hoteli odpreti, zato je Slavko Trelc vlomil skozi okno in pričeli so seliti naše stvari daleč ven iz mesta v zasilno stanovanje, in to kljub mojim prošnjam, da sem praktično nepokretna zaradi kapi. Oni pa so odgovorili, da si ne zaslužimo takega stanovanja.
Leta 1950 so nas hoteli seliti na Brezje, pa nas je rešil moj svak Mihelčič. Na srečo so se takrat iz njegove hiše izselili oficirji in je izpraznjene prostore ponudil nam. Vendar so nas čez nekaj časa hoteli ponovno seliti na Brezje. Takrat je moja starejša hčerka Jelica naredila prošnjo na notranje ministrstvo. Dobili smo odlok, da ne sme nihče več posegati v našo družino.«

Opis slike: April 1944 – Zadnja slika zakoncev Vogelnik

Kako so se Vogelnikovi otroci prebijali skozi leta po osvoboditvi?
»Spet nam je pomagala naša dobrosrčna Jelica,« pravi njena sestra Marija. »Bila je izredno dekle. Končala je ekonomsko srednjo šolo in bila ves čas odlična dijakinja, ko je pri osemnajstih letih zbolela za rano na dvanajsterniku, čemur se ni bilo čuditi. Skoraj bi izkrvavela in tudi po operaciji je zaradi vnetja rane komaj preživela in dolgo okrevala. Ostala pa je še vedno odločna in se po okrevanju z vso vnemo lotila študija na višji šoli za medicinske sestre. Ekonomija je ni zanimala več, saj smo že zdavnaj opustili vsako misel, da bi se kdo od nas otrok zaposlil v ‘našem’ pletilstvu. Postala je cenjena in priljubljena medicinska sestra, ljubeča žena in mati več otrok. Žal pa so posledice bolezni iz mladosti ostale in umrla je mnogo prezgodaj.
Tudi meni se je že po enem letu uprla tekstilna šola v Kranju. Preveč je bilo hudih spominov, ko sem na praksi v delavnici sedla za pletilni stroj. S trdno voljo se mi je uspelo vpisati na učiteljišče in se prebiti do konca. Dobro sem čutila, da me je vsa leta spremljala skrajno negativna karakteristika. »Vogelnikova«, me je pri zadnji šolski uri vprašal profesor filozofije, »ali boste izdelali razred brez negativne ocene?« Začudena sem mu odgovorila, da bom. »Potem pa pridite pred kateder.« Od šoka niti ust nisem mogla odpreti, čeprav bi gotovo znala kaj povedati. Takrat so se sošolci postavili zame, tako da sem bila vprašana pred komisijo in dobila pozitivno oceno. Vendar sem v spričevalu imela iz filozofije samo zadostno.
Po diplomi sem pričakovala najhujše. Toda čudo: z dekretom sem bila nastavljena v Radovljico z obrazložitvijo, da bom lahko živela z materjo in ji pomagala. Toda moje veselje je bilo kratkotrajno. Dobila sem ponoven, ponarejen dekret z ministrstva za šolstvo. Poslali smo me v vas daleč pod Kum, ki je bila takrat zaradi slabih prometnih zvez zame kot na koncu sveta in sem le redkokdaj lahko šla k materi, ki je, žal, kmalu zatem po ponovni kapi umrla.

Opis slike: Jesen 1945 – Mati Gabrijela in hčerka Jelica, zvesta skrbnica bolne mame

Tudi v vasi pod Kumom, čeprav sem že zaslužila, sem še vedno trpela pomanjkanje in bila velikokrat lačna, saj daleč okrog ni bilo nobene trgovine, tista v vasi pa je bila zelo slabo oskrbovana. Toda bili smo vajeni velike skromnosti in vztrajnega dela. Kako prav je imel oče, ko je vedno trdil, da moramo znati delati, da se bomo lahko v življenju znašli.
Brat Lojz je končal srednjo tehnično šolo, tako da se je preživljal z delom na kmetih in ves čas trpel pomanjkanje. Kjerkoli se je zaposlil, je znal poprijeti za delo. Večkrat so ga vabili, da se včlani v partijo. Še na misel mu ni prišlo, da bi na tak način izdal svojega očeta.«
Ni bilo lahko prestajati izgubo očeta, revščine in vsega hudega, ugotavljata Vogelnikova hčerka in sin. Toda kljub temu niso bili nesrečni, kot so še danes mnogi, ki jih je partijski sistem obsipal s številnimi privilegiji in ostajajo sužnji propadlega sistema in njegove laži.

Alojz Maček

Omenili smo že, da je istočasno kot Alojz Vogelnik izginil iz zapora v Begunjah krojač iz Radovljice Alojz Maček (21. 6. 1888). Zakaj pa je on prišel v zapor?
Alojz je bil invalid zaradi poškodbe noge v otroštvu.Takrat mu je nehala rasti in vse življenje je šepal. Zato se je izučil za krojača in postal eden najbolj cenjenih krojačev v Radovljici in okolici. Ko se je poročil z Antonijo Rabič (1900), je naučil šivanja še njo. Po opravljenem mojstrskem izpitu je odprla svojo šivalnico za ženska oblačila. Tako sta z možem imela vsak svojo delavnico na Linhartovem trgu, kjer sta imela tudi najemniško stanovanje. Mož Alojz je vodil računovodstvo za obe delavnici. Leta 1933 se jima je rodila hčerka Marija, 1935 pa sin Alojz.
»Med vojno sta neutrudno šivala naprej,« se spominja sin. »In to zelo veliko za partizane, posebno oče, ki je bil krojač. Največkrat so prinesle listke z merami za hlače kar mamine vajenke. K sreči je imel oče vso vojno na zalogi različne vrste kvalitetnih tkanin iz Anglije. Mama pa je šivala perilo in oblačila za ženske. Za kvalitetno šiviljstvo je zvedel tudi jeseniški gestapovec Druschke, ki je nekoč pripeljal k mami svojo ženo, da bi ji sešila obleko.
Mami so se od strahu tako tresle roke, da ji je s težavo ‘vzela mere’, mene, ki sem bil še otrok, pa so takoj zaprli v sobico ob delavnici, da ne bi morebiti pokazal v kmečko peč, kjer smo imeli skrite slovenske zastave in ilegalni partizanski tisk. Ko se je Druschke s svojim spremstvom odpeljal, so vajenke mami hitro prinesle baldrijanove kapljice za pomiritev.
Po kapitulaciji Italije je našo družino najbolj pretresla smrt očetovega sorodnika Toneta Trtnika iz Zadobrove pri Ljubljani in njegove žene. Bila sta znanca Ivana Mačka – Matije. Trtnikova sestra Marija, klicali smo jo Mici, je pribežala k nam, prijavili smo jo kot služkinjo in je do konca vojne živela pri nas.
Konec vojne nam je prinesel samo žalost. Tistega dne, ko so oboroženi partizani, večinoma domačini, prišli s kamionom po očeta in druge može, smo se otroci na travniku proti pokopališču brezskrbno igrali ‘med dvema ognjema’. Nenadoma je priteklo nekaj otrok, naj hitro pridem domov, ker mi bodo odpeljali očeta. Otroke je poslala mama, ker je hotela, da se poslovim od očeta. Ko sem pritekel, je bil oče že na kamionu in najino slovo je bilo le bežno. Dobro sem si zapomnil oborožene in uniformirane partizane, ki so stražili kamion. Bili so domačini, eden je bil Vidic, drugi Kos.
Ko smo zvedeli, da so očeta odpeljali v Begunje, smo hodili pod okno njegove celice, dokler ga nismo zagledali pri oknu v prvem nadstropju levo od ceste. Moja 12-letna sestra Marija je večkrat s prijateljicami hodila pod okno ‘obiskovat’ očeta. Kako je bila vesela, ko ji je oče nekoč po nekom poslal češnje! Mami pa enkrat listič s sporočilom: »Ne vem, zakaj sem zaprt, bom pa kmalu doma.« Zadnjikrat smo ga videli 21. junija, ko je oče imel god in rojstni dan. Potem ga ni bilo več k oknu in za nas vse se je začelo mučno čakanje.
Trtnikova Mici se je po vojni vrnila domov na Zadobrovo. Mama jo je obvestila, da je oče zaprt. Mici je kmalu sporočila, da naš oče ni ničesar kriv in da se bo vrnil domov. Tako so ji povedali. Kdo, ni omenila. Verjetno je Mici mami svetovala, naj gre sama do Ivana Mačka - Matija v Ljubljano (z njim nismo bili v sorodstvu) in poizve za očetom. Trikrat je šla, pa so ji vselej Mačkovi uslužbenci, med njimi so bili nekateri Radovljičani, preprečili dostop do Mačka.
Na Dunaju je živela mamina sestra in ona je poizvedovala na mednarodnem Rdečem križu za očetom. Od tam je sprejela le kratko sporočilo, da je oče pogrešan. Verjetno je Rdeči križ poizvedoval za očetom na okraju v Radovljici. Mama je lepega dne dobila po pošti sporočilo na majhnem lističu papirja: ‘Na zemlji ga ni.’ Danes domnevamo, da so zaradi tega poizvedovanja ta listič poslali iz radovljiške občine.« Kakšno norčevanje iz smrti nedolžnega človeka, ki so ga hladnokrvno ustrelili! Kakšen odnos do vdove in obeh otrok – sirot!

Na zemlji ga ni!

»Še smo spraševali in čakali, vsak je govoril in modroval drugače. Morda pa le ni res, da ga ‘na zemlji več ni’? Pričakovanje pa je sčasoma pričelo zamirati. Bilo nam je, kot da bi ga v nas kdo ubijal. Kako brezsrčno so s tem sporočilom ubili upanje v mami in v nama s sestro! Mama je prenehala govoriti o očetu, ker je mislila, da nama bo lažje. Velikokrat je rekla: ‘Vsaka vojna vzame nedolžne žrtve. Tudi naš ata je bil eden od njih. Nikoli se ne maščujta, življenje se samo maščuje.’«
Videli smo, da je bil Alojz Maček invalid, saj je imel eno nogo 12 cm krajšo in je šepal. Vso vojno je pridno šival tudi za partizane, v politično življenje se ni vmešaval. V čem je bila torej njegova ‘krivda’, me je zanimalo. Sin Lojz domneva tole: »Krivda? Pobijali so vsevprek! Ni bilo treba, da si bil česa kriv. Nekaj let po vojni mi je človek, ki je bil v partizanih, povedal, kako so se v gozdu že med vojno pogovarjali, da bodo po osvoboditvi oni edini gospodarji. Ustanavljali bodo najrazličnejše zadruge, tudi krojaško. Takrat pa se je neki partizan, krojač iz Radovljice, oglasil: ‘Dokler bo Maček imel delavnico, ne bo zadruge.’ Vedeli so, kako dober krojač je moj oče, in da bodo ljudje še naprej nosili šivat le njemu.«
Problem so torej rešili tako, da so očeta likvidirali! V Radovljici pa krojaške zadruge kljub temu nikoli ni bilo.
Po letu 1992 je sin Lojz zvedel, da je bil oče vpisan v matično knjigo umrlih; verjetno takrat, ko je mednarodni Rdeči križ o njem poizvedoval. Vpisan je bil po odločbi Okrajnega sodišča na Jesenicah dne 2. 5. 1947, »s katero je bil imenovani razglašen za mrtvega. 01. 06. 1945 se smatra za dan, ki ga proglašeni ni preživel.« Ponovno norčevanje iz pokojnika, njegove žene, hčerke in sina. Vemo namreč, da so očeta zadnjikrat videli za njegov god 21. junija na oknu celice v Begunjah.
Lahko smo zgroženi ob ciničnem besednjaku odločbe Okrajnega sodišča, s katero je bil ‘imenovani razglašen za mrtvega’ na dan, ‘ki ga ni preživel’. Postal je zgolj številka v množici pobitih! Enostavno se izbere poljuben datum, ki se ‘smatra za dan, ki ga proglašeni ni preživel’! Kako so sploh mogli domačim na tak način pojasniti, kdaj je bil oče likvidiran! Zakaj? Kje? O tem pa lahko še danes le ugibajo.

Življenje sirot po vojni

Za dvanajstletno Marijo, desetletnega Lojza in njuno mamo se je pričelo popolnoma drugačno življenje. »Radovljičan, po rodu iz Krope, ki je hodil šivat po domovih, je v začetku poletja prišel v očetovo krojaško delavnico, vzel njegov šivalni stroj in pobral vso zalogo blaga in volnenega sukna. Mami so ‘odvzeli kolo za vojne potrebe’, lepo Puchovo kolo, ki si ga je težko prislužila. Mama je bila brez očeta nebogljena tudi zato, ker je ves čas vodil računovodstvo oče. Pravega dela ni bilo več. Po vojni so ljudje večinoma prenavljali stare stvari. Mama je bila dobra in poštena in se ni hotela okoristiti s svojim delom. Mnogim, ki so ostali kot ona brez moža in očeta, je šivala zastonj.«
Tako se tega obdobja spominja sin Lojz? »Oče je nekoč rekel: ‘Moj sin bo lepo oblečen!’ Hodil pa sem v cunjah. Najbolj sem trpel zaradi tega, ker nisem imel nobenega, da bi me usmerjal, mi nudil oporo in varnost. Bil sem nekakšen samorastnik in rad sem se potepal. Šola in učenje me nista zanimala.
Ko sem bil star petnajst let in v internatu v Ljubljani, sem se tam nalezel meningitis. Na srečo je bilo zdravljenje na infekcijski kliniki brezplačno tudi zame, mama pa je morala plačati prevoz s konjsko vprego v bolnico. Tudi ne vem, kako bi se pozdravil, če se ne bi zame zavzel očetov sorodnik dr. Vandot, ki je v vojni bolnici na skrivaj vzel injekcije streptomicina in mi jih vbrizgal. Tako mi bolezen ni pustila posledic, kot jih je ostalim. Mama je morala plačevati stroške za internat, drugi so prebivali v njem brezplačno.
Na Srednji tekstilni šoli v Kranju je bil moj ravnatelj prof. Črtomir Zorec. Nanj imam najlepše spomine, ker sem čutil, da mi profesor želi dobro, da me ima rad in me upošteva. Bilo mi je, kot da mi nadomešča očeta. Ko sem se zaposlil v Suknu v Žapužah, se mi je delo v nočni izmeni zdelo preveč naporno. Prof. Zorec mi je pomagal, da sem dobil službo kot tehnik na Srednji tekstilni šoli. Na šivalne stroje sem se dobro spoznal, saj sem jih že pred tem popravljal mami.
Moja zadnja služba je bila mesto tajnika na krajevni skupnosti v Radovljici. Z leti sem se navadil boriti za svoje pravice. Nisem se pustil opehariti, ko so stanovanje, ki je bilo dodeljeno meni, hoteli dati borcu. Preveč krivic sem prestal v otroštvu in mladosti.
Mama je imela šivalnico do leta 1961, ko je nehala šivati. Takrat obrtniki niso dobivali nobene pokojnine. Do pozne starosti je živela pri meni. Ničesar ji ni manjkalo, toda večkrat se s sestro sprašujeva, kako ji je bilo pri srcu: petinštirideset let je vse dneve samo šivala, pa je na starost ostala brez dinarja, brez pokojnine, brez stanovanja. Njeno je bilo samo to, kar je imela na sebi.

Kako se spominja povojnih let hčerka Marija por. Čop?

»Po vojni sem bila stara dvanajst let. Nisem mogla dojeti, da očeta ne bo več domov. Kako vesela sem bila tistih češenj, ki mi jih je po nekom poslal iz zapora v Begunjah. Iz dneva v dan sem upala, da se bo vrnil. Vsak dan sem hodila na železniško postajo in čakala vlak, ki je pripeljal iz Lesc. Ko se je ustavil, mi je srce skoraj zamrlo od napetega pričakovanja. Toda očeta ni in ni bilo. Sprva sem bila zelo razočarana, potem pa sem se tolažila, da bo enkrat že prišel. Pričela sem jemati s seboj še brata, ker ga nisem hotela prikrajšati za veselje, ko bova zagledala očeta izstopiti z vlaka. Stekla mu bova naproti in on naju bo objel. Ne vem več, kako dolgo sem hodila na postajo, če brata ni bilo v bližini, tudi sama. Morda pa ga res ne bo tako kmalu, če mama zaman poizveduje toliko časa? Bomo že pravočasno zvedeli, sem se tolažila. Še dolgo časa mi je vsak vlak, ki sem ga slišala prihajati na postajo, prinašal upanje, da se morda z njim vrača oče.
Življenje se mi je popolnoma spremenilo. Mama je vse dneve samo šivala, zato sem morala v celoti prevzeti gospodinjstvo in skrb za brata. Nisem znala zakuriti v štedilniku, ničesar skuhati. Pomagale so mi mamine znanke. Poleti so nam dobri ljudje nosili zelenjavo, ker z bratom nisva mogla sama obdelovati njive. Vsako soboto sem ribala in prala pri koritu. Drugi otroci so se igrali, jaz, sama še otrok, pa sem morala delati. Edini svetli žarek v tistem času je bil zame duhovnik Sekovanič, prijazen in dober gospod. Videl je mojo stisko in razumel, da sem otrok brez otroštva. Neko soboto, ko sem spet nesla h koritu splakovat oprano perilo, mi je za pranje ponudil pralnico v župnišču. Tja mi je potem vsakič prinesel majhno čokoladico in z mano prijazno poklepetal. Koliko mi je to pomenilo!
Toda težko otroštvo me je navadilo dela. Končala sem Višjo šolo za medicinske sestre, med šolanjem sem se sama preživljala z inštrukcijami. Zaposlila sem se v Radovljici in pričela s patronažnim delom. Zelo rada sem imela svoje delo in bila dejavna v vseh strokovnih društvih. Leta 1971 sem sprejela zlati znak Rdečega križa Jugoslavije in 1981 zlati sestrski znak.
Poročila sem se in kljub ukradeni mladosti, obremenjena s skrbmi in delom ter brez očetove vsestranske opore, sem vzgojila svoji hčerki za tiste vrednote, ki so mi jih od otroških let privzgajali moji dobri, plemeniti, pošteni in delavni starši. Zaradi njihove vzgoje sem kljub vsem težavam prerasla povojno zaznamovanost.
Vse življenje sva z bratom čutila, da sva zaznamovana. Najbolj boleče sem to občutila po letu 1971, ko je mož, po poklicu veterinar, prosil za službo na mejni inšpekciji na Jesenicah. Prošnjo so poslali v Beograd na ministrstvo za kmetijstvo. Bila je odbita. Torej so se spravili še na moža! Ne vem, kaj me je gnalo, da sem telefonirala na ministrstvo in vprašala, zakaj mož ne more dobiti službe. ‘To je nešto u vezi sa vašom in njegovom prošlošču.’ Takoj sem razumela, da so skupaj z moževo prošnjo potovali v Beograd moja in moževa ‘karakteristika’. Šla sem na občino, da sem jim razložila, v čem je moja ‘krivda’ in zahtevala, naj ponovno pošljejo karakteristiko o meni in mojem poklicnem delu, o možu in njegovih poklicnih sposobnostih, in ne o mojem očetu. Stvar se je vlekla šest mesecev in z možem sva sama odpotovala v Beograd na ministrstvo. Tam so mi povedali, da je moja ‘krivda’ v tem, da so mi partizani ubili očeta in zato negativno vplivam na svojega moža! Medtem so iz Radovljice ponovno prišle karakteristike, verjetno boljše, ker je bil mož po mučni negotovosti končno nastavljen.
Zgodilo se je, da je kakšen turist z Bleda s svojim obolelim psom iskal pomoč pri možu. Že naslednji dan smo imeli na vratih policijo, ki je poizvedovala, zakaj je stal pred našo hišo avto s tujo registracijo, kaj je hotel lastnik avtomobila itd. Kako zelo smo bili ves čas nadzorovani še desetletja po vojni!«
Zadnji od trojice, ki je brez sledu izginil konec junija iz begunskega zapora, je bil sanitarni inšpektor in šofer rešilnega avtomobila, zelo spoštovan in ugleden Radovljičan, gospod Boris Robič. K ženi in štirinajstletnemu sinu Borisu se ni nikoli več vrnil. Žal njegov sin danes o tem noče dati nobenih izjav.

Resnica o breznu

Okoli brezna na Jelovici in domnevnih žrtev v njem so se v dolgih letih spletle različne govorice in ugibanja, kot smo lahko videli iz pričevanja Marije Vogelnik in njenega brata. Prisluhnimo še tistim, ki so dogodke ob breznu spremljali in se na lastne oči prepričali o njegovih žrtvah. Ti vedo, da trupel likvidiranih Vogelnika, Mačka in Robiča v tem breznu ni. Videli bomo, da se je zločin ob tem breznu zgodil več kot mesec dni pred likvidacijo omenjenih treh.
Bilo je na binkoštno soboto, 19. maja 1945 popoldne. Delopust je že odzvonilo. Dvorišča kmetij pridnih gospodarjev po Zgornjem Lancovem in v Voščah so bila pometena, veselega prazničnega razpoloženja bližnjega praznika pa ni bilo opaziti. Tišino spokojnega popoldneva sta ovijala tesnoba in strah, stalna spremljevalca tistih pomladnih dni po osvoboditvi.
Na vsem lepem se je zaslišalo brnenje avtomobila, ki se je vzpenjal po beli podeželski cesti mimo travnikov in polj do Gornjega Lancovega in naprej do Vošč. Zvedelo se je, da prihaja iz smeri Kranja. Vsi naokrog, brez izjeme, ki so videli ali samo slišali v tistih dneh avto na cesti proti gozdovom Jelovice, so vedeli, kaj to pomeni.
Okoliški kmetje so bili lastniki borštov po Jelovici, prehodili in poznali so vsako ped svojega gozda. Nekateri so že med vojno opazili sveže izkopane jame ali, bolje rečeno škrbine za skalami, zametane z vejami in prstjo. Okoli so se pasle muhe in širil se je smrad. Trupla sploh niso bila globoko pokopana in marsikoga so prepoznali. Toda groza je kmete prisilila k molku in vztrajno so molčali, čeprav so jih starši, katerih sin ali celo hčerka sta bila ‘pogrešana’, rotili, naj jim pokažejo ‘grob’.
Avto se je ustavil v Voščah pri Matuhu. Šest zvezanih moških se je ob stražarju s puško izmotalo iz njega, nato pa so jih odgnali k Taškarju, kjer je gospodaril Gabrijel Pesjak. Nobenim očem ni ušlo, da je nesrečnikov šest. Tam so jih zaprli v hlev, morda v svinjak. Spokojnost binkoštnega večera je za okoličane postala še bolj moreča. Marsikdo od njih se je spraševal: »Ali bom prišel tudi jaz na vrsto?«
Že zarana je bilo treba postoriti v hlevu pri živini. Iz podružne cerkvice sv. Lamberta je v prebujajoče binkoštno jutro 20. maja zazvonila zdravamarija. Tedaj so nekje iz gozda nad Voščami odjeknili streli brzostrelk. Zvonovi so po jutranji avemariji še nekaj časa klenkali, kot da bi hoteli ljudem naznaniti, naj z molitvijo pospremijo na drug svet pravkar pobite žrtve, ki so jih imeli ponoči zaprte v svinjaku.
Binkošti so bile velik praznik in ljudje niso hodili zdoma, čeprav so ob nedeljah šli večkrat v gozd ali poleti na planine, če so imeli živino na paši. Binkoštni ponedeljek pa je marsikoga zvabil v gozd. Vsi lastniki gozdov so vedeli za brezno v Zavrtcu nad Ledinico, kakih pol ure hoda od Vošč. Brezno je le nekaj metrov stran od poti, ki vodi čez Jelovico. Ne da bi vedeli drug za drugega, so v tistih dneh po binkoštni nedelji skrivaj šli do brezna in se prepričali o srhljivosti dogodka zarana na binkošno jutro.
Možje so povedali ženam in jim zabičali, naj pazijo, da odraščajoči otroci ne bi hodili tam okoli. Zdaj je postala za fante skrivnost še bolj mikavna in na skrivaj se jih je nekaj prikradlo do brezna. A jim je bilo takoj žal: »Kot da bi klali prašiče,« je mnogo let kasneje eden od njih s preprostostjo kmeta opisal okolico brezna. »Vse je bilo krvavo, po tleh so ležali šopi las in nekaj ogledalc.« Oddrveli so domov, groza jih je bilo.
Priča krvavemu dogodku binkoštnega jutra so bili na kmetiji pri Jurčku v Voščah. Gospodar je bil še pri kravah v hlevu, ko se pojavijo na dvorišču likvidatorji: trije iz Vošč in neki Primorec, ki ga gospodar ni poznal. Eden od njih je bil Gabrijel Pesjak, po domače Taškarjev ata. Za silo so si umili roke spotoma v potoku, zdaj so od gospodarja zahtevali še milo in vodo. Takoj je vedel, s kom ima opraviti, saj je slišal strele. Ni jim hotel dati mila. »Že prav, boš pa še ti šel za njimi!« Krvniki so takoj dobili milo, si temeljito izmili kri in bili brez skrbi, da bi jih kdo od Jurčkovih izdal. Saj so jim zagrozili, kaj jih čaka! Toda sčasoma se je pričelo po okolici šepetati o ‘Taškarjevem breznu’, saj se je razvedelo, da je Taškarjev ata likvidator. Lastnik boršta, kjer je brezno, je bil Bulovec iz Radovljice.
Novica o truplih v breznu je takoj obšla okolico in čez tri dni prišla na uho Dežmanovemu Matiju, po domače Šrajevemu atu iz Lancovega. Njegov sin Tona je bil med vojno pri partizanih. Nekje pri Davči so jih zajeli Nemci in Tona ustrelili. Vendar ata ni zaupal partizanom, zato se je hotel prepričati, da med trupli v breznu ni morda tudi Tonovo. Prosil je svojega prijatelja za pomoč pri tem podvigu.
Vzela sta vrv, svečo in pol litra žganja, ker sta vedela, da bo spust v brezno med trupla hudo delo. Najprej sta poskrbela za stražo. Eden od njunih sorodnikov je stražil na poti na Ledinici, drugi na poti, ki gre iz Kolnice. Če bi slišala koga prihajati, morata takoj priteči do brezna in obvestiti oba ‘jamarja’.
Prijatelj Šrajevega ata si je okoli pasu zavezal vrv in se spustil v brezno, Šrajev ata je zunaj držal vrv. Brezno je bilo šest do sedem metrov globoko. V njem je ležalo deblo, okoli debla pa trupla šestih mož. Na sebi so imeli samo spodnje perilo. Prijatelj Šrajevega ata je vsakemu posvetil v obraz. Spoznal je samo krojača, doma iz Kališ pri Dražgošah. Bil je brat Frelihove mame, po domače Podrtnikove iz Spodnjega Lancovega. Ostali so bili tujci. Iz Radovljice in okolice ni bil nihče! Prijatelj Šrajevega ata bi jih bil zagotovo prepoznal!
Približno čez teden dni je bila jama že zasuta s prstjo, vejami in kamenjem. Pol leta kasneje pa je bilo na deblu bukve ob jami vrezanih šest križev. Zagotovo jih ni naredil nobeden od okoliških kmetov, ker so se preveč bali. Menijo, da jih je vrezal kdo od likvidatorjev, ki se mu je morda prebudila vest, ali pa zato, da bi zaznamoval brezno.
Videli smo že, da je gospa Vogelnikova govorila o sedmih križih. Morda so govorice o sedmih truplih nastale zaradi tega, ker so že med vojno partizani vrgli v to brezno svojega soborca, ki ga je njegov tovariš sam ustrelil. Vendar so ga že med vojno partizani iz brezna izvlekli in pokopali v domači fari v Kamni Gorici kot žrtev okupatorja.
Pričujoča zgodba je prepričljiv dokaz, kako žalostno je, da morajo svojci še danes le ugibati, kje in kako so končali njihovi očetje. Kam so zmetali njihova trupla? Morda pa je Alojz Vogelnik tisti dan, 21. junija, ko je kosil travo na letališču in zadnjikrat govoril s sinom in ženo, pripravljal grob zase in svoje sotrpine?
Ljudje vedo, da so trupla pobitih iz begunjskega taborišča metali tudi v jarke Rupnikove linije, ki je potekala ob robu sedanje Dolenčeve kmetije, kjer se končuje letališče, pa tudi v jarkih, ki so jih med vojno morali kopati za zaklonišča nemških letal. Velikokrat so v povojnih letih na teh delih letališča ljudje prižigali svečke, čeprav so bili policaji zadolženi, da take ‘zlikovce’ preganjajo. Ljudem tudi ni ostalo skrito, da so pobite ‘pokopavali’ v Dvorski vasi ali zagrebli kar v bližini begunjskega taborišča.
Ob izkopu kosti, na katere so naleteli pri gradnji avtoceste v bližini letališča pri Lescah, je bivši predsednik Milan Kučan izrazil skrb zaradi pomanjkanja pietetnega odnosa do kosti po vojni pobitih. Ali so te lepe besede svojcem kaj pomagale, da so končno kaj več zvedeli o svojih pobitih očetih? Morda vsaj to, kam so jih postreljene zmetali?
Tudi njegov naslednik, Danilo Türk, tudi on po izobrazbi pravnik, samo leporeči in žali svojce, ki že od leta 1992 iščejo resnico in pravico po sodiščih. Naj bralec sam presodi ali tem nesrečnim ljudem lahko prinese vsaj kanček upanja citat njegovega govora ob 60. obletnici Splošne deklaracije človekovih pravic 10. decembra 2000. »Vodilna vloga Slovenske akademije znanosti in umetnosti je pri tem (raziskovanju naše preteklosti op. V. K.) zgodovinskega pomena. Nihče ni bolj poklican, nihče nima večje avtoritete, da razvije znanstveno in etično prepričljiva merila za presojo kršitev človekovih pravic v naši nedavni zgodovini.«
Ali ne razvija SAZU »znanstveno in etično prepričljivih meril« že od leta 1945? Ali jih bo v tem stoletju razvijala še naprej? Zakaj morajo svojci pobitih pri vsej svoji bolečini poslušati še tako poniglava poniževanja od svojega predsednika?!